ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Na novo odkrita morska pošast iz obdobja krede, poimenovana po nordijski kači, ki je končala svet.

Na vsake toliko časa lahko zasledimo novo paleontološko odkritje in tudi tokrat le to ni razočaralo. Paleontologi so opisali novo vrsto mozazavra z »jeznimi obrvmi«, ki je živel pred 80 milijoni let.

Mozazaver je dobil ime Jörmungander, ki pomeni velika kača

Znanstveniki so po Jörmungandru, morski kači iz nordijske mitologije, poimenovali starodavno vrsto orjaškega morskega kuščarja z jeznimi obrvmi in čokatim repom. Jörmungandr dobesedno pomeni velika kača. Imela naj bi obliko morske kače ali črva. Znana je po tem, da obkroži zemljo in zagrize v lasten rep. Po mitologiji bi naj, ko bo kača spustila svoj rep, prišlo do zadnje bitke sveta.

Soavtor Nathan Van Vranken iz skupnosti in tehnične šole vzhodne Zahodne Virginije je dodal: »Zgodba o  Jormungandru slika čudovito sliko in pomaga prispevati k našemu razumevanju najsevernejših regij notranje morske poti, zlasti z mozazavri, in takšna odkritja lahko vznemirijo znanstvena radovednost.«

Strašljivo bitje, Jǫrmungandr walhallaensis , je živelo pred 80 milijoni let v starodavnem morju na območju današnje Severne Dakote. 

»Če bi komodoškemu varanu nadeli plavuti in ga naredili zares velikega, bi izgledal tako,« so paleontologi slikovito opisali novo vrsto.

Dolg je bil več kot 7 metrov

Zietlow in sodelavci so leta 2015 v Walhalli v Severni Dakoti odkrili skoraj popolno lobanjo, čeljusti, vratno hrbtenico in več vretenc 7 metrov dolgega mozazavra. Ekipa je opisala morsko pošast v članku, objavljenem 30. oktober v reviji Bilten Ameriškega muzeja naravne zgodovine.

Njihova analiza je pokazala, da je J. walhallaensis vseboval veliko enakih značilnosti kot dva znana mosasaurj : manjši Clidastes in veliko večji Mosasaurus, ki je živel pred njim. Tako kot njegov velikanski bratranec je J. walhallaensis živel v obdobju krede (pred približno 145 milijoni do 66 milijoni let) skupaj z dinozavri in je imel ogromne plavuti in »rep, podoben morskemu psu«, ki mu je pomagal drseti skozi vodo. Imel je tudi kostni greben na lobanji, ki je bil podoben »jeznim obrvem«, kot so paleontologi zapisali v članku.

Odkritje nas vodi bližje k razumevanju živalskih vrst

Nekateri paleontologi se še vedno ne strinjajo, ali so mozazavri bolj povezani s kuščarji ali s kačami. Vendar ta na novo opisana vrsta ponuja raziskovalcem boljši vpogled v ta izmuzljiva morska bitja.

»Ko so se te živali razvile v te velikanske morske pošasti, so se nenehno spreminjale« je dejal Zietlow. »To delo nas pripelje korak bližje k razumevanju, kako so vse te različne oblike povezane med seboj.«

»Ta fosil prihaja iz geološkega časa v Združenih državah, ki ga pravzaprav ne razumemo,« dejal soavtor Clint Boyd iz Geološkega zavoda Severne Dakote. »Bolj ko lahko izpolnimo geografsko in časovno premico, bolje lahko razumemo ta bitja.«

Ko so arheologi prvič poročali, da so med ekspedicijami na več andskih vrhovih v 70. in 80. letih 20. stoletja naleteli na nekaj mišjih trupel, so seveda ugotovili, da so glodavci tja prišli z Inki, ki so nekoč romali več kot tisoč kilometrov do svojih svetih mest. Pa je to res?

Miši so v Ande prišle z Inki …

Ti vrhovi so služili kot oltarji za Capacocha, obredno žrtvovanje otrok več inkovskim bogovom. Morda so miši, kot so mislili, pobegnile v drva ali druge zaloge, ki so jih po pobočjih vlačili Inki. Ali pa so bile med živalskimi žrtvami, ki so včasih spremljale človeka.

»Arheologom ne morete očitati takšnega razmišljanja, kajti kakšna druga razlaga obstaja?« je dejal Jay Storz, profesor bioloških znanosti na Univerzi Nebraska-Lincoln. »Nič ni moglo živeti tam zgoraj, zato so jih morali pripeljati tja.«

… ali pač?

Toda Storz je v začetku leta 2020 nehote podvomil o hipotezi. Skupaj s prijateljem in soalpinistom Mariom Pérezom Mamanijem je ujel živi primerek miši na vrhu 6739 metrov visokega vrha Llullaillaco, vulkana na meji med Čilom in Argentino. Še nikoli ni bil najden noben sesalec, ki bi živel na tako visoki nadmorski višini.

Poleg ujetja več živih osebkov so Storz in njegovi kolegi zdaj poročali o odkritju 13 mrtvih miši – šlo je za rumene uhaste miši – na vrhovih treh sosednjih vulkanov – Salín, Púlar in Copiapó – od katerih se vsak razteza skoraj 6500 metrov nad morsko gladino.

»To so v bistvu zamrznjene, mumificirane miši,« je dejal Storz.

Analiza ducata pekovih mumij je samo okrepila prepričanje ekipe, da so se na videz skromne miši povzpele na vulkane brez pomoči Inkov. Z merjenjem koncentracij ogljika-14, atoma, ki razpada z znano hitrostjo, je ekipa ugotovila, da je osem mumij na vrhu Salína in ena na Copiapóju poginilo pred več kot nekaj desetletji, verjetno po letu 1955. Štiri mumije na Púlarju so poginile, največ pred 350 leti – polno stoletje po tem, ko je zadnji inkovski imperij padel pod španske zavojevalce.

»Zdaj se zdi vse bolj jasno,« je dejal Storz, »da so miši tja prišle same od sebe.«

Mumificirane miši so postale velik hit

Mumificirano stanje miši je prav tako pomagalo ohraniti njihovo DNK, kar je Storzovim sodelavcem z Univerze v Montani omogočilo primerjavo genetskih variacij med mišmi z ušesi, zbranih v nižinah, sredogorjih in visokogorju puščave Atacama. Analiza te variacije med člani vrste lahko pomaga slediti evolucijski zgodovini populacij, ločenih z razdaljo, ovirami ali, v tem primeru, nadmorsko višino.

Storz in njegovi kolegi so se spraševali, ali genomi mumificiranih miši, ki se dvigajo v nebo, morda predstavljajo ločeno subpopulacijo glodavca.

Ekipa je ugotovila, da sta bila dva para miši na Salínu tesno povezana, morda bratje in sestre ali starši in potomci. Opazil je še en znak: enako razmerje med samci in samicami med mumijami. V kombinaciji z nedavnim odkritjem drugih živih primerkov in mišjih rovov v višinah Puna de Atacama ali planote Atacama je Storz dejal, da se zdi, da ta vrsta miši ne le potuje po vulkanskih vrhovih, ampak nekako živi na njih.

»Točno to bi pričakovali,« je dejal Storz, »če bi ujeli skupino miši iz nekega lokaliziranega območja v okolju, ki je primerno za bivanje.«

To je osupljivo, je povedal Storz, glede na to, da se Puna de Atacama uvršča med najbolj negostoljubne kraje na planetu – tako sušno, hladno in revno

s kisikom, da je NASA obiskala Atacamo, da bi vadila iskanje življenja na Marsu.

Miši živijo v ekstremnem, marsovskem okolju

»Tudi ob vznožju vulkanov miši živijo v ekstremnem, marsovskem okolju,« je dejal Storz. »In potem, na vrhovih vulkanov, je še toliko bolj. Občutek je kot v vesolju. Prav neumno je, da bi lahko v tem okolju preživela in delovala kakršna koli žival, kaj šele toplokrvni sesalec. Ko vse to izkusiš na lastni koži, te še dodatno navduši: Kako, za boga, je karkoli živo tam gor?«

To je eno od nekaj vprašanj, ki jih raziskovalci še naprej zasledujejo. Člani Storzovega laboratorija in sodelavci v Santiagu v Čilu so od takrat vzpostavili kolonije teh miši, zbranih z različnih nadmorskih višin. Z aklimatizacijo vsake skupine na pogoje, ki simulirajo Puna de Atacama, raziskovalci upajo, da bodo natančno določili kakršne koli fiziološke prilagoditve, ki glodalcem pomagajo pri obvladovanju.

Še bolj temeljno je vprašanje, kaj bi miši sploh pognalo v takšne višine. Tako kot večina majhnih glodavcev tudi miš porabi precej časa, energije in pozornosti za izogibanje plenilcem. In tudi v Puna de Atacama je teh plenilcev veliko: lisice, pume, manjše mačke, ptice ujede.

Zakaj se miši povzpnejo na te ekstremne višine, je še vedno skrivnost.