ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Nova študija mednarodne ekipe ugotavlja, da so pretekle spremembe v atmosferskem CO2 in ustrezni premiki v podnebju in vegetaciji igrali ključno vlogo pri določanju, kdaj in kje so se zgodnje človeške vrste križale.

Človeške vrste so se križale med seboj

Sodobni ljudje nosijo v svojih celicah majhno količino DNK, ki izhaja iz drugih človeških vrst, kot sta neandertalec in izmuzljivi denisovanec. Že leta 2018 so znanstveniki svetu naznanili odkritje posameznika, pozneje poimenovanega Denny, ki je živel pred 90.000 leti in za katerega je bilo ugotovljeno, da je hči denisovskega očeta in neandertalske matere. Denny, skupaj z drugimi posamezniki mešanega porekla, najdenimi v Denisovi jami, priča, da je bilo križanje med hominini verjetno običajno  in ni omejeno na našo lastno vrsto Homo sapiens.

Da bi razkrili, kdaj in kje se je zgodila človeška hibridizacija, se znanstveniki običajno zanašajo na paleogenomsko analizo izjemno redkih fosilnih primerkov in njihovo še redkejšo vsebino starodavne DNK. V novem znanstvenem dokumentu je skupina podnebnih strokovnjakov in paleobiologov iz Južne Koreje in Italije zasledovala drugačen pristop. Z uporabo obstoječih paleoantropoloških dokazov, genetskih podatkov in superračunalniških simulacij preteklega podnebja je ekipa ugotovila, da so imeli neandertalci in denisovci različne okoljske preference.

Natančneje, denisovci so bili veliko bolj prilagojeni na hladna okolja, za katera so značilni borealni gozdovi in ​​celo tundra, v primerjavi s svojimi bratranci neandertalci, ki so imeli raje zmerne gozdove in travnike. »To pomeni, da so bili njihovi izbrani habitati geografsko ločeni, pri čemer imajo neandertalci običajno raje jugozahodno Evrazijo, denisovci pa severovzhod,« pravi dr. Jiaoyang Ruan, podoktorski raziskovalec na IBS Centru za podnebno fiziko (ICCP) v Južni Koreji in glavni avtor študije.

Habitati homininov so se začeli geografsko prekrivati

Vendar pa so znanstveniki glede na svoje realistične računalniške simulacije ugotovili, da so se v toplih medledenih obdobjih, ko je bila Zemljina orbita okoli Sonca bolj eliptična in je poletje na severni polobli nastopilo bližje Soncu, začeli habitati homininov geografsko prekrivati. »Ko so si neandertalci in denisovci delili skupen habitat, je bilo med skupinami več srečanj in interakcij, kar bi povečalo možnost križanja,« dodaja prof. Axel Timmermann, ustrezni avtor študije in direktor ICCP ter profesor na Pusan narodni univerzi.

Denisovci tudi v severni Evropi

Simulacija preteklih prekrivanj habitatov ne postavlja le prve generacije neandertalcev/denisovskih hibridov Dennyja v podnebni kontekst, ampak se strinja tudi z drugimi znanimi epizodami križanja pred približno 120 tisoč leti. Prihodnje paleogenetske rekonstrukcije se lahko uporabijo za preizkušanje robustnosti novih napovedi, ki temeljijo na modelu superračunalnika, potencialnih intervalov medsebojnega parjenja pred približno 210 in 320 tisoč leti.

Za nadaljnjo določitev podnebnih dejavnikov križanja med vzhodom in zahodom so znanstveniki podrobneje preučili, kako so se vegetacijski vzorci spremenili v Evraziji v zadnjih 400 tisoč letih. Odkrili so, da so povišane koncentracije CO2 v atmosferi in blage medledene razmere povzročile širjenje zmernega gozda proti vzhodu v osrednjo Evrazijo, kar je ustvarilo razpršitvene koridorje za neandertalce v denisovske dežele. »Kot da bi ledeniško-medglacialni premiki v podnebju ustvarili oder za edinstveno in dolgotrajno človeško ljubezensko zgodbo, katere genetske sledi so vidne še danes,« komentira dr. Ruan.

Eden ključnih izzivov, s katerimi so se soočili raziskovalci v svoji študiji, je bila ocena najprimernejših podnebnih razmer za denisovce. »Za obravnavo zelo redkega nabora podatkov denisovcev smo morali razviti nova statistična orodja, ki bi lahko upoštevala tudi znane odnose prednikov med človeškimi vrstami,« pravi prof. Pasquale Raia z Univerze v Neaplju, Federico II v Italiji, soavtor študije. »To nam je omogočilo, da prvič ocenimo, kje bi denisovci lahko živeli. Na naše presenečenje smo ugotovili, da bi bila poleg območij v Rusiji in na Kitajskem primerno okolje zanje tudi severna Evropa,« dodaja.

Ni znano, ali so denisovci kdaj živeli zahodno od gorovja Altaj; vendar ga je mogoče testirati z genetskimi analizami velikega vzorca denisovskega porekla v evropskih populacijah. Pričakuje se, da bo taka analiza osvetlila razmerje med zgodnjo razpršitvijo, posegom v habitat in človeško gensko diverzifikacijo.

Indijski lunarni rover je naredil prve korake po površini Lune dan po tem, ko se je država zapisala v zgodovino in kot prva pristala v bližini južnega tečaja. Rover Chandrayaan-3 se je odpeljal od pristajalnega modula in »Indija se je sprehodila po Luni!«, je sporočila vesoljska agencija.

Indija pristala na Luni z modulom Vikram

Pristajalni modul Vikram je v sredo zvečer uspešno pristal, kot je bilo načrtovano, v njem pa je bil 26 kilogramski rover Pragyaan. S tem se je Indija po ZDA, nekdanji Sovjetski zvezi in Kitajski pridružila elitnemu klubu držav, ki jim je uspel pristanek na Luni.

Ko se je prah, ki ga je dvignil včerajšnji pristanek, polegel, so se paneli na eni strani Vikrama odprli, da bi se lahko Pragyaan spustil na Lunino površino. Zdaj se bo sprehajal po skalah in kraterjih ter zbiral pomembne podatke in slike, ki jih bo poslal na Zemljo v analizo.

Pragyaan ima na krovu dva znanstvena instrumenta, s katerima bo poskušal ugotoviti, kateri minerali so prisotni na Luninem površju, in preučiti kemično sestavo tal. Komuniciral bo le s pristajalnim modulom, ki bo podatke poslal orbiterju Chandrayaan-2, ki še vedno kroži okoli Lune, in jih ta posredoval na Zemljo v analizo.

Rover bo na lovu na vodo puščal odtise

Indijska organizacija za vesoljske raziskave (Isro) je sporočila, da se bo rover premikal s hitrostjo 1 centimeter na sekundo – z vsakim korakom bo na Lunini površini pustil tudi odtis Isrojevega logotipa in emblema, vtisnjenega na njegovih šestih kolesih.

Pristanek sovpada z začetkom luninega dneva – dan na Luni je na Zemlji enak nekaj več kot štirim tednom, kar pomeni, da bosta imela lander in rover 14 dni sončne svetlobe za polnjenje baterij. Ko nastopi noč, se baterije izpraznijo in prenehajo delovati. Ni še jasno, ali bosta ponovno zaživela, ko se bo začel naslednji lunin dan.

Na Luni naj bi se nahajali pomembni minerali, vendar je eden glavnih ciljev misije Chandrayaan-3 lov na vodo – znanstveniki pravijo, da se v ogromnih kraterjih na območju južnega pola, ki so stalno v senci, nahaja led, ki bi lahko v prihodnosti omogočil naselitev ljudi na Luni. Uporabili bi ga lahko tudi za oskrbo vesoljskih plovil, namenjenih na Mars in druge oddaljene destinacije.

Pred pristankom modula je bilo napeto

V sredo je bilo pred pristankom napeto, saj se je modul začel nevarno spuščati. Hitrost pristajalnega modula se je postopoma zmanjšala z 1,68 km/s na skoraj nič, kar mu je omogočilo mehak pristanek na Lunini površini.

Zgodovinski trenutek so po vsej Indiji pozdravili s praznovanjem, predsednik indijske vlade Narendra Modi pa je dejal, da je »Indija zdaj na Luni« in da »smo dosegli, česar ni mogla doseči nobena druga država«.

Do pristanka je prišlo le nekaj dni po tem, ko se je rusko vesoljsko plovilo Luna-25 izmuznilo izpod nadzora in strmoglavilo na Luno. Nesreča je v ospredje postavila tudi težaven teren na območju južnega pola, kjer je površina zelo neravna ter polna kraterjev in balvanov.

Druga indijska lunarna misija, ki je leta 2019 prav tako poskušala na Luni pristati v mehkem pristanku, je bila neuspešna – njen pristajalni modul in rover sta bila uničena, orbiter pa je preživel. Ta še danes kroži okoli Lune in pomaga pristajalniku Vikram pošiljati slike in podatke na Zemljo za analizo.

Indija ni edina država, ki se spogleduje z Luno – zanimanje zanjo narašča po vsem svetu, saj se bodo v bližnji prihodnosti na Lunino površje odpravile še številne druge misije. Znanstveniki pravijo, da je o Luni, ki jo pogosto opisujejo kot vrata v globoko vesolje, še veliko zanimivega.