Vse, kar potrebuješ, je odločitev, da greš. In nekaj prihrankov. Nahrbtnikaštvo je skupaj z letalsko vozovnico pogosto cenejše, kot če bi ostal doma ali se spet odpravil na hrvaško obalo. Vsekakor pa razburljivejše!

Evrope se loti kar z avtom ali še raje vlakom, dlje v svet pa raje skoči z letalom. Dandanes lahko datum leta spreminjaš tudi zadnji hip, če si se zmotil pri načrtovanju poti, letalske karte cenovno ugodno sestavljaš, da obiščeš vse želene destinacije, na voljo pa so tudi t. i. open-jaw karte, kjer se med različnimi mesti na poti premikaš sam in nato nadaljuješ pot z drugega letališča.

Vsaj za prve nočitve v novi deželi velja rezervacijo urediti še doma in si morda priskrbeti še vozovnico za vlak za prvo tamkajšnjo destinacijo ali najeti avto. Pogosto je to doma ceneje kot na sami lokaciji. Ne pozabi tudi na potovalno zavarovanje in kartice s popusti, kot je ISIC, ki ti marsikje omogoči cenejši vstop, prevoz ali celo nočitev.

Dober vir zbranih popotniških informacij in komentarjev popotnikov pri nas je www.STAljubljana.com, kjer najdeš tudi priporočila glede vizumov, obveznih cepljenj, informacije o državah ter čisto praktične nasvete, lahko pa tudi takoj preveriš in celo rezerviraš različne vozovnice [letalo, vlak, avtobus] in prenočišča različnih kategorij po vsem svetu, dobiš ideje za številne izlete, oglede in aktivnosti, jezikovne tečaje … Ne oklevaj – odpotuj!

Pripetljaj številka 1: Pred nekaj dnevi sem, kot marsikateri študent, med učenjem skočila v bližnji bar po sendvič – na bon, kaj pa drugega. Stala sem v vrsti in preučevala izbiro, ko pa sem na zadovoljstvo oglašajočega se želodca le prišla na vrsto, se je zraven mene nenadoma pojavila vidno nestrpna gospa. Prednost si je priborila s stavkom: ˝Mislim, da lahko jaz prej pridem na vrsto, ker bom plačala z denarjem – in to je več vredno kot boni, a ne?˝ Natakar pa odvrne: »Hmmm, mislim da ne, ampak dobro, povejte, kaj boste.˝ In gospo je mirno postregel pred mano …
Drugi primer je bil telefonski pogovor z vodjo trženja v ugledni slovenski zavarovalnici. V trenutku, ko sem omenila, da kličem zaradi sponzorske prošnje, je gospod s sarkastičnim glasom že odvrnil: »Glejte, takole se bova zmenila. Kaj pa, če Vi mene letos pustite pri miru. Prosim, samo pustite me pri miru.˝ Preden sem lahko kar koli odgovorila, sem že zaslišala nadležno piskanje v slušalki.
Razumljivo je, da ima vsak od nas kdaj pa kdaj slab dan, saj smo vendar ljudje. Ampak ta dva dogodka sem opisala kot primer, kako se naj zaposleni ne bi obnašali. Predvsem ne tisti, ki želijo v prihodnosti pridobiti oz. ohraniti kakšno stranko. Zaposleni naj bi bili ambasadorji svojega podjetja, se pravi, naj bi odsevali vrednote, ki jih ima podjetje. V zgornjih primerih pa temu ni bilo tako.
Če se spomnim lanske septembrske okrogle mize strokovnjakov internega marketinga, se s slednjim največkrat povezuje motiviranje, ugled in skrb za zaposlene. Tamara Valenčič, direktorica službe za korporativno komuniciranje in odnose s sodelavci pri Si.mobilu, je dejala, da raje kot interni marketing ali interno komuniciranje uporablja kar izraz ‘odnosi med ljudmi'. Po mojem mnenju bi moralo vodstvo organizacij najprej »počistiti pred svojim pragom«. Se pravi, pogovoriti se s sodelavci. In nujno preveriti, kakšen odnos imajo zaposleni do kupcev. Tudi, če gre le za manjši bar, mora zaposleni vedeti, kako se pravilno postreže kupca, pa tudi vse kupce z enakim odnosom – pa naj ima ta gotovino, ali pa »samo bon«.
Strinjam se z ga. Ičo Rojšek, profesorico na Ekonomski fakulteti, ki je dejala, da so vsi v podjetju zadolženi za oskrbovanje kupca. Tudi večina raziskav zadnjih 20 let je pokazala pozitivno korelacijo med zadovoljstvom zaposlenih in potrošnikov. Samo zadovoljni zaposleni vodijo do zadovoljnih kupcev.
Majhnih spodrsljajev se zaposleni mogoče niti ne zavedajo, ali pa vsaj ne v zadostni meri. Dejstvo je, da ima lahko vsaka napaka veliko večje posledice, kot bi si mislili. Nezadovoljna stranka, pa naj bo to »samo« študent ali pa premožnejši menedžer, se mogoče zaradi slabe volje in nesramnega tona zaposlenega v podjetje nikoli ne bo vrnila. Kar je še hujše, o izkušnji bo verjetno povedala še desetim svojim prijateljem, ki bodo naprej povedali svojim kolegom itd. Najbrž bi bilo bolje, da bi si tisti zaposleni, ki imajo stike s strankami, v svojih »slabih trenutkih« poiskali zamenjavo. Pri tem imam v mislih tudi razne službe za pomoč uporabnikom … S tem bi naredili veliko uslugo tako podjetju kot kupcu, ki še vedno ostaja kralj.

Nina Babnik
članica Študentske sekcije Slovenskega društva za odnose z javnostmi (ŠS PRSS)
www.mojPiaR.com

PRidruži se nam!
Prav vsak [tudi če pavziraš ali ponavljaš letnik], ki ga zanima komuniciranje in se želi na tem področju izpopolniti, je dobrodošel, saj nove člane vpisujemo tekom vsega leta. Predhodno znanje ni potrebno, ker boš najbolj pomembne stvari kmalu izvedel na PRedigrah, PRaksah in drugih srečanjih.
PReveri na www.mojPiaR.com!
Vir: www.piar.si

Dr. Wayne W. Dyer v svoji knjigi Življenje kot igra zanimivo piše o odlašanju. Piše, da ste, če je odlašanje vaš redni spremljevalec, pravzaprav v dobri družbi, saj je taka večina ljudi. Odlašanje samo po sebi ni problem, problem je, če vas to moti.
Ene izmed najbolj pogostih fraz ljudi, za katere je značilno obnašanje, so ‘Upam, da …', ‘Želim si, da …' in ‘Morda bo …'. Želja sama po sebi ne more doseči svojega cilja, če ostane le pri njej in ni podprta z delovanjem v smeri, da bi se dejansko nekaj premaknilo v smer njene uresničitve, četudi z majhnimi koraki.

Podobno je tudi pričakovanje, da se bodo stvari (karkoli že pač – partnerski odnos, odnosi na delovnem mestu, prijateljski odnosi …) ‘že nekako' izboljšale. Vendar se same od sebe stvari žal ne izboljšajo. Potrebne je nekaj konstruktivne akcije v smer, da bi se dejansko kaj premaknilo.

Razlog za odlašanje je lahko v tem, da se posameznik boji, da stvari ne bi naredil dobro in je potem raje ne stori – tako varljivo ohranja dobro samopodobo, na drugi strani pa si odteguje morebitno zadovoljstvo. Delati dobro ali ne delati po navadi pomeni slednje. Dovolj je delati in napredovati.

Veliko je tudi takih, ki s kakim projektom odlašajo do skrajnega roka, morebitno nemarno opravljen izdelek pa posledično opravičijo s tem, da ‘tako ali tako ni bilo dovolj časa'. Ali pa recimo, da vsem v okolici razlagajo, kako ‘ogromno' dela imajo – vendar pa se velikokrat izkaže, da večino časa porabijo za samo razlaganje (če bi ga imeli tako ‘ogromno', niti ne bi imeli časa iskati pomilovanje), čas pa jim medtem odteka in nato lovijo zadnje roke in se takrat zelo obremenijo, da stvar približno dobro naredijo. Pa so imeli čisto dovolj časa za sproščeno delo.

Stranski učinek odlašanja je žal tudi dolgčas – Dyer pravi, da dolgčas pomeni, da človek ni sposoben izkoristiti sedanjih trenutkov za to, da bi počel stvari, ki ga veselijo in da je dolgčas definitivno izbira. Dolgčas se namreč da vedno pregnati, le nekaj energije in iznajdljivosti je potrebne, da v trenutni situaciji (ne glede na to, ali je to dolgočasen sestanek, govor, predavanje … ) najdete nekaj, kar vas pritegne oziroma veseli.

Odlašanje sicer ponuja kar nekaj priročnih izgovorov oziroma dejavnikov, ki osebo odvračajo od tega, da bi začela neko dejavnost – tako se lahko brez problema izogne neprijetnim dejavnostim; za vse okrivi druge; ni se ji potrebno spreminjati; drugim se lahko smili; izogne se morebitnemu neuspehu, če bi se stvari dejansko lotila; morda utegne celo prepričati koga, da stori kaj namesto nje.

Pa vendar je vse to zgolj tolažba, ki posameznika odvrača od doseganja večjega zadovoljstva. Dyer zato predlaga nekaj tehnik za odpravljanje odlašanja.

Ena izmed bolj zanimivih je odločitev, da boste življenje živeli v petminutnih obdobjih. Namesto tega, da ostajate pri velikih besedah in načrtih, se raje odločite, kaj bi lahko počeli v naslednjih petih minutah, da bi delali, kar vam nudi zadovoljstvo. Vedno razmišljajte o tem, kaj lahko storite ZDAJ.

Dyer predlaga tudi odločitev, da nam ne bo nikoli več dolgčas. Ta odločitev zahteva nekaj kreativnosti. Monotono predavanje lahko prekinete s provokativnim vprašanjem (no, raje ne preveč … imejte mero), lahko urite svoj spomin s pisanjem večmestnih števil, ki jih potem skrijete in iz glave obnovite … Kar koli, le da vam zunanje okoliščine ne bodo več nudile izgovora za vaš lasten dolgčas.

Pomembno je tudi, da preprosto začnemo, čeprav z majhnimi koraki. Ni si odveč zapomniti, da ravno dejavnost da motivacijo za povečano dejavnost (ne pa da čakamo, da bo veliko motivacije za nekaj velikega in obsežnega padlo z neba). 15 minut je čas, ki ga boste definitivno preživeli, če se lotite dejavnosti, s katero odlašate. Takrat boste nedvomno začutili impulz, ki vam bo omogočal, da boste tam vztrajali še dlje. Poskusiti ni greh!

Ste se že velikokrat odločili, da boste npr. tekli v naravi vsak dan? Zakaj ne začnete z načrtom, ki ga boste lahko ‘1000 %' uresničili – npr. za začetek 3 x na teden. Če se vam bo to takrat zdelo premalo, lahko še vedno podaljšate količino ali pogostnost. Treba je samo začeti.

Kaj še čakate?

Nekoliko buditeljski naslov prispevka je glede na trenutno situacijo povsem na mestu. Nepotrebni ekscesi na študentskih demonstracijah so namreč močno obrnili mnenje javnosti, celo študentje nis(m)o (več) enotni …
Že takoj na začetku lahko poudarimo, da je bistveni problem predlaganega Zakona o malem delu, da se zapletene študentske socialne problematike loteva preveč parcialno. Medtem, ko bi zakonodajalec vehementno ukinil moteč faktor – študentsko delo, istočasno zagotavlja bistveno premalo štipendij – pa tudi te so, vsaj večinoma, smešno nizke.

Povprečna državna štipendija znaša zgolj 180 €, po novem predlogu zakona bi študent lahko s tedenskim delom 14 ur s povprečno urno postavko 4 € zaslužil 224 €, kar skupaj nanese 404 €. Že sama vlada pa na drugi strani ocenjuje, da mesečni življenjski stroški znašajo 562 €!

Kaj torej preostane študentom, predvsem tistim, ki izhajajo iz socialno ogroženih družin in jih starši ne morejo ali pa nočejo podpirati? Študij ne sme postati privilegij tistih, ki si ga lahko privoščijo, ampak bi moral ostati dostopen vsem, ki so za študij nadarjeni!

Minister sicer zagotavlja, da bo zagotovljenih okrog 10.000 novih štipendij, vendar je treba pogledati malce širše. Sredstva za štipendije se že zdaj zagotavljajo iz koncesijskih dajatev, ki jih prinaša študentsko delo – vlada pravi, da naj bi se obseg sredstev iz tega vira za štipendije povečal za 83 % (iz 3 % na 5,5 %), vendar pa je treba povedati, da bo osnova, torej količina študentskega dela (zaradi zmanjšanega zanimanja zanj s strani delodajalcev – zaradi večje obdavčitve in pa zaradi konkurence s strani brezposelnih, upokojencev, tujcev in ostalih neaktivnih oseb) bistveno manjša. Malega dela bo namreč bistveno manj, kot je zdaj študentskega. Vlada tako obljublja sredstva, ki pa jih dejansko ne bo!

Problem je tudi v tem, da odvzema velik del financiranja študentskih organizacijam. Medijem, vladi in podmladkom političnih strank je uspelo dodobra oblatiti ugled študentskih organizacij, ki se je zato po mnenju večine javnosti zreduciral na bogate študentske ‘tajkune', ki sedijo na svojih stolčkih, zavajajo študente in si polnijo svoje denarnice na račun študentskega dela.

Medtem ko je določen finančni rez pri študentskih organizacijah univerz morda smiseln zaradi včasih precej neracionalne porabe sredstev, pa na drugi strani ne gre pozabiti na to, da prav te študentske organizacije izvajajo izjemno koristne in zanimive projekte, kot so najrazličnejše oblike svetovanja študentom, študentske založbe, podpora alternativnim ustvarjalcem, dobrodelne aktivnosti in podobno. Poleg tega je treba pohvaliti odločnost in uspeh Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) v preteklem boju proti predlaganim šolninam in drugim poskusom elitizacije javnega šolstva.

Najbolj glasni kritiki študentskih organizacij so podmladki političnih strank, ki jim gre v nos močna vloga ŠOS-a in pa njihova sredstva, ki bi si jih verjetno želeli zase.

Resnična in velika škoda bi se zgodila tudi študentskim klubom, ki so, glede na to, da v pretežni meri bazirajo na prostovoljnem delu in se ukvarjajo z zelo različnimi področji študentskega udejstvovanja, v veliki meri pomemben soustvarjalec družabnega in družbenega življenja v lokalnih skupnostih.

Seveda je treba biti dosleden in omeniti tudi pozitivne aspekte predlagane ureditve – tu gre predvsem omeniti formalno priznavanje delovnih izkušenj, saj je prav nepriznavanje le-teh velika pomanjkljivost obstoječega sistema. Prav tako je pozitivna rešitev, da bi se opravljene ure malega dela vštevale v posameznikovo pokojninsko dobo in sicer tako, da bi se preračunale v delovne dni s polnim delovnim časom. Pomembno je tudi, da se ne bi vštevalo v izračun pokojninske osnove, saj bi le-to bistveno znižalo.

Pa vendar – kot lahko vidimo, negativni aspekti močno pretehtajo in zato bi bila veliko bolj na mestu prilagoditev obstoječe ureditve kot pa neustrezna parcialna rešitev, kot nam jo ponuja Zakon o malem delu.

Se vam zdimo preveč pravoverni in namenoma spregledamo napake dosedanje ureditve?

Seveda je treba biti kritičen tudi do obstoječe ureditve, vendar se Zakon o malem delu te občutljive problematike ne loteva na pravilen način. Velik problem obstoječe ureditve sta ‘posojanje' napotnic drugim osebam (popularno rečeno, da je že vsaka stara mama lahko delala prek študentske napotnice svojega vnuka) in pa fiktivni vpisi, torej vpisi na različne fakultete, višje šole, srednje šole, maturitetne tečaje, zgolj z namenom pridobivanja bonitet, ki jih s sabo ‘nosi' študentski status, kjer prednjači študentsko delo.

‘Posojanje napotnic' bi se dalo dodobra nadzirati s poostrenim inšpekcijskim nadzorom nad tem, kdo študentsko delo dejansko opravlja, fiktivne vpise pa z enotno evidenco vpisov, iz katere bi bilo lahko jasno razvidno, kdo je resnični študent in kdo ne.

Če torej pogledamo scela, se zdi pozicija nasprotnikov bolj upravičena – tudi z vidika povprečnega študenta, predvsem zaradi parcialnosti urejanja študentske problematike. Upamo lahko, da bo pogajalcem uspelo izbojevati dobro kompromisno rešitev.

Blaž Božnar

Poleg potovanj v daljne kraje in nastavljanja soncu na morskih bregovih poleti nekaj časa preživimo tudi doma. Poglejmo si, kaj se bo letos dogajalo po slovenskih mestih. Morda najdeš kaj zase v svojem mestu ali dobiš razlog za krajši izlet!

Začnimo z Obalo, ki je pač poleti najbolj privlačna. V Kopru bodo celo poletje na Titovem trgu in v Taverni potekale kino projekcije – na Titovem trgu v organizaciji Koloseja. V Taverni bodo poleg filmov tudi številni koncerti. Manjkali ne bodo niti likovni dogodki in natečaji, Puf, vsakoletni ulični lutkovni festival in Jeff, priljubljeni glasbeni festival, ki bo – že tradicionalno – glasbeno obarval vse poletne srede. Konec julija se jim bo pridružil Festiko, festival, katerega pester enotedenski program ponuja koncerte, gledališke predstave, stand up komedijo, ulično gledališče, otroške predstave in potujoči kino. Med 8. in 12. septembrom bo Izola gostila priznan mednarodni festival Kino Otok.

V Ljubljani bo konec junija 51. Jazz festival Ljubljana, ki bo gostoval v Cankarjevem domu in Križankah. Že maja so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli zanimivo razstavo Emona – mit in resničnost, ki bo odprta do začetka decembra. Kar nekaj koncertov priznanih skupin se bo junija zvrstilo v Križankah – Deep Purple, Vaya Con Dios, Gossip, Gotan Project. Ljubljana je v letošnjem letu prestolnica knjige, zato bo, tako kot do zdaj, tudi poleti ponujala številne dogodke v povezavi s knjigo. Omeniti velja sicer vsakoletno knjižnico pod krošnjami, dogodke v okviru festivala Vilenica in številne literarne večere z zanimivimi gosti. Vso poletje poteka festival Noči v stari Ljubljani, ki prinaša veliko kvalitetnega glasbenega dogajanja. Seveda ne smemo pozabiti na Festival Ljubljana, ki prav tako poteka vslo poletje in zajema širok spekter kulturnih dogodkov, ter na avgustovski festival Sanje.

Tudi Maribor bo zaznamovalo pestro dogajanje čez vso poletje. Od maja do septembra poteka festival Poletje v mestu, ki bo na številnih lokacijah pripravil kulturne in glasbene dogodke. Njegov namen je oživljanje mesta. Od 25. 7. do 10. 8. pa bo Maribor znova razburkal eden največjih slovenskih glasbenih festivalov Lent. Na Ptuj se letos seli literarni festival Dnevi poezije in vina, ki je prej potekal v vasici Medana.

Tolmin oziroma Sotočje pri Tolminu bo tudi letos odmevalo v ritmih metala in reggae z dvema najbolj priljubljenima festivaloma za mlade – Metalcamp (5.-11. julij) in Soča Reggae riversplash (20.-25. julij).

Pestro bo tudi v Celju. Napovedujejo se številni večeri letnega kina, 2. julija bo na Mestni plaži (Savinjsko nabrežje) potekala plesna predstava Pajkovke. Zvrstili se bodo številni nastopi uličnega gledališča, likovne in plesne prireditve ter Večeri komedije na celjskem gradu. Zanimiva je razstava Zbirka erotičnih predmetov Grda račka, ki bo odprta vse poletje v Galeriji erotike Račka. Organizatorji pozivajo zainteresirane, naj v namen razstave podarijo kak zanimiv erotičen predmet in ga pospremijo z zgodbo, ki ga spremlja. Vsekakor izvirna zamisel in popestritev že tako bogatega poletnega programa!

Seveda sem tu naštela le nekaj (najvidnejših) prireditev v nekaterih slovenskih mestih. Podrobnejše informacije najdeš na spletnih straneh mestnih občin ter v napovedniku. Po naključju morda odkriješ kakšno pozabljeno znamenitost ali minidogodek  v kakšni resnično odročni slovenski vasici, za kar je praviloma internet docela neuporaben. A to je samo namig … Za pestro in ustvarjalno poletje!

Kaja Pinter

Čeprav je vreme še vedno muhasto, smo zakorakali v poletje in pred nami so dolgi, vroči dnevi in kako naj jih izkoristimo?

Živimo v alpski deželici, ki je polna odličnih naravnih pogojev za hojo in pohodništvo, zato ne preseneča dejstvo, da se vedno več Slovencev rekreira s pohodništvom, ki je ena od bolj priljubljenih rekreacij, saj je primerna za vse starosti. Predvsem pa je hoja v hribe zdrava.
Vsak ima svoje hobije, obveznosti, a da si spočijemo od napornih študijskih dni in si naberemo nove moči za novo študijsko leto, je še kako prav, da se nadihamo svežega zraka. In ena izmed možnosti je tudi izlet v hribe. Vendar ne pretiravajte. Začnite z manjšimi vzponi in postopoma, ko pridobite kondicijo, osvajajte višje vrhove.

Nekaj osnovnih pravil preden se odpravite na pot:
• Preverite vremensko napoved.
• Na pot se odpravite zjutraj, da se izognete vročini.
• S seboj vzemite kremo z visokim zaščitnim faktorjem, da se zavarujete pred soncem, ki je v hribih močnejši.
• Ne pozabite na tekočino – vodo. Pijte med potjo, nikar ne čakajte do vrha, da ne boste dehidrirali.
• S seboj vzemite telefon.
• Hodite po označenih poteh.
• In ne pozabite na primerno obutev – planinski čevlji in na rezervna oblačila.

»Izbirajmo si cilje, ki smo jim dorasli in le postopoma izbirajte težje poti. Prav bi bilo, da se o načrtovani poti/turi pravočasno pozanimate – zdaj imate veliko nasvetov/podatkov tudi na spletu. V gore, če niste res izkušeni, ne hodite sami, poiščite si družbo, čeprav ne (pre)veliko, še najbolje je, če se pridružite izkušenejšim, takim, ki načrtovano turo poznajo. Priporočamo udeležbo na izletih, ki jih pripravljajo planinska društva, katerih član seveda velja biti.« Franci Savenc, urednik gore-ljudje.net.

Možnosti za planinske izlete je v Sloveniji ogromno. Na izbiro imate tudi veliko planinskih koč, kjer si lahko privoščite okrepitev za nadaljevanje poti ali v njih prespite. Veliko informacij boste našli na spletnih straneh: www.hribi.net, www.gore-ljudje.net, www.zaplana.net in še mnogo drugih strani, kjer boste dobili vse potrebne informacije.

Izlet – Šmarna gora
Z avtom se lahko zapeljete v Tacen in naprej ob Savi navzgor proti Pirničam. Za vasjo Vikrče pridete na križišče, kjer se levo odcepi cesta v Zgornje Pirniče, desno pa v Spodnje Pirniče. V bližini tega križišča je ob cesti parkirišče, kjer parkirate.
Opis poti:
S parkirišča se usmerimo proti vasi Vikrče, v katero pridemo po nekaj korakih hoje. V vasi se levo rahlo navzgor odcepi cesta proti začetku plezalne poti. Odcep s ceste je neoznačen! Po nekaj deset metrih hoje po tej cesti se levo odcepi slabša cesta, ki nas pripelje do vstopa plezalne poti. Tu nas smerokaz za zelo zahtevno pot usmeri desno navzgor. Dobro zavarovana pot nas sprva vodi po ozki soteski navzgor, nato sledi kratko zavarovano prečenje do najzahtevnejšega dela poti. Pot naprej se navpično vzpne po steni navzgor. V pomoč so nam skobe in jeklenica, ki jo lahko uporabimo za samovarovanje. Ko premagamo navpične skobe, pridemo na še zahtevnejše mesto. S pomočjo skob in jeklenice moramo preplezati krajšo previsno steno. Naprej postane pot lažja in se vzpenja skozi gozd sprva še kar strmo navzgor. Nekoliko pozneje se priključimo Westrovi poti, po kateri priporočam sestop. Pot naprej se vzpenja po z gozdom poraščenem zahodnem grebenu Grmade vse do vrha, kjer pa se nam odpre lep razgled.
Z vrha Grmade nadaljujemo po markirani poti, ki se začne spuščati skozi gozd. Po približno 15 minuta spusta pa nas pot pripelje na sedlo med Grmado in Šmarno goro, kjer se priključimo poti iz Tacna in Šmartnega pod Šmarno goro.
Nadaljujemo po cesti, s katere se kmalu odcepi peš pot na Šmarno goro. Od tu imamo do vrha dve možnosti (priporočam krožno pot). Lahko se do vrha povzpnemo po gozdni cesti, ki nas pelje mimo zvona želja in otroških igral ali pa po strmi peš poti, ki nas mimo kapelice v nekaj minutah pripelje na vrh, kjer se obe poti združita.
Vir: www.hribi.net

Mojca Buh