Predsedniške volitve bodo v nedeljo, 23. oktobra. Ker je pomembno, da se tudi mladi odpravijo na volišča in soodločajo o svoji prihodnosti, smo zate vseh sedem predsedniških kandidatov in kandidatk povprašali o temah, ki zadevajo predvsem mlade.

Kandidat za predsednika države Miha Kordiš je poslanec stranke Levica v državnem zboru, po izobrazbi filozof in literarni komparativist. V državni zbor je bil prvič izvoljen leta 2014, že prej je sodeloval v študentski politiki. Med njegovimi aktivističnimi dejanji je »zasedba« Filozofske fakultete leta 2011, ko je z gibanjem Mi smo univerza med drugim zahteval popolnoma brezplačen študij in štipendije za vse. Bil je član programskega odbora Delavsko-punkerske univerze. V prostem času obdeluje njivo na Ljubljanskem barju in želi, da bi bila lokalna, ekološko pridelana zelenjava dostopna vsem.

Kandidata za predsednika Slovenije Miho Kordiša smo povprašali o stanovanjski problematiki, prekarnem delu in duševnih stiskah mladih. Kaj bi naredil drugače od predsednika Pahorja in česa se spominja iz svojih študentskih let?

Začnimo s po eni strani najlažjim, po drugi pa najtežjim vprašanjem – zakaj kandidirate?

V kandidaturo se podajam z geslom »Tvoj glas, tvoj predsednik«. Z mesta predsednika republike želim zastopati ljudi, ki v naši družbi nimajo glasu. To je delavski razred, ki sestavlja veliko večino družbe. Od medicinske sestre do trgovke, od hišnika do delavca v industriji. Družba je od njih življenjsko odvisna, pa vendar se jih v politiki ne sliši, ker v družbi nimajo svojega glasu. Želim biti ta glas in v primerjavi z ostalimi kandidati sem v tem unikaten.

Če pogledate zadnjih nekaj let predsednikovanja Boruta Pahorja, kaj bi vi naredili bolje?

Od Boruta Pahorja sem se naučil, kako se mesto predsednika republike ne opravlja. Ko bi moral opozoriti na vse, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih vlade Janeza Janše, braniti ljudi in državo, je ostal tiho. Jaz ne bom tiho. To sem že večkrat povedal. Kandidiram, da pomagam krojiti politične prioritete po naših skupnih, družbenih potrebah. Javno zdravstvo brez dopolnilnega zavarovanja in dvoživk, ki ustvarjajo čakalne vrste, brez kakršnihkoli doplačil iz žepa. Odziv na podnebni zlom, rešitev stanovanjske krize mladih z neprofitnimi stanovanji in zagotavljanje varne starosti kot človekove pravice.

Predsednik republike zastopa vse, tudi mlade, ki berejo ta intervju. Kaj menite glede stanovanjske oziroma bivanjske problematike, ki povzroča stisko predvsem mladim in s tem zakasnjuje njihovo osamosvojitev? Kako bi se tega lotili?

Po celi Sloveniji gradijo le stanovanja za peščico, medtem ko si mladi stanovanj ne morejo privoščiti. Manjka 30.000 stanovanj, 150.000 nepremičnin sameva. Mladi plačujejo po 500 evrov za sobico, posamezniki pa sedijo tudi na 100 stanovanjih in jih odirajo. Stanovanja, ki se gradijo, so turistična in luksuzna. To so obrazi stanovanjske krize. Država mora imeti odločilno vlogo pri zagotavljanju javnih stanovanj in regulaciji trga s stanovanji. Po eni strani mora vlagati v gradnjo 30.000 javnih neprofitnih stanovanj ter omogočiti razvoj stanovanjskih zadrug in drugih neprofitnih stanovanjskih organizacij, ki izvajajo javni interes na področju stanovanjske preskrbe. Na ta način mora v četrtletju, ki je pred nami, zgraditi najmanj pet tisoč, v četrtletju, ki bo sledilo, pa še pet tisoč. Po drugi strani pa mora država okrepiti regulacijo najemnega trga z omejevanjem višine tržnih najemnin in špekulativne rasti. 

Bi podprli, da bi se del proračuna namenil za izgradnjo novih študentskih domov, s čimer bi tudi nekoliko razbremenili nepremičninski trg?

Da.

Bivanjske skrbi velikokrat spremljajo zaposlitvene. Mladi se soočajo z zahtevnim trgom dela, veliko jih dela prekarno, zaradi česar so v negotovosti in strahu pred izgubo zaposlitve, usposobljen kader beži v tujino itd. Kako bi lahko država pripomogla k boljšim delovnim razmeram in s tem hitrejšo osamosvojitvijo mladih?

Poleg pomanjkanja stanovanj so prekarna delovna razmerja pereč problem, ki najbolj zadeva mlade. Prekarna delovna razmerja je treba odpraviti, delo pa se mora opravljati preko rednih pogodb o zaposlitvi, ki delavcem zagotavljajo priborjene pravice iz dela. Vse obvode delovnopravne zakonodaje je potrebno bodisi ukiniti bodisi močno zamejiti. Skratka: prekarnost se odpravi tako, da se prepove in nato dosledno izvaja pod nadzorom delovne inšpekcije.

Mlade skrbi, v kakšnem svetu bodo odraščali. Je skrb za okolje in prihodnost Zemlje med vašimi prioritetami?

Podnebno gibanje in protesti opozarjajo na tisto, kar uradna podnebna politika praviloma ne pove: preprečitev podnebnega zloma ni mogoča brez sistemske spremembe. To pomeni, da moramo ljudje odvzeti moč velikemu kapitalu, ki za ustvarjanje svojih ogromnih dobičkov uničuje planet in našo prihodnost. Le okoli 100 največjih korporacij je s svojo dejavnostjo odgovornih za več kot 70 odstotkov svetovnih izpustov toplogrednih plinov.

Okoljska kriza je merljiva, znanstveno je dokazano, da so podnebne spremembe katastrofalno škodljive in znanstveno so dokazani njihovi vzroki, kot so izpusti toplogrednih plinov. Samo letos smo lahko spremljali divjanje požarov na Krasu in jesenske poplave, silovitost obojih je posledica ravno klecajočega podnebja. Zato bi glas dal aktivistom, ki se s strastjo in znanjem borijo za varovanje narave in ohranjanje okolja. Glas bi dal tudi navadnim ljudem, ki se zavedajo, kako škodljiva je okoljska kriza za vse ljudi, in kako bo najbolj prizadela prav tiste najbolj ranljive.

Odziv na podnebni zlom, prerazporeditev družbenega bogastva in solidarna prihodnost ni več stvar izbire, ampak preživetvene nuje človeštva. Ob tem je vredno izpostaviti, da je eden izmed največjih onesnaževalcev vojska in z njo povezana vojna industrija. Če se hočemo zares soočiti s podnebnim zlomom kot človeštvo, brez globalne demilitarizacije ne bo šlo. Glede na razrez izpustov v Sloveniji pa odziv na podnebni zlom pomeni predvsem razogljičenje energetike in trajnostno mobilnost. Zapreti moramo TEŠ6 z zagotavljanjem pravične tranzicije za šaleško dolino in prehodom na obnovljive vire, kolikor je le mogoče. Ljudi moramo razbremeniti odvisnosti od avtomobila z zagotavljanjem hitrih, rednih, točnih in udobnih železniških povezav, komplementarno mrežo avtobusnega prevoza in kolesarskimi potmi.

Raziskave med mladimi beležijo visoko stopnjo duševnih stisk, ki se je z izolacijo in drugimi ukrepi med pandemijo še povečala. Zagovarjate ureditev zakonodaje na področju duševnega zdravja?

Stanje na področju duševnega zdravja je bilo po vseh podatkih že pred epidemijo koronavirusa katastrofalno. Študije Nacionalnega inštituta za javno zdravje so že pred epidemijo ugotavljale in opozarjale, da obstoječa javnozdravstvena mreža ni skladna z dejanskimi potrebami otrok in mladostnikov na področju duševnega zdravja. V obdobju sedmih let med 2008 in 2015 se je npr. število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenjskih motenj, na sekundarni ravni, povečalo za grozovitih 71 odstotkov. Epidemija in omejitveni ukrepi so stanje samo še poslabšali. V letu 2020 je samo Pediatrična klinika v Ljubljani po poskusu samomora zdravila za 50 odstotkov več otrok in mladostnikov kot leto poprej.

Konkretni načrt na tem področju je potrebno zasnovati na podlagi leta 2018 sprejete Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja, kar se do zdaj ni počelo oziroma se je počelo v omejenem obsegu. Tako se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da je Svet vlade za duševno zdravje začel delovati šele julija 2021, torej tri leta po sprejetju Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja? Področje duševnega zdravja je potrebno urediti celovito znotraj javnega sistema. Povečati je treba dostopnost javnih izvajalcev ter večjo pozornost nameniti preventivnim programom in dejavnostim. Pomanjkanja kadra, kjer je največji deficit prav pri kliničnih psihologih, ni moč rešiti čez noč. Je pa jasno, da je potrebno vložiti posebne napore v razpis vpisnih mestih ter ponuditi spodbude za to vrsto zaposlitve. Tako kot pri zdravju na splošno je tudi pri duševnem zdravju ključnega pomena preventiva. Program Levice v tem smislu ponuja jasne in odločne odgovore. Prekarna delovna razmerja, nerešena stanovanjska problematika, delo preko omejitev delovnega časa in dejstvo, da so zaposleni praktično ves čas dostopni, močno vplivajo na duševno zdravje ljudi. Tako vprašanje duševnega zdravja ni vezano izključno na zdravstveni sistem, temveč je tudi vprašanje, v kakšni družbi si želimo živeti.

Kaj bi odgovorili tistim, ki mislijo, da je predsednik republike dejansko zgolj funkcija in nima velike vrednosti?

Prazne parole Boruta Pahorja se danes sončijo enako lepo kot takrat, ljudem pa je slabše. Ne spomnim se, da je v dveh mandatih enkrat samkrat dvignil glas za delavce, v katere se je tako vneto preoblačil. Se pa je predsednik raje oglašal takrat, ko je bilo potrebno graditi politično zaledje za problematične odločitve skrajno desnih političnih skupin, ki so bile na oblasti v zadnjih dveh letih.

Skratka, vemo, kakšna ne bi smela biti funkcija predsednika republike – omejena na prazen protokol. Lahko pa je bistveno bolj vsebinska. Predsednik s svojo težo v javnosti lahko vpliva na politične teme in kaže, kaj je v družbi pomembno. Če si to le želi. Po mojem se mora odzivati in govoriti o delavskih plačah in neenakosti. Braniti mora javno zdravstvo. Se zavzeti za neprofitna stanovanja brez oderuških najemnin, za podnebje in za varno starost.

Mladi so prihodnost, vendar jih je večina precej oddaljena od političnega dogajanja. Kako se jim boste približali?

Moderna politika se je v veliki meri oddaljila od ljudi, ne le mladih, saj ne naslavlja njihovih težav in potreb, temveč je v prvi vrsti le servis domačega in tujega kapitala. Povsem razumljivo je, da se običajni ljudje, bodisi mladi ali stari, v takšni politiki ne prepoznajo in se zanjo ne zanimajo. Moj odgovor je preprost: verjamem v to, kar govorim, v preteklosti sem se boril in se bom še naprej.

Nam lahko za konec zaupate svoj najljubši spomin iz študentskih let?

Zasedli smo filofaks!

Predsedniške volitve bodo v nedeljo, 23. oktobra. Ker je pomembno, da se tudi mladi odpravijo na volišča in soodločajo o svoji prihodnosti, smo zate vseh sedem predsedniških kandidatov in kandidatk povprašali o temah, ki zadevajo predvsem mlade.

Kandidatka za predsednico države Sabina Senčar je po izobrazbi doktor medicine. Sprva je delala v ambulanti splošne medicine in na urgenci Zdravstvenega doma Domžale, potem pa se je specializirala iz ginekologije in porodništva. Zaposlila se je na Ginekološki kliniki Ljubljana, in sicer na kliničnem oddelku za porodništvo. V iskanju še nečesa več v medicini je s kolegico zavila na samostojno pot. Sta med prvimi strokovnjakinjami na področju uporabe laserja v ginekologiji na svetu. Je mama in žena ter po svojih besedah ljubiteljska filozofinja.

Kandidatko za predsednico države Sabino Senčar smo povprašali, kaj meni o skrbi za okolje, duševnih stiskah mladih in stanovanjski problematiki. Kako se bo približala mladim in česa se spominja iz svojih študentskih let?

Začnimo s po eni strani najlažjim, po drugi pa najtežjim vprašanjem – zakaj kandidirate?

Ljudje postajajo vse bolj skeptični do vloge in funkcije predsednika države. Prizadevala si bom povečati moč vloge, ki mi bo zaupana. Verjetno veliko več kot besede, mnenja, moralne drže pri predsedniški funkciji ne poznamo, a ni res, da predsednik nima nikakršne druge funkcije. Predsednik predlaga in komunicira direktno z institucijo Varuha človekovih pravic, Protikorupcijsko komisijo, Računskim sodiščem, Informacijskim pooblaščencem, vpliv ima na izbiro članov Sodnega sveta, sodeluje pri izbiri ustavnih sodnikov in jih predlaga, nenazadnje pa podpiše in razglasi zakone, ki jih sprejme Državni zbor RS. Lahko ga gledamo tudi kot nujno varovalko, ki brani ustavni red v Sloveniji. V nevihti, ko je ozračje naelektreno je dobro imeti varovalke, ki branijo dom.

Beseda je sicer tudi orodje. Ko nekaj izrečemo, že opravimo dejanje, iz ust predsednika pa so besede še toliko močnejše.

Če pogledate zadnjih nekaj let predsednikovanja Boruta Pahorja, kaj bi vi naredili bolje?

Menim, da je bil predsednik odlična javna figura, ko smo živeli v času udobja, družbenega miru. Zelo me je razočaral in je popolnoma odpovedal po nastopu covidne krize. Ni naslavljal zaskrbljenih državljanov – tako tistih, ki so bili prestrašeni zaradi nove bolezni, kot tudi ne tistih, ki so bili jezni in prestrašeni zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. To bi sama zagotovo naredila drugače oziroma bolje.

Predsednik republike zastopa vse, tudi mlade, ki berejo ta intervju. Kaj menite glede stanovanjske oziroma bivanjske problematike, ki povzroča stisko predvsem mladim in s tem zakasnjuje njihovo osamosvojitev? Kako bi se tega lotili?

Stanovanja niso najboljša naložba, če plačuješ polno vzdrževanje in plačuješ vse predpisane davke. Trg je sposoben sam uravnati ponudbo in povpraševanje na trgu nepremičnin. V zadnjih dveh letih se je rodila covid elita, ki je zaradi inflacije investicijsko vlagala denar v trg nepremičnin. Trg nepremičnin se je popolnoma porušil, cene so poletele v nebo. Mlada družina lahko samo še sanja, da bo rešila prvi stanovanjski problem. Če je šlo v resnici za covid dobičkarje, potem se bo brez covida hitro pokazalo, da so prazne nepremičnine breme. Režija za prazna stanovanja bo v energetski krizi hitro poravnala nesorazmerja. Sicer pa predsednik nima nikakršnega vzvoda za poseganje v stanovanjsko politiko države. To je zgolj moje osebno mnenje. Lahko kupiš tri stanovanja, a njihovo vzdrževanje je popolna izguba v času, ki sledi.

Bi podprli, da bi se del proračuna namenil za izgradnjo novih študentskih domov, s čimer bi tudi nekoliko razbremenili nepremičninski trg?

Izgradnjo študentskih domov bi podprla, kot tudi izgradnjo neprofitnih stanovanj za mlade družine.

Bivanjske skrbi velikokrat spremljajo zaposlitvene. Mladi se soočajo z zahtevnim trgom dela, veliko jih dela prekarno, zaradi česar so v negotovosti in strahu pred izgubo zaposlitve, usposobljen kader beži v tujino itd. Kako bi lahko država pripomogla k boljšim delovnim razmeram in s tem hitrejšo osamosvojitvijo mladih?

Če želimo preprečiti prekarno delo, se bomo nujno morali lotiti težave pri njenem izvoru. Kaj sili delodajalce v obliko dela, ki je za zaposlene neugoden? Trg dela je premalo prožen. Potrebna bo sprememba zakona o delovnih razmerjih, zakona o dohodnini. Potrebno je spoštovati obe strani in jima prisluhniti ter nato ustvariti pogoje, kjer prekarno delo ne bo več rešilna bilka za tog trd dela.

Mlade skrbi, v kakšnem svetu bodo odraščali. Je skrb za okolje in prihodnost Zemlje med vašimi prioritetami?

Moje prioritete so povezane s prihodnostjo ljudi. Težave moramo reševati po nujnosti. Za prihodnost zemlje bomo skrbeli svobodni, siti, zdravi, varni, solidarni, ustvarjalni, delavni in skrbni ljudje.

Raziskave med mladimi beležijo visoko stopnjo duševnih stisk, ki se je z izolacijo in drugimi ukrepi med pandemijo še povečala. Zagovarjate ureditev zakonodaje na področju duševnega zdravja?

Politika vseh posameznih resorjev zakonodajne in izvršilne oblasti kot tudi predsednika republike mora sprejeti ključne poteze za povrnitev škode, ki je bila storjena mladim in njihovi duševni stiski, ki je nastala v času covidnih ukrepov. Ne smemo si zatiskati oči, da je bila mladim povzročena določena škoda, žal tudi na duševnem zdravju. V prihodnje bo potrebno usmeriti vse moči, da se takšna situacija ne ponovi nikoli več.

Mladi so prihodnost, vendar jih je večina precej oddaljena od političnega dogajanja. Kako se jim boste približali?

Vso skrb bom namenila temu, da bodo mladi nagovorjeni, slišani in vključeni v družbeno dogajanje. Na njihove stiske bom redno opozarjala in jih s tem opogumljala, da se tudi sami priglasijo k besedi. Stopila bom bližje v njihovo okolje, da jih bom bolje slišala.

Nam lahko za konec zaupate vaš najljubši spomin iz študentskih let?

Rada se spominjam, kako nas je deset spalo v majhni prikolici s predprostorom v Istrskem kampu. Jedli smo kruh s pašteto, imeli smo svobode na pretek in celo razburljivo življenje pred sabo.