ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ne, ne gre za tistega Djanga iz Tarantinovega filma o kavbojih. Django Reinhardt je bil kitarist, igralec bendža in skladatelj romsko-belgijskega porekla. Preživel je prvo in drugo svetovno vojno. Ustvarjal in služil si je denar v Parizu s svojim Quintette du Hot club de France. S svojo glasbo je potoval tudi po Združenih državah Amerike. Toda kaj ga dela drugačnega od izjemne flameko ikone Paca de Lucía ali pa rokovske legende Jimija Hendrixa, ki je solo lahko zaigral celo z zobmi?

Odgovor na to vprašanje je v resnici izjemno preprost: žanr. Django je bil za evropski jazz revolucionarno ime. Zaradi svoje kreativnosti in nadarjenosti se je prebil vse do vrha, a ga je morda težko primerjati s kitaristi drugih glasbenih zvrsti. Vsaka izmed njih namreč zahteva uporabo različnih tehnik in se lahko osredotoča na druge elemente muzikalnosti. Tako ga morda ne moremo okronati, a ga lahko postavimo ob bok drugim velikašem, ki so svoje življenje posvetili umetnosti kitare.

Glasbena pot Djanga Reinhardta

Kot otrok se je Django z družino priselil v Pariz in se ustalil v romskem naselju vozov na obronku mesta. Pri dvanajstih letih je začel igrati violino. Obzorje se mu je začelo odpirati, ko je v roke prvič dobil bendžo, ki ga je nato zamenjal za kitaro.

Že ko je bil mlad je pritegnil veliko pozornosti s svojim igranjem in velikim talentom. Pri 15 letih si je že služil denar z igranjem po kavarnah in barih. Pridobil si je mednarodno pozornost glasbenih poznavalcev. Eden izmed njih je celo prišel iz Velike Britanije in mu, ko ga je slišal, na mestu ponudil delo.

Navduševal se je nad novim načinom igranja oziroma novo glasbo, ki so jo v dvajsetih letih ustvarjali v Ameriki: jazzom. Spoznal je violinista Stephana Grapellija in skupaj sta leta 1934 osnovala znameniti kvintet. Djangov brat Joseph »Nin-Nin« Reinhardt in Roger Chaput sta igrala spremljevalni kitari, Louis Vola pa kontrabas.

Tragična nesreča

Pri sedemnajstih letih se je poročil z Florine Mayer. Njegova ciganska žena je izdelovala rože iz papirja. Neke noči se je v njunem vozu prevrnila sveča in vse papirnato cvetje je zagorelo skupaj z njim. Django je bil v požaru hudo ranjen na levi polovici telesa. Zaradi hudih poškodb so mu zdravniki želeli amputirati nogo, a tega ni dovolil. Na levi roki sta funkcionalnost izgubila mezinec in prstanec, njegova dlan pa je za vedno nosila podobo ognjene rože. Rekli so mu, da nikoli več ne bo mogel igrati kitare.

Zaradi tega je lahko za igranje zahtevnih delov uporabljal le dva prsta leve roke. Čeprav je to predstavljalo veliko oviro za igranje, je veliko vadil, da je roko in prsta okrepil. Iznašel je nov način za igranje vseh akordov in tonov, ki bi sicer zahtevali njegovo celotno roko. A to ni pomenilo, da se je s svojim igranjem poskušal približati »normalnemu« načinu. Ustvaril je popolnoma lasten stil igranja, ki je iz kitare izvabljal zvoke na popolnoma nov in izviren način. Če bi želeli poustvariti njegov zvok, ki morali tudi sami igrati zgolj z dvema prstoma!

V tem posnetku lahko vidimo njegovo spretnost in hitrost pri igranju s poškodovano roko.

Kaj je doprinesel glasbi?

Bil je prvi, ki je v Evropo prinesel ameriški jazz. Med ljudmi je bil izjemno popularen in ljubitelji swinga so se številčili. Toda glasbo je izvajal v svojem stilu in jo predrugačil. Razvil je posebno vrsto jazza, ki se imenuje Manouche jazz, ki dobesedno pomeni ciganski jazz, saj so ga igrali predvsem Romi. Manouche je združeval francosko in cigansko tradicionalno glasbo, dixieland, swing jazz in druge vplive. Ena od najbolj znanih skladb kvinteta do tega dneva je Minor Swing.

Poleg tega je revolucioniral tudi uporabo kitare v glasbi. V njegovem kvintetu so bile namreč kar tri, a le dve sta igrali spremljavo. Django je igral melodijo oziroma soliral skupaj z Grapellijem. Do tega trenutka je bila kitara videna kot melodičen instrument zgolj v klasični glasbi. V tem obdobju je posebno Segovia poskrbel za njeno popularizacijo.

Znan ni postal po smrti, temveč je njegova izjemna tehnika slovela ves čas njegovega življenja. Bil je eden najboljših jazzistov. Smatrali so ga za glasbenega genija, še toliko bolj po njegovi hudi poškodbi, ki ga je glasbeno zgolj izzvala. Lahko je igral zelo hitro in čisto, navduševali pa so se tudi nad njegovo uporaba vibrata, igranjem arpeggia in drugimi tehnikami. Oboževala ga je cela Francija in med drugo svetovno vojno mu je to marsikdaj tudi rešilo kožo, čeprav je bil pripadnik ene izmed targetiranih etničnih skupin s strani nacistov na oblasti.

Zanimivo je tudi dejstvo, da je bil nepismen in se je naučil brati in pisati šele v odrasli dobi svojega življenja. Prav tako ni bil deležen veliko izobrazbe in ni znal brati glasbe. Zato mu je pri skladateljskem procesu pomagala asistentka, ki je zapisovala njegovo glasbo.

Če te je Djangova zgodba prevzela in si želiš izvedeti še več o njem, si lahko ogledaš francoski film Django, prebereš strip Salva Rubia z naslovom Django: Hand On Fire, ali pa preprosto prisluhneš njegovi glasbi.

Če v izpitnem obdobju še nisi našel dovolj razlogov za prokrastiniranje, ti danes ponujamo kar štiri! Youtube je stran, na katero se lahko vedno zaneseš, da te bo popeljala v novi nepoznani svet, ki ga boš zavzeto raziskoval naslednjih nekaj ur. Še posebno, če pripadaš stari gardi in ne preferiraš Tiktoka. Pred tabo se nahaja seznam glasbenih nastopov, ki so zanimivi tako za poslušanje, kot tudi na pogled.

Levji kralj na letalu

Spodnji video je bil posnet na letalu ob vkrcanju igralske zasedbe muzikala Levji kralj v Avstraliji v Brisbanu. Ker so čakali, da vsi potniki poiščejo svoje sedeže, so izkoristili trenutek in zapeli vsem poznano pesem Circle of Life. Ena od stevardes je prihitela na pomoč s kamero in jih posnela.

Posadka je čakala vse do konca, da ne bi zmotila impromptu nastopa. Na koncu se jim je tudi zahvalila. Ostali potniki so vidno uživali in naprej poslali svoje otroke ali pa jih dvignili, da bi bolje videli. Eden izmed komentarjev je ob tem pripomnil, da so starši neke deklice zamudili popolno priložnost, da v pravem trenutku niso otroka dvignili visoko v zrak, kot se to zgodi tudi v filmski različici.

Nek drugi komentator je domiselno razmišljal naglas: »predstavljaj si, da si potnik, ki potuje s tem letom v Brisbane na pogreb, ko igralska zasedba kar naenkrat začne peti ‘Circle of Life’ … no to bi mi pa dalo kurjo polt …«.

Čeprav ni šlo za pravi nastop, je video postal viralen, saj so se pevci odlično znašli v prostoru, kot je letalo, ki je fizično kot tudi zvočno precej omejeno. Še posebno je pohvalna njihova harmonija in pa žar ter veselje, s katerim so zapeli pesem. Lahko bi najbrž pričakovali, da bi se je po vseh vajah vsaj toliko naveličali, da jo ne bi peli še v prostem času.

Amazing Grace na oktabasu

Poznaš oktabas? Je glasbilo, ki je veliko skoraj 4 metre in ustvarja izjemno nizko ležeče tone. Prvega je izdelal Jean-Baptiste Vuillaume leta 1850 v Parizu. Njegov namen je bil ustvariti glasbilo, ki bo imelo še nižji razpon od kontrabasa. Zaradi izjemne velikosti glasbila ga je težko igrati in prenašati. Glasbenik se mora povzpeti na priložen stolček in lok močno držati s celotnim zapestje. Z drugo roko dosega ročice, ki so povezane s strunami oziroma z vzvodi, ki pritiskajo nanje, saj jih s svojo roko ne more doseči.

Zaradi teh okornih značilnosti oktabas nikoli ni postal tako popularen kot ostali instrumenti in se je skozi zgodovino ohranilo le nekaj primerkov. Kljub temu danes ustvarjajo njegove replike in jih uporabljajo ob posebnih priložnostih in zasedbah. Ena izmed njih je tudi spodnja interpretacija krščanske himne Amazing Grace, kjer je oktabas spremljevalec violončela.

Sister Rosetta Tharpe na železniški postaji

Sister Rosetta Tharpe je precej nepoznano ime, čeprav je bila za razvoj rokenrola zelo pomembna. Zaslovela je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi unikatnimi in inovativnimi tehnikami, ki jih je prinašala na glasbeno sceno. Bila je prva, ki je resno snemala gospel glasbo in jo dopolnjevala z električno kitaro. Na tem področju je bila pionirka in njene novosti so zelo pripomogle k razvoju bluza, sploh uporaba distorzije. S svojim delom je močno vplivala na Elvisa Presleya, Johhyja Casha, Chucka Berryja, Erica Claptona in druge.

Glasbena ikona je že sama po sebi naravnost fantastična, servira pa nam tudi ta frajerski nastop. Najprej se na postajo pripelje v zapravljivčku, ki ga vlečeta konja. Nato se sprehodi do »odra« in si nadene kitaro. Z njo se lahkotno vrti in pozibava v sladkem ritmu. Njen globok glas skupaj s svetlečimi petkami in damskim plaščem ustvarja podobo, ki jo ni zabavno le poslušati, ampak tudi gledati. Zato tudi moramo priznati, da je prava performerka.

 Jacob Collier dirigira občinstvu

Jacob Collier je znan kot mladi glasbeni genij. Star je 28 let, prihaja iz Londona in igra več inštrumentov, komponira in poje. Zaslovel je po svojih videih na Youtubu, danes pa se kot pomembno oziroma zanimivo prepoznava predvsem njegovo igranje s harmonijami. To lahko vidimo tudi v videu, kjer tako kot na ostalih koncertih dirigira občinstvu in upravlja z njihovimi glasovi. Pevce razdeli v tri skupine in tako doseže troglasje. Najbrž je bilo to v prvem poskusu možno tudi zato, ker so Jacobovi poslušalci »glasbeni piflarji« ali glasbeniki.

Čeprav je njegovo znanje zelo široko in ga počasi izstreljuje med »zvezdnike«, je zanj vse skozi značilna pojava skromnega mladeniča, ki preživlja ure zaprt v svoji sobi, kjer eksperimentira z melodijami in se nad tem navdušuje. Njegova ljubezen do glasbe in žar, s katerim razlaga glasbeno teorijo prevzame vsakega.

Poleg tega nikoli ne razočara s svojimi pisanimi opravami, hipijevskimi hlačami in raztegnjenimi majicami ter obveznimi »odštekanimi« nogavicami. Tudi na odru se to ne spremeni. Tam mu je namreč tako udobno kot v dnevni sobi, zato niti ne nosi čevljev.