Vrhunski monitor Huawei MateView GT je zdaj na voljo tudi na slovenskem trgu. Odlikuje ga sodoben videz, nesporna kakovost, najnovejše tehnologije, zanesljivost in priporočena cena 569 €.
Ukrivljen zaslon za poglobljeno vizualno izkušnjo
V želji uporabnikom nuditi najboljše, kar nudijo sodobne tehnologije, je Huawei predstavil monitor s 87-centimetrskim (34-palčnim) 165-herčnim ukrivljenim zaslonom, ki dvigne uporabniško izkušnjo na popolnoma novo raven.
MateView GT je prvi Huaweiev ukrivljeni monitor, ki se ponaša z zaslonskim razmerjem 21:9 in visoko ločljivostjo 3.440 x 1.440 pik. Zaslon, ki je prilagojen tako igranju iger kot ustvarjalnemu delu, kot je na primer grafično oblikovanje ali urejanje videov, podpira barvni prostor DCI-P3 in je profesionalno umerjen za natančen prikaz barv. Vrednost Delta E je tako nižja od 2. Nadalje, svetilnost zaslona znaša 350 nitov, kar zadošča za kontrastno razmerje 4000:1. Prikaz realistične slike zagotavlja še podpora standardu visoke jasnosti HDR 10.
Gladki prikaz po zaslugi hitrega osveževanja
Hitro osveževanje je morebiti najbolj pomembna lastnost tako vsestranskega monitorja, zato je Huawei v MateView GT vgradil kar 165-herčno osveževanje. Ta ne zagotavlja le bolj gladkega in jasnejšega prikaza slike, temveč tudi zmanjša možnost poškodbe vida.
Monitor je opremljen s funkcijo Dark Field Control, ki s prilagajanjem svetilnosti pri pod in presvetljenih prizorih omogoča hitrejšo zaznavo. Eden takšnih primerov je na primer zaznavanje nasprotnikov v videoigrah. Poleg tega ima še funkcijo Crosshairs, posebej zasnovano za prvoosebne strelske igre (FPS).
MateView GT zagotavlja odlične zmogljivosti za igranje in za zabavo. Pod spodnjim robom je petsmerna igralna paličica za delo z zaslonskim menijem monitorja, zaslon pa je pridobil certifikat TÜV Rheinland za učinkovito filtriranje modre svetlobe in zmanjšanje utripanje. Oboje namreč škoduje očem.
Široka uporabnost
Monitor Huawei MateView GT je opremljen tudi s širokim naborom priključkov. Na voljo so 3,5-milimetrski priključek za slušalke, dva priključka HDMI 2.0, priključek DisplayPort 1,4, USB-priključek tipa C za polnjenje naprav in še en celovit priključek USB tipa C, kar je edinstveno v tem razredu naprav.
Novi monitor bo v Sloveniji na voljo od 13. decembra pri izbranih partnerjih po priporočeni ceni 569 €.
Nove naprave Huawei
Poleg vrhunskega monitorja je Huawei nedavno predstavil še številne druge odlične naprave, ki skupaj sestavljajo edinstven ekosistem. Najprej sta tu pametna telefona Huawei nova 9, s priporočeno ceno 499 €, in Huawei nova 8 i za 349 €. Njuna popolna spremljevalka je odlična in vsestranska pametna ura Huawei Watch GT 3, ki se ponaša z izjemno življenjsko dobo baterije. Na voljo sta dve različici in sicer večja s premerom 46 in manjša z 42 milimetrov. Nato pa je tu še nov prenosni računalnik MateBook 14s, ki ga odlikujejo odličen zaslon, zmogljivost, izjemno prenosljiva zasnova in dolga avtonomija baterije.
Ekipa ameriških znanstvenikov namerava revolucionizirati zapisovanje podatkov v obliki DNK.
Ljudje se trudimo ohranjati spomine. Nekoč s pripovedovanjem zgodb, potem s pisavo, danes s pomočjo magnetov, ki se nahajajo v trdih diskih. Na obzorju pa se kaže nov način – shranjevanje podatkov v DNK zapisu.
DNK je pravzaprav zapis podatkov, ki ga je ustvarila narava že dolgo pred človekom. Vsak z osnovnim znanjem biologije ve, da so tam zapisane informacije o barvi naših las, oči, naši velikosti, dednih boleznih itd. V našem DNK še vedno »nosimo spomin« o praljudeh. Kadar pa se del DNK-ja poškoduje, nastanejo težave, podobno kot računalnik ne more pravilno naložiti programa brez popolnega seta ničel in enic.
Shranjevanje digitalnih podatkov v DNK zapisu
DNK je tako učinkovit, da bi lahko v 1 gramu shranili 5055 Netflixov. Molekula je tesno zvita, podatke pa nosijo štirje različni nukleotidi. Namesto binarnega sistema imamo torej sistem s štirimi znaki, kar skrajša zapise podatkov. Tako kot binarni zapis 101 (ena-nič-ena) v desetiškem sistemu napišemo preprosto s 5.
Kljub teoretično neomejenim možnostim uporabe pa učinkoviti DNK spominski diski še niso ugledali luči sveta. Glavni razlog za to je zelo počasen zapis in branje podatkov zaradi kompleksnosti procesa. Posledično je ta tudi zelo drag in neprimeren za širšo rabo.
vir: medium.com, Zerone magazine
Stokrat večja zmogljivost
Znanstveniki iz Atlante so razvili nov DNK čip, ki bo predvidoma povečal hitrost branja in zapisovanja za stokrat. Skrivnost leži v več mikrovodnjakih (microwells) na njem, kjer se bo več molekul DNK-ja lahko simultano sintetiziralo. Mikrovodnjaki so globoki le nekaj nanometrov, kar je manj kot debelina papirja, celoten čip pa je velik 2,5 cm2. Dr. Nicholas Guise je za BBC povedal, da je to le začetek. »Čip je prototip in ne izkoriščamo vsega njegovega potenciala. V naslednjem letu ali dveh bo naš čip vsaj stokrat presegel vse trenutne načine DNK shranjevanja«. Trenutni rekord, pri katerem je sodeloval tudi Microsoft, je 200MB zapisa prenešenega v 24 urah.
Čip, v katerem se bo sintetiziralo več verig DNK naenkrat. (vir: BBC)
Kako uporabiti novo tehnologijo
Tehnologija zapisovanja digitalnih podatkov na DNK najbrž še nekaj časa ne bo nadomestila magnetnih diskov. Ker je zapisovanje in branje podatkov prek nukleotidov tako počasno, je ta tehnologija neprimerna za poganjanje serverjev ali shranjevanje datotek, do katerih je potrebno pogosto in hitro dostopati. Okolju nevarnih podatkovnih centrov torej ne moremo nadomestiti s tem.
Po drugi strani pa ima DNK takorekoč neomejen rok trajanja. Diske, ki jih uporabljajo razne institucije za hranjenje pomembnih podatkov, je potrebno menjati na približno 10 let. Zasedejo veliko prostora in vsakih deset let naredijo kup odpadkov. Po izračunih bi lahko vse filme, ki so nastali v zgodovini, spravili v DNK zapis velikosti sladkorne kocke, ta pa bi se ohranil tisoče let, dokler je na pravilni temperaturi.
Zgodba z zahodne strani je predelava legendarnega filma in še bolj legendarnega muzikala z istim imenom. Nalogo predelave se je lotil prav toliko legendarni režiser Steven Spielberg. Glavno vlogo Marie je prevzela debitantka na filmskem platnu Rachel Zegler, vlogo Tonyja pa je prevzel Ansel Elgort. Predelava predelave Romea in Julije je tako ponovno zaživela na filmskih platnih, tokrat z roko Stevena Spielberga, ki je vodila celoten proces. Ali gre ponovno za eno nepotrebno predelavo ali dejansko superiorni izdelek desetkratnega dobitnika oskarja iz leta 1961?
Zgodba z zahodne strani bi lahko bila najboljša predelava
Vsi se strinjamo, da je le malo filmov, ki si zaslužijo predelavo za današnje čase. Mnogi so poskusili in pri tem klavrno propadli. Gledam tebe, Ben Hur iz leta 2018. Nekaterim je uspelo in so bili prav toliko uspešni, a niso dosegli istega statusa. Pravi pogum je Jeffu Bridgesu v predelavi prinesel oskarja, tako kot ga je prejel John Wayne. Nekaterih si niti ne upajo dotakniti in morda je bolje, če se jih nikoli ne. Kleopatra, 2001: Vesoljska odiseja, Lawrence arabski, Zulu, Spartak ter Moje pesmi, moje sanje. Še mnogi so in naj bodo taki kot so. »Žal« si tega mnenja ne delijo holivudski studiji, ki želijo več in boljše.
Po mnenju mnogih si želijo izcuzati še tiste zadnje trenutke veselja, podobno kot morakvarji v knjigah in filmih o fantu, ki je preživel. In mogoče je popolna naveličanost gledanja teh predelav prišla v pravem trenutku, da na sceno ponovno stopi Steven Spielberg in posname Zgodbo z zahodne strani. Pričakovanja so postala tako nizka, ko je govora o predelavah, da jih lahko preseže marsikaj, a se tudi to ne zgodi pogosto. In kako preseči film, kot je original iz leta 1961, ki je podiral vse rekorde. Enajst nominacij za oskarja in kar deset zlatih kipcev ga postavlja v prvo peterico najbolj okranclanih filmov vseh časov. Stopiti je bilo v treba v velike in široke čevlje.
Primerjave s predhodnikom bodo trn v peti Zgodbi z zahodne strani
Zgodba z zahodne strani trpi zaradi preteklih grehov
Zgodba je enostavna in če je ne poznamo iz istoimenske knjige, muzikala ali filma, nam je znana iz Shakespearove drame Romeo in Julija. Ob gradnji Lincolnovega centra v New Yorku opazujemo zgodbo dveh strani oziroma tolp. Portoriška tolpa z imenom Sharks in bela ameriška tolpa Jets. Osnovne točke zgodbe so enake in tragična ljubezen je jasna, le da jo tokrat vidimo v Tonyju in Mariji. V primerjavi z originalnim filmom sta Steven Spielberg in scenarist Tony Kushner (muzikal Angels in America, filmi Lincoln, Munich in Fences) ravno toliko spremenila zgodbo, da ni popolnoma tuja, a še vedno dovolj domača.
Če je širitev in dodajanje enemu liku lahko vzeti kot minus, je dodajanje lika Valentine lep poklon originalu. Vse, kar gre zameriti novemu filmu, moramo pravzaprav zameriti muzikalu iz leta 1957, ki je bil prirejen svojemu času. Tega pa mu pravzaprav ne moremo zameriti in se lahko le vrtimo v krogu. Največ negativnosti glede filma je bilo slišati o Anselu Elgortu in obsodbah, ki jih je sam ovrgel.
Druga polovica negativnosti pa je nebinarni lik, ki ga zaigra Iris Menas. Razlog negodovanja je prav beseda nebinaren, saj naj bi bil to še en poskus Hollywooda, da gledalcem v usta tišči vse, kar nekaterim ne odgovarja. Če te bo v filmu to motilo, potem je težava nekje drugje in ne v liku ali filmu. Kljub temu, da me to ni zmotilo, ne bom negiral tega, da mi je celoten lik zgrešen še iz originala. Več minut na ekranu posvečenemu nezanimivemu liku ne gre v dobro, saj se ne zdi »naravno«, da je popolnoma nepomemben lik tako v ospredju. Da pa je vlogo prejel nebinarni Menas pa je čudovit trenutek za inluzivnost v največjih filmih. Ko bi le bila vloga boljša. Vse to pa ni ustavilo nasprotovalcev oziroma je ustavilo predvajanje filma v nekaterih državah po svetu.
Rita Moreno je nastopila že v originalu Zgodba z zahodne strani in tudi tokrat je med najbolj opaznimi
Lahko pustimo primerjave ob strani?
Kot nekomu, ki je že večkrat gledal original iz šestdesetih, se mi zdi Spielbergova Zgodba z zahodne strani superiorna predhodniku. To nikakor ni zaradi popolne odsotnosti čustev v primerjavi s filmom iz 1961, ampak objektiven pogled na muzikal, ki ga je ustvaril Spielberg. Vsekakor ima svoje napake, a če bi samo odšteli dejstvo, da to ni predelava ampak original, bi bilo kristalno jasno, kje je pristala granata. Ampak, ker gre za predelavo filma, ki je legendaren, bodo primerjave padale kot po tekočem traku.
Letošnja Zgodba z zahodne strani se kljub temu, da gre za eno izmed najboljših predelav, če ne celo najboljšo, zdi kot klasična komercializacija Hollywooda. Spomnili vas bomo na zlate čase pa naj stane kar hoče, so si verjetno mislili producenti. In nekako tako je tudi videti končni izdelek, ki pa ima eno majhno prednost. Kljub temu, da je status originala zacementiran, se zdi, da je nekoliko pozabljen. Le malo ljudi, ki bo najprej videlo letošnji film in kasneje original, bo trdilo, da je boljši slednji. Tako dobro je svoje delo opravil Spielberg. A to še zdaleč ne pomeni, da je film mojstrovina.
Produkcija Zgodbe z zahodne strani je na najvišjem nivoju
Zgodba z zahodne strani in napake iz preteklosti
Koreografija je prijetna v prizorih, ki to dovoljuje in dovolj barvita, da nas v precej sivem filmu ne pusti popolnoma mlačnih. Steven Spielberg je prav to, kar nam pove njegovo ime. Mojster svojega posla, ki v vseh prizorih pusti svojo sled. Želel si je ustvariti muzikal in izbral si je predelavo. Škoda, saj bi sodeč po tem filmu lahko ustvaril nekaj izjemnega in legendarnega.
Dve uri in pol dolg film se vleče, ker je stežka premostiti oviro, ki jo postavi muzikal. Če je Shakespeare vedel, kdaj mora končati svojo dramo o tragični ljubezni, je Zgodba z zahodne strani preprosto ne zna. Zaključek filma se zdi neskončen, a je preklemano težko slediti prvima dvema tretjinama filma, ki sta med najboljšimi tega leta. Zdi se nam, kot da smo v šestdesetih in gledamo spor med obema tolpama, ki sta si precej bolj podobni. Tony in Maria oživita z izjemnima predstavama Ansela Elgorta in Rachel Zegler.
Če gre soditi le po tej vlogi, ki je tudi njena prva v svetu filma, potem jo čaka svetla prihodnost. Očarljive oči, prelep glas in tistega nekaj zvezdniškega čara bo dovolj, da bomo o njej še slišali. Če se Ansel Elgort letos ne bi ukvarjal z obsodbami, ki jih je ovrgel in po mnenju mnogih ne stojijo na trdnih tleh, bi bil v pogovorih za najvišje nagrade. Že večkrat je pokazal, kako nadarjen igralec in pevec je ter to potrdil z vlogo Tonyja. Med izstopajočimi sta še Ariana DeBose kot Anita in Mike Faist kot Riff. Ker pa imamo radi nostalgijo, je Rita Morena v svoji novi vlogi videti kot poklon legendam.
Ansel Elgort in Rachel Zegler kot Tony in Maria v filmu Zgodba z zahodne strani
Muzikalni déjà vu, ki bo mnoge na novo navdušil
Zgodba z zahodne strani je vizualno prečudovit film, ki zveni kot glasba, če ga izrečemo naglas in kot molitev, če zašepetamo. Z vsemi dejamanjšimi pomanjkljivosti te različice, očitnejšimi pomanjkljivostmi originala in neizogibnim primerjavam z legendarnim originalom, je eden najboljših poskusov oživitve zlate dobe filmskega sveta.
Steven Spielberg's "West Side Story" | Official Trailer | 20th Century Studios
Kaj je tisto, v čemer uživamo vsi, ne glede na naše razlike? V hrani! Ne glede na to, ali obožuješ zimo, ali je ne preneseš, se vedno najde nekaj, kar ti še posebej ni všeč. V našem primeru je to tema že ob četrti uri popoldne. Naštevamo nekaj okusnih jedi, ki ti bodo popestrile te turobne zimske dni.
1. Lazanja
Z lazanjo enostavno ne moreš zgrešiti – s svojimi plastmi mehkih testenin, kremastih omak in bogatega mesnega raguja te enostavno očara.
2. Bananin desert z arašidovim maslom
Banana in arašidovo maslo sta zmagovalna kombinacija. Jed si lahko privoščiš kot zajtrk z žlico grškega jogurta, kot malico ali večerjo. Kdo ne mara jedi, ki jo lahko poje kadarkoli mu zadiši?
3. Pražene paradižnikove testenine
Nasitna, preprosta jed, ki jo lahko popestriš s česnom in čilijem in se ji tako še težje upreš. Poleg tega je hitro narejena in z njo zelo težko zgrešiš, če pričakuješ družbo.
4. Cvetačna juha
Če kaj paše na hladne zimske dni, je to topla juha. Lahko si je narediš več, kot je potrebno in ostanek prihraniš v hladilniku, ko ti ponovno zadiši nekaj toplega in enostavnega. Mi si ob juhi radi privoščimo še sočne, sirne prigrizke.
5. Čokoladni fondant
Majhne tortice, napolnjene s čokolado, za katere porabiš samo pol ure. Mi ne poznamo nikogar, ki ne mara čokolade. Pa ti?
6. Musaka
Musako lahko narediš na sto in en način, je izredno »prilagodljiva« jed. Uporabiš lahko jagnjetino, svinjino, govedino, mešanico več vrst mesa, ali pa najdeš odličen recept veganske musake.
7. Cimetove žemljice
Peka cimetovih žemljic je časovno naporna, vendar je okusen cimetov vonj, ki napolni hišo, vreden časa in truda. V tem vonju se skriva nekaj, kar te navda z božičnim duhom in te prepriča, da bo Božiček vsak čas priletel iz dimnika.
10. »Mac n’ cheese«
Na hladen zimski večer se je težko upreti pečenim sirnim testeninam. Najdeš pa lahko tudi kakšen okusen, veganski recept! Kar ti še preostane, je ogled simpatičnega božičnega filma ob okušanju te slastne »ameriške« jedi.
9. Piškoti z dvojno čokolado
Če se nam pa pozimi kaj prileže, so to zagotovo piškotki. Sploh, če so domači, mehki in žvečljivi. Nekaj se skriva v tem zimskem obdobju, ki peko čokoladnih piškotkov naredi še bolj zabavno in pravljično. Sploh, če je zunaj sneg!
10. Kruh, napolnjen z mocarelo
Doma narejen kruh predstavlja enega izmed preprostih življenskih užitkov, še posebej, ko hladna zima kliče potrebne ogljikove hidrate. Popestriš ga lahko z mocarelo in paradižnikom. Lahko pa uporabiš kakšno svojo, nepričakovano sestavino, ki meniš, da bo kruh dodatno izboljšala. Eksperimentiraj!
11. Kruhki v stilu francoskega toasta
Najboljši, uživalski zajtrk: mehki kruhki, hrustljava slanina in slan parmezan. Jed, ki se je ne naveličaš.
12. Pica
Brez pice na zimskem »comfort food« seznamu pač ne gre. Naroči jo iz najljubše picerije ali jo speči sam, končni rezultat je isti. Seveda ob tem ne pozabi na film Samdoma!
13. Veganski čokoladni kolački
Popoln recept za dolgočasne, zimske dni. Narediš jih lahko samostojno ali pa jih popestriš z borovnicami, malinami … po želji. In ja – zima je najprimernejši letni čas za čokoladne sladice.
Glede na aktualno dogajanje v svetu zadnji dve leti, je skrb za zdravje postala naša prioriteta. Ne samo, da smo bolj pozorni na okolico in uvidevni do drugih ljudi, marsikomu je dalo dogajanje misliti o tem, kako zaživeti bolj zdravo. Odgovor običajno vključuje gibanje, svež zrak, športne aktivnosti in zdravo prehrano. To pa vedno bolj poudarjajo tudi tehnološka podjetja, ki svoje nosljive naprave vedno bolj snujejo v tej smeri. Med njimi tudi Huawei s svojo serijo ur Watch GT. Tokrat smo v roke prejeli zadnji in še popolnoma svež model Watch GT 3.
Športnica po duši
Da ima ura športno-zdravstveno poreklo, je opazno že takoj, ko jo vklopimo. S telefonom jo moramo namreč povezati prek aplikacije Huawei Zdravje. Šele nato jo lahko začnemo uporabljati. Ko je enkrat povezana pa je čas, da se z uro podamo na športne dogodivščine.
Watch GT 3 namreč podpira spremljanje vadbe in narekovanje tempa pri več kot 100 športnih aktivnostih. Med drugim smučarskih radosti, teka, pohodništva in številnih drugih. Pri tem pa meri vrsto parametrov, od časa vadbe, porabljenih kalorij, hitrosti (npr. pri smučanju in teku) in podobno. Podatki se nato akumulirajo v aplikaciji na telefonu, kjer jih lahko nato podrobneje preučite, saj so predstavljeni bolj pregledno kot na sami uri in vključujejo grafe in premico vašega napredka.
Bedela bo celo noč
Poleg športnih rezultatov v aplikaciji Zdravje najdete še druge podatke, med drugim tudi podatke o kakovosti vašega spanja. Ura namreč beleži tudi to, če jo imate ponoči na zapestju. Na podlagi srčnega utripa in dihanja zaznava kakovost vašega spanca in vam zjutraj na pladnju servira poročilo. Tako lahko že po nekaj dneh naredite analizo, kaj bi bilo smiselno narediti, če je vaš spanec slab. Morda oditi v posteljo prej, spati dlje, zamenjati vzglavnik, ali kaj drugega.
Marsikomu pa bodo všeč tudi funkciji merjenja stresa, srčnega utripa in nasičenosti krvi s kisikom (SpO2). Pregled na srčnim utripom vam b zagotovo prišel prav pri težjih fizičnih naporih, podobno tudi merilnih stresa, le da pri bolj psihičnih obremenitvah. SpO2 pa je meritev, ki jo bodo pozdravili vsi premagovalci visokogorij. Tam smo namreč s kisikom bolj na tesnem, zato je dobro vedeti, kdaj smo pri kritični ravni.
Čisto kot zanimivost: Watch GT 3 se zna sicer povezati tudi z nekaterimi drugimi športnimi aplikacijami za beleženje aktivnosti, ne le Huaweievo.
Kot v sci-fi filmih
Čeprav je v središču njej športni duh, zna Huaweieva najnovejša ura še marsikaj drugega, med drugim se lahko prek nje pogovarjate. Kot v znanstveno-fantastičnih filmih. Pogoj je le, da je vaš telefon nekje v bližini in ima vzpostavljeno Bluetooth povezavo z uro. Kakor tudi pri sporočilih. Na uro lahko namreč prejemate raznorazna sporočila različnih pogovornih aplikacij in elektronske pošte. Tako vam za prebiranje in podajanje kratkih odgovorov ni treba vedno iz žepa vleči telefona.
Prav tako zelo uporabna je možnost navigacije. Ko se odpravite na daljši večerni tek, si lahko enostavno začrtate svojo pot in ura vas bo vodila po črti. Za najbolj divje pustolovce, ki radi raziskujejo brezpotja, pa je kot nalašč funkcija povratnega sledenja. Ta deluje tako, da jo vklopite na začetku vaše poti, na primer ob kraju gozda, in bo spremljala vašo pot. Ko se boste želeli vrniti na izhodiščno točko pa enostavno to označite na uri in vas bo pripeljala varno nazaj. Seveda, če kje na poti ne srečate kakšnega medveda ali volka. Pri tem vam ura ne more pomagati. Velja pa tu še omeniti, da ura po novem uporablja dvofrekvenčno pozicioniranje tako da je odčitavanje lokacije še bolj natančno.
Ne skrbite, lahko se tuširate z njo
Watch GT še zdaleč ne navduši s svojimi funkcijami, ampak s svojo celotno zasnovo. Vse se začne že pri zunanjosti. Na voljo je v dveh velikostih, 46 mm in 42 mm, kjer prva s kovinskim paščkom cilja bolj na moške uporabnike, druga pa pobarvano v zlato na dekleta. Njeno ohišje je iz nerjavečega jekla in steklo, ki prekriva številčnico iz safirja, tako da je odporna na raznorazne neprilike, ki se vam utegnejo zgoditi. Tudi pod tuš greste lahko z njo in zaplavati nekaj dolžin v bazenu. Čeprav svoje trdoživosti na prvi pogled na kaže, saj je zelo elegantne oblike. Brez sramu jo tako lahko po treningu nadenete na zapestje tudi za romantično ali poslovno večerjo.
Uri sicer lahko zamenjate pašček, kakor tudi izberete drugo številnico – teh je resnično na voljo veliko, res pa je da jih je precej od teh plačljivih. A tudi med brezplačnimi boste zagotovo našli kar nekaj takšnih, ki vam bodo všeč. Številčnice sicer ne služijo le različnemu videzu, ampak imajo tudi nekoliko drugačno uporabnost. Nekatere bolj minimalistične na primer kažejo le čas, tiste najbolj napredne pa še številne druge meritve, od števila prehojenih korakov in srčnega utripa, do vremena in še česa.
Pozabite na polnilec
Še ena stvar, ki je nikakor ne gre zanemariti oziroma jo velja celo zelo poudariti, pa je baterija ure Watch GT 3. Ta resnično zdrži zelo dolgo. Seveda njena avtonomija niha glede na to kaj z uro počnete, a mislimo, da ji na tem področju resnično ni para. Ob neki zmerni uporabi jo boste brez polnilca uporabljali vse do dveh tednov. Če boste pogosto vadili pa nekoliko manj. A še vedno dlje kot marsikatero konkurentko. Watch GT 3 je sicer povezljiva tako z napravami Android kot iOS, kar je zagotovo dodaten plus.
Kaj napisati za konec? Ko potegnemo črto je Watch GT 3 res izjemna pametna ura, saj ji ni kaj očitati. Dovršna zunaj in dovršena znotraj. Ura vas bo nehote motivirala za vadbo, saj boste ves čas želeli preizkušati njene funkcije. Z njo dobite pravega pravcatega trenerja, ki je obenem naredil še nekaj izpitov na medicinski fakulteti in zna preveriti vaše zdravstveno stanje.
Mednarodna ekipa znanstvenikov iz Avstralije in ZDA je odkrila kar 400 milijonov stare fosile črvov. Obe vrsti, ki so jih odkrili in dokumentirali, sta imeli oklep. To pomeni, da je šlo za oklepljene črve, ki so stari skoraj pol milijarde let. Gre za izjemno najdbo, ki so jo uspeli realizirati in prikazati s pomočjo naprav mikro-CT in rentgenske analize. Kako so bili videti ti oklepljeni črvi?
Oklepljeni črvi stari 400 milijonov let
Ravno v največjem navalu franšize Dune, kjer so črvi pravzaprav božanstva, poimenovana Shai-Hulud, se je znanost soočila z oklepljenimi črvi. Resda niso niti daleč od njihove velikosti, a ponujajo številne odgovore in hkratna nova vprašanja. Mednarodna ekipa znanstvenikov, ki so jo tvorili avstralski in ameriški strokovnjaki, je v Avstraliji naletela na zanimivo najdbo. Dva fosilizirana črva Lepidocoleus caliburnus in Lepidocoleus shurikenus sta bila podrobneje dokumentirana in predstavljata osrednji predmet študije.
Na inštitutu MU X-ray Microanalysis Core facility so s pomočjo mikro računalniške tomografije ali po domače mikro CT-ja lahko prišli do dna tej uganki. Preko digitalnih 3D modelov obeh vrst so lahko raziskali oba armirana skeleta črvov iz skupine Machaeridia. Sarah Jaquet, asistentka geoloških znanosti na Univerzi znanosti in umetnosti MU, je bila vodja raziskovalne ekipe. Ne le, da gre za novo odkriti vrsti, celoten postopek ponuja velik napredek pri raziskovanju fosilov.
»S pomočjo mikro-CT lahko virtualno ločimo vsak posamičen element oklepa,« je povedala Sarah Jaquet. »To nam dovoli vpogled v zaščito teh črvov, ki so na veliko žalost izumrli med enim izmed epohalnih dogodkov v zgodovini planeta. Virtualne modele lahko manipuliramo tako, da nam prikažejo določene elemente celotnega oklepa in njihovo gibanje pri gibanju črva.«
Fosilizirana oklepljena črva zaživela kot virtualni model (vir: sciencedaily)
Črvi z oklepom: Čemu je bil namenjen oklep?
V času njihovega obstoja so ti črvi živeli blizu koralnih grebenov in plitke vode. To naj bi bilo kopno današnje Avstralije. Študija, ki so jo objavili, nakazuje na dva različna sistema prekrivanja oklepov pri teh črvih. En sistem prekrivanja naj bi potekal vzdolž črva, drugi pa v obe smeri. Trenutno jim še ni uspelo najti povezave med najdenima vrstama in današnjimi črvi, kar je vprašanje za prihodnje raziskovanje in globlje razumevanje konvergentnega razvoja oziroma evolucije.
»Konvergentna evolucija je pojav, kjer dve različni vrsti posvojita podobne lastnosti. Čeprav je oklep precej unikatna lastnost in dobro oriše okolje bivanja, zaščito pred plenilci in bivalnimi razmerami, ga ima veliko različnih vrst živali. Med njimi pasavci, pasavčki in kačice oziroma dvojnonoge,« je o tem govorila Jaquet.
Fosilizirana črva z oklepom, ki sta bila najdena v Avstraliji (vir: sciencedaily)
Nadaljnja uporaba virtualnih modelov črvov v študijah
Dodala je tudi razlago glede poimenovanja obeh vrst. Lepidocoleus caliburnus je svoje ime dobil po meču iz legende o Arthurju, Excaliburju. Lepidocoleus shurikenus pa je svoje ime dobil zaradi podobnosti šurikenom, japonskim nindža zvezdam. Prihajajoči načrti vključujejo uporabo virtualnih modelov kot predmet študij za sposobnosti in lastnosti teh oklepov v različnih situacijah.
Črvi iz skupine Machaeridov so živeli na območju današnje Avstralije, največ jih je najdenih v zvezni državi Južni Wales. V taki ali drugačni obliki so imeli na sebi kalcitni oklep, ki se je v različnih sistemih prekrival po njihovem telesu. Njihova najdba in proces ugotavljanja pomena oklepa in starosti sta postala zelo hitro zelo pomembna. Ne le povezovanje 400 milijonov let starih primerkov, ki sta ohranjena v celoti, ampak uporaba mikro-CT za sestavljanje in študijo virtualnih modelov.
Virtualni model oklepa enega izmed črvov (vir: sciencedaily)
V času božiča lahko na malih zaslonih vsako leto gledamo ene in iste božične klasike. Ni božiča, ko na enem izmed programov ne vidimo Sam doma 1 in 2, Škrat, Božiček ter mnogih drugih. Ravno zato ti bomo predstavili štiri filme, ki na prvi pogled niso nujno božični, a ko se poglobiš, ugotoviš, da božič v njih igra pomembno vlogo.
1. Die Hard (Umri pokončno)
Film Johna McTiernana iz leta 1988, ki je spremenil, kako so ljudje videli akcijske junake. Če je pred njim za stereotipnega junaka veljal gromozanski Sylvester Stallone ali Arnold Schwarzenegger, je to po njem postal vsakdanji človek. Glavno vlogo igra Bruce Willis, ki ga je film iz malih zaslonov ponesel med zvezde, prav tako se je rodila nova franšiza. Film je znan tudi po odlični upodobitvi zlikovca s strani pokojnega Alana Rickmana. In zakaj je kljub vsemu temu film božični? Celotna zgodba se odvije na božični večer.
Die Hard (1988) Trailer #1 | Movieclips Classic Trailers
2. Harry Potter and the Philosopher’s Stone (Harry Potter in kamen modrosti)
Najbolj sporen film na seznamu. Harry Potter je v prvi vrsti fantazijski film. Kot je navada vseh delov čarovnikovih filmov, je dogajanje postavljeno v eno šolsko leto. A ker gre za prvi film franšize, kjer gledamo 11-letnike, so ustvarjalci naredili izrazito družinski film, v katerem velik del igrajo scene, ki se dogajajo v času božiča. Poleg tega je režiser Chris Columbus, ki je najbolj znan kot režiser prvih dveh filmov Sam doma.
Harry Potter and the Sorcerer's Stone (2001) Official Trailer - Daniel Radcliffe Movie HD
3. Lethal Weapon (Smrtonosno orožje)
Vsem poznan policijski par Riggs in Murtaugh, ki sta jih do sedaj v štirih filmih upodobila Mel Gibson in Danny Glover, sta svoje avanture začela v božičnem filmu iz leta 1987. Film, režiran s strani legendarnega Richarda Donnerja, namreč zgodbo postavi v čas božiča. Ključno vlogo pri tem je igral scenarist Shane Black, ki se je kasneje prelevil v režiserja in kot prepoznaven motiv svoje filme, ki so večinoma akcijske kriminalke, vedno postavi v čas božiča. Med njih štejemo Cmok cmok, bang bang, Prava fanta in celo tretji del Iron Mana.
Lethal Weapon (1987) Official Trailer - Mel Gibson, Danny Glover Action Movie HD
4. In Bruges (Morilca na kolektivca)
Zagotovo najbolj neobičajen božični film je prvenec Martina McDonagha iz leta 2008. Zgodba govori o najetem morilcu, ki mora v času božiča zaradi velike napake oditi v Bruselj in počakati na dodatna navodila svojega šefa. V filmu najdemo otoško igralsko smetano, kot so Collin Farrell, Brendan Gleeson in Ralph Fiennes. Gre za izrazito črno komedijo, kar ne preseneti tistih, ki vedo, katere filme je McDonagh režiral v nadaljevanju svoje kariere.
In Bruges Official Trailer #1 - Ralph Fiennes Movie (2008) HD
Zelo pomemben je vsakodnevni nanos SPF zaščitnega faktorja.
Vsak posameznik ima svoj stil ličenja, vsakemu odgovarja nekaj drugega. Vsi smo zelo različni, zato je potrebno čisto vsak make-up prilagoditi posameznemu obrazu. Trenutno smo v obdobju make-upa, kjer velja pravilo »manj je več«, kar pomeni, da poskušamo svojo kožo narediti čim bolj svežo, naravno, pri čemer je zelo pomembna tudi predhodna skrb za kožo, da je ta že sama po sebi zdrava in sijoča.
Vsak dan je obvezno zvečer odstraniti vsa ličila, umiti obraz s čistilnim gelom ali mlekom ter kožo navlažiti z vlažilno kremo. Zjutraj se lahko obraz umije le z vodo (odvisno od vrste in potreb kože vsakega posameznika) in navlaži z vlažilno kremo. Obvezen je tudi nanos zaščitnega faktorja SPF, ki kožo varuje pred škodljivimi žarki UVA in UVB. Ti ustvarjajo fotopoškodbe in pigmentacijo. SPF zmanjšuje pojav gubic in pomaga ohranjati kožo z leti čim bolj mladostno. Po teh korakih lahko začnemo z ličenjem.
Svetuje: Nina Munih
Njene kreacije lahko spremljaš tudi na Instagram profilu @u_met_nina.
Enaindvajsetletna mlada umetnica, študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, že od malih nalog rada ustvarja na tak ali drugače način. Make-up je že od najstniških let njena strast in hobi, v katerem zelo uživa. Kot pravi sama: »Z ličenjem se lahko popolnoma transformiraš v nekoga ali nekaj drugega ali pa samo poudariš prelepe poteze svojega obraza«. Ustvarja zelo različne make-up videze. Nekateri so temačni in grozljivi, drugi so vezani na kakšen film, tretji pa so zgolj lepotni. Liči tudi za poroke, valete, maturantske plese ali druge dogodke in se ukvarja tudi z sfx makeupom (special effects makeup).
Za naravni videz kože se priporoča BB kremice ali rahlo prekriven tekoči puder. Lahko pa se uporabi le korektor, s katerim prekrijemo kakšne nepravilnosti, kot so nezaželeni mozoljčki ali podočnjaki.
Pravilo za naraven videz se navezuje tudi na ostale predele obraza. Oči so naličene le z maskaro, lahko pa uporabimo tudi senčilo kot zabrisano črtalo, tako da sledimo naravni obliki našega očesa in oko podaljšamo z rahlo črtico v zunanjih kotičkih oči. Obrvi lahko le dopolnimo v želenih predelih z barvico za obrvi, ki ustreza odtenku naših obrvi, ali s prozornim gelom za obrvi počešemo dlačice v želeno smer ter tako obrvem ustvarimo obliko, ki jo želimo. Trenutno so zelo priljubljene puhaste obrvi, pri katerih dlačice počešemo navzgor, tako da obrvi izgledajo zelo goste in polne. Za ustnice lahko uporabimo barven ali prozoren glos posamično ali kot dodatek na vrh šminke, ki jo uporabimo tako, da je malce nanesemo na ustnice ter s prstom razmažemo, da izgleda zelo naravno. Priljubljena je tudi uporaba rdečila na ličkih ter na mostičku nosu, ki da zdrav videz ter izgleda kot bi nas malce »prijelo sončke«.
Top 5 nasvetov za zimo
1. Vlažilna krema
Mrzel zimski zrak hitro izsuši kožo, zato je zelo pomembno, da zanjo dobro poskrbimo ter jo navlažimo.
2. Vlažilni tekoči puder (seveda, če ga želiš uporabljati)
Poleg vlažilne kremice uporabi tudi vlažilni tekoči puder. V zimskem času moramo biti pozorni, da naš puder ustreza našemu tonu kože, saj se ta razlikuje s poletnim, tako da je dobro imeti poletni in zimski odtenek pudra.
3. Izogibanje »težkega« make-upa na očeh (ali pa uporaba vodoodpornih ličil)
Ta predlog velja za vse tiste, ki imajo težave z mrzlim zrakom ter smogom, ki povzroča solzenje oči. Te težave se lahko rešimo tako, da uporabimo vodoodporna ličila ali da se izogibamo spodnjega predela oči, kjer se solze začnejo izločati.
4. Hranilne šminke ali uporaba balzama za ustnice
Zima je pogosto povezana z razpokanimi ustnicami, zato je ustnice potrebno vlažiti ter za njih skrbeti. Priporoča se redna uporaba vlažilnih balzamov za ustnice, oziroma če si tista oseba, ki obožuuuuje šminke, poišči kakšno šminko, ki vsebuje hranilne, vlažilne sestavine.
5. Rdečilo
Rdeča lička, ki jih prinaša mraz, so zelo simpatična v zimskem obdobju. Ta videz lahko ustvariš tudi z uporabo rožnatega rdečila, ki ga v majhnih količinah s čopičem naneseš na ličnice ter na konec nosu. Seveda lahko izbereš le eno od možnosti, odvisno od osebne preference. Majhen nasvet: rdečilo lahko hitro postane (pre)intenzivno, zato pazi, da ga nanašaš v majhnih količinah in sproti dodajaš do želene intenzivnosti.
Umetna gnojila so danes nepogrešljiv del pridelave hrane, ki žal negativno vpliva na okolje. Pri tem si verjetno najprej pomislil na prevelike količine gnojil, ki se izpirajo v podtalnico in s tem onesnažujejo pitno vodo. Pri tem se pogosto prekomerno razrastejo tudi alge, ki porabijo večino kisika v vodi, nato pa začnejo razpadati. A večji problem predstavlja sam proces pridelave gnojil, ki je energetsko zelo potraten. Vključuje namreč tako imenovan Haber-Boschov postopek, kjer pri visoki temperaturi in tlaku iz vodika in dušika nastane amonijak. Energija za proces najpogosteje izvira iz fosilnih goriv, torej postopek prispeva k globalnemu segrevanju.
Za rast rastlin so ključni predvsem trije elementi: dušik, kalij in fosfor. Najpomembnejši med njimi je dušik, ki ga med drugim najdemo v klorofilu in aminokislinah, hkrati pa je najpogostejši plin v Zemljini atmosferi. Vendar rastline ne morejo izkoristiti dušika iz zraka, zato jim ga dodajamo v obliki gnojila. Znanstveniki po svetu se trudijo najti okolju prijaznejšo rešitev od gnojil, ki jih uporabljamo danes.
Eno izmed možnosti predstavljajo gensko spremenjene rastline, ki ne potrebujejo umetno proizvedenih gnojil. Pri tem hranilne spojine lahko proizvajajo mikroorganizmi, ki živijo v koreninskem sistemu rastline, ali pa rastline same. V obeh primerih je torej cilj fiksacija dušika iz zraka.
Nekateri mikroorganizmi so že sposobni fiksacije dušika, saj vsebujejo encim nitrogenazo. Nekaj dušika porabijo mikroorganizmi kot hrano, preostanek pa se sprosti v obliki amonijaka, ki ga rastline lahko izkoristijo. Zato znanstveniki lahko gensko spremenijo že obstoječe mikroorganizme tako, da bakterijam preprečijo porabo fiksiranega dušika, kar pomeni, da ga več ostane za rastline.
Stročnice živijo v simbiozi z mikroorganizmi, ki fiksirajo dušik
Ker mnogo rastlin ne živi v tesnem odnosu s tovrstnimi mikroorganizmi, si znanstveniki prizadevajo tudi, da bi z genskim inženirstvom pripravili rastline do tega, da bi same lahko fiksirale dušik. Glavna ideja je spremeniti del rastlinske celice, ki bi potem lahko proizvajal nitrogenazo. Proces proizvodnje amonijaka iz dušika pa je energijsko zelo potraten tudi na celičnem nivoju. Zato se zdi smiselno, da bi encim nitrogenaza nastajal v mitohondrijih, kjer nastane največ energetsko bogatih molekul ATP, ki bi omogočale proces. Ker pa prisotnost kisika zaustavi delovanje encima, mitohondriji niso primerni. Tam namreč najdemo precej molekul kisika, ki se porabljajo v procesu celičnega dihanja.
Znanstveniki so rešitev iskali v modifikaciji rastlinskih kloroplastov, kjer bi fiksacija dušika lahko potekala ločeno od fotosinteze. S tem nastajajoči kisik ne bi oviral delovanja encima nitrogenaze. Izkazalo se je, da cianobakterije že izkoriščajo tak postopek. Pri njih fotosinteza poteka podnevi, medtem ko ponoči fiksirajo dušik. Ker so cianobakterije evolucijsko povezane s kloroplasti, si znanstveniki obetajo dobre možnosti za uspeh.
Zaenkrat so vse te možnosti zgolj hipotetične, umetna gnojila pa so zaenkrat nepogrešljiva v proizvodnji hrane. Kar polovica svetovne populacije je namreč neposredno odvisna od umetnih gnojil, saj biološka gnojila vsebujejo premalo hranil in posledično niso dovolj učinkovita za intenzivno kmetijstvo. Vendar te hipotetične možnosti lahko v prihodnosti postanejo ravno tako nepogrešljive, kot so danes umetna gnojila, in rešijo precej težav, ki pestijo človeštvo.
V obdobju zadnjih dveh let smo bili priča množični selitvi dela na splet in premikanju pisarn v domače kuhinje, spalnice ter kabinete. Na začetku se nam je to zdelo zabavno, priročno in predvsem praktično, a po nekaj tednih so se začele izpostavljati težave, o katerih prej nismo razmišljali.
Po poročanju BBC-ja je velik delež ljudi občutil delo od doma kot velik poseg v njihovo osebno življenje. Še posebno delavci, ki so imeli doma otroke, saj so ostali brez vrtca, so morali konstantno žonglirati z obveznostmi in preklapljati med različnimi vlogami; starševsko, gospodinjsko, službeno in tako dalje. Vzpostaviti zdravo razmerje med delovnim in prostim časom ter postaviti ločnico med službenim in osebnim prostorom je postalo praktično nemogoče. Dejstvo, da si sedel doma in zaradi ukrepov nisi smel nikamor, je dajalo delodajalcem jasno sliko o tvoji razpoložljivosti in dosegljivosti ob katerikoli uri v dnevu. To so mnogi začeli izkoriščati in zahtevali od zaposlenih, da delajo izven svojega standardnega urnika in priskočijo na pomoč, kadarkoli bi jih morda potrebovali – brez ozira na njihove popoldanske načrte.
Nov »zakon o odklopu«
V izogib nadaljnjemu izkoriščanju delavcev od doma so nekatere evropske države začele kazati interes za sprejetje novega zakona, ki bi omejil delodajalčeve zahteve do delavca izven njegovega delovnega časa. Gre za zaščitenje tako imenovane »pravice do odklopa« (angl. right to disconnect), ki zaenkrat nima uniformne definicije.
Portugalci so bili v evropskem merilu delovnih razmerij pionirji in so že marca 2020 sprejeli nov zakon, ki je legaliziral delo od doma in ga kasneje celo naredili za obveznega. Tako je posameznik zaradi varnosti v času epidemije moral delati od doma, če je imel za to zagotovljene primerne razmere. Letos so sprejeli nov zakon, ki ščiti njihovo zasebnost in delodajalca zaveže k prevzetju večje odgovornosti. Prav tako mora kriti stroške porabe energije in dostopa do interneta, ki jih delavec ni dolžen plačevati sam. Pred obiskom na domu se mora šef 24 ur predhodno najaviti. Poleg tega zaposlenega, ne glede na to ali dela od doma ali v podjetju, ne bo smel kontaktirati izven njegovega delovnega časa ali v teh urah pričakovati njegovega odziva. Če se opisanih pravil ne bo držal, bo bil primoral plačati izjemno visoko kazen – 9690 €.
To seveda ni nova polemika, saj kar 28 % delavcev od doma v Evropi pogosto dela v prostem času. V Franciji so velika podjetja izoblikovala charts of good conduct v sodelovanju z delavskimi sindikati in na tak način zapovedala kodeks obnašanja v kompromisu z zaposlenimi.
Podobne ukrepe sprejemajo tudi na Irskem s poudarjanjem 3 pravic:
1. pravica delavca, da ni dolžen rutinsko delati izven svojega normalnega delovnega časa,
2. pravica delavca, da ni kaznovan, če se ne udeležuje službenih aktivnosti izven svojega delovnega časa, ter
3. dolžnost do spoštovanja pravice do odklopa drugega – brez klicev in mailov izven delovnega časa.
Želje po podobnem zakonu se izražajo tudi v Veliki Britaniji, s kar 66 % tistih, ki delajo od doma in 59 % ostalih ter v Evropskem parlamentu. Toda čeprav se uveljavljena novost sliši čudovito na papirju, se že pojavljajo skrbi, ali je resnično izvedljiva. Ali bo z omejenim časovnim oknom, ko je lahko delavec kontaktiran, postavljen pod še večji pritisk? Bo tako izginila vsa fleksibilnost iz odnosa z delodajalcem?
