Indija je prevelika, da bi si jo bilo mogoče ogledati in spoznati v enem mahu. Ne samo v svoji fizični razsežnosti, preprosto je njena bogata kulturna zgodovina tako raznolika in prepletena, da je z enim obiskom ni mogoče zaobjeti v celoti.
Mesto z veliko začetnico
Že pregovorno je res, da obisk Indije pomeni le dvoje. Lahko te navduši v tolikšni meri, da jo vedno znova obiskuješ, ali pa te razočara in se tja nikoli več ne vrneš. Mi smo vanjo vstopili tako, kot se spodobi, skozi njena vrata v Mumbaju. Dober zaliv ali Bom Bahia je prvotno ime mesta, kot so ga poimenovali Portugalci v 16. stoletju. Britanci, ki so pustili največji pečat, so ga pozneje poangležili v Bombay, šele od leta 1995 pa se mesto uradno imenuje Mumbai. Prestolnica zvezne države Maharashtra s 14 milijoni prebivalcev (natančnega števila ne ve nihče) ni le drugo največje mesto na svetu, je tudi finančno središče Indije in center Bollywooda. Razsežnosti velemesta so fascinantne. Slami na obrobjih, kjer za reciklažo enormnih kupov smeti skrbijo najrevnejši, do elitnih četrti, kjer v nakupovalnih centrih prestižne blagovne znamke kupujejo petični Indijci. Blišč in beda na vsakem koraku. To najbolj občutimo pri sprehodu po bazarju Colabe, ki na južnem delu mestnega polotoka ponuja številne tržnice, lokale, restavracije in trgovine. Nenehno nas spremljajo ljudje vseh starosti, ki prosijo za denar. Med njimi so otroci, ki si želijo kakšno sladkarijo, in starci, ki te vlečejo za rokav in zahtevajo kakšno rupijo. Sprva je težko ostati ravnodušen, še posebej do otrok, a sčasoma ustroj socialne empatije prisiliš, da pogled usmerja drugam. Pogosto ne pomaga, saj je družba vztrajna in dolgotrajna. Takrat zaviješ v trgovino ali lokal. Po naključju smo tako našli Leopolda, znamenito restavracijo na Colabi, ki je bila leta 2008 tarča terorističnega napada v Mumbaju. Od takrat na vhodu stojijo uniformiranci, ki skrbijo za varnost. Da ob odlični hrani, ki so nam jo postregli, ne bi samo pekla vest, smo se zadovoljili z zmerno piščančjo pikantnostjo.
Kot smo se po popotovanjih po Aziji že navadili, so najboljši vir informacij vozniki tuk-tukov, rikš in taksijev. No, v Mumbaju so taksisti sicer v prednosti, saj so rikšam prepovedali vožnjo v središču. Prepustili so jim obrobje, kar je glede na konstanto kaotičnih prometnih infarktov dobra poteza. Taksisti se seveda ne ukvarjajo samo s prevozom turistov od ene do druge točke, ampak je njihova donosnejša dejavnost nekajurno križarjenje po znamenitostih mesta. Ceno prevoza določi uspešnejši pogajalec, še vedno pa je najugodnejši sistem predplačila. Ker smo v Mumbaju ostali le nekaj dni, časa za popolno doživetje seveda ni bilo, smo ga pa okusili. Z več kot 7.000 trgovinicami in neštetimi stojnicami je CrawFord market največja tržnica v Mumbaju. Na njej se da dobiti vse, od začimb, sadja in zelenjave do nakita, pisanih sarijev in bizarnih živalskih vrst. Prva izkušnja za vsa čutila, ki v vidnem polju zaznajo najširši spekter barv, z dišavami prepleteni okusi tropskega sadja pa vsaj deloma omilijo hrup ulic. Vmes nas nenehno nadlegujejo »vladni uslužbenci«, vodniki po tržnici, kot se radi predstavijo. Brezplačno vas popeljejo in razkažejo posebnosti ogromnega trga, vmes pa obvezno odpeljejo do izbranih trgovcev, ki jim v primeru sklenjenega posla odštejejo provizijo. Vmes se prileže malica. Ulična hrana, skoraj izključno ocvrta na kokosovem olju, je izvrstna in raznolika. Poleg različnih masal lahko izberete različne nadeve, ocvrte v testu. Najboljša je vsekakor samosa (v testu ocvrta, rahlo pekoča zelenjava), ki zagotovo ne zaostaja za ocvrto čebulo, prepleteno s testom. Vodo v plastenki lahko kupiš na vsakem koraku, sicer pa je izredno osvežilen tudi džus iz kateregakoli tropskega sadja. Zagotovo je dobra izbira tudi lassi, jogurtov napitek z začimbami in različnimi okusi sadja. Tržnica je poleg izjemne ponudbe in tipičnega indijskega trgovskega šarma tudi izjemen spomenik iz časov Britanskega imperija. Nedvomno je večja in mogočnejša železniška postaja Victoria. V mešanici viktorijansko gotskega sloga zgrajen kompleks ima status kulturne dediščine, zanimivo pa je, da celotno zapuščino nekdanjih kolonizatorjev Indijci razumejo kot darilo, ki so jim ga zapustili. Na neki način imajo prav. Breme preteklosti puščajo Evropi, sami pa se spopadajo z izzivi sedanjosti.
Indijska Silicijeva dolina in najčistejše mesto
Let z indijsko letalsko družbo IndiGo iz Mumbaja v Bangalore se je na poti do Kerale, zvezne države na zahodnem delu južne Indije, izkazal za dobro potezo. Skoraj tisoč kilometrov v uri in pol ni bil le prihranek časa, temveč tudi letalska izkušnja, ki v marsičem prekaša marsikatero evropsko. Letališče se po urejenosti, denimo, mirno lahko primerja s tistim v Dubaju. Pomembno znanstveno raziskovalno središče Indije se ponaša z izjemnim napredkom in številnimi telekomunikacijskimi podjetji. A obrobje, kjer živijo ulice v pisani podobi, ostaja enako. Nasploh je Karnataka v marsičem liberalnejša od drugih zveznih držav (izjema je morda le Goa). Indijci imajo radi podatke, ki jih shranjujejo v obliki najrazličnejših knjižic. Pravzaprav se zdi, da je uradništvo njihova skrita želja. Že pri vstopu v državo vam skenirajo oko in odvzamejo prstne odtise, da izpolnjevanja dodatnih obrazcev kljub urejeni vizi niti ne omenjam. Potem se zgodba z dolgotrajnim izpolnjevanjem formularjev ponovi pri vsaki prijavi v hotel ali pri nakupu kartice SIM za telefon. Vozniki rikš in prodajalci dišečih olj na stojnicah se radi pohvalijo z naborom naslovov in komentarjev svojih strank. Če malo pobrskaš, najdeš tudi številne slovenske. Po izvrstni večerji v najbolj zakotni krmilnici se sprva zgražamo ob umazanih krožnikih in začudenih pogledih domačinov, potem pa prepustimo morda celo najboljšemu obroku v času našega potovanja. Pri nas sestavine navadno združujemo glede na podobnost okusov, v Indiji pa glede na enkratnost okusa, ki ga dodajo jedi. Tako ne boste našli jedi, ki bi bila pripravljena s samo eno ali dvema začimbama. Navadno jih je več, ki se med seboj izvrstno dopolnjujejo. Chicken tikka (koščki pečenega mariniranega mesa brez kosti v začimbah) in naan sta nas preprosto prevzela. Z avtobusom nadaljujemo pot proti Mysoru, po nekaterih raziskavah najčistejšemu indijskemu mestu. Očitne razlike sicer ne opazimo, čeprav generalno velja, da je jug Indije bistveno čistejši od severnega dela. V zdaj že obveznem čaju masala, ki smo ga zamenjali za kavo nekajkrat na dan, vedno znova navdušeno spremljamo drugačno mešanico začimb. Prijazen Aslam, voznik rikše, ki nas ogovori na cesti, nas zapelje po bazarju, kjer si ogledamo, kako s filigransko natančnostjo ročno izdelujejo svilene sarije. Tudi ročna izdelava dišečih palčk, ki zahteva veliko znanja, še vedno obstaja. Navdušeni smo nad dišavami vrtnic, lotusa, jasmina, cimeta … A celotno razkošje barv in dišav doživimo na tržnici, kjer je pisanih svežih cvetov rož v izobilju. Naravne pisane barve, ki jih Indijci uporabljajo za poslikavo telesa in tkanine se na stojnicah dvigajo kot živopisni vulkani. In potem dišeča olja vseh vonjav. Mojstrska obrt, ki jo Indijci gojijo že tisočletja. Prijazen prodajalec nam pokaže številne izvlečke, ki jih pridobiva s posebnim postopkom. Eternična olja, ki blagodejno vplivajo na počutje, dopolnjuje z vonjavami, ki jih na veliko kupujejo Evropejci za izdelavo parfumov. V kupu starih zvezkov najde tudi tistega s pohvalami zadovoljnih kupcev iz Slovenije.
Aslam nam predlaga ogled templja na hribu, ki se dviga ob obrobju mesta. Na začetku vzpona na Chamundi hill nas pričaka Nandi, mogočen kip bika, ki velja za prevozno sredstvo Šive, enega izmed treh vrhovnih bogov v hinduizmu. Če je sever Indije bolj pod vplivom Višnuja in njegove inkarnacije Rame in Krišne, je očitno Šiva kot univerzalna Zavest, osrednji bog na jugu Indije. In prav tak je tempelj na vrhu, mogočno bleščeč v zlati barvi. Aslam je sicer musliman, ki izvrstno govori angleško in dobro pozna zgodbo svojega mesta, čeprav v šolo ni nikdar hodil. Tudi njegovi otroci ne hodijo v šolo, zato mora za svojo družino poskrbeti in z vožnjo zaslužiti dovolj za preživetje. Kastni sistem mu omogoča le to, kar dela, in s tem je zadovoljen. Včasih mu na dan uspe zaslužiti do 1.000 rupij (15 evrov), pogosteje se mora zadovoljiti z manj. Na poti nazaj v mesto mi med vožnjo pod nos pomoli svoj telefon. Od dveh francoskih turistov je prejel SMS, zato me vpraša, kaj mu sporočata. Želita obiskati ptičje pokopališče, mu odgovorim. Zažarijo mu oči. Prosi me, naj odpišem in vprašam, ob kateri uri. Takoj dobim njun odgovor. Sporočata, da sta žal že tam. Aslam je razočaran, saj je priložnost za zaslužek zamudil. Prvotno sporočilo je dobil pred dvema urama, a nanj ni pravočasno odgovoril. Ker ni znal. Aslam ne zna ne pisati ne brati. Za večerjo nam predlaga restavracijo na terasi, od koder te pogled na mesto sprosti, še bolj pa smo je veseli zaradi izvrstnih zelenjavnih in ribjih curryjev, ob katerih lahko uživamo na prostem. In hladno indijsko pivo Kingfisher se prileže kot že dolgo nobeno. Redkost je namreč, da ti v restavraciji postrežejo s pivom. Alkohol je na voljo samo v trgovinah, namenjenih temu, od tam ga diskretno odneseš v vrečki, da je skrit pred javnostjo, in ga mirno spiješ v hotelski sobi. Je pa Kernataka posebna tudi v ponudbi marihuane, ki je v državi legalizirana. Aslam zato tudi pri tem vidi priložnost za zaslužek. Opojno substanco nam ponuja v vseh oblikah, a ob naši nezainteresiranosti kaj hitro odneha.
Tisočletja staro čaščenje kultov
Čas je, da se odpravimo v Keralo. Po obilnem tradicionalnem zajtrku, ki je značilen za južno Indijo, smo pripravljeni na še eno vožnjo z avtobusom. Idli, nekakšni riževi cmoki, ki jih postrežejo s toplo začinjeno kokosovo omako, naj bi naše telo okrepilo in pripravilo k boljši presnovi. Na avtobusu smo dovolj zgodaj, da ne ostanemo brez sedežev. Do Kannurja je namreč pet ur vožnje, kar je na utesnjenem, polnem avtobusu svojevrsten izziv. Na meji med Karnatako in Keralo avtobus ustavi. Nanj se povzpnejo policisti. Sopotnika ob meni vprašam, kaj se dogaja. Razloži mi, da je v Kerali žganje prepovedano, in ker prihajamo iz Karnatake, kjer je dovoljeno marsikaj, je postopek običajen. Brez težav nadaljujemo in se čez čas ustavimo na kratkem počitku. Med predahom za nakup vode in prigrizkov si zaželim pokaditi tudi cigareto. Prižgem, sopotnik pa me takoj opozori, da je kajenje na javnih prostorih prepovedano. In res, v Kerali tudi pozneje nisem videl veliko Indijcev s cigareto v roki. Prijaznega sopotnika, ki se z Mysorja, kjer dela, vrača v rojstni Kannur, zanima, kam smo namenjeni. Povem mu, da se odločamo sproti, vsekakor pa bi radi poiskali kakšen prijeten »homestay« ob morju. Kakšno naključje, žena njegovega brata se ukvarja prav s tem. Telefonski klic in že smo dogovorjeni. Pokličemo jo, ko prispemo na avtobusno postajo. Voznik rikše dobi natančna navodila, že čez 20 minut pa smo navdušeni nad krasnim posestvom tik ob arabskem morju. Kilometrska peščena plaža je tako rekoč samo za nas. Dovolj velika soba, velik vrt, obdan s palmami in bananovci, med katerimi je napeta mreža za popoldansko lenarjenje. Zajtrk in večerja, ki nam ju vsak dan po principu »all you can eat« postreže lastnica, je pravo razkošje, ki si ga lahko privoščimo. Uživamo v soncu in morju, hrana pa je naravnost božanska. Za zajtrk ob čaju številne lokalne specialitete, od zdaj že poznanega idlija in obveznega tropskega sadja do nanov z različnimi masalami. Za malico naročimo samose, večerja pa je morska, ki poleg rib razgrne paleto tipične keralske ponudbe z rižem (biryani je denimo nekakšna rižota s piščancem), stročnicami, daalom in drugo zelenjavo, kokosom in kolači z ingverjem. Od intenzivnosti potovanja in dinamike gibanja nam poležavanje in predajanje lahkotnosti neznansko prija. Poznopopoldanski sprehodi v okoliške vasice dodatno postrežejo s čarom lokalne specifike. Spijemo čaj, nikamor se nam ne mudi. Prijaznost ljudi, ki se preživljajo s tistim, kar ponuja narava, nas pomirja. Čas teče počasi, ribiči lovijo svoj dnevni ulov in pospravljajo ostanke kokosa. Domačin, ki živi v skromni hišici ob poti, nam razloži, da se mirno sprehajamo pod njimi, saj v tem obdobju leta še niso dozoreli. Ravno je ogledoval za svojimi tremi kravami, ki so se mirno pasle na obronkih palmovega gozda. In če imaš kar tri, nisi reven.
Naslednje jutro vstanemo ob 3.30. Lastnica nam predlaga ogled rituala, ki ga že tisočletja gojijo v okoliških vaseh. Theyyam, barvit ritualni ples je socialno-verski obred, ki ga izvajajo pred vaškim svetiščem. Ko prispemo, je ogenj, okoli katerega se odvija glavnina dogajanja, že dodobra razvnet. Domačin nas povabi v svojo hišo in postreže zajtrk. Predstavi nam ženo in hčerko in nič ne želi od nas. Izrazi le gostoljubnost, ki je za tamkajšnje prebivalce nekaj najobičajnejšega. Obred se začne z glasbo, ki spremlja Theyyame, vidne in oprijemljive bogove z neštetimi oblikami božanskosti. Vanj so poleg osrednjega lika vpleteni tudi vaščani, ki v družbi živordečih obrazov, razkošnih bojnih kostumov, glasbe in plesa skupaj obujajo plemensko kulturo. Prava ljudska umetnost, ki z božanskim doseže dobro počutje v družini in družbi nasploh. Ogenj ugasne, ko se prižge dan.
V čas Vasca da Game
V Indiji je vozovnice za vlak priporočljivo rezervirati dovolj zgodaj, sicer lahko ostaneš brez sedeža. Vožnje so namreč dolgotrajne. Prvenstveno to velja za spalnike, tudi sicer pa se je udobneje izogniti nepopisni gneči, ki te lahko doleti v vagonih. Za nas je rezervacijo na vlaku do Enarculama (predel Kochija) pravočasno uredila prijazna lastnica v »homestayu«. Svojevrstno doživetje med vožnjo popestrijo prodajalci kave, čaja, praženih arašidov in različnih prigrizkov, ponovi pa se tudi zgodba otrok in slepcev, ki neumorno prosijo za denar. Kraljica arabskega morja, kot so mestu rekli v 14. stoletju, ko je pristanišče veljalo za trgovinski center zahodne Indije, je tipično kolonialno mesto. Velja za prvo kolonizirano indijsko mesto, ki so ga leta 1503 zavzeli Portugalci, pozneje pa tudi Nizozemci in Britanci. V Fort Kochiju je med svojim tretjim potovanjem v Indijo leta 1524 umrl tudi Vasco da Gama. Pokopali so ga v tamkajšnji cerkvi sv. Francisa, pozneje pa njegove ostanke prenesli v Lizbono. S cimetom, poprom, žafranom, ingverjem in drugimi začimbami so trgovali vsi, od Kitajcev, Arabcev, Judov do Evropejcev. Danes, več kot 500 let pozneje, je v mestu oporišče indijske mornarice. Zgodovinski vplivi so prisotni povsod. Med evropsko arhitekturno zapuščino so svoje predele mesta med številnimi otočki tako naselile različne skupnosti, ki v sožitju prepletajo krščansko, judovsko, muslimansko in hindujsko kulturo. Naš prijazen gostitelj je svojo nekdanjo mornarsko službo zamenjal za turizem. V nekaj letih je zgradil hišo, jo razširil in pridobil številne sobe, ki jih uspešno oddaja. Z ženo zjutraj skuha in postreže zajtrk, za priporočilo drugih restavracij v mestu pa si vzame čas in nam razloži vse podrobnosti. Kje v mestu se dobi najboljši arabski kebab, kje najboljši pupsi (v vlečenem testu nadevana zelenjava, jajca ali piščanec), masala dosa (v testu, podobnem palačinki, zavit sladek krompir z omako), ghee roast (pečeno testo na gheeju s kokosovo omako, ki ga postrežejo kot velikanski stožec), smo dejansko preverili in bili še enkrat bolj popolnoma navdušeni. Ulična hrana vnovič zadiši z že znano keralsko ponudbo, prepričata pa nas tudi na kokosovem olju ocvrt bananin in krompirjev čips. Poiščemo tržnico, kjer na veliko prodajajo začimbe, in si priskrbimo dobro zalogo kardamoma, kumine, popra, muškata, klinčkov, žafrana … V načrtu imamo izlet v Munnar. O možnostih prevoza povprašamo podjetnega Indijca, ki je tisti dan ostal sam. Ženo je pospremil na letališče, ker gre na obisk k svojemu bratu v Dubaj. Mimogrede nas povabi še na večerno dogajanje in slavje v čast bližnjega templja. V spremstvu slonov, plesa in glasbe ne bo manjkalo. Nadaljuje s svakovo zgodbo. V Dubaju ima dobro službo. Pogosto sicer pride domov v želji, da si poišče ženo, a mu je do zdaj še ni uspelo najti, čeprav so mu očetje ponujali bogato doto. A denarja ne potrebuje, želi si le izobraženo, emancipirano damo. Za naslednje jutro se dogovorimo za šoferja in dvodnevni izlet v mesto, ki slovi po izjemnih plantažah čaja. Ohladitev na 1.600 metrih višine pa nam bo tudi prijala, si mislimo. Pri 35 stopinjah smo že dodobra razgreti. Po nekajurni vožnji in vmesnimi postanki se vztrajno, a počasi vzpenjamo. Pokrajina se spreminja. Zaradi sušnega obdobja se številni slapovi dolgočasijo, zato se voznik pri njih ne ustavlja. Postanek naredimo pri vrtu začimb, kjer nam zdolgočasena vodička pripoveduje o značilnostih kakavovca, popra, muškata, aloe in nas v pričakovanju dobrega zaslužka popelje še v trgovino. Tovrsten, a bolj prijazen pristop poznamo že s Šri Lanke, zato se občutno predragim izdelkom seveda odpovemo. Med naslednjim postankom si nad Munnarjem ob skodelici čaja zaželimo čokolade, ki jo v okoliških krajih izdelujejo ročno. Medtem ko simpatične opice brskajo za ostanki hrane na terasi, bi čokoladi res težko rekli tisto, za kar jo imajo. V hotelu si naposled vzamemo nekaj časa za počitek in šoferja nagovorimo, da nas zapelje v mesto. Živahen utrip prodajalcev na ulici nas morda prepriča tudi zato, ker je ozračje ohlajeno, prijetno. Obveznemu nakupu čaja se ne moremo izogniti, z dobro večerjo v Rapsyju, restavraciji, ki v Lonely Planetu slovi po izvrstnih parothah in biryaniju pa sklenemo večerno potepanje. Šofer nas čaka na dogovorjenem mestu, spanec v sveži noči pa je po dolgem času spet nekaj prijetnega. Naslednje jutro spremenimo načrt. Poti ne želimo nadaljevati z ogledom tovarne čaja, pridelovanje najboljšega smo tudi spoznali na Šri Lanki, še manj pa si želimo nazaj v Kochi. Odločimo se, da nas šofer zapelje še južneje, v Allapuzho, ki slovi po znamenitih »backwatersih«.
Indijske Benetke
Rečni kanali, ki v južnem delu Kerale od arabskega morja segajo globoko v notranjost celine, so izvrstna priložnost za križarjenje. Rečni labirint ponuja drugačno izkušnjo. Vpogled v majhna naselja številnih otočkov, ki s samozadostnostjo vzdržujejo svojevrsten način življenja. Edino prevozno sredstvo je čoln, reka pa poskrbi za skoraj vse drugo. Ali naj za posebno doživetje najamemo večjo ladjo, na kateri bi prespali, ali bi bil dovolj le čoln, ki bi nas popeljal v še ožje, manj dostopne predele? Odločimo se za slednjega in ni nam žal. Zjutraj nas voznik rikše počaka pri hotelu in zapelje do postaje trajekta, kjer se srečamo z vodnikom. Skupaj odplujemo do njegovega čolna, ki ga je privezal na obrežju enega izmed otočkov, in z njim priveslamo do skromne hiše na drugi strani brega. Njegova žena je že pripravila zajtrk, ki nam ga postreže in na kratko razloži načrt potovanja. Čaka nas nekaj postankov za okrepčilo, sicer pa veslanje in intenzivno opazovanje življenja ob rečnih kanalih. Indijske Benetke nas s svojo razsežnostjo še enkrat bolj fascinirajo. V objemu reke življenje teče počasi, brez hrupa. Bujno rastje kokosovih palm, bananovcev in mangov na trenutke zmotijo le vodne ptice, ki vzletajo in pristajajo na gladini. Obilno zelenje za velikimi listi v ozadju odstira riževa polja. Z bregov nas pospremijo pogledi domačinov, ki so pri jutranjem umivanju. Marsikdo že lovi ribe, tisti ta zgodnejši svoj ulov že čistijo in pripravljajo za kosilo. Gospodinje perejo perilo in posodo, otroci v reko zlivajo odpadno vodo. Reka je za vse in za vsakogar. Krasni prizori narave se nadaljujejo in ponudijo možnosti, ki jih s pridom izkoriščajo vaščani. Med njimi marsikdo proizvaja palmovo pivo, ki nam ga priporočajo. Todi, kot mu pravijo, je motna bela pijača z okusom kislega kvasa. Neprijeten vonj žal niti malo ne spominja na pivo. Počasi se vračamo do lastnikove hiše, kjer njegova žena za nas že pripravlja kosilo. Ko se izkrcamo, nam ga postreže na bananinem listu. Čudovito!
Čas se nam počasi izteka. Misli nam že uhajajo na 12-urno potovanje s »sleeperjem« iz Kochija nazaj v Bangalore in potem še let v Mumbai. Vse v enem mahu. Na naporno potovanje se pripravimo s prijetno ayurvedsko masažo, ki razbremeni našo napetost. Vlak zamuja dve uri. Čakamo in ugotovimo, da so naši sedeži raztreseni po celem vagonu. Ko smo v Mysoru kupili vozovnice, nismo bili pozorni na številke sedežev. Zadovoljni smo bili, da nam jih je sploh uspelo dobiti in za pet vozovnic odšteti samo 20 evrov. Ko vlak končno pripelje, se vkrcamo in zasedemo prost kupe. Sprevodnika, ki vestno obkljuka vsako vozovnico posebej, obvestimo, da se bomo s sopotniki dogovorili za zamenjavo sedežev. Pokima brez besed. Potniki sčasoma zapolnijo vagon. Tisti s številkami naših sedežev prijazno sodelujejo in uspešno se razvrstimo na svoja mesta. V dopoldanskih urah, po napol prespani noči, si privoščimo jutranji čaj, ko se prodajalec vrača mimo nas, pa spijemo še enega. Z mislimi skušamo zaobjeti svoje potovanje in izkušnje, ki smo jih pridobili v treh tednih. Strinjamo se, da je bilo izjemno in sklenemo, da se v Indijo zagotovo še vrnemo.
