Štiriindvajsetletna Zymryte Ademaj je ena od petnajstih prostovoljcev septembrskega tabora. Tri tedne je s pravim srcem in svojim materinskim čutom skrbela tako za otroke, kot nas ostale prostovoljce. V veselje mi je bilo prisluhniti njeni zgodbi, pogledom in perspektivi.
Zakaj si se sploh odločila za prostovoljstvo?
To je moja dolgoletna želja, zdi se mi, da samo na tak način lahko naredimo nekaj nesebičnega, pa še to ne vem, ali je nesebično, saj tudi mi dobimo nekaj od tega. Dobimo veliko znanja, nove izkušnje.
Kako si izvedela za program?
Želja do prostovoljstva me je pripeljala do surfanja po internetu, kjer sem po naključju vtipkala geslo potuj kot prostovoljec in sem našla to organizacijo. Spremljala sem njihovo Facebook stran in poznam tudi prijatelje, ki so se tabora že udeležili. Na koncu sem se tudi sama opogumila, in zdaj sem tu.
Pričakovanja vs. realnost.
Pred usposabljanjem sem imela velika pričakovanja. Mislila sem, da bomo tu v treh tednih praktično spremenili svet. Mislila sem, da bom otrokom predala vse svoje znanje. Tudi po usposabljanju, ko sem se sicer malo postavila na realna tla, sem pričakovala preveč. Šele tu sem ugotovila, da v treh tednih ne moreš narediti veliko. Le preverjaš lahko njihovo znanje, se igraš z njimi in imaš lepo. V teh tednih tu štejejo bolj lepi trenutki in objemi.
Odločila si se tudi za botrstvo, zakaj?
Tudi o tem sem veliko razmišljala, program že nekaj časa spremljam zelo pozorno. Zavedam se, da otroci potrebujejo botre, a vedela sem, da dokler ne pridem sem, se za botrstvo ne bom odločila. Šele ko sem prišla sem in se po naključju zares začela družiti s to punčko, ki sem ji zdaj botra, sem se odločila za botrstvo. Moja varovanka in njena sestrica, ki ji je botra moja sestra, sta vedno izstopali. Vedno sta bili najbolj pomanjkljivo oblečeni, imeli strgana oblačila, bili bolni, kašljali in imeli depresiven pogled. Mislila sem, da bom izbrala otroka, ki bo najbolj izstopal po svojem znanju in svojih talentih. A ko sem obiskala njihov dom, mi je bilo vseeno za njen šolski uspeh. Vseeno mi je, ali bodo pridno hodile v šolo, pomembno mi je, da imajo nekaj več. Kakšen kos oblačila, hrano. Obisk njunega doma me je res dokončno prepričal.
Kaj ti je najbolj všeč? Je kaj, kar ti ni?
Ni mi všeč, da smo tubabi (beli ljudje). Grozno mi je, da izstopamo, ko hodimo po ulicah. Nikoli se nisem počutila tako izpostavljeno, saj te ljudje preveč očitno gledajo, od tebe vedno nekaj pričakujejo. Tu si belec, nekaj jim moraš dati, nekaj narediti zanje. Ljudje nekaj od tebe pričakujejo, oni ne vedo, kako mi živimo. Moti me tudi to, da sem sem prišla z dobrim namenom in željo po pomoči, a potem sem ugotovila, da so kosi oblačil in hrana, le kapljica v morju, saj gre za dolgotrajen proces. Všeč pa mi je bilo vse. Še posebej delo z otroki. Kot bodoča pedagoginja se mi zdi, da v Sloveniji izobrazba ni tako pomembna. Šele tu sem opazila, da ima učiteljski poklic dejanski pomen.
Na Instagramu deliš tudi lekcije, ki si se jih naučila. Katera se ti zdi najbolj pomembna?
Za lekcije sem se odločila sproti, po čistem naključju. Vse lekcije se mi zdijo pomembne in mi bodo ostale v spominu. Že druga lekcija:
»A veste, ko vam starši govorijo, kako je bilo v njihovih časih? No ti časi so v Gambiji še vedno prisotni. Otroci nimajo nobene tehnologije, ampak raje plešejo, pojejo, tečejo in igrajo nogomet. Pri tem večkrat padejo, ampak POZOR, sami se poberejo in nadaljujejo z igro.«
Zanimivo se mi zdi, da se otroci želijo šolati za to, da bi starše lahko poslali v Meko na romanje. »3. lekcija v Gambiji: vsak otrok si želi dokončati šolo, delati in imeti denar, da bodo lahko svoje starše poslali na romanje v Meko. Tukajšnjim ljudem je vera zelo pomembna. Ampak to ne pomeni, da ne spoštujejo ostalih ver. Nasprotno, zelo so veseli, ko lahko svojim krščanskim prijateljem zaželijo vesel božič in ko z njimi delijo svojo bajramsko hrano.«
Omenila si, da si pedagoginja. Kako gledaš na gambijsko šolstvo iz pedagoške perspektive?
Definitivno je tu svet še toliko primitiven, da je izobrazba privilegij in ne pravica. Učiteljem je tu težje, saj primanjkuje šolskih potrebščin. Medtem se tu otroci tepejo za eno barvico, saj ima vsak samo eno. Učitelj je moral pobarvanke sam narisati. Čeprav je pomanjkljivo, imajo učitelji željo podati znanje in spremeniti položaj otrok. Žal mi je, da si ne more vsak tega privoščiti, menim pa tudi, da bi moral vsak imeti možnost za izobrazbo in se sam odločiti, kaj bo naredil s svojim življenjem.
Ena redkih si, ki še ni podlegla bolezni? Imaš kakšne skrivnosti, kako ostati zdrav?
(Smeh) Ne, sem oseba, ki se nikoli ne pazi, zato ne vem, kako mi je to uspelo. Nisem hotela zamuditi niti enega dneva z vami in z otroki. Mogoče me je to držalo pokonci, ta ljubezen.
Se boš kdaj vrnila?
Z veseljem bi se vrnila. Mogoče sem še pod evforičnim učinkom, a zdi se mi, da bi se rada vrnila, in če v Sloveniji ne bi imela službe, bi se v tej šoli tudi za kakšno leto zaposlila. O tem sem govorila tudi z Jasmino (ena od vodij v organizaciji), ki mi je svetovala, da naj se ne prenaglim in naj raje malo počakam. Želim si nazaj, saj ima učiteljski poklic zame tu nek poseben pomen, neko poslanstvo.
