ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ne vem, zakaj se trudim s Tadejem, ker ga nič ne bo spravilo k pameti. Lahko se derem nanj in mu želim pomagati, pa bo še vedno izrodek. S stopnic stopim nazaj na hodnik in se za trenutek usedem na tla, ko zagledam Katarino. Več kot očitno se je preoblekla iz svojih politih oblek in zdaj izgleda čisto. Od stopnic hodi proti meni in ravno ko vstanem, da bi jo pozdravil, se oba zdrzneva. Nekdo zakriči in po tej noči se mi res ne da ukvarjati z ničimer. »Kaj je bilo to?« me vpraša Katarina in že hoče stopiti proti stopnicam, ko jo primem za roko in ustavim. »Nič ni bilo, verjetno še peti pretep v tej noči,« ji povem, ker dejansko mislim tako. Izgubil sem že telefon in denarnico, zato si želim le nekaj trenutkov, da pozabim na to. »Ej, toliko krat se je danes zavrtela pesem Aerosmithov,« mi pove in skupaj se nasmejiva. Njene oči zaradi luči na hodniku izgledajo veliko bolj svetle kot ponavadi. Svoje svetle lase ima zdaj speto v neko skuštrano figo in všeč mi je gledati pramene las, ki ji podaja ob ušesih. »Bi šel k meni na pijačo?« mi pomigne k svoji sobi in sledim ji do vrat. »Ravno sem postlala posteljo veš,« mi pove, ko začne odklepati vrata, in ko jih odklene, jo primem za roko. »Zakaj pa bi moral vedeti kaj o tvoji postelji?« se ji približam in vidim, kako zardi in pogoltne slino. »Hecam se, izvoli,« ji odprem vrata z nasmehom in jo spustim v njeno sobo. Stopim k hladilniku in natoči mi kozarec neke pijače, ki je mnogo boljša kot karkoli to noč. »Kje je pa Aleša in njena kolegica?« »So nekje, verjetno v moji sobi ali njuni. Siguren pa sem, da spijo kot ubite,« ji povem svoje mišljenje. Čeprav sem Alešo in Anjo dobesedno odložil pri Naju in potem Sari, nisem hotel delovati, kot da točno vem, kje so. Ja, moška mentaliteta pač. S Katarino nazdraviva in se med delanjem kratkih požirkov gledava. »Te lahko nekaj vprašam?« jo pogledam in ko mi prikima, kar nadaljujem: »Misliš, da je možno najti nekoga, ki je popoln zate, čeprav si predan nekomu drugemu?« »Ne. Če si predan nekomu, si ne dovoliš gledati nikogar drugega.« »Zdaj mi praviš točno tisto, kar pač moraš reči.« »Če misliš tako, potem si v svojih mislih že odločen,« mi pove nazadnje in ne da bi dojela, sva si zdaj že čisto blizu. Kot v filmu ji popravim pramen las za uho, in jo pogledam v njene sanjske oči. Poljubim jo in vem, da bi moral to storiti že zdavnaj. Vsaj za en trenutek je vse v redu.

Zjutraj se zbudiva eden zraven drugega in se nasmejiva. Poljubi me in se nasloni name. »Ali veš, koliko je ura?« jo vprašam. Katarina stopi do svoje mize ter pogleda na telefon. »Pol enajstih je,« se začudi in stopi korak k postelji. V tistem trenutku pa nekdo potrka na vrata. »Samo malo,« odgovori Katarina, mi vrže obleke in se obleče v svoje. »Policija! Odprite!« se sliši izza vrat in oba se spogledava in se v isti sekundi oblečeva. Katarina odpre vrata in pred njo zdaj stojita dva policista, ki stopita v sobo. »Ali se smeva malo razgledati?« vpraša eden izmed njiju in Katarina samo prikima, saj ji ne uspe spraviti iz sebe niti ene besede. »Kako vama je ime?« vpraša drugi in mirno čaka na najin odgovor. »Jaz sem Matevž, to pa je Katarina,« povem jaz in gledam, kako prvi policist z očmi preletava sobo. »Smem vprašati, kaj je narobe?« vprašam in stopim čisto blizu Katarine, ki se trese. »Če se strinjata, bi vama postavila samo nekaj vprašanj,« nama na kratko razloži drugi policist in z roko pokaže na mizo pred hladilnikom. Usedemo se, na eni strani midva, nasproti nama pa policista. »Nam lahko vi Katarina poveste, kje vse ste bili danes ponoči. Še bolje, kaj vse ste počeli danes ponoči,« jo hkrati vpraša in ukaže policist. Katarina mu vse to razloži in me prime za roko, ki je čisto potna. »Prosil bi, če enako storite še vi,« in tako mu začnem govoriti o tej noči. Zgodbo tako kot Katarina začnem pri trenutku, ko sem prišel na žurko v drugem nadstropju do jutra. »S svojima prijateljicama Anjo in Alešo sem prišel na žurko okoli enajste ure zvečer in bil v tistih prostorih do enih, morda pol dveh. Od tam sem šel še k prijateljem v tretje nadstropje, potem pa sem in se tukaj zbudil,« končam in Katarina komaj opazno stisne mojo roko. To me pomiri. »Ali kdo od vaju pozna dekle po imenu Mateja?« naju vpraša in pred Katarino postavi sliko Mateje. Spomnim se je, ko je na žurki v nekem trenutku ležala na tleh in spomnim se je v njeni sobi, kjer sem bil, preden sem prišel h Katarini. »Vem, da je bila na žurki in spomnim se, da je ležala na tleh,« pove Katarina in pogoltne slino. Policist prikima in sliko pokaže še meni. »Enako kot ona. Bila je na žurki in na tleh, ker sem bil tudi sam na tleh v določenem trenutku,« razložim in takoj čakam na vprašanje o tem. Ko me vprašajo, začnem odgovarjati: »Spotaknil sem se ob kavč zaradi prerivanja ljudi in takrat sem na tleh opazil Matejo. Ampak sem se hitro pobral in sem mislil, da se je ona tudi.« S Katarino se pogledava in oba želiva postaviti isto vprašanje. »Je z Matejo vse v redu?« vpraša Katarina in policist nama pove, da je bila Mateja najdena mrtva. Policista se nama zahvalita in odideta iz sobe na hodnik. S Katarino se nekaj časa samo gledava. »Moram do svojih prijateljic,« ji rečem in takoj se ponudi, da gre z mano. Stopiva po hodniku mimo policije in po stopnicah navzdol do izhoda. Stopiva na svež zrak in dokler pri travi ne naletiva na Alešo in Anjo, sploh ne ugotovim, da se drživa za roke. »Hej, sta obe v redu?« ju vprašam in obe z grozo v očeh prikimata. »Sta res ok?« še enkrat vprašam in Aleša mi pove, kaj vse se je zgodilo. Vidim, da ji tole držanje za roke sploh ni všeč, saj vse skozi pogleduje od mene do Katarine. Anja deluje veliko bolj odsotna kot ponavadi, verjetno je ravnokar ugotovila, za kaj se gre. Aleša mi prišepne, da sumi, da je Tadej Anji nekaj podtaknil v pijačo. Pobrskam po spominih in siguren sem, da Tadej ni Anji naredil nič. »Glej, vse bo v redu. Tadej kot Tadej,« rečem in pogledam naokoli. »Čakaj, kaj? Zakaj Tadej, ali ima on kaj s tem?« me vpraša Katarina in zdi se kot, da si bosta Aleša in Katarina ravnokar skočile v lase. Pizda, pomislim sam pri sebi… Katarino primem za roko in jo premaknem za kakšne tri metre stran. »Kaj je s tabo Matevž, zakaj ga kriviš za to?« mi začne očitati in hitro ji odgovorim: »Dobro ga poznaš in dobro veš, da četudi res ni kriv, je kar malo čudno vse skupaj. Vse tole se je zgodilo, ravno takrat, ko se on vrne. In ne karkoli, punca je mrtva Katarina. Mrtva.«

»Mene bolj zanima, kam si ti izginil po tem, ko smo bili pri Naju,« me vpraša Aleša, ki je zdaj spet stopila k meni. »H Katarini sem šel, zakaj?« ji odgovorim osorno in res ne želim biti v taki situaciji. »Tipično. Ko mu ena punca ne da, gre k drugi,« povzdigne glas in stopi nazaj k Anji. »Kje si pa dejansko bil?« me iz druge fronte vpraša Katarina in dejansko mi ne preostane nič drugega, kot da ji razložim, kaj se je zgodilo, preden me je videla na hodniku. A preden ji lahko začnem razlagati, ven pridejo tisti čudni Gregor, njegov cimer in Tjaša. Vsi v solzah in vsi, ki smo zbrani zunaj, obstanemo na mestu in smo čisto tiho. Iz daljave zdaj vidim še dva policijska avta, ki se peljeta proti našemu domu in to brez siren. Slišimo samo promet iz bližnje ceste ter trobljenje avtov. Vsi policisti, razen tistih, ki sta naju spraševala, se odpravijo v dom. »Pridi, greva malo bolj stran in mi lahko poveš vse,« mi reče in me odvleče stran od vseh. Malenkost bolj odpre oči in prekriža roke, to je znak naj začnem govoriti. Začnem pri trenutku, ko sem odšel od Naja, Aleše in Anje.

»Ko sem odšel od Anje in Aleše sem hotel iti še do žurke, da se prepričam, kaj je z Matejo. Ampak takrat se je začel še en pretep in nikakor nisem uspel priti do tistega placa, kjer je ležala. Videl pa sem Tadeja, ko je nekoga nosil po hodniku v sobo, ampak so bila vrata hodnika zaklenjena. Čakal sem skoraj dvajset minut, da mi je lahko nekdo odklenil. Hitro sem stekel do sobe, kamor je šel Tadej in potrkal. Odprl mi je in zmuznil sem se mimo njegove roke v sobo. Pogledal sem v sobo in tam je bila neka punca. Ne vem, če je bila Mateja ali ne. Ni delovala nezavestna ali zadrogirana. Iz jeze sem ga porinil v steno in tam sva se začela prerivati. Močnejši je od mene in čudim se, da jih nisem slabše odnesel. Iz žepa sta mi padla denarnica in telefon, kar sem ugotovil šele minuto preden si me videla na hodniku. Ko sva se pomirila, sem Tadeju rekel, naj me pospremi do moje sobe, da se pogovoriva. Pač šla sva do stopnic in gor po njih. Spet sva se začela kregati ravno pri tvojem hodniku in rekel mi je, da sem navadna reva in naj mu ne govorim, kaj naj počne. Rekel sem mu, da naj spizdi in ko sem šel po stopnicah dol, se je on pridružil tistemu Gregorju in njegovemu cimru. Potem se je spet začel pretep na žurki in usedel sem se kar na tla tvojega hodnika.«

Gleda me direktno v oči in niti za sekundo ne odmakne pogleda. »To boš tudi povedal policiji. In to zdajle. Ne smejo misliti, da si ti karkoli kriv,« mi reče in me povleče bližje policijskim avtom. Stopiva malo hitreje, da bova prišla do enega izmed policistov, preden oni najdejo denarnico in telefon. »Gospod policist, vas lahko za trenutek zmotim,« vprašam istega policista, ki je bil v Katarinini sobi. Povem mu točno, kaj se je zgodilo in vse to si zapiše. S Katarino stopiva do Anje in Aleše, ki sta še vedno zunaj in zdaj ju močno objamem. »To bi lahko bila katera koli izmed vas,« se zamislim in pogledam naokoli. »Aleša pravi, da je bil sigurno Tadej,« reče Anja in pogleda naju s Katarino. »Ni mogel biti. Kolikor jaz vem, ji ni naredil nič,« povem še njima in vsi se spogledamo med sabo. »Če res ni bil on, kdo pa je potem bil?« reče Anja tiho. »Sta zaprla vrata sobe, ko sta s Tadejem šla iz sobe,« mi na uho prišepne Katarina in nikakor se ne uspem spomniti, če sva jih res zaprla.