Za poletni dopust sva si letos z Nino namreč izbrala Balkansko turo.
Po nekaj tednih priprav in obilo googlanja je le napočila usodna sobota – čas za odhod. Imam Laguno karavan II, ki je v bistvu precej velik avto, a očitno za najino 14-dnevno taborjenje že skoraj premajhen, glede na to, da zapolniva tudi zadnje sedeže (tokrat ne po Ninini krivdi, saj je dejansko spakirala samo eno veliko ter eno manjšo potovalko – pohvalno). Sicer potem vedno ugotoviva, da večine stvari v potovalki ne potrebuješ, a ob pakiranju enostavno ne moreva iz svoje kože. Štartava 14. 7. 2012.
1. dan: Po petih urah vožnje prispeva do Zadra, kjer se namestiva v kamp Zaton (avto + šotor + 2 osebi = pb. 30 EUR/dan). Postaviva šotor in se spraviva v vodo. Tu sledi prvi šok, saj lahko ob treh popoldne, ko se dejansko odpraviva na plažo, ob precejšnji gneči brez težav dobiva prostor v senci, ki je sicer ni v izobilju. Očitno sva edina, ki ne marava opeklin. Ker sva v Zadru dva dneva, se odločiva, da greva že kar prvi večer v staro mesto Zadar. Problem je, da je bilo v Lonely planetu na zemljevidu prikazano, da je kamp oddaljen od starega mesta pb. kilometer – in tako je tudi izgledalo na prvi pogled – prijeten sprehod po promenadi. Ugotoviva, da je bilo verjetno mišljeno kilometer zračne linije, saj se pot noče končati in ovinki, mini zalivčki ter pomoli si sledijo v nedogled. Po približno treh kilometrih hoje obupava in se obrneva. To je tudi „vrhunec“ prvega dne …
2. dan: Po zgodnjem zajtrku greva v primerni športni obutvi tokrat osvojit Zadar. Tudi ko tečeva, se pot vleče in vleče, a po približno petih kilometrih prideva do starega dela. Stari del je majhen a urejen in tak kot mora biti – z aktivno tržnico in barčki na skoraj vsakem koraku. Najbolj so me fascinirali rimski ostanki (stebri in ostali kamen), saj je precej impresivno, ko pomisliš, da je te stebre pred 2500 leti nekdo moral izklesati in danes pa so še vedno tu. Poslušava tudi Morske orgle – videti jih ne moreš, saj so skrite pod kamnito obalo. Gre za sistem cevi, ki je bil postavljen v betonski del obale in ko se ob valovanju vanje zliva voda, se ustvarjajo zelo zanimivi zvoki, ki spominjajo na orgle. Popoldne greva spet na plažo in zvečer po nekaj pivih spat.
3. dan: Pakiranje in dvourna vožnja proti Splitu. Destinacija je kamp Stobreč (enako pb. 30 EUR/dan). Na Hrvaškem se ustaviva izključno zaradi dejstva, ker greva v Split na koncert Guns N' Roses – drugače bi šla naravnost do Črne gore. V Stobreču piha precej močan veter in ironija je, da imam ravno v Stobreču največji problem postavit šotor. Klini nikakor nočejo iti v zbito površino, a po dobri uri zabijanja, spodbujanja z Ninine strani in enem žulju (roke so bolj navajene miške kot pa kladiva), mi le uspe. Šotor dodatno „obzidava“ s kamni, tako da nekako zdrži močan veter. Popoldne se odpeljeva v stari del mesta – Split naju navduši. Največja znamenitost je Dioklecijanova palača, ki je v bistvu velik labirint majhnih (a čistih in urejenih) kamnitih ulic, v katerem se z mojo orientacijo precej hitro izgubiva. Čudovita je tudi promenada, antične cerkve in stolpi ter pa samo obzidje – Rimljani so znali delati stavbe!
4. dan: Veliki dan – koncert! Zjutraj greva malo teč ob obali (Stobreč je praktično malo večja vas, ki pa jo je Split ob širitvi posrkal vase). Sledi zajtrk ter plaža. Popoldne se počasi spraviva do Spaladium arene, kjer bodo nastopili Guns N' Roses. Tu imava zanimivo nezgodo – že dlje časa se mi je v avtu zatikal gumb za vse 4 smernike (pravilni slovenski izraz), tokrat sem ga očitno malo premočno pritisnil in gumb se je zataknil. Zataknil se je seveda tako, da smernikov nisem mogel ugasniti, razen če sem držal gumb – v tem primeru so nehali delati. Nastane manjša panika, ki jo rešiva tako, da gumb polepiva z obliži iz prve pomoči (iz Ninine osebne zaloge), gumb ostane zataknjen in smerniki ne delajo. S takim „popravilom“ za sabo se pripeljeva do arene, kjer avto parkiram kar na pločnik – zraven naju pa se dva Štajerca že ogrevata z Red Bull vodkami pred koncertom. Pridruživa se in po parih minutah vprašam, če ima kdo slučajno s sabo duct tape ali kaj podobnega, da bolj fiksiram najin pokvarjen gumb. Odgovorita, da ne in ko pojasnim zakaj ga rabim, mi eden odgovori: „Pa ni panike, kolega je mehanik!“ Dam mu „MacGyver nožek“ in celotno stikalo izklopi, tako da sem sicer brez možnosti prižiganja vseh štirih smernikov, a vsaj ne svetijo več ves čas. V zahvalo odprem borovničke – če slučajno bereta to – fanta še 1x hvala! Po kakšni uri sedenja in debate se odpravimo na samo prizorišče. Sedeže imava na tribuni, saj je Nina malo manjša in pri najini sreči se pred njo vedno postavi kakšen košarkar, tako da lahko vidi le njegov hrbet ter posledično nima nič od koncerta, če sva v parterju. Gunsi so nastopili po dveh domačih nastopih za ogrevanje. Prvega nisva ujela, ampak drugi nastop Zorana Mišića je bil pa fenomenalen. Tip ima vokal, ki bi se lahko meril z najboljšimi rockovskimi vokali na svetovni ravni. Svaka čast! Gunsi sicer nastopijo okoli enajstih in zadeva je vrhunska. Bil sem že v Zagrebu dve leti nazaj in tokrat je Axlov vokal res izjemen in v bistvu enak kot v originalih. Začnejo s Chinese democracy, ampak prava evforija nastopi, ko Axl zakriči v mikrofon „Do you know where you are?“ Sledijo uvodni riffi Welcome to the jungle in polni dvorani se praktično zrola. Pred nama na tribuni sta bili dve šestnajstletnici s svojimi dedoma (stara rockerja – respect) in ob vsakem drugem komadu sta jokali ali pa kričali z visokim C-jem. Take evforije še nikoli nisem doživel. Axl in novi Gunsi nato zapeljejo zadevo zelo konkretno in v slabih treh urah preigrajo vse nove in stare hite ter vmes postrežejo še vsak z enim solom (po mojem mnenju jih je bilo že preveč). Kar se tiče kvalitete glasbe, bom rekel tako – sicer obožujem Slasha, ampak strogo tehnično gledano so novi kitaristi bolj tehnično dovršeni in igrajo bolj kvalitetno – verjetno pomaga tudi, da so kar trije namesto dveh originalnih (pa še oba polna substanc). A če tehnično igrajo zelo dovršeno, pa imajo vseeno manj karizme in značaja – in samo iz tega razloga se mi zdi stara zasedba boljša. Če upoštevamo solo vložke, potem skupaj zaigrajo preko 30 komadov, kar se mi zdi ogromno in res poskrbijo, da dobiš več kot si plačal. Kot rečeno Axlov glas ostaja v dobri formi in čeprav verjetno ne bomo videli združitve stare zasedbe v bižnji prihodnosti, ima tudi nova zasedba določen potencial. V Encoru postržejo še z Madagascarjem – mojstrovino z zadnje plošče, zaigrajo Shackler's Revenge, večno klasiko Patience ter seveda Paradise city, ki je enostavno komad, ki pride do izraza šele v živo. Utrujena in zadovoljna se vrneva v kamp ob približno pol treh zjutraj. (Se nadaljuje v prihodnji številki …)
Mitja Urbanček
