Človeštvo, ki se na življenje in smrt bori proti grožnji iz vesolja. Kateri prizor iz filma je najbolj nepozaben? Je to Will Smith, ki vesoljca vleče po žgoči puščavi? Govor predsednika Whitmora, ki ga je upodobil Bill Pullman? Jeff Goldblum, ki vesoljsko tehnologijo premaga z računalniškim virusom?
Dan neodvisnosti: Kaj, če se vesoljci ne bi skrivali?
Julija 1996 je v filma priletel Dan neodvisnosti (Independence Day), ki ga je režiral in s pomočjo Deana Devlina spisal Roland Emmerich. Nemški režiser je v petnajstletnem obdobju pred tem ustvarjal nemške znanstveno-fantastične filme, ki sta se jima pridružila Univerzalni vojak (Universal Soldier, 1992) in Zvezdna vrata (Stargate, 1994). Prav med promocijo slednjega se jima je porodila ideja o vesoljskem napadu na Zemljo. Do takrat so se vesoljci v filmih skrivali, ko so prispeli na Zemljo, ustvarjalni dvojec pa je imel drugačno idejo. »Bi se skrival na odročni kmetiji ali pa bi pogumno zakorakal?« je Devlina vprašal Emmerich in začela sta s pisanjem filma, ki je presegel vsa pričakovanja.
Nastajanju filma je želela pomagati tudi ameriška vojska, ki bi ponudila vozila, osebje in kostume, a je od sodelovanja odstopila po tem, ko producenti niso želeli odstraniti referenc na slavno Okrožje 51. Za svojo vizijo je režiser potreboval takrat rekordnih 3 tisoč prizorov s posebnimi učinki, a je tudi njemu Jurski park pred leti dal vedeti, da je stvar izvedljiva. Ustvarjene so bile miniature, glavni igralci so imeli svoje mesto, glasba se je pisala – vse pod nazivom »ID4«.
Kako je Dan neodvisnosti sprožil multi-milijonsko komercialnost polčasa med Super Bowlom?
Med polčasom jubilejnega 30. Super Bowla (ki so ga z 27-17 dobili kavboji iz Dallasa) je svojo premiero doživel napovednik za film Dan neodvisnosti. »Drugega julija prispejo, tretjega julija napadejo, četrtega julija je Dan neodvisnosti,« so gledalci zaslišali glas in videli prizor v katerem je uničena Bela hiša. Studio Fox je za predvajanje napovednika takrat plačal 1,3 milijona ameriških dolarjev in povzročil val plačevanja oglasov in napovednik med polčasom finala lige NFL, ki danes doseže že 250 tisoč $ za sekundo oglasa. Ampak Foxu je bilo takrat vseeno, saj je bil to le košček promocijske kampanje, ki se bi zaključila 2. julija 1996, ko je film ugledal luč sveta.
S promocijami in sodelovanji s Coca-Colo in Applom so prepričali tudi Rogerja Eberta, ki je celotno kampanjo oklical za »briljantno«. Sledila je premiera filma, a še pred tem je film ekskluzivno videl Bill Clinton, ki si ga je z družino ogledal kar v Beli hiši.
Dan neodvisnosti je bil senzacija, finančni uspeh in eden največjih hitov vseh časov
Ob premieri je postal največji zaslužkar v pred-premiernem času (pre-opening, op. p.), četrtkovih predvajanjih, julijskih premierah, petdnevnih premierah in se uvrstil na drugo mesto po največjem otvoritvenem vikendu v zgodovini.
Dan neodvisnosti je bil magnet za denar gledalcev, saj je le v ZDA za 150 milijonov potreboval le dvanajst dni, do dvestotice pa je prispel le enajst dni kasneje. Bil je film, ki mu je to uspelo najhitreje.
V ZDA je zaslužil 306 milijonov, širom sveta pa še 511 milijonov ter z drugega mesta največjih zaslužkarjev izpodrinil Levjega kralja in zaostal zgolj za Jurskim parkom.
Finančni in gledalski rekordi so padali, a veliko kritiko ni bilo navdušenih. Slavni Roger Ebert je filmu podal le dve zvezdi in pol ter zapisal: »Dan neodvisnosti pade v tradicijo neumnih poletnih filmov in v tem sklopu mi je všeč.« Med drugim najdemo veliko opisov, ki filmu očitajo neizvirnost, stereotipe, površno zgodbo in klišeje. Ampak gledalcem je bil všeč četudi (ne)uradno velja za najbolj klišejski film vseh časov. Prejel je tudi dve nominaciji za oskarja ter enega celo dobil – seveda v kategoriji najboljših posebnih učinkov. Skladatelj David Arnold pa je za glasbeno podlago filma prejel celo grammyja.
Dan neodvisnosti je povzročil poplavo filmov katastrofe, Roland Emmerich pa je postal simbolični oče takih filmov. Filmski studiji so se na vse pretege trudili ustvariti še en Dan neodvisnosti, a jim ni uspevalo. Film je unikaten, ker mu uspeva to, kar mnogim ne. Navdušiti gledalca v svojih preprosto klišejskih trenutkih.
Zakaj je Dan neodvisnosti še poletni blockbuster, ki mu ni para?
S precej preprostim dialogom vzpostavi kameratski, prijateljski in ljubeč odnos med njimi. To vzpostavljanje osebnosti in likov se prepleta s počasnim, a vedno bolj napetim predstavljanjem vesoljske grožnje. Kar se lahko hkrati opazuje kot komedija (liki), po kakovosti ne zaostaja kot triler s prihajajočo grožnjo.
Slednje najprej ne vidimo, saj si film dovolj časa vzame za počasno primerjavo njene velikosti z lokacijami našega planeta. In ko je razmerje med liki in z nami kot empatičnim gledalcem vzpostavljeno, se začne del filma, kjer slednji ni prijazen do svojih likov in sveta s katerega opazujemo dogajanje.
Slednje najprej ne vidimo, saj si film dovolj časa vzame za počasno primerjavo njene velikosti z lokacijami našega planeta.
In ko je razmerje med liki in z nami kot empatičnim gledalcem vzpostavljeno, se začne del filma, kjer slednji ni prijazen do svojih likov in sveta s katerega opazujemo dogajanje. Uničevanje ikoničnih lokacij, umiranje milijonov ljudi in osebne stiske vzpostavljenih likov, ki izgubljajo vse, so vedno posneti s perspektive človeka – gledalca.
Kar sledi je akcijski film, ki ga takrat svet še ni videl v taki meri, danes pa je le še spomin. Prizori so posneti s srcem, na podoben način je to uspevalo Osmemu potniku, Terminatorju ali Predatorju. Gledalec je postavljen, tako kot liki, v nemogoč položaj, kjer ni prepričan ali bo kontra-ofenziva uspela, kar še dodatno poglobi zanimanje v film in empatijo do likov.
Filmu tu vsekakor pomaga igralska zasedba, ki ji poveljuje karizmatična trojica Will Smith, Jeff Goldblum in Bill Pullman. Vsak predstavlja svoj segment družbe in film ima »izgovor«, da povsem smiselno pokaže več perspektiv vesoljske grožnje brez da s tem ogrozi tempo in potek zgodbe.
Danes praznujemo Dan neodvisnosti!
Toliko let kasneje je Dan neodvisnosti nujen ogled v poletnem času. Napolnjen s presunljivo akcijo, ki lahko še vedno parira današnjim megalomanskim produkcijam, ikoničnim in malček klišejskim dialogom, prepričljivo glasbeno podlago in nepozabnimi igralskimi predstavami. Včasih se zalotimo pri besedah: »Takih ne delajo več«. In res jih ne. Dan neodvisnosti je eden in edini. Seveda se spodobi za zaključek prispevka prilepiti govor predsednika Whitmora.
