ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Izumrtja živalskih vrst so bila dolgo časa precej abstrakten pojem. Nekaj, česar ljudje nismo neposredno občutili ali opazili. V 21. stoletju je to drugače. Živalske vrste izginjajo pred našimi očmi in številna izumrtja so dokumentirana. Imamo fotografije in posnetke zadnjih predstavnikov nekaterih vrst – ki smo jim dodelili celo imena. V številnih primerih smo leta vnaprej vedeli, da bomo vrsto izgubili. Vprašanje je, ali se bomo ljudje iz teh izgub kaj naučili in tako preprečili nadaljnja izumrtja.

Drobni netopir z Božičnega otoka

Božičnootoški pipistrel je bil droben netopir, velik približno toliko kot človeški palec. Njegova populacija je upadala že dve desetletji, ko so znanstveniki leta 2006 ocenili, da jih je ostalo le še nekaj deset. Avstralska vlada je sredi leta 2009 odobrila reševalni program vzreje v ujetništvu. Ko so ekipe prispele na otok, so našle le še enega samega netopirja. Štiritedenski poskusi lovljenja so bili neuspešni. Leta 2017 je bila vrsta uradno razglašena za izumrlo. Vzrok ni bil podnebna sprememba ali izguba habitata. Šlo je za verižno reakcijo invazivnih vrst, med katerimi so bile mravlje, mačke in volčja kača, hkrati pa tudi za prepozen odziv oblasti. Pipistrel predstavlja izumrtje, pri katerem je sporočilo za oblikovalce politik zelo neprijetno jasno: znanost je imela prav, reševalni načrt je obstajal, vendar so ukrepali približno dve leti prepozno.

Osamljeni George kot slavni predstavnik velikanske želve

24. junija 2012 je na otoku Santa Cruz na Galapaških otokih poginil Osamljeni George. Bil je zadnji znani predstavnik pintaške velikanske želve (Chelonoidis abingdonii). To podvrsto so kitolovci v 19. stoletju skoraj iztrebili, dokončno pa so jo uničile koze, ki so jih ljudje naselili na otok. Desetletja poskusov parjenja s sorodnimi podvrstami niso prinesla uspešnih potomcev. Georgeova smrt je bila predvidljiva skoraj štirideset let. Naravovarstveniki so ga našli leta 1971 in so takoj razumeli, kaj predstavlja: podvrsto, ki jo sestavlja en sam primerek. George je postal ena najbolj spremljanih zgodb o izumrtju v zgodovini.

Delfin bajdži

Bajdži oziroma kitajski rečni delfin iz reke Jangce je bil evolucijska posebnost. Njegova razvojna veja se je od drugih kitovcev ločila pred približno 20 milijoni let. Ko šesttedenska odprava leta 2006 ni našla niti enega primerka vzdolž celotnega toka Jangce, so znanstveniki vrsto razglasili za funkcionalno izumrlo. To je bila prva vrsta kitovca, ki je izumrla zaradi človekove dejavnosti. Njegovo izumrtje je povzročila kombinacija dejavnikov. Pogosto se je zapletal v ribiške mreže kot nezaželen ulov. Njegovo življenjsko območje so omejili jezovi. Dodatno so ga prizadeli trki z ladjami in onesnaženje v enem najgosteje poseljenih rečnih območij na svetu. Yangtzejski pliskavec brez hrbtne plavuti, zadnji sladkovodni kitovec na Kitajskem, se danes sooča s podobnimi težavami.

Glodavec Bramble Cay melomys

Bramble Cay melomys je bil majhen glodavec, ki je živel na pet hektarjev velikem koralnem otočku na severnem robu Velikega koralnega grebena. Zaradi dviga morske gladine in vse močnejših neurij se je vegetacija na otočku skoraj povsem uničila. S tem so izginili vir hrane in skrivališča te vrste. Zadnji primerek so opazili leta 2009. Šlo je za prvo izumrtje sesalca, ki je bilo neposredno pripisano podnebnim spremembam, ki jih povzroča človek. Melomys ni imel kam pobegniti. To velja tudi za ostale vrste, ki živijo na nizkih otočkih, in težava, s katero se soočajo tisoči drugih organizmov.

Zahodni črni nosorog

Zahodni črni nosorog je bil leta 2011 razglašen za izumrlega. Odločitev je sledila raziskavi iz leta 2006 na njegovem zadnjem območju razširjenosti v Kamerunu, kjer niso našli niti enega primerka. Njegovega izginotja ni povzročilo uničevanje habitatov ali podnebne spremembe, temveč izjemno visoke cene rogov. Na vrhuncu so na črnem trgu dosegale več kot 50.000 dolarjev za kilogram. Dobro organizirane krivolovske mreže so bile učinkovitejše od zaščitnih enot in so vrsto pahnile v izumrtje. Severni beli nosorog danes stopa po podobni poti. Sudan, zadnji samec, je bil uspavan 19. marca 2018. Ostali sta le še dve samici, a obe prestari za razmnoževanje. Program BioRescue s pomočjo umetne oploditve in matičnih celic poskuša oživiti podvrsto z uporabo zamrznjenih spolnih celic. Ne glede na uspeh projekta pa je severni beli nosorog v naravi že izginil.

Havajska ptica Po’ouli

Po’ouli je bila havajska ptica, odkrita leta 1973. Do leta 2003 so znanstveniki našli le še tri primerke. Septembra 2004 so ujeli zadnjega znanega samca in ga odpeljali v center za ohranjanje ptic Maui, kjer so mu želeli najti partnerko. Preden so jo našli, je 26. novembra 2004 poginil. Havaji so izgubili več ptičjih vrst kot katera koli druga ameriška zvezna država. Glavni razlog je ptičja malarija, ki jo prenašajo komarji, vneseni od drugod. Zaradi globalnega segrevanja se komarji širijo tudi v višje lege, zato preostalim havajskim medosesam zmanjkuje območij, kamor bi se lahko umaknili.

Naša Zemlja je fascinanten planet in bolj, kot jo raziskujemo, več odkrijemo. Človeštvo že tisočletja odkriva in razkriva najbolj oddaljene koščke sveta, a zanimivosti kar ne zmanjka. Kljub vsem nevarnostim skušnjava neznanega še naprej žene raziskovalce, da se podajo tudi v najgloblje jame na svetu. Ta podzemna čudesa razkrivajo dih jemajoče skalne formacije, skrite reke in edinstvene ekosisteme. Od rekordnih globin do osupljivih podzemnih dvoran, vsaka jama skriva skrivnosti, ki le čakajo, da jih odkrijemo.

Najgloblja jama v Sloveniji sega kar 1502 metra v globino, a je kljub temu dobrih 700 metrov “prekratka” za naziv najgloblje jame na svetu. V nadaljevanju predstavljamo 10 najglobljih jam tega sveta. Beri dalje in odkrij, kaj se skriva v globinah!

Hirlatzhöhle (Avstrija) – 1559 metrov

Z globino 1559 metrov se jama Hirlatzhöhle uvršča na mesto druge najglobje jame v Avstriji in desete najgloblje jame na svetu. Nahaja se v gorovju Dachstein in se razteza čez osupljivih 118 kilometrov, s čimer je tretja najdaljša jama v Avstriji in 21. najdaljša jama na svetu.

Raziskovanje te jame je zaradi nevarnega okolja velik izziv. Od šestih trenutno znanih vhodov je le eden uporaben za globoko raziskovanje, saj drugi zahtevajo plezanje po strmih skalnih stenah ali potapljanje skozi potopljene rove.

Jamski sistem Huautla (Mehika) – 1560 metrov

Jamski sistem Huautla je najgloblji jamski sistem na zahodni polobli in deveta najgloblja jama na svetu. Jama se nahaja v gorovju Sierra Mazateca v Mehiki. Z globino 1560 metrov in skoraj 100 kilometri prehodov je eno najobsežnejših podzemnih omrežij na planetu. Po dolžini se sicer umešča šele na 29. mesto in je bistveno krajša od najdaljše jame na svetu, ki se razteza kar preko 686 kilometrov.

Raziskovanje jame se je začelo leto 1965 in skozi desetletja so odkrili nove vhode, s čimer se je trenutno število vhodov povzpelo na kar 30. Pomemben preboj se je zgodil leta 1977, ko so jamarji dosegli najglobljo znano točko podzemnega sistema. Še globlje raziskovanje s potapljanjem se je v preteklosti sicer izkazalo za logistično nemogoče.

Jamski sistem Cerro del Cuevón (Španija) – 1589 metrov

Jamski sistem Cerro del Cuevón, z globino 1589 metrov, velja za najglobljo jamo v Španiji in osmo najglobljo jamo na svetu. Ta kraški jamski sistem, sestavljen iz dveh med seboj povezanih sifonov, se nahaja v gorovju Picos de Europa v Asturiji. Njegovo raziskovanje se je pričelo leta 1998. Jama ima dva vhoda, ki sta med seboj povezana.

Jama je znana po svoji izjemni težavnosti. Za razliko od drugih globokih jam nima vmesnih vhodov, zaradi česar je spust naporno tridnevno potovanje. Jamarji morajo prebroditi vrsto prepadov in brezen brez trdnih tal, na katerih bi se lahko zadržali. Mnogi raziskovalci praživijo kar dve noči “v zraku”, preden dosežejo najnižje globine, zaradi česar velja za eno najzahtevnejših jamarskih izkušenj na svetu.

Gouffre Jean-Bernard (Francija) – 1612 metrov

Jama Gouffre Jean-Bernard je sedma najgloblja jama na svetu in druga najgloblja jama v Franciji. Nahaja se v Alpah v Franciji, njena globina pa je 1612 metrov. Jama je poimenovana v čast dvema jamarjema, Jeanu Dupontu in Bernardu Raffyju, ki sta jo odkrila leta 1963, a sta pozneje istega leta tragično izgubila življenje na nepovezani odpravi.

Raziskovanje jame se je pričelo leta 1963, ko so jamarji dosegli globino “le” 100 metrov. Sčasoma so odkrili še dodatne vhode, ki jih je trenutno vsaj trinajst. Z vsako novo odpravo so jamo vedno bolj raziskali in našli tudi vedno globlje točke.

Gouffre Mirolda (Francija) – 1661 metrov

Jama Gouffre Mirolda se nahaja v gorovju Haut-Giffre v Franciji, in je najgloblja jama v državi. Njena globina je 1661 metrov, kar je za 49 več od njene naslednice na drugem mestu. Je del jamskega sistema Lucien Bouclier in se uvršča na šesto mesto najglobljih jam na svetu.

Jamo je leta 1971 odkril pastir, a je več let ostala neraziskana. Zgodnja raziskovanja so dosegla globino le 30 metrov in šele leta 1981 so na 1100 odkrili podzemno reko. Šele v 21. stoletju so globino jame potrdili na 1661 metrov. Dno jame je bilo raziskano le enkrat, kar pušča potencial za nadaljna raziskovanja in odkritja.

Lamprechtsofen (Avstrija) – 1735 metrov

Lamprechtsofen je obsežna apnenčasta kraška rečna jama v Salzburgu v Avstriji. Z globino 1735 metrov se uvršča na peto mesto najglobljih jam na svetu in je ena najbolj znanih jam v regiji.

Za razliko od mnogih drugih najglobljih jam na svetu je jama Lamprechtsofen znana že stoletja. Legende o skritem zakladu so vabile raziskovalce, zaradi česar so že leta 1701 vhod zazidali. Leta 1905, več kot 200 let kasneje, so v jami odkrili trupla več posameznikov. Istega leta so 600 metrov dolg del jame odprli za javnost. Danes je javni del jame še vedno priljubljena turistična atrakcija, ki se razteza čez 70 metrov višinske razlike.

Snežnaja (Gruzija) – 1760 metrov

Jama Snežnaja je četrta najgloblja jama na svetu in se nahaja v Abhaziji. Prvič je bila raziskana konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, njena resnična globina pa je ostala večinoma neraziskana vso do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Danes je Snežnaja poznana kot eden najbolj zapletenih in skrivnostnih jamskih sistemov na svetu.

Njeno ime “Snežnaja” pomeni “snežna” in izvira iz njenega edinstvenega vhoda. Le ta se začne s 50 metrov globoko jamo, na dnu katere leži ogromen kup snega, ki se tam nahaja skozi vse leto. Prav zaradi te značilnosti se razlikuje od vseh drugih jam v Abhaziji v Gruziji.

Sarma (Gruzija) – 1830 metrov

Jama Sarma je tretja najgloblja jama na svetu. Odkrita je bila leta 1990, njena trenutna globina 1830 metrov je bila izmerjena šele leta 2012 in velja za eno najzahtevnejših jam na Zemlji.

Za jamo so značilne prostrane, srhljive dvorane in zapleteni kanali, podobni labirintom, ki so očarali tako raziskovalce kot znanstvenike. Nekateri raziskovalci celo menijo, da bi nadaljne raziskovanje lahko razkrilo dodatne prehode, ki bi lahko globino jame razširili na več kot 2000 metrov. Jama je tudi geološko zanimivo območje, saj so znanstveniki v njenih globinah odkrili dve vrsti amfipodov.

Verjovkina (Gruzija) – 2209 metrov

Jama Verjovkina oziroma Veryovkina leži v gorovju Krubera in je druga najgloblja jama na svetu. Kljub majhnemu vhodu je potrjena globina jame 2209 metrov. Jamo so odkrili leta 1968 in je desetletja ostala večinoma neraziskana.

Jama je zaradi svoje izjemne globine ena najbolj znanih jam na svetu, zagotovo pa ni brez nevarnosti.

Krubera – Voronja (Gruzija) – 2224 metrov

Jama Krubera, znana tudi kot Voronja se uvršča na prvo mesto med najglobljimi jamami na svetu. Nahaja se v gorovju Gagra v Gruziji. Leži na nadmorski višini 2256 metrov in ima šest vhodov. Jama v globino sega 2224 metrov.

Sistematično raziskovanje jame se je začelo leta 1980, leta 2003 pa je Krubera uradno postaja najgloblja jama na svetu. Je ena od le dveh jam, globljih od 2000 metrov.