Adi Smolar je pred kratkim izdal novo ploščo “Se počasi daleč pride”. Znova je povedal resnice, ki brez dvoma držijo in predstavljajo njegove poglede in razmišljanja o našem vsakdanu, o naši družbi in odnosih med ljudmi.
Adi Smolar, leta 1978 ste vpisali študij slovenščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a vse do danes niste diplomirali. Zakaj?
Hja, in zakaj bi? Glede na to, da se že dvajset let poklicno ukvarjam z glasbo, diploma prav nič ne bi doprinesla k moji uspešnosti ali občutku veljave. Življenje me je poneslo v drugo smer, na pot, na kateri se počutim zelo dobro in v polni meri izkoriščam svoj talent za ustvarjanje glasbe, pisanje besedil in za sproščeno komunikacijo s poslušalci na svojih nastopih. Za svoje delo sem prejel številne nagrade in priznanja tako s strani strokovne javnosti kot poslušalcev, moje plošče so dosegle najvišje možne prodajne uspehe, mnoge moje pesmi so ponarodele … Kaj mi bo še diploma? Hahaha … Če bi v mladosti diplomiral, bi se moje življenje odvijalo v kolektivu kakšne srednje šole, kjer bi kot profesor slovenščine tudi zaznamoval premnoga življenja mladih ljudi in, verjamem, prav užival v stiku z dijaki, a mi je ljubše, da mi je dana možnost zabavati, potolažiti in podučiti dosti večje število ljudi vseh generacij, vseh poklicev. No, ne bom tajil, tudi plačo imam kot glasbenik višjo, hahaha, predvsem pa imam kot samostojni kulturni delavec možnost samostojno odločati o svojih obveznostih, si sam krojim svoj vsakodnevni urnik, česar kot zaposlen v kakšni ustanovi ne bi mogel.
Če zdaj gledate nazaj, vam je kaj žal, da ste sploh vpisali študij?
Kaj pa vem, če bi ne bil tam, kjer sem bil, ne bi spoznal in se spoprijateljil s premnogimi ljudmi, ki so mi še sedaj zelo blizu, tudi ljubezni, ki sem jih srečal, ne bi bilo … Imam eno pesem, ki še ni posneta in govori o teh če-jih: “Vse je v redu, vse je v redu, vse je lepo in prav, tud' če bi vnaprej vse vedu, enako bi ravnal, le kaj mal'ga spremenil, če sem kdaj krivičen bil … pa s prijat'li bi kozar'c al' dva več spil …” Po srednji šoli sem se želel vpisati na likovno akademijo ali vsaj na pedagoško za likovni pouk. Zelo rad sem risal in slikal. Kot maturant sem narisal naslovnico za glasilo, ki smo ga četrtošolci izdali, in likovno opremil tudi notranjost … Zvezki, v katerih imam zapiske s predavanj na faksu, so polni risbic in raznoraznih čačk, narisal sem tudi nekaj portretov sošolk in so me imele zato zelo rade (sem jih narisal malo lepše, hahaha).
Kaj pa so porekli doma?
Starša sta bila odločno proti, predvsem mama, ki je sama vse življenje gojila svojo neuresničeno ambicijo biti učiteljica slovenščine, sem pač podlegel njunemu pritisku. No, saj sem imel slovenščino rad, veliko sem bral, pisal dobre spise, ampak povsem s srcem pa pri tem študiju nisem bil in zato ni čudno, da sem študij opustil. Sem pa zaradi tega, ker me študij pač ni veselil, toliko raje poprijel za kitaro. Doma mi je niso dovolili igrati, igral sem harmoniko in klarinet, kitare pač ne, ker sta jo povezovala s hipiji in narkomani in dolgolasci … hahaha, ampak so bili pač takšni časi, da so bili predsodki do rock glasbe v odročnih krajih med starejšimi dokaj močni … Sta bila pa kasneje, ko sem začel izdajati plošče, seveda zelo potolažena in ponosna name.
Predavanja so sicer bolj ali manj zanimiva, ampak študentu se pogosto na poti do faksa zgodi, da se ustavi na kakšnem pivu in potem tam obstane do poznih večernih ur. Imate tudi sami kakšno takšno izkušnjo iz tistih let?
Se je zgodilo, seveda, no prvi dve leti niti ne, sem bil kar redno na predavanjih, sem se trudil vzljubiti študij, potem pa se je ustavilo. Najprej sem nehal hoditi na izpite, čeprav sem se nanje še pripravljal, nato, posledično, pa tudi na predavanja … Sem bil pa še prisoten na faksu, predvsem na brucovanjih in študentskih zabavah, kjer so me prijatelji, ki so študirali tudi druge smeri, vabili kot glasbenika, da sem sodeloval v njihovem programu … Se spomnim, da večina ljudi sploh ni vedela, kaj pravzaprav študiram, ker sem bil prisoten skoraj povsod, hahaha, največ sem se družil z etnologi in imam še sedaj fotografije, kjer sem igral tudi harmoniko, ko smo izvajali parodijo na neko izseljeniško glasbeno skupino. Pilo se je precej, kaj češ, tudi zaradi osamljenosti, zbeganosti, revščine in strahu, kaj bo sploh z mano v življenju. Mi ni bilo lahko takrat, čeprav se morda navzven to ni videlo … ampak sem hvaležen življenju, da se mi je vse obrnilo na bolje, lahko bi končal zelo nesrečno, ni dosti manjkalo.
Koliko izpitov ste opravili?
Preveč! Hahahaha … Ko pogledam svoja indeksa … po štirih jalovih letih na Filozofski sem se prepisal na pedagoško, smer slovenščina in knjižničarstvo, kjer sem študiral iz dela, in tik pred diplomo študij spet opustil, delno tudi zato, ker sem moral takrat k vojakom, po vrnitvi iz vojske pa se ob vsej bedi še razšel z dolgoletno ljubeznijo, s katero sva že načrtovala poroko, in bil v vseh ozirih povsem na psu … No, ko gledam opravljene izpite, mi je prav žal vsega truda in neprespanih noči in živčnosti, saj je to šlo brez diplome pač v prazno. Mi pa pridobljeno znanje slovnice pride prav pri komuniciranju in ustvarjanju. Slovenski jezik imam zelo rad in je v meni ostalo precej slavista, saj me motijo slovnične nepravilnosti, ki jih zasledimo vse pogosteje, predvsem napačne sklanjatve in napačna uporaba dvojine … npr. dajte mi dve pive … in take … hahaha. Poleg pesmi pišem tudi zgodbe za otroke, nekatere so pred leti izhajale v reviji Petka in časniku Firbec in jih nameravam kmalu izdati v knjižni obliki (dve sta že izšli: Pujsa in Andrej Migec ter Jezikovni kotliček, na jesen izide Zgode in prigode Tečka Sitnobe, drugo leto pa še tri ali štiri o Pujsi in še kaj). Prebral sem ogromno knjig, ne samo leposlovja, tudi strokovne literature, predvsem s področja psihologije, filozofije, duhovnosti, kar me sploh v zadnjih letih še najbolj zadovoljuje. Pravzaprav je najpomembneje, da človek pridobi čim več znanja, ki ga potem s pridom uporablja v življenju. Če ima formalno izobrazbo, lahko to znanje seveda nekoliko bolje unovči na svoji poklicni poti, ni pa zgolj to smisel in namen študija, kajne?
Vas kdaj mika, da bi dejansko opravili s faksom do konca, da bi diplomirali?
Saj sem opravil s faksom … že pred leti … dokončno! Hahahaha … Ampak ne vidim nikakršnega smisla, da bi na stara leta študij dokončal in diplomiral. Če bi me že prijelo iti spet v šolske klopi, bi vpisal kakšno drugo smer študija, kot sem omenil prej, likovno ali psihologijo ali filozofijo … Sem pa preveč zaposlen z glasbo in tudi že prestar, da bi resneje pomislil na to možnost.
Ste ob koncu 70-ih živeli v študentskem domu ali ste tam le kdaj prespali?
V študentskem domu nisem živel nikoli. Tam sem sicer veliko žuriral, marsikdaj prespal, na črno, kot smo temu rekli, hahaha … sicer sem bil pa vsa leta podnajemnik. V osemnajstih letih, ki sem jih po srednji šoli preživel in prebil v Ljubljani, sem se selil 12-krat … hahaha. Najprej sem stanoval sam pri dveh upokojencih, nato v neki hiši brez ogrevanja, tako da sem bil pozimi bolj malo tam, pod posteljo sem imel liter viljamovke in preden sem vstal, sem naredil požirek, da me ni pobralo od mraza, hahaha … Zimske dni sem takrat zato prebil v glavnem pri treh prijateljih, kjer so mi postlali kar na tleh, najlepše spomine imam na stanovanje na Ilirski 17, tam sem bil tri ali štiri leta (trosobno stanovanje in v njem pet študentov … Rekli smo si ilirski fantje in je bilo divje, hahaha), nato sem zaživel s svojo ljubeznijo na različnih koncih Ljubljane, po vojski, ko sem bil spet samski, sem taval od prijatelja do prijatelja, ob redni zaposlitvi v uredništvu Ljubljanske banke pa sem dobil stanovanje v samskem domu in tam živel do poroke leta 1995, ko sva se preselila na Koroško, najprej v Ravne na Koroškem, nato v Šmartno pri Slovenj Gradcu, no, marca 2009 pa sem se preselil v Slovenj Gradec. Otroštvo do osmega razreda sem preživel v Vuzenici, nato smo se preselili v svojo hišo na Muti … Hm, se nekam dosti selim … hahahaha … Sem pa imel tako malo stvari, da mi selitve niso predstavljale nekega problema, pač knjige in kitara in nekaj oblačil … Tudi zdaj nimam dosti več, hahaha.
Leta 1981 ste imeli prvi koncert v Cerknici. To pomeni, da ste se že takrat preživljali z glasbo?
Ah ne. Nastopal sem sicer precej, kar 12 let, preden sem posnel prvo kaseto Naš svet se pa vrti, a mi je to predstavljalo zgolj hobi. Ker sem bil redno zaposlen, sem nastopal občasno, predvsem ob vikendih, v glavnem povsem zastonj, in se pravzaprav opogumil za poklic profesionalnega glasbenika šele ob ukinitvi mojega delovnega mesta. Mi je žal, da se nisem opogumil že prej. Nisem verjel vase in v svojo glasbo do te mere, da bi se jemal povsem resno … Ko sem izgubil službo, sem bil nekaj časa na zavodu za zaposlovanje, potem pa se le odločil, ker mi je šlo v vseh ozirih presneto za nohte, in s kitaro odšel na založbo Helidon, jim tam v živo odigral koncert, požel navdušenje in čez štirinajst dni že imel posneto ploščo v živo z nastopov v Škofji Loki in Kranju … In se je zgodil bum … hahahaha. No, z založbo sem sklenil dolgoletno pogodbo in nato deset let vsako leto izdal po eno novo ploščo: Neprilagojen, Bognedaj, da bi crknu televizor, Saj te prime pa te mine, Jaz sem nor, Od A do S, Jaz ne grem v šolo; za Niko Records: Je treba delat, Ne se bat, Koncert, Vse je krasno; v samozaložbi: Brez dlake na jeziku in pri Gong Records Se počasi daleč pride … Hm, kar precej je že tega, se držim “je treba delat”, pred tem pa je veljalo zame na žalost “zlo počas” … hahaha.
Nova plošča je na policah trgovin in študenti so vedno bili vaša publika. Bi jim kaj sporočili?
Diplomirajte!!! Hahahaha, mah ne, predvsem se zazrite sami vase in se zavedajte, življenje vam je dano, da v njem uresničite svoje želje, izkoristite svoje talente, bodite pozorni poslušalci samega sebe, ne se preveč ozirati na pričakovanja okolice, bodite zvesti sebi. In brez panike, če se vam bo kdaj kaj zalomilo, nikar ne bežite pred realnostjo v omamo, soočite se sproblemi, poglejte na vse, kar vas tare, z zdravo distanco, in se vedno zavedajte, da so težke življenjske preizkušnje pač šola življenja, iz katerih se da potegniti veliko dobrega za vašo prihodnost. Za morebitne neuspehe nikoli ne krivite drugih, poiščite v sebi razloge za napake, ki so vas pripeljale v težko situacijo, motiti se je človeško, predati se in obupati je pa skrajno neumno. Življenje zna včasih bit' sranje, pa kaj … Vseeno je prekrasno, čudežno in predvsem … minljivo! Zavedajte se tega in ne izgubljajte časa za banalnosti. Pokončno in vedro s širokim, včasih z nekoliko kislim nasmeškom, ampak vedno naprej … tagadagada!!! Držim pesti za vas!
Sicer pa sem ploščo posnel s skupino Mestni postopači, sodelovali so še Borut Činč na klaviaturah (snemali smo kot vedno v njegovem studiu in je tudi snemalec in producent) in pevki Andreja Sonc in Tanja Žagar. Izšla je pri založbi Gong Records in povsem iskreno: ne bo vam žal, če si jo boste kupili in velikokrat preposlušali, zagotavljam vam, da je super … Ja, žal bo pa meni, če si jo boste presnemavali, ker bom potem finančno spet “ful v riti” … hahahaha! Vsi pa tudi prisrčno vabljeni v Cvetličarno v Ljubljani, 13. oktobra bomo tam izvedli koncert, predstavili nove pesmi, odigrali tudi veliko starejših. Ja, tudi Eks za ex ljubico bomo, Bognedaj tudi, Neprilagojen, Gospa natakar'ca bo tudi, Jaz sem nor, brez skrbi … hahaha … Obljubljam, da bo res velik in sproščen žur. Se vidimo torej oktobra! Vse lepo in dobro vam želim! Adi Smolar
