Interesno območje je izjemno zanimiv film, ki bi moral biti v letu 2024 nujen ogled. Veliko težavo pa ima film pri privabljanju množic v kino, saj ga najverjetneje ne bodo videle tiste osebe, ki bi ga morale, ali pa bi ga oklicale za dolgočasnega, saj se v njem ne zgodi praktično nič. In prav nič je največja nevarnost, ki jo sporoča Interesno območje.
Interesno območje, skorajda predelava knjige
Jonathan Glazer je prebral knjigo Interesno območje oziroma The Zone of Interest britanskega avtorja Martina Amisa, ki je več kot vredna branja in svojega časa. Dejstvo, da je film posnet po knjigi lahko povsem zavržemo, saj imata skupen le naslov in košček osnovne ideje. Če bi imeli Interesno območje za knjižno predelavo, potem bi bila precej nizko na seznamu najboljših ali najbolj zvestih. Ker pa gre za resno tematiko, bo Interesno območje še vedno štel za enega najboljših filmov, posnetih po knjigah. Zdaj, ko smo iz sebe dali vse, kar je bilo za povedati o primerjavi knjige in filma Interesno območje, se lahko lotimo tistega bistvenega dela filma.
Na drugi strani Auschwitza
Christian Friedel se prelevi v vlogo komandanta Rudolfa Hössa, ki si želi ustvariti sanjsko življenje z ženo Hedwig – fantastična Sandra Hüller – in otroci na drugi strani koncentracijskega taborišča Auschwitz.
Ideja filma je zastavljena mojstrsko. Najhujše stvari so tiste, ki jih ne vidimo. Režiser Jonathan Glazer in kinematograf Łukasz Żal sta poskrbela za grozljivo zaveso, ki nam le občasno ponudi vpogled v tisto, kar se skriva za njo. Dom družine Höss namreč meji na zidove Auschwitza, ki ga v notranjost skoraj nikoli ne vidimo. Več kot opazna je žičnata ograja na vrhu zidu, ki jo želi žena prekriti z vinsko trto in bršljanom. Vidni so vrhovi barak, stražni stolp in poslopja nacističnih vojakov, ki jih vseskozi zakriva obzidje taborišča oziroma družinskega doma. Grozoto holokavsta vidimo skozi normalno življenje družine, ki je zapadla v normalnost in živi svoje življenje simbolično stran od plinskih komor in trpljenja.
Ko se Hedwig ukvarja s cvetenjem azalej in rožmarina, v ozadju slišimo krike zapornikov. Ko otroci skačejo v bazen in se lovijo po gromozanskem vrtu, v ozadju slišimo oddaljene zvoke strelov. Ob sprehodu članov družine od hiše do rastlinjaka, napolnjenega z eksotičnimi rastlinami, vidimo v daljavi dim parnega vlaka. Kriki, dretje in dim peči prihajajo izza zidov in sestavljajo vsakdan veččlanske družine, ki se ne ozira na grozote za zidom.
Najbolj pomemben del filma so zvočni elementi, ki nam v nekem trenutku skrivajo grozote, v drugem pa jih prikažejo osamljene. Gledalčeva pozornost skoraj nikoli ne sme biti na likih družine, saj se v ozadju vizualno in zvočno dogajata mojstrstvi filmskega sveta, ki nas ne smeta pustiti ravnodušnih. Ko si obiskovalka družine nos in usta prekrije s prtičkom zaradi neznosnega smradu, trzne zaradi streljanja in odide brez besed, je edini del filma, kjer lik na dogajanje reagira vsaj približno moralno. A ne pozabimo, da ima taisti lik matere oziroma babice le nekaj prizorov pred tem vprašanje o tem, če je tam notri gospa Siebelman, za katero je nekoč delala.
Rudolf Höss je lik zgodovine, o katerem je vredno prebrati kar nekaj knjižnih naslovov, predvsem avtobiografijo. Christia Friedel s hladnokrvnostjo odigra ostuden lik. V telefonskem pogovoru z ženo ji omeni, da pogreša dom, in omeni, da si je med gala plesom zamišljal le, kako težko bi bilo zapliniti tako visoke prostore v graščini. Film se zaključi z njim, daleč stran od Auschwitza, a z bruhanjem, ki lahko nakazuje na zdravstvene težave zaradi dima ali pa sledjo človečnosti v njem, ko mu je odobren genocid nad več sto tisoč madžarskimi judi, če bi slepo iskali dobro v ljudeh.
Ali si bo Interesno območje kdo ogledal in o tem povedal naprej?
Interesno območje je težak, a hudo kakovosten film, ki žal ni primeren za širše množice. V javnosti se pojavljajo množični pozivi in zapisi, da je to film, ki bi ga moralo človeštvo videti v letu 2024, ki se zdijo napačni. Z zavedanjem, kaj gleda širša množica, je težko reči, da Interesnega območja ne bodo gledali ali pa bo šla njegova sporočilnost visoko preko glave. Govoriti o privlačnosti filma, ko je tematika holokavst, se zdi neverjetno naivno. Interesno območje bo trpljenje za ogled nekoga, ki ne mara filmov na tak način ali o taki tematiki. Pomemben je pogovor, ki sledi filmu. Zakaj so se ljudje obnašali tako? Zakaj niso storili nič? Je bilo to prav, so dejansko krivi? Kaj bi storili, če bi bili v takem položaju? In tako dalje in tako dalje in tako dalje.
Gre za film, ki ponuja izviren pogled na holokavst. Podobno je pred leti storil madžarski Savlov sin. Težko je filmu odvzeti sporočilnost, ki ji ni para. A če mu jo vzamemo, se film ekstremno hitro izpoje in ponikne. Kot ideja, da človeštvo le opazuje grozote, ki se dogajajo v bližini, je Interesno območje najboljša, kar smo je videli v zadnjih letih.
