Karl III. je kralj Združenega kraljestva in 14 drugih kraljevstev Commonwealtha. Na prestol je sedel 8. septembra 2022 po smrti svoje matere Elizabete II. Bil je najdlje trajajoči prestolonaslednik v britanski zgodovini in je pri 73 letih najstarejša oseba, ki je prevzela prestol. Kdo je Karl tretji, Charles III. oziroma Karl III.?

Charles Philip Arthur George

Charles Philip Arthur George se je rodil 14. novembra 1948 v Buckinghamski palači kot prvi otrok takratne princese Elizabete, vojvodinje Edinburške, in princa Filipa, vojvode Edinburškega, ter prvi vnuk kralja Jurija VI. in Elizabete. Izobraževal se je v šolah Cheam in Gordonstoun, ki ju je kot otrok obiskoval tudi njegov oče. Kasneje je eno leto preživel na gimnaziji Timbertop v Geelongu v Viktoriji v Avstraliji. Po diplomi iz umetnosti na Univerzi v Cambridgeu je zdajšnji kralj Združenega kraljestva med letoma 1971 in 1976 služil v letalstvu in mornarici. Leta 1981 se je poročil z Diano Spencer, s katero ima dva sinova, Williama in Harryja. Leta 1996 se je par ločil, potem ko sta se oba zapletla v dobro objavljene zunajzakonske afere. Diana je naslednje leto umrla. Leta 2005 se je Karl III. poročil s svojo dolgoletno partnerico Camillo Parker Bowles.

Valižanski princ

Leta 1969 je bil imenovan za valižanskega princa in je opravljal uradne dolžnosti v imenu Elizabete II. Leta 1976 je ustanovil mladinsko dobrodelno organizacijo Prince’s Trust, sponzorira Prince’s Charities ter je pokrovitelj, predsednik ali član več kot 400 drugih dobrodelnih ustanov in organizacij. Zavzema se za ohranjanje zgodovinskih stavb in pomen arhitekture v družbi. Kot kritik modernistične arhitekture je Karl III. v preteklosti sodeloval pri oblikovanju Poundburyja, eksperimentalnega novega mesta, ki temelji na njegovem arhitekturnem okusu. Je tudi avtor ali soavtor številnih knjig. Kot okoljevarstvenik je Karl III. v času, ko je bil upravitelj posesti vojvodstva Cornwall, podpiral ekološko kmetovanje in ukrepe za preprečevanje podnebnih sprememb, za kar je prejel nagrade in priznanja okoljskih skupin. Kritiziran je bil tudi zaradi svoje podpore homeopatiji in drugi alternativni medicini.

Sredi sedemdesetih let je na predlog avstralskega premiera Malcolma Fraserja izrazil zanimanje za položaj generalnega guvernerja Avstralije, vendar zaradi pomanjkanja navdušenja javnosti iz tega predloga ni bilo nič. Charles je komentiral: »Kaj naj si torej misliš, ko si pripravljen nekaj narediti, da bi pomagal, pa ti rečejo, da nisi zaželen?«

Odraščanje

Charles Philip Arthur George se je rodil kot prvi od štirih otrok princese Elizabete in princa Filipa. Obiskoval je šolo, namesto da bi imel zasebnega vzgojitelja, s čimer je postal prvi prestolonaslednik, ki se je izobraževal na ta način. 7. novembra 1956 je Charles začel obiskovati šolo Hill House School v zahodnem Londonu. Ustanovitelj šole in njen ravnatelj Stuart Townend ga ni prednostno obravnaval, saj je kraljici svetoval, naj Charles trenira nogomet, ker fantje na nogometnem igrišču niso bili nikoli spoštljivi do nikogar. Charles je nato od leta 1958 obiskoval dve od nekdanjih očetovih šol, Cheam Preparatory School v Berkshireju v Angliji, nato pa Gordonstoun na severovzhodu Škotske, kjer je pouk začel aprila 1962.

V avtorizirani biografiji Jonathana Dimblebyja iz leta 1994 sta Elizabeta in Philip opisana kot fizično in čustveno oddaljena starša, pri čemer je Philip kriv, da ni upošteval Charlesove občutljive narave in ga je prisilil v šolanje na Gordonstounu, kjer so ga ustrahovali. Pozneje je Charles pohvalil Gordonstoun in dejal, da ga je naučil »veliko o sebi in svojih sposobnostih ter oviranosti. Naučil me je sprejemati izzive in prevzeti pobudo«. V intervjuju leta 1975 je dejal, da je »vesel«, da je obiskoval Gordonstoun, in da je »strogost kraja močno pretirana«.

Gimnazija Timbertop in prekršitev kraljeve tradicije

Leta 1966 je dva semestra preživel na gimnaziji Timbertop v Geelongu v Viktoriji v Avstraliji, kjer je s svojim učiteljem zgodovine Michaelom Collinsom Perssejem obiskal Papuo Novo Gvinejo. Leta 1973 je Charles opisal svoj čas v Timbertopu kot najbolj prijeten del svojega celotnega izobraževanja. Po vrnitvi v Gordonstoun je Charles po očetu postal ravnatelj šole. Šolo je zapustil leta 1967 s šestimi ocenami GCE O-level in dvema ocenama A-level iz zgodovine in francoščine z ocenama B oziroma C. O svojem zgodnjem izobraževanju je Charles pozneje pripomnil: »V šoli nisem užival toliko, kot bi lahko, vendar le zato, ker sem doma srečnejši kot kjerkoli drugje.«

Charles je prekršil kraljevo tradicijo, ko se je po maturi namesto v britansko vojsko odpravil naravnost na univerzo. Oktobra 1967 je bil sprejet na Trinity College v Cambridgeu, kjer je v prvem delu študija Tripos bral arheologijo in antropologijo, v drugem delu pa se je preusmeril v zgodovino. V drugem letniku je Charles obiskoval University College of Wales v Aberystwythu, kjer je en semester študiral valižansko zgodovino in jezik. 23. junija 1970 je diplomiral na Univerzi v Cambridgeu in postal prvi britanski prestolonaslednik z univerzitetno diplomo. 2. avgusta 1975 mu je Cambridge podelil diplomo magister umetnosti.

Ljubezensko življenje

V mladosti je bil Charles ljubezensko povezan s številnimi ženskami. Njegov prastric gospod Mountbatten mu je svetoval: »V primeru, kot je vaš, bi moral moški pred ustalitvijo posejati svoj divji oves in imeti čim več afer, za ženo pa bi si moral izbrati primerno, privlačno in sladkosnedno dekle, še preden bi spoznala koga drugega, v katerega bi se lahko zaljubila«

V začetku leta 1974 si je Mountbatten začel dopisovati s Charlesom o morebitni poroki z Amando Knatchbull, ki je bila Mountbattenova vnukinja. Charles je pisal Amandini materi – gospe Brabourne, ki je bila tudi njegova botra – in ji izrazil zanimanje za njeno hčer, na kar mu je odgovorila odobravajoče, čeprav je predlagala, da je dvorjenje še ne 17-letnemu dekletu prezgodnje. Štiri leta kasneje je Mountbatten uredil, da sta Amanda in on spremljala Charlesa na njegovi turneji po Indiji leta 1980. Oba očeta sta temu nasprotovala; Philip se je bal, da bo Charlesa zasenčil njegov slavni stric (ki je bil zadnji britanski vicekralj in prvi generalni guverner Indije), lord Brabourne pa je opozoril, da bi skupni obisk osredotočil pozornost medijev na bratranca, še preden bi se lahko odločila, ali bosta postala par. Vendar je avgusta 1979, preden bi Charles sam odpotoval v Indijo, Mountbattena umorila Irska republikanska vojska.

Ko se je Charles vrnil, je zaprosil Amando, vendar je ta v bombnem napadu poleg dedka izgubila tudi babico po očetovi strani in najmlajšega brata Nicholasa, zato se zdaj ni želela pridružiti kraljevi družini. Leta 1977 je časopisno poročilo pomotoma objavilo Charlesovo zaroko z luksemburško princeso Marie-Astrid.

Lady Diana

Charles je lady Diano Spencer prvič srečal leta 1977, ko je obiskal njen dom Althorp. Bil je spremljevalec njene starejše sestre Sarah in je Diano romantično obravnaval šele sredi leta 1980. Ko sta Charles in Diana julija skupaj sedela na bali sena na prijateljevem žaru, je omenila, da je bil na pogrebu svojega starega strica lorda Mountbattena videti zapuščen in potreben oskrbe. Kmalu je po besedah Charlesovega izbranega biografa Jonathana Dimblebyja »brez kakršnegakoli očitnega vzpona čustev začel resno razmišljati o njej kot o potencialni nevesti« in spremljala ga je na obiskih gradu Balmoral in hiše Sandringham.

Charlesov bratranec Norton Knatchbull in njegova žena sta Charlesu povedala, da je Diana videti osupla nad njegovim položajem in da ni videti, da bi bil zaljubljen vanjo. Medtem je nadaljevanje dvorjenja para pritegnilo veliko pozornosti tiska in paparacev. Ko mu je princ Filip povedal, da bodo medijska ugibanja škodovala Dianinemu ugledu, če Charles ne bo kmalu sprejel odločitve o poroki z njo, in ob spoznanju, da je primerna kraljeva nevesta (po Mountbattenovih merilih), je Charles očetov nasvet razumel kot opozorilo, naj nemudoma nadaljuje.

Charles je Diano zaprosil februarja 1981; sprejela ga je in 29. julija istega leta sta se poročila v katedrali svetega Pavla. Ob poroki je Charles zmanjšal svoj prostovoljni davčni prispevek od dobička, ki ga je ustvarilo vojvodstvo Cornwall, s 50 odstotkov na 25. Par je živel v Kensingtonski palači ter imel dva otroka. William se jima je rodil leta 1982, Henry (znan kot Harry) pa leta 1984. Charles je bil prvi kraljevi oče, ki je bil navzoč pri rojstvu svojih otrok.

Težave v zakonu

V petih letih se je zakon znašel v težavah zaradi nekompatibilnosti para in skoraj 13-letne starostne razlike. Do novembra 1986 je Charles imel afero s Camillo Parker Bowles. Na videoposnetku, ki ga je leta 1992 posnel Peter Settelen, je Diana priznala, da je bila leta 1986 »globoko zaljubljena v nekoga, ki je delal v tem okolju«. Domneva se, da je imela v mislih Barryja Mannakeeja, ki je bil leta 1986 premeščen v oddelek za diplomatsko zaščito, potem ko so njegovi vodje ugotovili, da je bil njegov odnos z Diano neprimeren. Diana je pozneje začela razmerje z majorjem Jamesom Hewittom, nekdanjim družinskim inštruktorjem jahanja.

Zaradi očitnega nelagodja Charlesa in Diane v družbi drug drugega ju je tisk poimenoval The Glums (mračnjaki). Na dan so prišli tudi zvočni posnetki Dianinih lastnih zunajzakonskih spogledovanj. Vztrajni namigi, da je Hewitt oče princa Harryja, so temeljili na fizični podobnosti med Hewittom in Harryjem. Vendar je bil Harry v času, ko se je začela Dianina afera s Hewittom, že rojen.

Ločitev

Decembra 1992 je britanski predsednik vlade John Major v parlamentu razglasil ločitev med zakoncema. V začetku istega leta je britanski tisk objavil prepise strastnega telefonskega pogovora med Charlesom in Camillo iz leta 1989, ki so ga poimenovali Camillagate. Charles si je prizadeval za razumevanje javnosti v televizijskem filmu Charles: The Private Man, the Public Role z Jonathanom Dimblebyjem, ki je bil predvajan 29. junija 1994. V intervjuju v filmu je potrdil svojo zunajzakonsko zvezo s Camillo in dejal, da je leta 1986 obnovil njuno zvezo šele potem, ko je njegov zakon z Diano nepopravljivo razpadel«.

Temu je sledilo Dianino priznanje o zakonskih težavah v intervjuju za BBC-jevo aktualno oddajo Panorama, ki je bil predvajan 20. novembra 1995 in je v zvezi s Charlesovim odnosom s Camillo dejala: »No, v tem zakonu smo bili trije, tako da je bilo malo gneče.« Izrazila je tudi dvom o moževi primernosti za kraljevanje. Charles in Diana sta se ločila 28. avgusta 1996, potem ko jima je kraljica decembra 1995 uradno svetovala, naj končata zakon. Diana je 31. avgusta naslednjega leta umrla v prometni nesreči v Parizu; Charles je z Dianinimi sestrami odletel v Pariz, da bi pospremil njeno truplo nazaj v Veliko Britanijo.

Camilla Parker Bowles

Zaročitev Charlesa in Camille Parker Bowles je bila razglašena 10. februarja 2005; Charles ji je podaril zaročni prstan, ki je pripadal njegovi babici. Kraljičino soglasje za poroko (ki ga zahteva zakon o kraljevih porokah iz leta 1772) je bilo zapisano na seji tajnega sveta 2. marca. V Kanadi je Ministrstvo za pravosodje objavilo svojo odločitev, da se kraljičinemu tajnemu svetu za Kanado ni bilo treba sestati, da bi dal soglasje k poroki, saj iz zveze ne bo potomstva in ne bo vplivala na nasledstvo kanadskega prestola.

Charles je bil edini član kraljeve družine, ki je imel v Angliji civilno in ne cerkveno poroko. Vladni dokumenti iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, ki jih je objavil BBC, so navajali, da je takšna poroka nezakonita, čeprav jih je Charlesov tiskovni predstavnik zavrnil.

Poroka naj bi bila sklenjena s civilnim obredom na Windsorskem gradu, nato pa naj bi sledil verski blagoslov v kapeli svetega Jurija. Naknadno so prizorišče spremenili v Windsor Guildhall, saj bi civilna poroka na Windsorskem gradu obvezovala, da je prizorišče na voljo vsakomur, ki bi se želel tam poročiti. Štiri dni pred poroko so jo s prvotno predvidenega datuma 8. aprila prestavili na naslednji dan, da bi se Charles in nekateri povabljeni visoki gostje lahko udeležili pogreba papeža Janeza Pavla II.

Charlesovi starši se niso udeležili obreda civilne poroke; kraljičina zadržanost do udeležbe je verjetno izhajala iz njenega položaja vrhovne guvernerke anglikanske cerkve. Kraljica in vojvoda Edinburški sta se udeležila blagoslova in pozneje priredila sprejem za mladoporočenca na gradu Windsor. Blagoslov, ki ga je v kapeli svetega Jurija na Windsorskem gradu opravil canterburyjski nadškof Rowan Williams, so prenašali po televiziji.

Kraljevi interesi

Od mladosti pa vse do leta 1992 je bil Charles oziroma Karl III. navdušen igralec pola (tradicionalni britanski šport na konju). Občasno se je poškodoval, ko je padel s konja, leta 1990 pa je bil dvakrat operiran, da bi mu popravili zlom desne roke. Charles je pogosto sodeloval tudi pri lovu na lisice, dokler tega športa niso leta 2005 v Združenem kraljestvu prepovedali. Konec devetdesetih let 20. stoletja je naraščalo nasprotovanje tej dejavnosti, ko so tisti, ki so ji nasprotovali, Charlesovo sodelovanje razumeli kot politično izjavo. Liga proti krutim športom je začela napadati Charlesa, potem ko je leta 1999 svoja sinova peljal na lov na Beaufortu. V tistem času je vlada poskušala prepovedati lov s psi. Leta 2001 si je med lovom v Derbyshiru zlomil manjšo kost v levi rami.

Charles je že od mladosti navdušen lovec lososov in podpira prizadevanja Orrija Vigfússona za zaščito severnoatlantskega lososa. Pogosto lovi v reki Dee v Aberdeenshiru na Škotskem, medtem ko pravi, da so njegovi najbolj posebni ribiški spomini na čas, ki ga je preživel v Vopnafjörðurju na Islandiji. Charles je sicer navijač nogometnega kluba Burnley.

V slovenski javnosti se je s pričetkom šolskega leta začela razprava o tem, kako naj bi bili učenci in dijaki v šoli oblečeni, in pa, koliko bi smela o oblačenju odločati šola.

O primernem oblačenju se z dijaki ne pogovarja nihče

Na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika so na začetku šolskega leta z dijaki govorili o tem, kako se primerno obleči za različne priložnosti. »Ne govorim o modni policiji in kodeksu oblačenja, želeli bi si le, da dijaki napravijo razmislek o tem, kaj je za kakšno priložnost primerno,« je za N1 povedala ravnateljica Lidija Žigon.

Šlo je le za pogovor, ne zapovedi, saj po njenem mnenju nihče dejansko ne govori z dijaki o tem, kako se primerno obleči. Razmislek o tem, kaj je primerno pa so zaenkrat prepustili dijakom. Želeli so poudariti, da ni vse enako primerno za gledališče, športno vzgojo, na plažo, v šolo in maturo. V razredu je na primer neprimeren top, ki le delno pokrije prsi, v gledališču pa trenirka, je nakazala ravnateljica.

Pravila oblačenja v šolski red?

Ne pričakujemo torej uniform ali kodeksa oblačenja, gre le za smernice, ki so jih na nekaterih šolah podali svojim učencem oziroma dijakom. Za N1 je Žigon sicer dejala, da si v hišni red želijo zapisati, naj se dijaki vedejo in oblačijo primerno okolju in prostoru.

Pri nekaterih je to že praksa. Ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca Marjan Gorup je za N1 povedal, da imajo v hišnem redu zapisano, naj prihajajo učenci k pouku primerno oblečeni za izvajanje pedagoške dejavnosti oziroma vzgoje in izobraževanja.

Ni sicer točno napisano, kaj je primerno. To je presoja staršev in učiteljev, je dejal Gorup in tudi on poudaril, da je mora biti obleka skladna z okoliščinami.

Omejitve za dekleta sprožile razprave o spolnem nasilju

Nekateri starši se jezijo, da naj bi priporočila veljala predvsem za dekleta. Razprava je nastala na družbenem omrežju Twitter. Novinarka Radia Slovenija je na njem zapisala, kaj je za radio Prvi povedala ravnateljica Waldorfske šole Simona Pajk: »Na naši šoli so prepovedana barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami.«

Bolj kot same prepovedi je določene razburila utemeljitev nekaterih šolnikov, pri katerih omejitve glede oblačenja in urejanja izvirajo iz vpliva, ki naj bi ga imela dekleta na fante. Pajk je za prej povedanim podala utemeljitev: »Fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk.«

Kot so poročali na Metropolitanu, so nekateri starši mnenja, da bi bilo bolje fante izobraziti o tem, kakšno je primerno obnašanje do deklet. Uporabniki na Twitterju omejitve oblačenja učenk in dijakinj povezujejo tudi z odnosom družbe do spolnega nasilja.

Razlogi za omejitve namreč krivdo za obnašanje fantov valijo na dekleta. Danes so odgovorne za slabšo koncentracijo fantov, bodo jutri za spolno nadlegovanje?