Varnost hrane je ključen vidik javnega zdravja, vendar številne običajne prakse pri shranjevanju in uživanju hrane ostajajo spregledane. Ena takšnih praks je uživanje ostankov kuhanega riža, ki lahko vsebuje nevarno bakterijo Bacillus cereus. Ta patogen je odgovoren za stanje, ki ga pogovorno imenujemo sindrom praženega riža, kar je v nekaterih primerih povzročilo hude zdravstvene zaplete in celo smrtne žrtve.
Dejstva o Bacillus cereus
Bacillus cereus je bakterija, ki tvori spore in jo pogosto najdemo v zemlji in živilih, zlasti v rižu. Ko je riž kuhan, toplota uniči večino bakterij, vendar lahko nekatere spore B. cereus preživijo. Če kuhan riž pustimo pri sobni temperaturi, lahko te spore kalijo in se razmnožujejo, pri čemer proizvajajo toplotno stabilne toksine, ki so odporni na ponovno segrevanje.
Z Bacillus cereus sta povezani dve vrsti bolezni:
Emetični sindrom: Zanj sta značilna slabost in bruhanje, katera se pojavita 1-6 ur po zaužitju kontaminirane hrane.
Diarelni sindrom: Pri tem sindromu se pojavijo trebušni krči in driska, običajno 6-15 ur po zaužitju kontaminirane hrane.
Preventivni ukrepi doma
Za zmanjšanje tveganj, povezanih z bakterijo Bacillus cereus je primerno upoštevati naslednje korake:
Pravilno hlajenje: Kuhan riž je treba hitro ohladiti in ga shraniti v hladilniku v največ dveh urah po kuhanju.
Ponovno segrevanje: Pri ponovnem segrevanju riža zagotovino, da doseže notranjo temperaturo vsaj 74 °C, kar uniči morebitne prisotne bakterije.
Izogibajte se shranjevanju pri sobni temperaturi: Kuhanega riža nikoli ne puščajte pri sobni temperaturi dlje časa, saj to ustvarja idealno okolje za rast bakterij.
Nadzor porcij: Kuhajte le potrebno količino riža, da zmanjšate ostanke.
Dan državnosti sem letos praznovala nekoliko drugače. Ne na domačem trgu, ne ob televizijskem prenosu proslave in ne med ljudmi, ki jim ni treba razlagati, kje je Slovenija. Praznovala sem ga v Parizu, skupaj s slovenskim veleposlaništvom, kjer sem bila na pripravništvu.
Dan državnosti sredi Pariza
Slovesnost je potekala v pariških Les Salons Hoche, v prostoru, ki je bil na prvi pogled zelo francoski: elegantni saloni, visoki stropi, urejeni gostje in občutek pariške formalnosti, ki ga hitro prepoznaš, ko nekaj časa živiš v mestu. A znotraj tega prostora se je za nekaj ur ustvarila Slovenija.
Dan državnosti praznujemo 25. junija, v spomin na leto 1991, ko je Slovenija razglasila samostojnost. V šoli se ta datum pogosto naučimo kot zgodovinsko dejstvo. Kot nekaj, kar spada v učbenike, proslave in govore. Šele ko živiš v tujini, pa začneš drugače razumeti, da država ni samo ozemlje na zemljevidu. Je tudi skupnost, ki jo ljudje nosijo s seboj.
Ambasada je v tem smislu poseben prostor. Ni čisto Slovenija, ker stoji v Parizu. Ni čisto Francija, ker v njej delaš s slovenskimi diplomati, slišiš slovenski jezik in sodeluješ pri dogodkih, ki državo predstavljajo navzven. Je nekaj vmes: majhen diplomatski otok, na katerem se domovina za nekaj ur preseli v tujino.
Kot pripravnica sem praznik doživela malo drugače kot gostje. Nisem bila tam le zato, da bi poslušala govor ali nazdravila. Videla sem tudi priprave, organizacijo, drobne naloge in ljudi, ki stojijo za takšnim dogodkom. Ravno v tem se mi je pokazalo, da diplomacija ni samo nekaj, kar se dogaja na velikih srečanjih predsednikov in ministrov. Pogosto je sestavljena iz sprejemov, pogovorov, kulturnih dogodkov in trenutkov, v katerih država poskuša drugim povedati, kdo je.
Nenavadnost nacionalne pripadnosti
V tujini majhnost Slovenije hitro postane očitna. Pogosto jo je treba postaviti na zemljevid, jo razlikovati od Slovaške ali pojasniti, zakaj ni samo nekje ‘blizu Avstrije'. A prav ta majhnost ima tudi svojo moč. Ko se v Parizu zbere skupnost ljudi, ki jih povezuje Slovenija, postane jasno, da država ne obstaja samo znotraj svojih meja. Obstaja tudi v jeziku, stikih, spominih in odnosih, ki jih vzdržuje zunaj njih.
Ob tem sem razmišljala, kako nenavadna je nacionalna pripadnost. Večino časa je skoraj nevidna. Ne razmišljamo vsak dan o tem, da smo državljani neke države. Potem pa pride trenutek, praznik ali kraj, v katerem se ta pripadnost zgosti. Nenadoma ni več abstraktna. Postane glas, pogovor, pesem, kozarec v roki in občutek, da nekdo razume, od kod prihajaš.
Ko sem zapuščala sprejem, sem bila še vedno v Parizu. Zunaj so bili francoski napisi, pariški promet in mesto, ki ima svojo zgodovino, svoje praznike in svoje simbole. A tisti večer se je zdelo, da je bila Slovenija za nekaj ur tudi tukaj.
Morda je prav to najlepši del praznovanja državnosti v tujini. Da razumeš, da dom ni vedno samo kraj, kamor se vračaš.
Ob nedeljskem družinskem kosilu, pri katerem so bile na mizi najpogosteje domača juha, jed na žlico ali krompir z mesom, poleti skoraj ni šlo brez solate iz paradižnika in kumar. V nekdanjih jugoslovanskih gospodinjstvih je bila ta osvežilna kombinacija nepogrešljiv del obroka – preprosta, hladna, dišeča in pripravljena iz tistega, kar je zraslo na domačem vrtu. A izkušene gospodinje so dobro vedele, da tudi najbolj običajna solata potrebuje majhen trik, če želimo iz nje narediti nekaj posebnega.
Gostilniški pridih na domači mizi
V številnih domovih so v skledo s paradižnikom in kumarami obvezno dodali čebulo, narezano na tanke kolobarje. Prav ta je solati dala tisti znani, nekoliko ostrejši okus, ki je spominjal na solate iz gostiln. Toda prava skrivnost se je pogosto skrivala v česnu.
Že polovica stroka ali en majhen strok drobno sesekljanega česna lahko popolnoma spremeni okus solate. Česen lepo poudari aromo paradižnika in kumar, ko pa se poveže z dobrim domačim oljem, nastane na dnu krožnika tisti slastni sok, ki ga je bilo skoraj obvezno pomazati s kosom kruha.
Skrivnost mehkejše, kremaste različice
V mnogih hišah, zlasti v Vojvodini in Bosni, so poznali še eno različico. Čez solato so dodali žličko kislega mleka ali kisle smetane. Tako je solata dobila mehkejši, bolj zaokrožen okus, paradižnikova kislina pa se je prijetno ublažila. Solato so na višjo raven povzdignile predvsem drobne podrobnosti: čebula, narezana na skoraj prosojne kolobarje, drobno sesekljan česen, malo kisle smetane ali kislega mleka, svež peteršilj in seveda dobro ohlajen paradižnik.
Pravi domači okus se namreč skriva prav v svežini. Paradižnik, ki je pred rezanjem počival v senci ali hladilniku, je skupaj s kumarami, oljem, soljo in svežimi zelišči ustvaril okus, ki ga danes težko najdemo tudi v najboljših restavracijah. Olje, ščepec začimb, čebula, malo česna in včasih žlička kisle smetane – to je bila preprosta formula za popolno poletno solato.
Ko danes pomislimo na takšno kuhinjo, hitro ugotovimo, da skrivnost ni bila v dragih sestavinah, ampak v pozornosti, občutku in ljubezni. Solata iz paradižnika in kumar ni bila le priloga, temveč simbol poletja, družinskega kosila in časa, ko so največ pomenili preprosti, a polni okusi. Če želite obuditi duh tistih dni, ji dodajte le tisti mali, skoraj pozabljeni dodatek – in okus vas bo takoj vrnil v poletje iz otroštva.
Mestna knjižnica Ljubljana tudi letos rešuje poletno zagato vseh, ki pred odhodom na dopust ne vedo, kaj bi brali. S priljubljeno akcijo »Mački v žaklju« obiskovalcem ponujajo že vnaprej pripravljene pakete skrbno izbranih knjig za brezskrbno poletno branje.
Skrivnostni paketi za vse generacije
Če nimate časa za brskanje med policami, preprosto prevzamete skrivnostno vrečko, prilagojeno vaši starostni skupini. Naslove knjig izveste šele doma, faktor presenečenja pa vas lahko pripelje do novih najljubših avtorjev.
Za najmlajše bralce se v vrečkah poleg zgodb skriva še kakšno drobno poletno presenečenje. Pogoji in roki izposoje ostajajo enaki kot običajno.
»Se odpravljate na dopust in nimate časa ali ideje za iskanje pravega poletnega branja? V naših knjižnicah smo za vas pripravili vrečke z izbranimi knjigami, ki si jih lahko hitro in enostavno izposodite – tudi samostojno na knjigomatu – ter se brez odlašanja podate novim počitniškim in bralnim dogodivščinam naproti,« sporočajo iz Mestne knjižnice Ljubljana.
Knjige vas čakajo tudi na kopališčih
Knjižnica pa poleti stopa tudi izven svojih zidov. Če boste vroče dni preživljali v prestolnici, boste na knjižne kotičke naleteli na letnih kopališčih Kolezija in Kodeljevo ter v Živalskem vrtu Ljubljana.
Za konec pa knjižničarji in knjižničarke sporočajo: »Knjižničarke in knjižničarji Mestne knjižnice Ljubljana smo pripravili raznolik in premišljen izbor za različne bralne okuse in starosti – za odrasle, mlade in otroke. Izberite svojo vrečko in uživajte v poletnem branju!«
Društvo Viljem Julijan tudi letos pripravlja Veliki dobrodelni koncert za otroke z redkimi boleznimi, ki bo 13. septembra v Hali Tivoli v Ljubljani.
Veliki dobrodelni koncert za otroke z redkimi boleznimi
Pridružite se nepozabnemu večeru, kjer bodo vrhunski glasbeniki združili moči v podporo malim borcem, ki se vsak dan bojujejo z zelo težkimi, krutimi in neozdravljivimi boleznimi. Vaša prisotnost in podpora na tem dobrodelnem koncertu sta ključnega pomena pri zbiranju sredstev in podpori za te pogumne otroke. Torej, tudi letos lahko napolnimo Halo Tivoli za otroke z redkimi boleznimi.
Veliki dobrodelni koncert za otroke z redkimi boleznimi bo letos že osmi zapored, na odru Hale Tivoli pa se bodo v podporo malim borcem zvrstili številni glasbeniki: Nika Zorjan, Il Divji, Prifarski muzikanti, Ansabel Roka Žlindre in SoulGreg Artist & BigLights Band.
Ker bo tudi tokrat rdeča nit koncerta ‘Otroci za male borce', bosta na dogodku nastopila tudi Mladinski pevski zbor Glasbene matice Ljubljana in Mladinski pevski zbor OŠ narodnega heroja Maksa Pečarja.
“Koncert Viljem Julijan je neprecenljiva zapuščina najinega fantka Viljema Julijana, ki je s svojo borbo s smrtonosno redko boleznijo dal glas in obraz vsem otrokom z redkimi boleznimi,” pravi Gregor Bezenšek ml. – SoulGreg Artist, ustanovitelj Društva Viljem Julijan in organizator koncerta.
“Redke bolezni so žal večinoma izredno hude, krute in neozdravljive ter doživljenjske bolezni, zato vas z vsem srcem vabimo na naš dobrodelni koncert, kjer bomo malim borcem podali našo podporo, ljubezen in vzpodbudo. Tudi tokrat bo koncert mogočen glas ljubezni, sočutja in srčnosti. Redke bolezni večinoma prizadenejo otroke in jim povzročajo veliko stisk in trpljenja, zato mali borci in njihove družine potrebujejo vso našo pomoč in podporo.
Dobrodelni koncert Viljem Julijan je glas otrok z redkimi boleznimi in je simbol upanja, podpore in neprecenljive vrednosti življenja vseh otrok, ne glede na njihovo zdravstveno stanje.
Želja po polni Hali Tivoli
“Tudi letos si želimo, da napolnimo Halo Tivoli v podporo otrokom z redkimi boleznimi in jim damo vedeti, da v svoji težki situaciji niso sami in da niso pozabljeni,” pravi dr. Nejc Jelen, predsednik Društva Viljem Julijan: “zato smo zelo veseli, da bodo zanje tudi letos nastopili izjemni glasbeniki in izjemni otroški in mladinski pevski zbori.”
Redke bolezni so večinoma zelo hude bolezni ter so pretežno neozdravljive in pogosto tudi smrtonosne v zgodnjem otroštvu. Čeprav je posamična bolezen zelo redka, pa je teh bolezni več tisoč, zato je tudi bolnikov veliko. Te bolezni ne povzročajo samo fizičnih bolečin in trpljenja, ampak tudi velike psihične, čustvene in socialne stiske. Družine otrok z redkimi boleznimi pa se zaradi bremena bolezni pogosto bolezni znajdejo v materialni stiski, obenem pa starši otrokom pogosto ne morejo nudi vse potrebne nege, terapij in pripomočkov, ki jih le-ti potrebujejo.
Vstopnice za koncert so že na voljo na Eventimovih prodajnih mestih, vsa sredstva, zbrana s prodajo kart, pa bodo v celoti namenjena otrokom z redkimi boleznimi.
Podarite donacijo za male borce
Otrokom z redkimi boleznimi lahko pomagate z donacijo z SMS s ključno besedo VJ5 ali VJ10 na 1919 ali z nakazilom na TRR Društva Viljem Julijan SI56 0400 1004 6908 898 (Dobrodelni Sklad Viljem Julijan za otroke z redkimi boleznimi)
Plastika je z nami že od samega jutra. Ovitek telefona, zobna ščetka, pokrovček zobne paste, plastenka vode, ki jo vzamemo s seboj na fakulteto … Še preden se zares zbudimo, smo z njo že obkroženi z vseh strani.
Čeprav deluje kot simbol sodobnosti in tehnologije, ima plastika presenetljivo star in zelo naraven začetek. Njena zgodba se ne začne v tovarni, temveč milijone let nazaj. Kako nastane material, ki je povsod?
Plastika in njene zelo stare korenine
Presenetljivo je, da plastika svoje življenje začne podobno kot goriva. Njena osnovna surovina je surova nafta, ki je nastajala milijone let iz ostankov pradavnih organizmov, alg in planktona. Ti so se nalagali na morsko dno, se sčasoma prekrivali z novimi plastmi in se pod vplivom tlaka ter toplote počasi spreminjali v nafto.
Ko danes v roki držimo plastenko vode ali kakšen drug kos embalaže, v resnici držimo material, katerega zgodba se je začela dolgo pred prvimi ljudmi.
Ko nafto načrpajo izpod zemeljskega površja, jo odpeljejo v rafinerijo. Tam jo segrevajo in ločujejo na različne frakcije. Nekatere so namenjene gorivu, druge pa služijo kot osnova za proizvodnjo plastike.
V tej fazi nastanejo monomeri. To so majhne molekule, ki same po sebi niso posebej uporabne, so pa ključni gradniki za nadaljnji proces. Lahko bi rekli, da so osnovni lego kosi plastike.
Kaj je polimerizacija?
Naslednji korak je polimerizacija. To je kemični proces, pri katerem se monomeri povezujejo v dolge verige, imenovane polimeri. Predstavljajte si nizanje kroglic na vrvico. Več kot je kroglic, daljša in močnejša je veriga.
Daljše in bolj zapletene kot so polimerne verige, trdnejši in obstojnejši je material. Z nadzorovanjem tega procesa lahko nastanejo zelo različne vrste plastike, od mehkih in prožnih do trdih in togih.
plastika nam namreč ne olajša le vsakdana, temveč v njem tudi zelo dolgo vztraja. Če bi imela plastika svoj značaj, bi bila izjemno prilagodljiva, vedno uporabna in hkrati precej trmasta. Ko enkrat pride v naše življenje, se ne poslovi zlahka.
Plastika ni ena sama snov: obstaja namreč na stotine različnih vrst plastike, ki se razlikujejo po svojih lastnostih. Nekatere so trde in odporne, primerne za zaboje, ohišja orodij ali zaščitno opremo. Druge so mehke in prožne, kot plastične vrečke, cevi ali kabli. Spet tretje prenesejo visoke temperature in jih najdemo v kuhinjskih pripomočkih ali avtomobilskih delih.
Različne lastnosti dosežejo s kombiniranjem monomerov in dodatkov, ki izboljšajo posamezne lastnosti materiala. Prav ta prilagodljivost je eden glavnih razlogov, da je plastika našla pot v skoraj vsak del sodobnega sveta.
Zakaj je plastika tako priljubljena?
Plastika je lahka, poceni za izdelavo, odporna na vlago in omogoča hitro proizvodnjo. Oblikovati jo je mogoče v skoraj katerokoli obliko, kar pomeni, da je primerna tako za embalažo kot za tehnično zahtevne izdelke.
Zaradi teh lastnosti se je razširila hitreje kot skoraj katerikoli drug material v zgodovini. V zelo kratkem času je postala nepogrešljiva v medicini, elektroniki, prometu in vsakdanjem življenju.
Kje je težava?
Prav lastnost, zaradi katere je plastika tako uporabna, je hkrati tudi njen največji problem. Ker so polimerne verige izjemno močne, se plastika v naravi razgrajuje zelo počasi. Predmeti, ki jih uporabljamo nekaj minut ali dni, lahko v okolju ostanejo desetletja ali celo stoletja.
V prehrambeni industriji je eden največjih izzivov zagotavljanje zdravja rejenih živali. Zaradi obsega in načina reje so hlevi, kokošnjaki ali ribogojnice plodna tla za izbruhe bolezni, ki letno ustvarjajo več stomilijonske izgube.
Najboljša preventiva je cepljenje, ki smo ga izmojstrili tako za ljudi kot govedo, perutnino in celo ribe. Ko organizem okužimo z oslabljeno različico virusa, imunski sistem sproži obrambni mehanizem, ki uniči virus in si zapomni patogen, da ga v prihodnosti lažje premaga. Temu se reče adaptivni, pridobljeni oziroma prilagodljivi imunski sistem.
Ali lahko cepimo tudi žuželke in rake?
Vse živali, ki jih gojimo za potrebe prehrane pa takšnega imunskega sistema ne premorejo. Na primer nevretenčarji. Sem med drugim spadajo čebele in škampi, katerih industrija je vredna več milijard, prav tako pa so izgube zaradi bolezni astronomske.
Imunski sistem nevretenčarjev je manj napreden in se imenuje prirojeni. Cepljenje, kot ga poznamo, v njihovem primeru ne deluje, saj nevretenčarji nimajo mehanizma za prilagajanje na grožnje ali, če se izrazimo po računalničarsko, za posodobitve.
Dolgo časa je veljalo, da poti okoli te težave preprosto ni. Pred kratkim pa je pilotski projekt razvil cepivo za čebele in neki drugi za škampe.
Cepiva za čebele in škampe
Logika je sledeča: če je imunski sistem nevretenčarjev prirojen, okužimo njihove starše v upanju, da bodo potomci dobili prirojeno imunost. Izkazalo se je, da zamisel deluje.
Cepivo za čebele je narejeno iz oslabljene bakterije Paenibacillus larvae, ki povzroča eno najhujših čebeljih bolezni HGČZ (huda gniloba čebelje zalege). Ko s tem cepivom hranimo matico, postane njen zarod mnogo bolj odporen na HGČZ.
V laboratorijskem okolju so znanstveniki podobno storili s škampi. Samico škampa so hranili s cepivom iz Vibrio parahaemolyticus, kar je preživetje zarodkov zvišalo iz 27 na 48 odstotkov. V drugem eksperimentu so samico hranili s cepivom proti sindromu belih peg, kar je povečalo preživetje iz praktično nič na 58 odstotkov.
Za resnično potrditev pa laboratorijski poskusi niso dovolj, zato bo ekipa znanstvenikov svoj projekt kmalu preizkusila v gojiščih škampov v Indoneziji.
Svetovno znana podelitev nagrad Grammy je dodala pet novih kategorij, vključno z najboljšo azijsko pop glasbeno izvedbo in najboljšo latinskoameriško izvedbo.
To se je zgodilo potem, ko je portoriški superzvezdnik Bad Bunny postal prvi izvajalec, ki je osvojil prestižno nagrado za album leta za ploščo v španskem jeziku. Pesem K-POP Demon Hunters ‘Golden' pa se je na ameriški slovesnosti v začetku letošnjega leta prav tako zapisala v zgodovino. Izvršni direktor podelitve grammyjev Harvey Mason mlajši je dejal, da je razširitev števila kategorij dogodek naredila bolj vključujoč in omogočila, da so nagrade zastopale več glasbenih ustvarjalcev, umetnikov, piscev in producentov.
Dosežki zvezdnikov Bad Bunny in K-POP Demon Hunters
Bad Bunny, ki je bil leta 2025 po Spotifyju največkrat predvajan izvajalec na svetu, je februarja na podelitvi nagrad Grammy prejel tudi nagrado za najboljši album música urbana za album Debí Tirar Más Fotos (I Should Have Taken More Photos) in nagrado za najboljši svetovni glasbeni nastop.
Medtem ko je bila pesem Golden, neizogibna uspešnica iz filma K-POP Demon Hunters, ki jo je izvedla izmišljena skupina Huntr/x, prva K-POP pesem, ki je osvojila grammyja za najboljšo pesem za vizualne medije. Njen uspeh je odražal vse večje prepoznavnost kulturne in komercialne moči korejskega popa.
Ostale nove kategorije
Druge nove nagrade so najboljša R&B kolaboracija ali duo/skupinska izvedba, najboljša tradicionalna pop vokalna izvedba in najboljši tradicionalni ljudski album.
Spremenjena so bila tudi merila za upravičenost do nagrade za najboljšega novega izvajalca, število prijav izvajalca pa se je povečalo s treh na štiri. Nove kategorije in pravila bodo začela veljati na slovesnosti prihodnje leto.
Če radi tečete in ste ljubitelji tiramisuja, imamo za vas odlično novico. V mestecu Treviso v Italiji so se organizatorji polmaratona odločili združiti oboje in organizirali prvi Tiramisu tek.
Vsako leto, zadnjih deset let, se v mestu Treviso v Italiji odvija svetovno prvenstvo v delanju Tiramisuja. Amaterji iz celega sveta se borijo za naziv najboljšega avtentičnega tiramisuja. Sestavine so natančno določene, prijavijo pa se lahko le ljudje, ki niso po poklicu slaščičarji.
In ker se letos ob istem času v Trevisu odvija tudi polmaraton, so se organizatorji le-tega odločili združiti oboje.
Tiramisù Run je nova pridobitev polmaratona v Trevisu leta 2026 – 10,1-kilometrska proga, ki je odprta, sproščena in zasnovana za resnično uživanje. To ni tista vrsta teka, za katerega bi se morali mesece pripravljati. Tekma je namenjena vsem starejšim od 16 let in je enako prijazna do izkušenih tekačev kot do rekreativnih tekačev ali kogarkoli, ki si preprosto želi izgovor, da se sprehodi skozi eno najlepših mest v severni Italiji.
In ko tekači svojih 10,1 kilometra pretečejo (ali prehodijo), jih na cilju čakajo neomejene količine tiramisuja. Nagrada, za katero bi vsak postal tekač!
Zakaj Treviso, zakaj Tiramisu?
Izbira mesta Treviso pa ni zgolj naključje. Splošno velja, da je bila ta sladica ustvarjena prav tukaj, v 60. letih prejšnjega stoletja, in mesto se od takrat v celoti posveča tej dediščini. Vse se zaključi v oktobru, ko se Treviso v bistvu spremeni v pravo praznovanje svojega najslavnejšega izvoznega izdelka.
V središču dogajanja je Tiramisu World Cup, ki bo potekal od 9. do 11. oktobra 2026. Privablja mojstre domače peke in ljubitelje sladic iz vsega sveta, ki se vsi potegujejo za naslov svetovnega prvaka v tiramisu.
A dogodek ni namenjen le tekmovalcem. Ves vikend potekajo javne degustacije, delavnice in mojstrski tečaji – pravi raj za ljubitelje tiramisuja.
Treviso je od Benetk oddaljen približno 30 minut vožnje z vlakom in je odlična ideja za celodnevni izlet. Zgodovinsko središče je kompaktno, primerno za sprehod in čudovito na pogled. Prepletajo ga prelepi kanali, na majhnem otoku sredi mesta boste našli ribjo tržnico, ponudba restavracij pa sega daleč onkraj tiramisuja.
Vožnja do Trevisa vam bo vzela okoli 3 ure, oktober pa je idealen čas za obisk severne Italije, saj je manj gneče, vreme pa še vedno omogoča, da jeste na prostem.
V preteklih dneh je svetovno priznani Michelin vodnik izpostavil najboljše restavracije v Sloveniji. Slovenska kulinrika pa je s tem ponovno dokazala, da si sazluži hvale, saj so na seznam uvrstili kar 74 restavracij in podelili 13 zvezdic, kar je ena več kot lani.
Iz Slovenije sedem novih priporočil
Michelinovi inšpektorji so še eno leto preizkušali, okušali in ocenjevali slovenske restavracije. Tokratnemu seznamu se je pridružilo kar 7 novih priporočil. Najvišje priznanje je znova ohranila naša najboljša chefinja Ana Roš Stojan s svojo izjemno hišo Franko, medtem ko je restavracija Milka z Davidom Žefranom je ponovno prejela dve zvezdici.
Najbolj razburljiva novica iz letošnjega izbora je, da je restavracija Galerija okusov v Petrovčih prejela eno zvezdico Michelin. »Tukaj je kuharski mojster Marko Magajne inšpektorje popolnoma prepričal z estetsko natančnimi, premišljeno zasnovanimi jedmi, ki sledijo letnim časom in pri izbiri sestavin črpajo iz lokalne tradicije,« so navedli v svojem priporočilu.
Njegov kuharski slog so opisali kot čist in igriv, predstavljen v bogatem in obilnem degustacijskem meniju. Za inšpektorje pa je bil vrhunec jed »Som in ajda« – mozaik pare ribe, predstavljen v okrogli obliki na podlagi ajdove kreme.
Poleg Galerije Okusov, si je eno zvezdico prislužilo še 7 drugih restavracij. Med zmagovalno osmerico se štejejo še restavracije Cob, Dam, Gostilna pri Lojzetu, Grič, Hiša Denk, Hiša Linhart in Pavus.
MICHELIN Guide pa je letos v Sloveniji prvič tudi podelil priznanje za odprtje leta (Opening of the Year Award), poleg nagrade Young Chef Award so bila podeljena še druga posebna priznanja, kot sta Sommelier Award in Service Award.
Nagrado Sommelier Award so podelili sommilierju Nejcu Farčniku iz Griča, »ki ga zaznamujejo velika strast in mednarodne izkušnje, sestavlja izbor, v katerem je v središču pozornosti Slovenija – njegova prava strast –, medtem ko imata tudi Italija in Francija svoje zasluženo mesto, ob tem pa je posebna pozornost namenjena naravnim vinom.«
Nagrado Opening of the year award si je prislužila Gostilna Francl v Celju. Ob podelitvi nagrade so dejali, da ta nagrada zaznamuje ponovni razcvet znane restavracije v duhu tradicije. Lastnik Sebastijan Kovačič spoštuje dolgo zgodovino tradicije in to počne s svežim, mladostnim pristopom k pripravi in postrežbi jedi.
Service award pa je bil podeljen Petru Patajacu iz Gostilnice Ruj, ki je izkušen gostitelj, »ki ga navdušujeta tako življenje kot delo in ve, kako vsakega gosta toplo sprejeti in mu dati občutek, da je kot prijazen sosed.«
Slovenija bo še naprej krepila svoj kulinarični razvoj
“Slovenija se po številu Michelinovih restavracij glede na število prebivalcev uvršča v evropsko povprečje držav, vključenih v Michelinov vodnik, kar potrjuje izjemno kakovost in ambicioznost slovenske gastronomije” je po podelitvi nagrad poudarila Direktorica Slovenske turistične organizacije mag. Maja Pak Olaj, ki je hkrati še obljubila da bodo na Slovenski turistični organizaciji tudi v prihodnje krepili razvoj in mednarodno prepoznavnost Slovenije kot destinacije vrhunskih gastronomskih doživetij.
