Če ti nekdo reče, da imaš spomin kot zlata ribica, to ni ravno pohvala tvojih kognitivnih sposobnosti. A kot kaže, gre ribam matematika bolje od rok, kot si si morda mislil. Znanstveniki so namreč ugotovili, da nekatere vrste rib znajo ocenitikoličine in celo šteti.
Ocenjevanje velikosti jate
Ocenjevanje količin je ključno za preživetje mnogih živalskih vrst. Ribe se pogosto združujejo v jate zaradi varnosti, saj ima s tem vsaka posamezna riba večjo možnost preživetja ob morebitnem napadu plenilca. Večja jata za posamezno ribo pomeni večjo možnost preživetja. Logično bi torej bilo, da ribe raje izberejo večjo jato, kar pa že zahteva sposobnost ocenjevanja količin. Znanstveniki so to sposobnost preverjali pri ribah gambuzijah in gupijih. Ugotovili so, da ribe zanesljivo izberejo večjo jato, kadar je ta vsaj dvakrat toliko velika kot manjša jata. Če so bile jate po velikosti bolj podobne, ribe pri svoji oceni niso bile tako natančne.
V nadaljevanju eksperimentov so ribam ponudili izbiro med dvema manjšima skupinama rib, ki sta se razlikovali za natanko eno ribo. Ena izmed rib je tako na primer morala izbirati med skupino treh in skupino štirih rib. V tej seriji poskusov so sodelovale ribe skalarke, gambuzije in gupiji. Skalarke so se zanesljivo odločile za številčnejšo skupino, kadar je ta štela tri člane ali manj. Torej so lahko razlikovale med dvema in tremi ribami ter med eno in dvema ribama. Gambuzije so lahko razlikovale tudi med tremi in štirimi ribami, večje skupine pa so bile tudi zanje pretrd oreh. Zaradi majhnosti skupin so znanstveniki sklepali, da ribe morda niso zgolj ocenile velikosti jate, ampak so preštele posamezne ribe.
Štetje simbolov
Da bi dokazali svojo hipotezo, so odstranili preostale spremenljivke, kot so vonj, zvok in ostali vizualni namigi. Pri eksperimentih so celo uspeli naučiti ribe razlikovati med skupinama dveh in treh rib na podlagi oblik. Najprej so jih naučili, da se za vratci z določenim številom simbolov (dva ali trije simboli) vedno skriva ustrezno velika skupina rib. Nato so ribe izbirale, skozi katera vratca bodo zaplavala. Pri poskusih so znanstveniki poskrbeli, da se ribe niso mogle zanesti na skupno površino, velikost ali obliko simbolov, temveč zgolj na njihovo število. Ker so ribe preizkus uspešno prestale, so znanstveniki potrdili svojo hipotezo in ribam pripisali vsaj osnovne sposobnosti štetja.
Ocenjevanje pri človeku
To ni kar tako, saj sposobnost štetja ni univerzalna celo pri človeku. V naravi sicer ribe najpogosteje ne štejejo posameznih rib v jati, saj so te v veliki večini številčnejše od štirih članic. Pogosteje si zato pomagajo z ocenjevanjem količin. Podobno taktiko najbrž ubereš tudi sam, ko v menzi izbiraš med dvema krožnikoma kosil. Ne prešteješ vsakega krompirčka na krožniku, ampak le oceniš, kateri krožnik vsebuje obilnejšo porcijo. Čeprav znanstveniki še ne razumejo popolnoma, kaj se dogaja v ribjih možganih med ocenjevanjem količin, sklepajo, da so podobni procesi prisotni tudi v človeških možganih.
Evolucija osnovnih matematičnih sposobnosti
Ravno zato pri raziskovanju delovanja možganov najraje uporabljajo ribe vrste navadna cebrica. Gre za pogost modelni organizem, saj ima vse najpomembnejše živčne prenašalce, hormone in receptorje kot sesalci, kamor spada človek. Tudi njihovo vedenje je precej kompleksno in v določenih pogledih podobno vedenju sesalcev. Dodatna prednost za raziskovalce je, da so mlade cebrice prozorne, zato lahko dobesedno pogledamo v njihove možgane, da bi razumeli njihovo delovanje. Ugotovili so, da pri ocenjevanju količin uporabljajo podobne predele možganov kot človek. Znanstveniki zato upravičeno sumijo, da se je človekova sposobnost ocenjevanjarazvila že v davni preteklosti, preden so naši predniki zapustili vodno okolje. S svojimi odkritji želijo znanstveniki v prihodnosti pomagati ljudem z učnimi težavami.
V parlamentarno proceduro je bil vložen predlog Zakona o državnih simbolih. Poslanska skupina SDS želi z zakonom državljane spodbuditi k pogostejšemu izobešanju zastave in prepovedati javno poveličevanje vseh simbolov totalitarnih režimov. Kaj bi prinesel Zakon o državnih simbolih, katerega predlog je vložila stranka SDS?
SDS s predlogom Zakona o državnih simbolih
Med podpisniki predloga Zakona so tudi Janez Janša, mag. Branko Grims, Žan Mahnič, Eva Irgl in drugi poslanci stranke SDS.
Kot glavno težavo so navedli zastarelost nekaterih delov Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi. Spomnimo, da je bil slednji sprejet leta 1994. »V teh dvajsetih letih je bilo o slovenskih državnih simbolih predvsem na strokovnih ravneh izraženo kar nekaj pomislekov o njihovi vsebini, spremembi in uporabi,« so zapisali pri stranki.
združevanje celotne materije, ki ureja državne simbole v enem zakonu;
posodobitev pravil rokovanja z državnimi simboli skladu z uveljavljenimi
grboslovnimi, zastavoslovni in muzikološkimi standardi;
posodobitev grafičnih prilog v skladu s sodobnimi oblikovalskimi standardi;
posodobitev zakona v terminološkem ter sistemskem smislu;
jasnejši zapis pravil o svobodi uporabi zastave, katerih namen je vzpodbuditi
državljane in državljanke k pogostejši uporabi zastave;
pridržanje pravice do uporabe grba za državo in njene inštitucije.
Zakon naj bi bilo potrebno posodobiti v sistemskem smislu, saj naj bi preteklih 25 let pokazalo številne probleme pri uporabi državnih simbolov. Ti problemi so se po njihovih besedah kopičili, saj ni zakon doživel niti ene spremembe. Med najbolj očitnimi je izobešanje zastave, ki naj bi se zgodilo premalokrat in še takrat po večini tudi narobe. »Glede na izkušnje zastavoslovne stroke večina državljanov in državljank Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije razume, kot da je zastavo Republike Slovenije dovoljeno izobešati zgolj in samo ob državnih praznikih, kar kaže na potrebo po jasnejšem zapisu načela svobodnega obešanja zastave, s čimer bi zagotovo pripomogli k pogostejšemu izobešanju zastave,« so zapisali ob tej težavi.
Naslednja težava je slovenska himna ali Zdravljica. Ob tem navedejo besede preminulega avtorja Borisa Pahorja, ki je dejal, da »bo v resnici šele izvedba celotne Zdravljice kot državne himne ali kot edini še dopustni minimum vsaj v obsegu druge ter sedme kitice (in v zaporedju, ki ga je določil pesnik, nikakor pa ne manj oziroma drugače), z vidika vrednote domoljubja postala sploh primerljiva s tujimi himnami.«
Tretji problem so kazenske odločbe, ki so v omenjenem zakonu še vedno opredeljene v tolarjih. Kot so pojasnili pri SDS, menijo, »da je potrebno predvsem zaradi različnih dogodkov in okoliščin spremeniti in opredeliti kazenske določbe, ki opredeljujejo uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave s strani pravne osebe, odgovorne osebe pravne osebe pravne osebe, zasebnika in fizične osebe v obliki ali z vsebino, ki je v nasprotju z ustavo Republike Slovenije oziroma s tem zakonom.«
Za konec pa tudi povezava s totalitarnimi režimi. Vsako javno izražanje idej preko ali s pomočjo totalitarnih simbolov bi moralo biti strogo prepovedano in obenem tudi strogo sankcionirano. Pri tem navajajo, da gre za izrazito delovanje v nasprotju s temeljnimi postulati države Republike Slovenije. »S predlogom zakona se prepoveduje javno poveličevanje vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in državnih simbolov,« so zapisali.
Zakričiš, ko vidiš pajka v kotu ravno preden se odpravljaš spat? Skočiš na stol, ko vidiš miš ali raje bežiš pred medvedi? Morda so pri nas najbolj nevarni krvoločni volkovi ali pa pobegli povodni konj iz živalskega vrta. Toda si se vprašal kdaj, katera so najbolj nevarna bitja v Avstraliji?
Kobomeduze
Kobomeduze so najnevarnejša vrsta meduz. So transparentne, zato jih v vodi težko opazimo. Njihov pik ni zgolj boleč, ampak tudi smrtonosen. Kmalu se nam imobilizirajo živci in dihanje postane oteženo. Če preko pika prejmemo veliko doza strupa, lahko ta povzroči srčni zastoj, ki lahko vodi v smrt. Zato so reševalci v Avstraliji posebno trenirani za prvo pomoč. Dokler pa ne pridejo, priporočajo uporabo kisa za opekline.
Tajpan strupenjače veljajo za najbolj strupene kače. Najdemo jih v puščavskih okoljih. Najbolj so aktivni podnebi. Dolge so od 78 do 226 centimetrov, zanje pa je značilno tudi, da imajo glavo svetlejšo od telesa. Kljub njeni smrtonosnosti, so žrtve redke in še te ponavadi okrevajo, če dovolj hitro prejmejo asistenco.
Tigraste kače in rjave kače
Tajpan strupenjačem se na seznamu pridružujejo tudi tigraste in rjave kače, ki so poimenovane po svoji zunanjosti.
Letvičar ali slanovodni krokodil
Slanovodni krokodil je največji plazilec na svetu. Samci zrastejo kar do 6 metrov, samice pa 3 metre v dolžino. Živijo v estuarjih in oceanih. So izjemno oportunistični, zato ne gre tvegati z mudenjem okrog njih. Letvičarji so prepoznani kot nevarni ljudem, a smo hkrati mi večja grožnja njim. V obdobju med leti 1975 in 2005 so povzročili 24 smrti. Na drugi strani je bilo najbrž več žrtev, saj že leta krokodile lovijo za usnje.
Podobno kot kobomeduza tudi modroobročkasta hobotnica napade naš živčni sistem in oteži naše dihanje. Njen napad je obvladljiv, če odstranimo strup.
Avstralska črna vdova
Avstralska črna vdova je izjemno majhen pajek; meri namreč zgolj 1 centimeter. Kljub temu je lahko zelo nevarna. Ob piku je pomembno čim prej poiskati profesionalno pomoč, saj se lahko rešimo z obstoječim protistrupom. Njihovo ime pride iz njihove navade, da po parjenju ubijejo in pojejo samca, ki je pol manjši od njih.
Beli morski pes
Beli morski pes je najbrž najbolj znan predator na tem seznamu. Je glavni antagonist mnogih filmov, kjer ljudje bežijo pred njim, a jih ta ujame in jim raztrga okončine. Kljub temu v resničnosti ljudi napadajo tako pogosto. Ker jih nekateri ljudje lovijo je njihova nadvlada nad nami neke vrste mit, ne pa grozljivka.
Atrax robustus je eden izmed najbolj strupenih pajkov, ki meri 1-5 centimetrov. Najdemo ga v poraščenih strugah ter vlažnih prostorih. Najdemo ga tudi v naših domovih ali čevljih. Več ur lahko preživijo celo v vodi s pomočjo zračnih mehurčkov, ki jih ujamejo in zadržijo ob telesu. Toda brez skrbi; tudi proti njim obstaja protistrup.
Avstralski Biro za meteorologijo (Bureau of Meteorology) je oznanil, da že tretje leto zapored beležijo vremenski fenomen v La Niña v Tihem oceanu. Od začetka merjenj tega pojava leta se je to zgodilo tretjič. Med leti 1976-1976 in 1998-2001.
La Niña je naraven pojav, katerega posledica je nižanje temperature vode pri gladini oceana. To ima vpliv na vreme po celem planetu, še posebej pa prinaša nadpovprečno količino padavin v vzhodnem, severnem in osrednjem delu Avstralije.
Avstralijo čakajo poplave
Vodja dolgoročnih vremenskih napovedi v Biroju Dr. Andrew Watkins je povedal, da obstaja 80 % verjetnost, da bo vzhodni del avstralije v prihodnjih mesecih doživljal povečano količino dežja in poplave. Poleg trojnega La Niña, je za to kriv še takoimenovani Indijski La Niña ali Indian Ocean Dipole.
La Niña in El Niño
La Niña je le ena faza pojava ENSO (El Niño – Southern Oscillation). Pri tem gre za spreminjanje temperature Tihega oceana in smeri vetrov. La Niña je hladna faza, El Niño je topla, tretja pa je nevtralna. Celoten cikel se odvrti približno vsakih 3 do 7 let, pri čemer je trojna ponovitev zelo redka. Trikratna La Niña, kot jo meteorologi opažajo letos, se dogaja prvič v tem stoletju.
Učinki po svetu
Medtem ko El Niño ustvarja milejše vreme oz. zaustavlja vremenske ekstreme, jih La Niña spodbuja. Zaradi nje lahko pričakujemo povečano število tropskih ciklonov v Atlantskem oceanu in še hujše suše v Vzhodni Afriki. Slednja se namreč spopada z najhujšo sušo v zadnjih nekaj desetletjih, saj se tudi četrto obdobje dežja letos ni zgodilo. Meteorologi predvidevajo, da bo vrhunec La Niña dosegla spomladi in se končala leta 2023.
Karl III. je kralj Združenega kraljestva in 14 drugih kraljevstev Commonwealtha. Na prestol je sedel 8. septembra 2022 po smrti svoje matere Elizabete II. Bil je najdlje trajajoči prestolonaslednik v britanski zgodovini in je pri 73 letih najstarejša oseba, ki je prevzela prestol. Kdo je Karl tretji, Charles III. oziroma Karl III.?
Charles Philip Arthur George
Charles Philip Arthur George se je rodil 14. novembra 1948 v Buckinghamski palači kot prvi otrok takratne princese Elizabete, vojvodinje Edinburške, in princa Filipa, vojvode Edinburškega, ter prvi vnuk kralja Jurija VI. in Elizabete. Izobraževal se je v šolah Cheam in Gordonstoun, ki ju je kot otrok obiskoval tudi njegov oče. Kasneje je eno leto preživel na gimnaziji Timbertop v Geelongu v Viktoriji v Avstraliji. Po diplomi iz umetnosti na Univerzi v Cambridgeu je zdajšnji kralj Združenega kraljestva med letoma 1971 in 1976 služil v letalstvu in mornarici. Leta 1981 se je poročil z Diano Spencer, s katero ima dva sinova, Williama in Harryja. Leta 1996 se je par ločil, potem ko sta se oba zapletla v dobro objavljene zunajzakonske afere. Diana je naslednje leto umrla. Leta 2005 se je Karl III. poročil s svojo dolgoletno partnerico Camillo Parker Bowles.
Valižanski princ
Leta 1969 je bil imenovan za valižanskega princa in je opravljal uradne dolžnosti v imenu Elizabete II. Leta 1976 je ustanovil mladinsko dobrodelno organizacijo Prince's Trust, sponzorira Prince's Charities ter je pokrovitelj, predsednik ali član več kot 400 drugih dobrodelnih ustanov in organizacij. Zavzema se za ohranjanje zgodovinskih stavb in pomen arhitekture v družbi. Kot kritik modernistične arhitekture je Karl III. v preteklosti sodeloval pri oblikovanju Poundburyja, eksperimentalnega novega mesta, ki temelji na njegovem arhitekturnem okusu. Je tudi avtor ali soavtor številnih knjig. Kot okoljevarstvenik je Karl III. v času, ko je bil upravitelj posesti vojvodstva Cornwall, podpiral ekološko kmetovanje in ukrepe za preprečevanje podnebnih sprememb, za kar je prejel nagrade in priznanja okoljskih skupin. Kritiziran je bil tudi zaradi svoje podpore homeopatiji in drugi alternativni medicini.
Sredi sedemdesetih let je na predlog avstralskega premiera Malcolma Fraserja izrazil zanimanje za položaj generalnega guvernerja Avstralije, vendar zaradi pomanjkanja navdušenja javnosti iz tega predloga ni bilo nič. Charles je komentiral: »Kaj naj si torej misliš, ko si pripravljen nekaj narediti, da bi pomagal, pa ti rečejo, da nisi zaželen?«
Odraščanje
Charles Philip Arthur George se je rodil kot prvi od štirih otrok princese Elizabete in princa Filipa. Obiskoval je šolo, namesto da bi imel zasebnega vzgojitelja, s čimer je postal prvi prestolonaslednik, ki se je izobraževal na ta način. 7. novembra 1956 je Charles začel obiskovati šolo Hill House School v zahodnem Londonu. Ustanovitelj šole in njen ravnatelj Stuart Townend ga ni prednostno obravnaval, saj je kraljici svetoval, naj Charles trenira nogomet, ker fantje na nogometnem igrišču niso bili nikoli spoštljivi do nikogar. Charles je nato od leta 1958 obiskoval dve od nekdanjih očetovih šol, Cheam Preparatory School v Berkshireju v Angliji, nato pa Gordonstoun na severovzhodu Škotske, kjer je pouk začel aprila 1962.
V avtorizirani biografiji Jonathana Dimblebyja iz leta 1994 sta Elizabeta in Philip opisana kot fizično in čustveno oddaljena starša, pri čemer je Philip kriv, da ni upošteval Charlesove občutljive narave in ga je prisilil v šolanje na Gordonstounu, kjer so ga ustrahovali. Pozneje je Charles pohvalil Gordonstoun in dejal, da ga je naučil »veliko o sebi in svojih sposobnostih ter oviranosti. Naučil me je sprejemati izzive in prevzeti pobudo«. V intervjuju leta 1975 je dejal, da je »vesel«, da je obiskoval Gordonstoun, in da je »strogost kraja močno pretirana«.
Kraljica Elizabeta II., Princ Filip, Princesa Ana in Princ Charles. Foto: Wikipedia
Gimnazija Timbertop in prekršitev kraljeve tradicije
Leta 1966 je dva semestra preživel na gimnaziji Timbertop v Geelongu v Viktoriji v Avstraliji, kjer je s svojim učiteljem zgodovine Michaelom Collinsom Perssejem obiskal Papuo Novo Gvinejo. Leta 1973 je Charles opisal svoj čas v Timbertopu kot najbolj prijeten del svojega celotnega izobraževanja. Po vrnitvi v Gordonstoun je Charles po očetu postal ravnatelj šole. Šolo je zapustil leta 1967 s šestimi ocenami GCE O-level in dvema ocenama A-level iz zgodovine in francoščine z ocenama B oziroma C. O svojem zgodnjem izobraževanju je Charles pozneje pripomnil: »V šoli nisem užival toliko, kot bi lahko, vendar le zato, ker sem doma srečnejši kot kjerkoli drugje.«
Charles je prekršil kraljevo tradicijo, ko se je po maturi namesto v britansko vojsko odpravil naravnost na univerzo. Oktobra 1967 je bil sprejet na Trinity College v Cambridgeu, kjer je v prvem delu študija Tripos bral arheologijo in antropologijo, v drugem delu pa se je preusmeril v zgodovino. V drugem letniku je Charles obiskoval University College of Wales v Aberystwythu, kjer je en semester študiral valižansko zgodovino in jezik. 23. junija 1970 je diplomiral na Univerzi v Cambridgeu in postal prvi britanski prestolonaslednik z univerzitetno diplomo. 2. avgusta 1975 mu je Cambridge podelil diplomo magister umetnosti.
Ljubezensko življenje
V mladosti je bil Charles ljubezensko povezan s številnimi ženskami. Njegov prastric gospod Mountbatten mu je svetoval: »V primeru, kot je vaš, bi moral moški pred ustalitvijo posejati svoj divji oves in imeti čim več afer, za ženo pa bi si moral izbrati primerno, privlačno in sladkosnedno dekle, še preden bi spoznala koga drugega, v katerega bi se lahko zaljubila«
V začetku leta 1974 si je Mountbatten začel dopisovati s Charlesom o morebitni poroki z Amando Knatchbull, ki je bila Mountbattenova vnukinja. Charles je pisal Amandini materi – gospe Brabourne, ki je bila tudi njegova botra – in ji izrazil zanimanje za njeno hčer, na kar mu je odgovorila odobravajoče, čeprav je predlagala, da je dvorjenje še ne 17-letnemu dekletu prezgodnje. Štiri leta kasneje je Mountbatten uredil, da sta Amanda in on spremljala Charlesa na njegovi turneji po Indiji leta 1980. Oba očeta sta temu nasprotovala; Philip se je bal, da bo Charlesa zasenčil njegov slavni stric (ki je bil zadnji britanski vicekralj in prvi generalni guverner Indije), lord Brabourne pa je opozoril, da bi skupni obisk osredotočil pozornost medijev na bratranca, še preden bi se lahko odločila, ali bosta postala par. Vendar je avgusta 1979, preden bi Charles sam odpotoval v Indijo, Mountbattena umorila Irska republikanska vojska.
Ko se je Charles vrnil, je zaprosil Amando, vendar je ta v bombnem napadu poleg dedka izgubila tudi babico po očetovi strani in najmlajšega brata Nicholasa, zato se zdaj ni želela pridružiti kraljevi družini. Leta 1977 je časopisno poročilo pomotoma objavilo Charlesovo zaroko z luksemburško princeso Marie-Astrid.
Lady Diana
Charles je lady Diano Spencer prvič srečal leta 1977, ko je obiskal njen dom Althorp. Bil je spremljevalec njene starejše sestre Sarah in je Diano romantično obravnaval šele sredi leta 1980. Ko sta Charles in Diana julija skupaj sedela na bali sena na prijateljevem žaru, je omenila, da je bil na pogrebu svojega starega strica lorda Mountbattena videti zapuščen in potreben oskrbe. Kmalu je po besedah Charlesovega izbranega biografa Jonathana Dimblebyja »brez kakršnegakoli očitnega vzpona čustev začel resno razmišljati o njej kot o potencialni nevesti« in spremljala ga je na obiskih gradu Balmoral in hiše Sandringham.
Charlesov bratranec Norton Knatchbull in njegova žena sta Charlesu povedala, da je Diana videti osupla nad njegovim položajem in da ni videti, da bi bil zaljubljen vanjo. Medtem je nadaljevanje dvorjenja para pritegnilo veliko pozornosti tiska in paparacev. Ko mu je princ Filip povedal, da bodo medijska ugibanja škodovala Dianinemu ugledu, če Charles ne bo kmalu sprejel odločitve o poroki z njo, in ob spoznanju, da je primerna kraljeva nevesta (po Mountbattenovih merilih), je Charles očetov nasvet razumel kot opozorilo, naj nemudoma nadaljuje.
Charles je Diano zaprosil februarja 1981; sprejela ga je in 29. julija istega leta sta se poročila v katedrali svetega Pavla. Ob poroki je Charles zmanjšal svoj prostovoljni davčni prispevek od dobička, ki ga je ustvarilo vojvodstvo Cornwall, s 50 odstotkov na 25. Par je živel v Kensingtonski palači ter imel dva otroka. William se jima je rodil leta 1982, Henry (znan kot Harry) pa leta 1984. Charles je bil prvi kraljevi oče, ki je bil navzoč pri rojstvu svojih otrok.
Težave v zakonu
V petih letih se je zakon znašel v težavah zaradi nekompatibilnosti para in skoraj 13-letne starostne razlike. Do novembra 1986 je Charles imel afero s Camillo Parker Bowles. Na videoposnetku, ki ga je leta 1992 posnel Peter Settelen, je Diana priznala, da je bila leta 1986 »globoko zaljubljena v nekoga, ki je delal v tem okolju«. Domneva se, da je imela v mislih Barryja Mannakeeja, ki je bil leta 1986 premeščen v oddelek za diplomatsko zaščito, potem ko so njegovi vodje ugotovili, da je bil njegov odnos z Diano neprimeren. Diana je pozneje začela razmerje z majorjem Jamesom Hewittom, nekdanjim družinskim inštruktorjem jahanja.
Zaradi očitnega nelagodja Charlesa in Diane v družbi drug drugega ju je tisk poimenoval The Glums (mračnjaki). Na dan so prišli tudi zvočni posnetki Dianinih lastnih zunajzakonskih spogledovanj. Vztrajni namigi, da je Hewitt oče princa Harryja, so temeljili na fizični podobnosti med Hewittom in Harryjem. Vendar je bil Harry v času, ko se je začela Dianina afera s Hewittom, že rojen.
Ločitev
Decembra 1992 je britanski predsednik vlade John Major v parlamentu razglasil ločitev med zakoncema. V začetku istega leta je britanski tisk objavil prepise strastnega telefonskega pogovora med Charlesom in Camillo iz leta 1989, ki so ga poimenovali Camillagate. Charles si je prizadeval za razumevanje javnosti v televizijskem filmu Charles: The Private Man, the Public Role z Jonathanom Dimblebyjem, ki je bil predvajan 29. junija 1994. V intervjuju v filmu je potrdil svojo zunajzakonsko zvezo s Camillo in dejal, da je leta 1986 obnovil njuno zvezo šele potem, ko je njegov zakon z Diano nepopravljivo razpadel«.
Temu je sledilo Dianino priznanje o zakonskih težavah v intervjuju za BBC-jevo aktualno oddajo Panorama, ki je bil predvajan 20. novembra 1995 in je v zvezi s Charlesovim odnosom s Camillo dejala: »No, v tem zakonu smo bili trije, tako da je bilo malo gneče.« Izrazila je tudi dvom o moževi primernosti za kraljevanje. Charles in Diana sta se ločila 28. avgusta 1996, potem ko jima je kraljica decembra 1995 uradno svetovala, naj končata zakon. Diana je 31. avgusta naslednjega leta umrla v prometni nesreči v Parizu; Charles je z Dianinimi sestrami odletel v Pariz, da bi pospremil njeno truplo nazaj v Veliko Britanijo.
Camilla Parker Bowles
Zaročitev Charlesa in Camille Parker Bowles je bila razglašena 10. februarja 2005; Charles ji je podaril zaročni prstan, ki je pripadal njegovi babici. Kraljičino soglasje za poroko (ki ga zahteva zakon o kraljevih porokah iz leta 1772) je bilo zapisano na seji tajnega sveta 2. marca. V Kanadi je Ministrstvo za pravosodje objavilo svojo odločitev, da se kraljičinemu tajnemu svetu za Kanado ni bilo treba sestati, da bi dal soglasje k poroki, saj iz zveze ne bo potomstva in ne bo vplivala na nasledstvo kanadskega prestola.
Charles je bil edini član kraljeve družine, ki je imel v Angliji civilno in ne cerkveno poroko. Vladni dokumenti iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, ki jih je objavil BBC, so navajali, da je takšna poroka nezakonita, čeprav jih je Charlesov tiskovni predstavnik zavrnil.
Poroka naj bi bila sklenjena s civilnim obredom na Windsorskem gradu, nato pa naj bi sledil verski blagoslov v kapeli svetega Jurija. Naknadno so prizorišče spremenili v Windsor Guildhall, saj bi civilna poroka na Windsorskem gradu obvezovala, da je prizorišče na voljo vsakomur, ki bi se želel tam poročiti. Štiri dni pred poroko so jo s prvotno predvidenega datuma 8. aprila prestavili na naslednji dan, da bi se Charles in nekateri povabljeni visoki gostje lahko udeležili pogreba papeža Janeza Pavla II.
Charlesovi starši se niso udeležili obreda civilne poroke; kraljičina zadržanost do udeležbe je verjetno izhajala iz njenega položaja vrhovne guvernerke anglikanske cerkve. Kraljica in vojvoda Edinburški sta se udeležila blagoslova in pozneje priredila sprejem za mladoporočenca na gradu Windsor. Blagoslov, ki ga je v kapeli svetega Jurija na Windsorskem gradu opravil canterburyjski nadškof Rowan Williams, so prenašali po televiziji.
Kraljevi interesi
Od mladosti pa vse do leta 1992 je bil Charles oziroma Karl III. navdušen igralec pola (tradicionalni britanski šport na konju). Občasno se je poškodoval, ko je padel s konja, leta 1990 pa je bil dvakrat operiran, da bi mu popravili zlom desne roke. Charles je pogosto sodeloval tudi pri lovu na lisice, dokler tega športa niso leta 2005 v Združenem kraljestvu prepovedali. Konec devetdesetih let 20. stoletja je naraščalo nasprotovanje tej dejavnosti, ko so tisti, ki so ji nasprotovali, Charlesovo sodelovanje razumeli kot politično izjavo. Liga proti krutim športom je začela napadati Charlesa, potem ko je leta 1999 svoja sinova peljal na lov na Beaufortu. V tistem času je vlada poskušala prepovedati lov s psi. Leta 2001 si je med lovom v Derbyshiru zlomil manjšo kost v levi rami.
Charles je že od mladosti navdušen lovec lososov in podpira prizadevanja Orrija Vigfússona za zaščito severnoatlantskega lososa. Pogosto lovi v reki Dee v Aberdeenshiru na Škotskem, medtem ko pravi, da so njegovi najbolj posebni ribiški spomini na čas, ki ga je preživel v Vopnafjörðurju na Islandiji. Charles je sicer navijač nogometnega kluba Burnley.
V slovenski javnosti se je s pričetkom šolskega leta začela razprava o tem, kako naj bi bili učenci in dijaki v šoli oblečeni, in pa, koliko bi smela o oblačenju odločati šola.
O primernem oblačenju se z dijaki ne pogovarja nihče
Na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika so na začetku šolskega leta z dijaki govorili o tem, kako se primerno obleči za različne priložnosti. »Ne govorim o modni policiji in kodeksu oblačenja, želeli bi si le, da dijaki napravijo razmislek o tem, kaj je za kakšno priložnost primerno,« je za N1 povedala ravnateljica Lidija Žigon.
Šlo je le za pogovor, ne zapovedi, saj po njenem mnenju nihče dejansko ne govori z dijaki o tem, kako se primerno obleči. Razmislek o tem, kaj je primerno pa so zaenkrat prepustili dijakom. Želeli so poudariti, da ni vse enako primerno za gledališče, športno vzgojo, na plažo, v šolo in maturo. V razredu je na primer neprimeren top, ki le delno pokrije prsi, v gledališču pa trenirka, je nakazala ravnateljica.
Pravila oblačenja v šolski red?
Ne pričakujemo torej uniform ali kodeksa oblačenja, gre le za smernice, ki so jih na nekaterih šolah podali svojim učencem oziroma dijakom. Za N1 je Žigon sicer dejala, da si v hišni red želijo zapisati, naj se dijaki vedejo in oblačijo primerno okolju in prostoru.
Pri nekaterih je to že praksa. Ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca Marjan Gorup je za N1 povedal, da imajo v hišnem redu zapisano, naj prihajajo učenci k pouku primerno oblečeni za izvajanje pedagoške dejavnosti oziroma vzgoje in izobraževanja.
Ni sicer točno napisano, kaj je primerno. To je presoja staršev in učiteljev, je dejal Gorup in tudi on poudaril, da je mora biti obleka skladna z okoliščinami.
Foto: Brandi Redd / Unsplash
Omejitve za dekleta sprožile razprave o spolnem nasilju
Nekateri starši se jezijo, da naj bi priporočila veljala predvsem za dekleta. Razprava je nastala na družbenem omrežju Twitter. Novinarka Radia Slovenija je na njem zapisala, kaj je za radio Prvi povedala ravnateljica Waldorfske šole Simona Pajk: »Na naši šoli so prepovedana barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami.«
Bolj kot same prepovedi je določene razburila utemeljitev nekaterih šolnikov, pri katerih omejitve glede oblačenja in urejanja izvirajo iz vpliva, ki naj bi ga imela dekleta na fante. Pajk je za prej povedanim podala utemeljitev: »Fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk.«
Kot so poročali na Metropolitanu, so nekateri starši mnenja, da bi bilo bolje fante izobraziti o tem, kakšno je primerno obnašanje do deklet. Uporabniki na Twitterju omejitve oblačenja učenk in dijakinj povezujejo tudi z odnosom družbe do spolnega nasilja.
Razlogi za omejitve namreč krivdo za obnašanje fantov valijo na dekleta. Danes so odgovorne za slabšo koncentracijo fantov, bodo jutri za spolno nadlegovanje?
Vlada Republike Slovenije se je v tem tednu seznanila s poročilom o smotrnosti nabave bojnih oklepnih vozil Boxer. Sklenila je, da se bo Slovenija umaknila iz programa, glede česa bo Ministrstvo za obrambo obvestilo Organizacijo za sodelovanje pri skupnem oboroževanju.
Slovenija je prekinila nakup 45 oklepnih vozil Boxer
Slovensko ministrstvo za obrambo naj bi do konca leta pripravilo rešitev za oblikovanje zmogljivosti srednje bataljonske bojne skupine in srednjega bojnega izvidniškega bataljona. Cilj, ki ga bo zasledovalo Ministrstvo je prihranek 400 milijonov evrov. Skupni strošek nabave obeh zmogljivosti je namreč ocenjen vsaj na milijardo 842 milijonov evrov.
Če želimo priti na začetek »afere Boxer«, se moramo vrniti v leto 2017. Takrat je ministrstvo za obrambo pričlo z intenzivnejšimi aktivnostmi za izvedbo projekta nabave oklepnih vozil 8×8. Ministrstvo je Vlado RS s potekom postopka nakupa vozil za izgradnjo Srednje bataljonske bojne skupine (SrBBSk) seznanilo v prvi četrtini leta 2018. Skok v letošnje leto in datum 11. maj 2022. Podpisana je pogodba za nakup 45 oklepnih vozil v vrednosti 281,5 milijona evrov brez DDV.
Slovenijo bo prekinitev stala skoraj petino pogodbe
Prekinitev pogodbe bo Slovenijo stala približno petino vrednosti pogodbe. Ob tem je potrebno spomniti na znesek 281,5 milijona evrov, ki ne vključuje DDV in opreme za komunikacijski sistem, letne eskalacije in še drugih stroškov.
Generalštab Slovenske vojske je ob pripravi gradiv ocenil, da je za vzpostavitev srednjega pehotnega bataljona (SrPB) potrebnih 710 milijonov EUR in dodatnih 332 milijonov EUR za vzpostavitev vseh modulov SrBBSk, kar skupaj znese milijardo 42 milijonov EUR. V ta znesek niso všteti stroški infrastrukture, usposabljanja in življenjskega ciklusa sredstev. V okviru analize je prav tako navedeno, da je v sklopu Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021–2026 za ta namen trenutno predvidenih 609 milijonov EUR, vendar bi bilo treba za zaključek opremljanja SrPB in modulov SrBBSk, po oceni generalštaba, dodatno zagotoviti še vsaj 433 milijonov EUR.
»Iz navedenega in na podlagi strokovnih ocen je mogoče sklepati, da je predvideni nakup 136 BKV 8×8 k že obstoječim 30 vozilom nepotrebno ambiciozno zastavljen. Z optimizacijo, zmanjšanjem nabave predvidenega števila BKV 8×8, izborom morebiti cenejšega ponudnika ter nadgradnjo obstoječih 30 BKV 8×8 lahko prihranimo vsaj 400 milijonov evrov,« je zapisano v objavi za javnost.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pripravilo nov ukrep, ki bo v času draginje v pomoč družinam upravičenim do otroškega dodatka. Kako je videti nov ukrep pomoči proti draginji, ki ga je Vlada prisrčno uvrstila pod hashtag #BojprotiDraginji.
Kdo prejme draginjski otroški dodatek?
Do draginjskega dodatka v višini otroškega dodatka za prvega otroka, bodo upravičene družine glede na dohodkovni razred. Dodatek bo družina prejela za vse otroke v družini. V kolikor je torej družina umeščen v prvi dohodkovni razred in ima tri otroke, bo prejela draginjski dodatek v višini 368,37 evrov, torej trikrat po 122,79 evrov.
Draginjski dodatek za otroke, podrobno Foto: on gov
Kdaj bo nakazan draginjski otroški dodatek?
Za upravičenost do draginjskega dodatka bo družina morala imeti veljavno odločbo za otroški dodatek za oktober/november/december. Ker se otroški dodatek izplačuje za nazaj, to pomeni izplačilo v novembru/decembru/januarju. Draginjski dodatek bo družina prejemala tri mesece (november/december/januar) poleg otroškega dodatka oziroma krajše obdobje, če bodo do otroškega dodatka upravičeni za krajše obdobje, npr. če se bo otrok rodil januarja in bo do otroškega dodatka upravičen od januarja dalje, bo upravičen do draginjskega dodatka samo za januar.
Vlog ne bo potrebno oddajati, izplačilo bo avtomatično. Draginjski dodatek se ne bo upošteval pri pravicah iz javnih sredstev, dohodnini in ne bo predmet izvršb.
Finančne posledice ukrepa znašajo 63 milijonov. Vlada predlog zakona pošilja v obravnavo Državnemu zboru po nujnem postopku.
Unescovi seznami so vsako leto velik uspeh za mesta in kraje. Tudi letos so tri slovenska mesta doživela velik uspeh, saj jih je Unesco uvrstil na seznam učečih se mest. Kot so povedali, se je 77 mest iz 44 državletos pridružilo Unescovi globalni mreži učečih se mest. Med njimi so tudi prva tri slovenska mesta v tej mreži, Laško, Ljubljana in Ptuj.
Unescova globalna mreža učečih se mest
Je skupek mest, ki uspešno spodbujajo vseživljenjsko učenje v svojih skupnostih. Laško, Ljubljana in Ptuj so prva slovenska mesta, ki so se znašla v mreži, ki vključuje 294 mest z vsega sveta. Ta medsebojno delijo znanje, navdih, izkušnje in najboljše prakse. Odkar se je mreža odprla za članstvo, leta 2015 se je njeno število povečalo na več kot 200 mest iz vseh petih Unescovih regij. Mesta, ki so del te skupnosti verjamejo, da je vseživljenjsko učenje ključnega pomena za njihovo prihodnost. Vsako mesto se ob prijavi za članstvo zaveže, da bo izmenjavalo izkušnje, prakse, spodbujalo partnerstva in se tako razvijalo v učeče se mesto.
UNESCO Global Network of Learning Cities (GNLC)
Sporočilo mestne občine Ptuj
Mestna občina Ptuj ob sprejemu v globalno mrežo sporoča: »Veseli nas, da se je Ptuj pridružil UNESCO-vi globalni mreži učečih se mest. Ponosni smo, hkrati pa je to zaveza, da se bomo še naprej trudili ustvarjati okolje, v katerem bo znanje dostopno vsem. Okolje, ki bo še naprej spodbujalo vseživljenjsko učenje in učenje, ki bo znalo opolnomočiti našo družbo. Okolje, ki bo ponujalo kakovostne programe, prilagojene različnim ciljnim skupinam. Zavedati se namreč moramo, da je znanje nevidna naložba, v katero vlagamo vse življenje, bodisi na formalni, bodisi neformalni ravni. Prav slednje v obdobju nenehnih sprememb, tudi v luči pandemije, postaja neločljiv del slehernega posameznika, načina življenja. Slovenija je majhna država, Ptuj je majhno mesto, a upamo si trditi, da z znanjem, ki ga premoremo, lahko konkuriramo marsikomu. Tudi zato je pomembno, da se zavedamo pomena vseživljenjskega učenja, ga podpremo in ga naslavljamo kot prioriteto.«
Glede na hiter svetovni vzpon števila mestnih prebivalcev po svetu in težav, ki pridejo s tem – socialna kohezija, gospodarski razvoj, trajnost – ni presenetljivo, da vse več občin verjame, da je vseživljenjsko učenje ključnega pomena za vključujoč, trajnostni razvoj mest, zato sprejemajo ukrepe za preoblikovanje v učeča se mesta. Konec koncev je napovedano, da naj bi se število mestnih prebivalcev do leta 2030 povečalo na 60 %.
So računalniške igrice krive, da ti matematika nikoli ni šla preveč dobro od rok? Ali morda dejstvo, da si raje kot ribe jedel čevapčiče? Ne, najbrž je pri tebi dominantna desna polovica možganov. Spodaj si preberi nekaj najpogostejših mitov o možganih, ki jih znanost ne podpira.
Uporabljamo le 10 % možganov
Verjetno si že slišal, da povprečna oseba lahko uporablja le 10 odstotkov možganov, pri izjemno inteligentnih posameznikih pa je delež lahko nekoliko višji. V resnici gre za mit iz začetka 18. stoletja, ko so se po svetu trudili odkriti, kako poškodbe različnih predelov možganov povzročajo določene motnje in okvare. Uporabljamo torej celotne možgane, je pa res, da niso aktivnivsi predeli možganov hkrati. Znanstveniki so mit uspeli ovreči s pomočjo PET, MRI in fMRI posnetkov.
Računalniške igrice poneumljajo
Številni starši verjamejo, da računalniške igrice škodujejo možganom in poneumljajo otroke. A znanost pravi drugače. Obstajajo dokazi, da določene igrice celo pozitivno vplivajo na razvoj nekaterih možganskih centrov in lahko otrokom celo koristijo. To velja predvsem za igre, kjer je ključno sodelovanje, reševanje ugank in logičnih problemov ter razvojstrategije. Poleg tega v literaturi tudi ni enotne definicije, koliko časa preživetega pred zaslonom je preveč. Bolj kot to, koliko časa otrok preživi pred računalnikom, da ne »uniči možganov«, je pomembno, da zaradi igranja igric ne začne zavračati drugih aktivnosti in družbe vrstnikov.
Precej pogosto prepričanje, da spomin s starostjo začne pešati, je deloma le mit! Nekatere vrste spomina se s starostjo celo izboljšajo. Starejši ljudje imajo tako bolje razvit semantični spomin, ki je povezan z besediščem in branjem, ter proceduralni spomin, ki nam pomaga pri igranju inštrumenta in vožnji s kolesom. Po drugi strani epizodični spomin pri nekaterih posameznikih res začne slabeti. Gre za spomin nedavnih dogodkov, zato se starejšim pogosteje zgodi, da pozabijo, kam so dali ključe in kje so parkirali avto.
Vedno lahko zaupaš svojim čutilom
Čutila nas pogosto lahko zavedejo in pri tem imajo pomembno vlogo možgani. Posledica so lahko iluzije in včasih celo halucinacije. Ljudje s shizofrenijo lahko na primer slišijo zvoke, čeprav so v tišini. Tudi prag bolečine je med ljudmi različen. Verjetno se spomniš tudi slavne črtaste obleke, ki je zaokrožila po spletu, ker je nismo vsi videli enake barve. Čutila zato niso najbolj objektivno merilo okolice in na naše zaznavanje v določeni meri vplivajo tudi čustva in spomini.
Če poješ veliko rib, boš pametnejši
Ribe so zdrave in lahko pripomorejo k pestri in uravnoteženi prehrani. Ne morejo pa povečati tvojega IQ rezultata za 10 točk, žal. Mit je predvsem razširjen v azijskih gospodinjstvih in morda izhaja iz dejstva, da nekatere vrste rib vsebujejo veliko omega-3 maščobnih kislin, ki so dobre za srce, možgane in zdravje nasploh. Ribe so tudi pomemben del tako imenovane mediteranske diete, ki vključuje še zelenjavo, polnozrnate žitarice in olivno olje ter lahko pomaga pri uravnavanju ravni holesterola v krvi in posledično preprečevanju možganske kapi.
Moški so z Marsa in ženske so z Venere. A ob rojstvu je struktura možganov enaka, ne glede na spol in spolno usmerjenost. Nevrokirurg tako zgolj s preučevanjem možganov ne bi mogel ugotoviti spola osebe, ki ji možgani pripadajo. Raziskava, ki je nakazovala na možnost, da imajo deklice ob rojstvu bolj razvite čustvene poti od dečkov, je danes ovržena. Z odraščanjem se povezave oblikujejo glede na okolje in dražljaje, ki smo jim izpostavljeni, a ob rojstvu strukturnih razlik med spoloma ni.
Večji možgani, več pameti
Živa bitja z večjimi možgani niso nujno pametnejša. Nekatere živali imajo precej večje možgane od človeka, a ti niso tako kompleksni. Velikost možganov je bolj pogojena z velikostjo živalikot z njeno inteligenco. Rjavi medved ima tako večje možgane od človeka, kar še ne pomeni, da je bolj inteligenten. Inteligenca je precej bolj povezana s kompleksnostjo možganov in razvitostjo posameznih možganskih centrov. Težko je tudi primerjati različne vrste med seboj, saj poznamo različne vrste inteligence (na primer čustvena in socialna inteligenca), ki so odvisne tudi od okolja.
IQ testi so natančno in objektivno merilo inteligence
Večina IQ testov se osredotoča predvsem na jezikovne, bralne ter logično-matematične sposobnosti. A to je le groba ocena vseh sposobnosti, ki jih posameznik premore. Rezultati so v veliki meri odvisni tudi od narave testa, okoliščin in počutja ob reševanju ter stopnje izobrazbe. Zaradi kompleksnosti inteligence, je vse te sposobnosti nemogoče oceniti z enim ali celo več testi, saj ti težko upoštevajo vse talente in potenciale posameznika.
Če želiš preprečiti možgansko kap, se osredotoči na dejavnike, ki zvišujejo tveganje za njen razvoj. To so med drugim visok krvni tlak, kajenje, visoka raven holesterola in diabetes. Ti dejavniki namreč povečujejo verjetnost za nastanek krvnega strdka ali možganske krvavitve in posledično premajhnega dotoka krvi v možgane. Veliko lahko narediš z ohranjanjem zdravega srčno-žilnega sistema. V povezavi z možgansko kapjo je pogosto tudi prepričanje, da prizadene le starejše. Tudi to ni res, med mladimi do možganske kapi najpogosteje pride zaradi možganskih krvavitev.
Katera hemisfera dominira v tvojih možganih: si logičen matematik ali kreativen umetnik? Mit izvira iz 18. stoletja, ko so nevrologi pri raziskovanju možganskih funkcij odkrili, da je leva možganska polovica pri večini ljudi dominantna za komunikacijo in jezikovni spomin, desna pa za vizualno-prostorske funkcije. A strukturnih razlik med možgani kreativnejših ljudi in posameznikov, ki so uspešnejši pri reševanju logičnih problemov, ni. V nevrologiji se dominantnost ene izmed možganskih polovic ne nanaša na kreativnost ali logiko, temveč na to, katera polovica možganov je dominantna pri obdelavi jezika in jezikovnega spomina.
