Ali pogosto izgubljaš ključe in zaradi tega spiš zunaj? Če pustimo šalo nekoliko na strani so ključi zelo pomembna mala reč, ki nam lahko ob izgubi ali založitvi predstavlja zvrhano mero skrbi in sivih las. Ko imaš v glavi tisoč in eno stvar, je včasih kar težko misliti še na deset različnih ključev. Kako lahko študent poskrbi, da ključev ne bo več iskal, ampak jih bo imel vedno pred očmi?
Siv deževen dan, odpravljaš se na odhod na faks, ampak vse ne gre kot po maslu. Že celo večnost iščeš mali ključek s katerim boš zaklenil stanovanje. Poskusil si že vse trike in preden ga boš našel, te lahko mine želja po faksu. Tega si nikakor ne želiš, zato se boš za naslednji odhod pripravil bolje. Poskrbel boš, da nikoli več ne boš založil ključev, kar bi ti prihranilo že veliko ur iskanja, živcev in energije. Kako to storiš? Obstajajo trije glavni koraki.
Prvi korak – ključi naj bodo vidni
Kovinski ključek je stežka viden, a temu se lahko izogneš z barvnimi obeski. Bela, modra, rdeča, črna in zelena barva obeskov bodo pomagale, da boš ključek našel tako rekoč »iz prve«. Nikoli več ne boš tako dolgo iskal ključev, v tvoje življenje pa bodo prinesli še prijetno paleto barv.
Drugi korak – omarica za ključe je organiziranost
Omarica za ključe je najboljši način preprečitve izgubljanja ključev, ki mu ni konca. Omarice za ključe se obesi na steno, vanjo pa lahko spraviš vse od 30 do 200 ključev. Slednja je morda nekoliko pretirana za enega študenta, nikakor pa ni neumna ideja, ki bi jo lahko implementiral v druge dele življenja.
Tretji korak – varni ključi za brezskrbno življenje
Ključi morajo biti na varnem, to je dejstvo. Odklepajo stanovanje, avto, poštni nabiralnik, trezorje in še marsikaj drugega. Zato je zelo pomembno, da so na varnem, tako zunaj in znotraj. Tu nastopi predalček za ključe. Opremljen je z mehansko kombinirano ključavnico za loputo. Pokrov skriva ključavnico in jo varuje pred slabim vremenom in vetrom.
Preko organiziranih ključev do boljšega življenja
Varni, organizirani in vidni ključi so ključni korak do kakovostnega življenja. Da bodo ključi vedno na istem mestu, na varnem pred vsiljivci in lepo organizirani, bo poskrbela Kataloška prodaja. Velik nabor klasičnih omaric, varnostnih omaric in obeskov za ključe je kratek čas na voljo po znižani ceni. S promocijsko kodo AJ09222 izkoristite 15% POPUST do 30.09.2022!
V zadnjih dneh si imel več kot dovolj priložnosti za opazovanje dežnih kapelj. Morda se to ne sliši ravno zanimiva dejavnost, a znanstveniki so se v 60-ih letih prejšnjega stoletja začeli resneje ukvarjati z obliko dežnih kapelj. V svojih eksperimentih so odkrivali pestrost vseh mogočih oblik, a med njimi ni bilo niti ene takšne, kot jo običajno narišemo in vidimo v ilustracijah.
Znanost o kaplji dežja
Znanstveniki so se s problemom začeli ukvarjati, da bi lažje napovedovali vreme. Na podlagi ugotovitev so nato dejansko izdelali določene vremenske modele. Pri delu so si pomagali z vetrovniki, usmerjenimi navzgor. Kapljice so torej lebdele v zraku, saj je sila zračnega upora nasprotovala sili gravitacije. Iz posnetkov so ugotovili, da so kapljice precej okrogle, brez zašiljenega vrha. To jih niti ni presenečalo, saj je za vodo značilna precejšnja površinska napetost. Privlačne sile med vodnimi molekulami namreč prevladajo nad silo gravitacije, ki vodne molekule vleče navzdol. Vsakršni zašiljeni izrastki se zato izravnajo in kapljica teži k obliki krogle.
Za vodo je značilna velika površinska napetost Foto: ju1959jjj iz Pixabay
Različni pogoji, različne oblike
V poskusih so ugotovili tudi, da z različnimi silami lahko dosežejo različne oblike kapljic. Manjše kapljice so bile skoraj popolne krogle. Ko pa je premer kapljice dosegel približno štiri milimetre, se je spodnja polovica kapljice nekoliko bolj izravnala. Oblika kapljice je tako bolj spominjala na bombetko za hamburger. Sprememba oblike je posledica sile zračnega upora, ki med padanjem nasprotuje gibanju kapljice. Večja kapljica med padanjem izpodriva več zraka, zato je učinek toliko bolj opazen. Na obliko kapljic vplivajo še številni drugi dejavniki, med drugim električni naboj in celo aerosoli, kot so saje iz avtomobilskih izpustov. To pomeni, da na obliko kapljic vpliva tudi človeška aktivnost. Zaradi omenjenih faktorjev v različnih nevihtah najdemo različne oblike dežnih kapljic. V močnejših nevihtah so tako kaplje običajno večje in se lahko v določenih okoliščinah celo razpočijo, kot vodni balonček.
Oblike med trki
Zares zanimive postanejo oblike dežnih kapelj, ko te trčijo med sabo, se združijo in nato razpadejo. Pojav so znanstveniki začeli preučevati v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Iz fotografij so identificirali štiri kategorije oblik: list, vrat, disk in vreča. Med njimi je bil najpogostejši list, ki je nastal, ko je manjša kapljica ob trku iztrgala del večje kaplje. Večja kaplja je tako izgledala kot na glavo obrnjena meduza. Vrat je nastal, kadar je manjša kapljica med padanjem zgolj oplazila večjo. Namesto, da bi iztrgala precejšen del kaplje, je zgolj raztegnila curek vode. Nastala oblika je na nek način podobna dinozavru z dolgim vratom. Do oblike diska pride, kadar se manjša kapljica zaleti v bližini središča večje. Med vsemi oblikami je vreča najredkejša in je pravzaprav različica diska. Kasneje so znanstveniki štirim osnovnim oblikam dodali številne nove, kot je krona.
Kljub vsem oblikam, ki so jih do danes identificirali, med njimi ni kapljice z zašiljenim vrhom. No, sedaj veš, da najpogostejša asociacija ob besedi dežna kaplja z resničnostjo nima preveč skupnega 😉.
Deževna jesen nas je ovila s hladom in vetrom. Sončni dnevi poletja so se poslovili in vstopamo v hladnejšo polovico leta. Dolge noči si moramo popestriti z nečim sladkim, da zima hitreje mine in pomlad pričakamo polni energije. Kaj je boljšega od skodelice vroče čokolade, ki ogreje naše telo in hkrati poboža našo dušo?
Slovenski proizvod družinskega podjetja
Vroče čokolade Chocomar izdeluje goriško podjetje Rokmar d. o. o., ki deluje že od leta 1991. Podjetje je znano po dveh stvareh – sladoledu in vroči čokoladi. Izdelujejo namreč sestavine za sladoled, iz katerih sladoledarji v svojih lokalih izdelujejo najboljši sladoled v Sloveniji in po Evropi. V hladnejših letnih časih pa izdelujejo vročo čokolado Chocomar, ki jo lahko pripravimo tudi sami doma.
Vroča čokolada brez glutena in palmovega olja
Pri Rokmarju se zavedajo pomembnosti skrbi za okolja, zato v njihovih izdelkih ne najdeš palmovega olja. Ta je namreč povezan z krčenjem gozdov, izpusti toplogrednih plinov, izkoriščanjem delavcev in otroškim delom. Vroče čokolade prav tako ne vsebujejo glutena, ki je eden pogostejših alergenov.
21 izvrstnih okusov
Na voljo je kar 21 različnih okusov vroče čokolade Chocomar. V ponudbi so klasični okusi, kot so mlečna, bela in temna, najdeš pa tudi bolj eksotične okuse, kot so bela pistacija, chili in menta. Ljubitelje vroče čokolade bodo navdušeni nad bogatimi in nenavadnimi kombinacijami okusov.
Zaupaj kvalitetnim sestavinam slovenskega izvora
Vse vroče čokolade Chocomar so narejene v Sloveniji, v njih najdeš samo najbolj kvalitetne sestavine. Priprava je izjemno enostavna, končni rezultat pa gosta vroča čokolada kot v tvoji najljubši kavarni. Celotno ponudbo vročih čokolad najdeš na spletni strani Chocomarja, slediš pa lahko tudi njihovemu Facebook profilu, kjer boš našel inovativne recepte za uporabo vroče čokolade. Pa dober tek!
V pripravi na novo šolsko in študijsko leto smo pripravili delovni slovarček z vsemi najbolj pomembnimi rečmi, ki jih boš v kratkem potreboval. Začeli bomo kar pri študentski napotnici, nadaljevali pa pri zaposlitvi in samostojnem podjetništvu, kar boš potreboval nekoliko kasneje.
Vse o študentski napotnici
Pri študentski napotnici gre za pravno podlago za delo prek študentskega servisa. Napotnica dijakom in študentom omogoča delo pri delodajalcu preko študentskega servisa. Zelo pomembno je, da napotnico naročiš, prevzameš ali pošlješ še pred samim začetkom dela ali vsaj tisti dan, ko si začel delo.
Študentsko delo lahko opravlja oseba, ki ni osnovnošolec, je stara več kot 15 let in mlajša od 26 let. Odvisni od samega dela in delodajalca pa so tudi starostna skupina, smer izobrazbe, izkušnje, vozniški izpit in razgovor za delo.
Vse potrebno za pridobitev študentske napotnice lahko izpolniš na spletni strani določenega študentskega servisa ali pa se pri njih oglasiš kar osebno. Tam ti bodo na specifična vprašanja tudi odgovorili in ti pomagali pri začetku dela.
Za leto 2022 ti lahko povemo, da boš za eno uro študentskega dela prejemal najmanj 5,21 € neto (6,17 € bruto), kar pa bi se znalo spremeniti z začetkom leta 2023. Plačilo pa je odvisno od vrste dela in delodajalca, ki lahko ponuja višjo postavko za študentsko delo.
Za prijavo k študentskemu servisu boš potreboval potrdilo o vpisu in svoje osebne podatke: datum rojstva, EMŠO, davčno številko in bančni račun (prvega ti pomagajo urediti tudi na študentskem servisu).
Nekaj hitrih dejstev o študentski napotnici:
izdanih imaš lahko več napotnic za različna podjetja;
izdanih imaš lahko več napotnic za različna dela v istem podjetju;
preberi si svoje pravice delavca preko študentskega servisa;
če boš delal brez študentske napotnice, sta lahko ti in delodajalec finančno kaznovana.
Najpogosteje se po koncu šolanja tudi redno zaposlimo. Zaposlitev poteka na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pravice in obveznosti obeh strani natančno določa zakon. Vsak redno zaposleni ima pravico do plačane bolniške odsotnosti, dopusta in višjega plačila za delo ob praznikih. Zelo podobno kot pri študentski napotnici je tudi pri redni zaposlitvi veliko odvisno od delodajalca, dela, izobrazbe in drugih dejavnikov. Tudi tu ne smeš pozabiti na svoje pravice!
Redna zaposlitev se sklepa za nedoločen ali določen čas. Pravna podlaga redne zaposlitve je Zakon o delovnih razmerjih, nad pravicami pa bdijo tudi Inšpektorat za delo ter različni sindikati.
Za mnoge predstavlja prvo obliko opravljanja določene dejavnosti. Samostojni podjetnik je ena od pravnoorganizacijskih oblik, v kateri se lahko opravlja pridobitna dejavnost. Poznamo normirane in nenormirane samostojne podjetnike, vse bolj priljubljen pa je tudi »popoldanski s. p.«.
Prednosti:
osnovni kapital ni potreben,
enostavno razpolaganje z denarnimi sredstvi,
manjši administrativni stroški in
hitra ustanovitev, ki je zelo enostavna.
Slabosti:
samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe,
podjetnik za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem,
davčno breme je visoko ob višjih dobičkih in
nižja kredibilnost v primerjavi z ostalimi oblikami.
Če ti nekdo reče, da imaš spomin kot zlata ribica, to ni ravno pohvala tvojih kognitivnih sposobnosti. A kot kaže, gre ribam matematika bolje od rok, kot si si morda mislil. Znanstveniki so namreč ugotovili, da nekatere vrste rib znajo ocenitikoličine in celo šteti.
Ocenjevanje velikosti jate
Ocenjevanje količin je ključno za preživetje mnogih živalskih vrst. Ribe se pogosto združujejo v jate zaradi varnosti, saj ima s tem vsaka posamezna riba večjo možnost preživetja ob morebitnem napadu plenilca. Večja jata za posamezno ribo pomeni večjo možnost preživetja. Logično bi torej bilo, da ribe raje izberejo večjo jato, kar pa že zahteva sposobnost ocenjevanja količin. Znanstveniki so to sposobnost preverjali pri ribah gambuzijah in gupijih. Ugotovili so, da ribe zanesljivo izberejo večjo jato, kadar je ta vsaj dvakrat toliko velika kot manjša jata. Če so bile jate po velikosti bolj podobne, ribe pri svoji oceni niso bile tako natančne.
V nadaljevanju eksperimentov so ribam ponudili izbiro med dvema manjšima skupinama rib, ki sta se razlikovali za natanko eno ribo. Ena izmed rib je tako na primer morala izbirati med skupino treh in skupino štirih rib. V tej seriji poskusov so sodelovale ribe skalarke, gambuzije in gupiji. Skalarke so se zanesljivo odločile za številčnejšo skupino, kadar je ta štela tri člane ali manj. Torej so lahko razlikovale med dvema in tremi ribami ter med eno in dvema ribama. Gambuzije so lahko razlikovale tudi med tremi in štirimi ribami, večje skupine pa so bile tudi zanje pretrd oreh. Zaradi majhnosti skupin so znanstveniki sklepali, da ribe morda niso zgolj ocenile velikosti jate, ampak so preštele posamezne ribe.
Štetje simbolov
Da bi dokazali svojo hipotezo, so odstranili preostale spremenljivke, kot so vonj, zvok in ostali vizualni namigi. Pri eksperimentih so celo uspeli naučiti ribe razlikovati med skupinama dveh in treh rib na podlagi oblik. Najprej so jih naučili, da se za vratci z določenim številom simbolov (dva ali trije simboli) vedno skriva ustrezno velika skupina rib. Nato so ribe izbirale, skozi katera vratca bodo zaplavala. Pri poskusih so znanstveniki poskrbeli, da se ribe niso mogle zanesti na skupno površino, velikost ali obliko simbolov, temveč zgolj na njihovo število. Ker so ribe preizkus uspešno prestale, so znanstveniki potrdili svojo hipotezo in ribam pripisali vsaj osnovne sposobnosti štetja.
Ocenjevanje pri človeku
To ni kar tako, saj sposobnost štetja ni univerzalna celo pri človeku. V naravi sicer ribe najpogosteje ne štejejo posameznih rib v jati, saj so te v veliki večini številčnejše od štirih članic. Pogosteje si zato pomagajo z ocenjevanjem količin. Podobno taktiko najbrž ubereš tudi sam, ko v menzi izbiraš med dvema krožnikoma kosil. Ne prešteješ vsakega krompirčka na krožniku, ampak le oceniš, kateri krožnik vsebuje obilnejšo porcijo. Čeprav znanstveniki še ne razumejo popolnoma, kaj se dogaja v ribjih možganih med ocenjevanjem količin, sklepajo, da so podobni procesi prisotni tudi v človeških možganih.
Evolucija osnovnih matematičnih sposobnosti
Ravno zato pri raziskovanju delovanja možganov najraje uporabljajo ribe vrste navadna cebrica. Gre za pogost modelni organizem, saj ima vse najpomembnejše živčne prenašalce, hormone in receptorje kot sesalci, kamor spada človek. Tudi njihovo vedenje je precej kompleksno in v določenih pogledih podobno vedenju sesalcev. Dodatna prednost za raziskovalce je, da so mlade cebrice prozorne, zato lahko dobesedno pogledamo v njihove možgane, da bi razumeli njihovo delovanje. Ugotovili so, da pri ocenjevanju količin uporabljajo podobne predele možganov kot človek. Znanstveniki zato upravičeno sumijo, da se je človekova sposobnost ocenjevanjarazvila že v davni preteklosti, preden so naši predniki zapustili vodno okolje. S svojimi odkritji želijo znanstveniki v prihodnosti pomagati ljudem z učnimi težavami.
V parlamentarno proceduro je bil vložen predlog Zakona o državnih simbolih. Poslanska skupina SDS želi z zakonom državljane spodbuditi k pogostejšemu izobešanju zastave in prepovedati javno poveličevanje vseh simbolov totalitarnih režimov. Kaj bi prinesel Zakon o državnih simbolih, katerega predlog je vložila stranka SDS?
SDS s predlogom Zakona o državnih simbolih
Med podpisniki predloga Zakona so tudi Janez Janša, mag. Branko Grims, Žan Mahnič, Eva Irgl in drugi poslanci stranke SDS.
Kot glavno težavo so navedli zastarelost nekaterih delov Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi. Spomnimo, da je bil slednji sprejet leta 1994. »V teh dvajsetih letih je bilo o slovenskih državnih simbolih predvsem na strokovnih ravneh izraženo kar nekaj pomislekov o njihovi vsebini, spremembi in uporabi,« so zapisali pri stranki.
združevanje celotne materije, ki ureja državne simbole v enem zakonu;
posodobitev pravil rokovanja z državnimi simboli skladu z uveljavljenimi
grboslovnimi, zastavoslovni in muzikološkimi standardi;
posodobitev grafičnih prilog v skladu s sodobnimi oblikovalskimi standardi;
posodobitev zakona v terminološkem ter sistemskem smislu;
jasnejši zapis pravil o svobodi uporabi zastave, katerih namen je vzpodbuditi
državljane in državljanke k pogostejši uporabi zastave;
pridržanje pravice do uporabe grba za državo in njene inštitucije.
Zakon naj bi bilo potrebno posodobiti v sistemskem smislu, saj naj bi preteklih 25 let pokazalo številne probleme pri uporabi državnih simbolov. Ti problemi so se po njihovih besedah kopičili, saj ni zakon doživel niti ene spremembe. Med najbolj očitnimi je izobešanje zastave, ki naj bi se zgodilo premalokrat in še takrat po večini tudi narobe. »Glede na izkušnje zastavoslovne stroke večina državljanov in državljank Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije razume, kot da je zastavo Republike Slovenije dovoljeno izobešati zgolj in samo ob državnih praznikih, kar kaže na potrebo po jasnejšem zapisu načela svobodnega obešanja zastave, s čimer bi zagotovo pripomogli k pogostejšemu izobešanju zastave,« so zapisali ob tej težavi.
Naslednja težava je slovenska himna ali Zdravljica. Ob tem navedejo besede preminulega avtorja Borisa Pahorja, ki je dejal, da »bo v resnici šele izvedba celotne Zdravljice kot državne himne ali kot edini še dopustni minimum vsaj v obsegu druge ter sedme kitice (in v zaporedju, ki ga je določil pesnik, nikakor pa ne manj oziroma drugače), z vidika vrednote domoljubja postala sploh primerljiva s tujimi himnami.«
Tretji problem so kazenske odločbe, ki so v omenjenem zakonu še vedno opredeljene v tolarjih. Kot so pojasnili pri SDS, menijo, »da je potrebno predvsem zaradi različnih dogodkov in okoliščin spremeniti in opredeliti kazenske določbe, ki opredeljujejo uporabo grba, zastave ali slovenske narodne zastave s strani pravne osebe, odgovorne osebe pravne osebe pravne osebe, zasebnika in fizične osebe v obliki ali z vsebino, ki je v nasprotju z ustavo Republike Slovenije oziroma s tem zakonom.«
Za konec pa tudi povezava s totalitarnimi režimi. Vsako javno izražanje idej preko ali s pomočjo totalitarnih simbolov bi moralo biti strogo prepovedano in obenem tudi strogo sankcionirano. Pri tem navajajo, da gre za izrazito delovanje v nasprotju s temeljnimi postulati države Republike Slovenije. »S predlogom zakona se prepoveduje javno poveličevanje vseh totalitarnih režimov, njihovih nosilcev in državnih simbolov,« so zapisali.
Zakričiš, ko vidiš pajka v kotu ravno preden se odpravljaš spat? Skočiš na stol, ko vidiš miš ali raje bežiš pred medvedi? Morda so pri nas najbolj nevarni krvoločni volkovi ali pa pobegli povodni konj iz živalskega vrta. Toda si se vprašal kdaj, katera so najbolj nevarna bitja v Avstraliji?
Kobomeduze
Kobomeduze so najnevarnejša vrsta meduz. So transparentne, zato jih v vodi težko opazimo. Njihov pik ni zgolj boleč, ampak tudi smrtonosen. Kmalu se nam imobilizirajo živci in dihanje postane oteženo. Če preko pika prejmemo veliko doza strupa, lahko ta povzroči srčni zastoj, ki lahko vodi v smrt. Zato so reševalci v Avstraliji posebno trenirani za prvo pomoč. Dokler pa ne pridejo, priporočajo uporabo kisa za opekline.
Tajpan strupenjače veljajo za najbolj strupene kače. Najdemo jih v puščavskih okoljih. Najbolj so aktivni podnebi. Dolge so od 78 do 226 centimetrov, zanje pa je značilno tudi, da imajo glavo svetlejšo od telesa. Kljub njeni smrtonosnosti, so žrtve redke in še te ponavadi okrevajo, če dovolj hitro prejmejo asistenco.
Tigraste kače in rjave kače
Tajpan strupenjačem se na seznamu pridružujejo tudi tigraste in rjave kače, ki so poimenovane po svoji zunanjosti.
Letvičar ali slanovodni krokodil
Slanovodni krokodil je največji plazilec na svetu. Samci zrastejo kar do 6 metrov, samice pa 3 metre v dolžino. Živijo v estuarjih in oceanih. So izjemno oportunistični, zato ne gre tvegati z mudenjem okrog njih. Letvičarji so prepoznani kot nevarni ljudem, a smo hkrati mi večja grožnja njim. V obdobju med leti 1975 in 2005 so povzročili 24 smrti. Na drugi strani je bilo najbrž več žrtev, saj že leta krokodile lovijo za usnje.
Podobno kot kobomeduza tudi modroobročkasta hobotnica napade naš živčni sistem in oteži naše dihanje. Njen napad je obvladljiv, če odstranimo strup.
Avstralska črna vdova
Avstralska črna vdova je izjemno majhen pajek; meri namreč zgolj 1 centimeter. Kljub temu je lahko zelo nevarna. Ob piku je pomembno čim prej poiskati profesionalno pomoč, saj se lahko rešimo z obstoječim protistrupom. Njihovo ime pride iz njihove navade, da po parjenju ubijejo in pojejo samca, ki je pol manjši od njih.
Beli morski pes
Beli morski pes je najbrž najbolj znan predator na tem seznamu. Je glavni antagonist mnogih filmov, kjer ljudje bežijo pred njim, a jih ta ujame in jim raztrga okončine. Kljub temu v resničnosti ljudi napadajo tako pogosto. Ker jih nekateri ljudje lovijo je njihova nadvlada nad nami neke vrste mit, ne pa grozljivka.
Atrax robustus je eden izmed najbolj strupenih pajkov, ki meri 1-5 centimetrov. Najdemo ga v poraščenih strugah ter vlažnih prostorih. Najdemo ga tudi v naših domovih ali čevljih. Več ur lahko preživijo celo v vodi s pomočjo zračnih mehurčkov, ki jih ujamejo in zadržijo ob telesu. Toda brez skrbi; tudi proti njim obstaja protistrup.
Avstralski Biro za meteorologijo (Bureau of Meteorology) je oznanil, da že tretje leto zapored beležijo vremenski fenomen v La Niña v Tihem oceanu. Od začetka merjenj tega pojava leta se je to zgodilo tretjič. Med leti 1976-1976 in 1998-2001.
La Niña je naraven pojav, katerega posledica je nižanje temperature vode pri gladini oceana. To ima vpliv na vreme po celem planetu, še posebej pa prinaša nadpovprečno količino padavin v vzhodnem, severnem in osrednjem delu Avstralije.
Avstralijo čakajo poplave
Vodja dolgoročnih vremenskih napovedi v Biroju Dr. Andrew Watkins je povedal, da obstaja 80 % verjetnost, da bo vzhodni del avstralije v prihodnjih mesecih doživljal povečano količino dežja in poplave. Poleg trojnega La Niña, je za to kriv še takoimenovani Indijski La Niña ali Indian Ocean Dipole.
La Niña in El Niño
La Niña je le ena faza pojava ENSO (El Niño – Southern Oscillation). Pri tem gre za spreminjanje temperature Tihega oceana in smeri vetrov. La Niña je hladna faza, El Niño je topla, tretja pa je nevtralna. Celoten cikel se odvrti približno vsakih 3 do 7 let, pri čemer je trojna ponovitev zelo redka. Trikratna La Niña, kot jo meteorologi opažajo letos, se dogaja prvič v tem stoletju.
Učinki po svetu
Medtem ko El Niño ustvarja milejše vreme oz. zaustavlja vremenske ekstreme, jih La Niña spodbuja. Zaradi nje lahko pričakujemo povečano število tropskih ciklonov v Atlantskem oceanu in še hujše suše v Vzhodni Afriki. Slednja se namreč spopada z najhujšo sušo v zadnjih nekaj desetletjih, saj se tudi četrto obdobje dežja letos ni zgodilo. Meteorologi predvidevajo, da bo vrhunec La Niña dosegla spomladi in se končala leta 2023.
Karl III. je kralj Združenega kraljestva in 14 drugih kraljevstev Commonwealtha. Na prestol je sedel 8. septembra 2022 po smrti svoje matere Elizabete II. Bil je najdlje trajajoči prestolonaslednik v britanski zgodovini in je pri 73 letih najstarejša oseba, ki je prevzela prestol. Kdo je Karl tretji, Charles III. oziroma Karl III.?
Charles Philip Arthur George
Charles Philip Arthur George se je rodil 14. novembra 1948 v Buckinghamski palači kot prvi otrok takratne princese Elizabete, vojvodinje Edinburške, in princa Filipa, vojvode Edinburškega, ter prvi vnuk kralja Jurija VI. in Elizabete. Izobraževal se je v šolah Cheam in Gordonstoun, ki ju je kot otrok obiskoval tudi njegov oče. Kasneje je eno leto preživel na gimnaziji Timbertop v Geelongu v Viktoriji v Avstraliji. Po diplomi iz umetnosti na Univerzi v Cambridgeu je zdajšnji kralj Združenega kraljestva med letoma 1971 in 1976 služil v letalstvu in mornarici. Leta 1981 se je poročil z Diano Spencer, s katero ima dva sinova, Williama in Harryja. Leta 1996 se je par ločil, potem ko sta se oba zapletla v dobro objavljene zunajzakonske afere. Diana je naslednje leto umrla. Leta 2005 se je Karl III. poročil s svojo dolgoletno partnerico Camillo Parker Bowles.
Valižanski princ
Leta 1969 je bil imenovan za valižanskega princa in je opravljal uradne dolžnosti v imenu Elizabete II. Leta 1976 je ustanovil mladinsko dobrodelno organizacijo Prince’s Trust, sponzorira Prince’s Charities ter je pokrovitelj, predsednik ali član več kot 400 drugih dobrodelnih ustanov in organizacij. Zavzema se za ohranjanje zgodovinskih stavb in pomen arhitekture v družbi. Kot kritik modernistične arhitekture je Karl III. v preteklosti sodeloval pri oblikovanju Poundburyja, eksperimentalnega novega mesta, ki temelji na njegovem arhitekturnem okusu. Je tudi avtor ali soavtor številnih knjig. Kot okoljevarstvenik je Karl III. v času, ko je bil upravitelj posesti vojvodstva Cornwall, podpiral ekološko kmetovanje in ukrepe za preprečevanje podnebnih sprememb, za kar je prejel nagrade in priznanja okoljskih skupin. Kritiziran je bil tudi zaradi svoje podpore homeopatiji in drugi alternativni medicini.
Sredi sedemdesetih let je na predlog avstralskega premiera Malcolma Fraserja izrazil zanimanje za položaj generalnega guvernerja Avstralije, vendar zaradi pomanjkanja navdušenja javnosti iz tega predloga ni bilo nič. Charles je komentiral: »Kaj naj si torej misliš, ko si pripravljen nekaj narediti, da bi pomagal, pa ti rečejo, da nisi zaželen?«
Odraščanje
Charles Philip Arthur George se je rodil kot prvi od štirih otrok princese Elizabete in princa Filipa. Obiskoval je šolo, namesto da bi imel zasebnega vzgojitelja, s čimer je postal prvi prestolonaslednik, ki se je izobraževal na ta način. 7. novembra 1956 je Charles začel obiskovati šolo Hill House School v zahodnem Londonu. Ustanovitelj šole in njen ravnatelj Stuart Townend ga ni prednostno obravnaval, saj je kraljici svetoval, naj Charles trenira nogomet, ker fantje na nogometnem igrišču niso bili nikoli spoštljivi do nikogar. Charles je nato od leta 1958 obiskoval dve od nekdanjih očetovih šol, Cheam Preparatory School v Berkshireju v Angliji, nato pa Gordonstoun na severovzhodu Škotske, kjer je pouk začel aprila 1962.
V avtorizirani biografiji Jonathana Dimblebyja iz leta 1994 sta Elizabeta in Philip opisana kot fizično in čustveno oddaljena starša, pri čemer je Philip kriv, da ni upošteval Charlesove občutljive narave in ga je prisilil v šolanje na Gordonstounu, kjer so ga ustrahovali. Pozneje je Charles pohvalil Gordonstoun in dejal, da ga je naučil »veliko o sebi in svojih sposobnostih ter oviranosti. Naučil me je sprejemati izzive in prevzeti pobudo«. V intervjuju leta 1975 je dejal, da je »vesel«, da je obiskoval Gordonstoun, in da je »strogost kraja močno pretirana«.
Kraljica Elizabeta II., Princ Filip, Princesa Ana in Princ Charles. Foto: Wikipedia
Gimnazija Timbertop in prekršitev kraljeve tradicije
Leta 1966 je dva semestra preživel na gimnaziji Timbertop v Geelongu v Viktoriji v Avstraliji, kjer je s svojim učiteljem zgodovine Michaelom Collinsom Perssejem obiskal Papuo Novo Gvinejo. Leta 1973 je Charles opisal svoj čas v Timbertopu kot najbolj prijeten del svojega celotnega izobraževanja. Po vrnitvi v Gordonstoun je Charles po očetu postal ravnatelj šole. Šolo je zapustil leta 1967 s šestimi ocenami GCE O-level in dvema ocenama A-level iz zgodovine in francoščine z ocenama B oziroma C. O svojem zgodnjem izobraževanju je Charles pozneje pripomnil: »V šoli nisem užival toliko, kot bi lahko, vendar le zato, ker sem doma srečnejši kot kjerkoli drugje.«
Charles je prekršil kraljevo tradicijo, ko se je po maturi namesto v britansko vojsko odpravil naravnost na univerzo. Oktobra 1967 je bil sprejet na Trinity College v Cambridgeu, kjer je v prvem delu študija Tripos bral arheologijo in antropologijo, v drugem delu pa se je preusmeril v zgodovino. V drugem letniku je Charles obiskoval University College of Wales v Aberystwythu, kjer je en semester študiral valižansko zgodovino in jezik. 23. junija 1970 je diplomiral na Univerzi v Cambridgeu in postal prvi britanski prestolonaslednik z univerzitetno diplomo. 2. avgusta 1975 mu je Cambridge podelil diplomo magister umetnosti.
Ljubezensko življenje
V mladosti je bil Charles ljubezensko povezan s številnimi ženskami. Njegov prastric gospod Mountbatten mu je svetoval: »V primeru, kot je vaš, bi moral moški pred ustalitvijo posejati svoj divji oves in imeti čim več afer, za ženo pa bi si moral izbrati primerno, privlačno in sladkosnedno dekle, še preden bi spoznala koga drugega, v katerega bi se lahko zaljubila«
V začetku leta 1974 si je Mountbatten začel dopisovati s Charlesom o morebitni poroki z Amando Knatchbull, ki je bila Mountbattenova vnukinja. Charles je pisal Amandini materi – gospe Brabourne, ki je bila tudi njegova botra – in ji izrazil zanimanje za njeno hčer, na kar mu je odgovorila odobravajoče, čeprav je predlagala, da je dvorjenje še ne 17-letnemu dekletu prezgodnje. Štiri leta kasneje je Mountbatten uredil, da sta Amanda in on spremljala Charlesa na njegovi turneji po Indiji leta 1980. Oba očeta sta temu nasprotovala; Philip se je bal, da bo Charlesa zasenčil njegov slavni stric (ki je bil zadnji britanski vicekralj in prvi generalni guverner Indije), lord Brabourne pa je opozoril, da bi skupni obisk osredotočil pozornost medijev na bratranca, še preden bi se lahko odločila, ali bosta postala par. Vendar je avgusta 1979, preden bi Charles sam odpotoval v Indijo, Mountbattena umorila Irska republikanska vojska.
Ko se je Charles vrnil, je zaprosil Amando, vendar je ta v bombnem napadu poleg dedka izgubila tudi babico po očetovi strani in najmlajšega brata Nicholasa, zato se zdaj ni želela pridružiti kraljevi družini. Leta 1977 je časopisno poročilo pomotoma objavilo Charlesovo zaroko z luksemburško princeso Marie-Astrid.
Lady Diana
Charles je lady Diano Spencer prvič srečal leta 1977, ko je obiskal njen dom Althorp. Bil je spremljevalec njene starejše sestre Sarah in je Diano romantično obravnaval šele sredi leta 1980. Ko sta Charles in Diana julija skupaj sedela na bali sena na prijateljevem žaru, je omenila, da je bil na pogrebu svojega starega strica lorda Mountbattena videti zapuščen in potreben oskrbe. Kmalu je po besedah Charlesovega izbranega biografa Jonathana Dimblebyja »brez kakršnegakoli očitnega vzpona čustev začel resno razmišljati o njej kot o potencialni nevesti« in spremljala ga je na obiskih gradu Balmoral in hiše Sandringham.
Charlesov bratranec Norton Knatchbull in njegova žena sta Charlesu povedala, da je Diana videti osupla nad njegovim položajem in da ni videti, da bi bil zaljubljen vanjo. Medtem je nadaljevanje dvorjenja para pritegnilo veliko pozornosti tiska in paparacev. Ko mu je princ Filip povedal, da bodo medijska ugibanja škodovala Dianinemu ugledu, če Charles ne bo kmalu sprejel odločitve o poroki z njo, in ob spoznanju, da je primerna kraljeva nevesta (po Mountbattenovih merilih), je Charles očetov nasvet razumel kot opozorilo, naj nemudoma nadaljuje.
Charles je Diano zaprosil februarja 1981; sprejela ga je in 29. julija istega leta sta se poročila v katedrali svetega Pavla. Ob poroki je Charles zmanjšal svoj prostovoljni davčni prispevek od dobička, ki ga je ustvarilo vojvodstvo Cornwall, s 50 odstotkov na 25. Par je živel v Kensingtonski palači ter imel dva otroka. William se jima je rodil leta 1982, Henry (znan kot Harry) pa leta 1984. Charles je bil prvi kraljevi oče, ki je bil navzoč pri rojstvu svojih otrok.
Težave v zakonu
V petih letih se je zakon znašel v težavah zaradi nekompatibilnosti para in skoraj 13-letne starostne razlike. Do novembra 1986 je Charles imel afero s Camillo Parker Bowles. Na videoposnetku, ki ga je leta 1992 posnel Peter Settelen, je Diana priznala, da je bila leta 1986 »globoko zaljubljena v nekoga, ki je delal v tem okolju«. Domneva se, da je imela v mislih Barryja Mannakeeja, ki je bil leta 1986 premeščen v oddelek za diplomatsko zaščito, potem ko so njegovi vodje ugotovili, da je bil njegov odnos z Diano neprimeren. Diana je pozneje začela razmerje z majorjem Jamesom Hewittom, nekdanjim družinskim inštruktorjem jahanja.
Zaradi očitnega nelagodja Charlesa in Diane v družbi drug drugega ju je tisk poimenoval The Glums (mračnjaki). Na dan so prišli tudi zvočni posnetki Dianinih lastnih zunajzakonskih spogledovanj. Vztrajni namigi, da je Hewitt oče princa Harryja, so temeljili na fizični podobnosti med Hewittom in Harryjem. Vendar je bil Harry v času, ko se je začela Dianina afera s Hewittom, že rojen.
Ločitev
Decembra 1992 je britanski predsednik vlade John Major v parlamentu razglasil ločitev med zakoncema. V začetku istega leta je britanski tisk objavil prepise strastnega telefonskega pogovora med Charlesom in Camillo iz leta 1989, ki so ga poimenovali Camillagate. Charles si je prizadeval za razumevanje javnosti v televizijskem filmu Charles: The Private Man, the Public Role z Jonathanom Dimblebyjem, ki je bil predvajan 29. junija 1994. V intervjuju v filmu je potrdil svojo zunajzakonsko zvezo s Camillo in dejal, da je leta 1986 obnovil njuno zvezo šele potem, ko je njegov zakon z Diano nepopravljivo razpadel«.
Temu je sledilo Dianino priznanje o zakonskih težavah v intervjuju za BBC-jevo aktualno oddajo Panorama, ki je bil predvajan 20. novembra 1995 in je v zvezi s Charlesovim odnosom s Camillo dejala: »No, v tem zakonu smo bili trije, tako da je bilo malo gneče.« Izrazila je tudi dvom o moževi primernosti za kraljevanje. Charles in Diana sta se ločila 28. avgusta 1996, potem ko jima je kraljica decembra 1995 uradno svetovala, naj končata zakon. Diana je 31. avgusta naslednjega leta umrla v prometni nesreči v Parizu; Charles je z Dianinimi sestrami odletel v Pariz, da bi pospremil njeno truplo nazaj v Veliko Britanijo.
Camilla Parker Bowles
Zaročitev Charlesa in Camille Parker Bowles je bila razglašena 10. februarja 2005; Charles ji je podaril zaročni prstan, ki je pripadal njegovi babici. Kraljičino soglasje za poroko (ki ga zahteva zakon o kraljevih porokah iz leta 1772) je bilo zapisano na seji tajnega sveta 2. marca. V Kanadi je Ministrstvo za pravosodje objavilo svojo odločitev, da se kraljičinemu tajnemu svetu za Kanado ni bilo treba sestati, da bi dal soglasje k poroki, saj iz zveze ne bo potomstva in ne bo vplivala na nasledstvo kanadskega prestola.
Charles je bil edini član kraljeve družine, ki je imel v Angliji civilno in ne cerkveno poroko. Vladni dokumenti iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, ki jih je objavil BBC, so navajali, da je takšna poroka nezakonita, čeprav jih je Charlesov tiskovni predstavnik zavrnil.
Poroka naj bi bila sklenjena s civilnim obredom na Windsorskem gradu, nato pa naj bi sledil verski blagoslov v kapeli svetega Jurija. Naknadno so prizorišče spremenili v Windsor Guildhall, saj bi civilna poroka na Windsorskem gradu obvezovala, da je prizorišče na voljo vsakomur, ki bi se želel tam poročiti. Štiri dni pred poroko so jo s prvotno predvidenega datuma 8. aprila prestavili na naslednji dan, da bi se Charles in nekateri povabljeni visoki gostje lahko udeležili pogreba papeža Janeza Pavla II.
Charlesovi starši se niso udeležili obreda civilne poroke; kraljičina zadržanost do udeležbe je verjetno izhajala iz njenega položaja vrhovne guvernerke anglikanske cerkve. Kraljica in vojvoda Edinburški sta se udeležila blagoslova in pozneje priredila sprejem za mladoporočenca na gradu Windsor. Blagoslov, ki ga je v kapeli svetega Jurija na Windsorskem gradu opravil canterburyjski nadškof Rowan Williams, so prenašali po televiziji.
Kraljevi interesi
Od mladosti pa vse do leta 1992 je bil Charles oziroma Karl III. navdušen igralec pola (tradicionalni britanski šport na konju). Občasno se je poškodoval, ko je padel s konja, leta 1990 pa je bil dvakrat operiran, da bi mu popravili zlom desne roke. Charles je pogosto sodeloval tudi pri lovu na lisice, dokler tega športa niso leta 2005 v Združenem kraljestvu prepovedali. Konec devetdesetih let 20. stoletja je naraščalo nasprotovanje tej dejavnosti, ko so tisti, ki so ji nasprotovali, Charlesovo sodelovanje razumeli kot politično izjavo. Liga proti krutim športom je začela napadati Charlesa, potem ko je leta 1999 svoja sinova peljal na lov na Beaufortu. V tistem času je vlada poskušala prepovedati lov s psi. Leta 2001 si je med lovom v Derbyshiru zlomil manjšo kost v levi rami.
Charles je že od mladosti navdušen lovec lososov in podpira prizadevanja Orrija Vigfússona za zaščito severnoatlantskega lososa. Pogosto lovi v reki Dee v Aberdeenshiru na Škotskem, medtem ko pravi, da so njegovi najbolj posebni ribiški spomini na čas, ki ga je preživel v Vopnafjörðurju na Islandiji. Charles je sicer navijač nogometnega kluba Burnley.
V slovenski javnosti se je s pričetkom šolskega leta začela razprava o tem, kako naj bi bili učenci in dijaki v šoli oblečeni, in pa, koliko bi smela o oblačenju odločati šola.
O primernem oblačenju se z dijaki ne pogovarja nihče
Na ljubljanski Gimnaziji Jožeta Plečnika so na začetku šolskega leta z dijaki govorili o tem, kako se primerno obleči za različne priložnosti. »Ne govorim o modni policiji in kodeksu oblačenja, želeli bi si le, da dijaki napravijo razmislek o tem, kaj je za kakšno priložnost primerno,« je za N1 povedala ravnateljica Lidija Žigon.
Šlo je le za pogovor, ne zapovedi, saj po njenem mnenju nihče dejansko ne govori z dijaki o tem, kako se primerno obleči. Razmislek o tem, kaj je primerno pa so zaenkrat prepustili dijakom. Želeli so poudariti, da ni vse enako primerno za gledališče, športno vzgojo, na plažo, v šolo in maturo. V razredu je na primer neprimeren top, ki le delno pokrije prsi, v gledališču pa trenirka, je nakazala ravnateljica.
Pravila oblačenja v šolski red?
Ne pričakujemo torej uniform ali kodeksa oblačenja, gre le za smernice, ki so jih na nekaterih šolah podali svojim učencem oziroma dijakom. Za N1 je Žigon sicer dejala, da si v hišni red želijo zapisati, naj se dijaki vedejo in oblačijo primerno okolju in prostoru.
Pri nekaterih je to že praksa. Ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prežihovega Voranca Marjan Gorup je za N1 povedal, da imajo v hišnem redu zapisano, naj prihajajo učenci k pouku primerno oblečeni za izvajanje pedagoške dejavnosti oziroma vzgoje in izobraževanja.
Ni sicer točno napisano, kaj je primerno. To je presoja staršev in učiteljev, je dejal Gorup in tudi on poudaril, da je mora biti obleka skladna z okoliščinami.
Foto: Brandi Redd / Unsplash
Omejitve za dekleta sprožile razprave o spolnem nasilju
Nekateri starši se jezijo, da naj bi priporočila veljala predvsem za dekleta. Razprava je nastala na družbenem omrežju Twitter. Novinarka Radia Slovenija je na njem zapisala, kaj je za radio Prvi povedala ravnateljica Waldorfske šole Simona Pajk: »Na naši šoli so prepovedana barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami.«
Bolj kot same prepovedi je določene razburila utemeljitev nekaterih šolnikov, pri katerih omejitve glede oblačenja in urejanja izvirajo iz vpliva, ki naj bi ga imela dekleta na fante. Pajk je za prej povedanim podala utemeljitev: »Fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk.«
Kot so poročali na Metropolitanu, so nekateri starši mnenja, da bi bilo bolje fante izobraziti o tem, kakšno je primerno obnašanje do deklet. Uporabniki na Twitterju omejitve oblačenja učenk in dijakinj povezujejo tudi z odnosom družbe do spolnega nasilja.
Razlogi za omejitve namreč krivdo za obnašanje fantov valijo na dekleta. Danes so odgovorne za slabšo koncentracijo fantov, bodo jutri za spolno nadlegovanje?