ŠOU Svetovalnica

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Pozdravljeni, v času študija sem enkrat redno ponavljal. V razpisu piše, da lahko študent enkrat v času študija ponavlja ali se prepiše – ali to pomeni eno ponavljanje in en prepis in se torej lahko še redno prepišem drugam? Če ne, ali se lahko kljub temu vpišem izredno (povedano drugače: sem lahko na eni fakulteti vpisan redno, na drugi pa izredno)? Lani se mi je iztekel status absolventa, vendar še vedno opravljam izpite. Kakšen status imam torej na fakulteti – status pavzerja? Hvala za odgovore. Črt

Zdravo, Črt.
Redni in izredni vpis sta po Zakonu o visokem šolstvu in razpisu enakovredna; že od oddaje prijave za vpis sta postopka enaka. Edina razlika je ta, da imaš kot izredni študent na voljo zraven rednih tudi izredne izpitne roke in da fakulteti za izobraževanje namesto države plačuješ ti.

Določbo o prepisu oz. ponavljanju, ki jo navajaš, si razlagaš napačno. Ker redni študij financira država, je skupni čas študija omejen, in sicer na čas dodiplomskega študija + eno leto absolventskega staža. Dodatno imaš na voljo en “bonus” – kot redni študent lahko enkrat v času študija ponavljaš letnik ali enkrat v času študija zamenjaš študijski program zaradi neizpolnitve obveznosti po starem programu (ali – ali, eno izključuje drugo!). (Podaljševanje absolventskega staža in izjemno ponavljanje, kjer to še prakticirajo, sta iz tega seveda izvzeta, ker se ti status v tem primeru podaljša na podlagi upravičenih razlogov oz. izjemnih okoliščin. Bonusa prav tako ne izgubiš pri prehodu med programi, kjer se vpišeš na sorodni program, pri čemer ti iz starega programa del obveznosti priznajo, saj moraš imeti opravljene vse obveznosti tekočega letnika na starem študiju.)
Določba pravi torej samo to: če si bil enkrat redno vpisan, se lahko samo enkrat ali prepišeš na drug redni študij ali enkrat ponavljaš kot redni študent. Ni pa prepovedi, da se po prvem rednem vpisu poljubnokrat prepišeš v druge programe kot izredni študent. Prav tako ni omejitev, kolikokrat lahko po rednem vpisu letnik ponavljaš kot izredni študent. Če bi se vpisal kot izredni študent in se nato prepisal na redni študij, bi lahko še vedno enkrat izkoristil pravico do rednega ponavljanja ali pravico do še enega rednega prepisa (št. nadaljnjih prepisov in ponavljanj, če se vpišeš izredno, ni omejeno).
Sočasen vpis v dveh visokošolskih programih pa ni mogoč. To pomeni – če si nekje vpisan, se drugam lahko vpišeš samo pod pogojem, da se ali a. iz prvotnega študijskega programa izpišeš ali b. vpišeš vzporedno (za kar pa potrebuješ – poleg drugih pogojev – status še vsaj eno leto). Določba velja za območje vse Slovenije in ne le posamezne univerze!

Enaka omejitev velja tudi znotraj sistema višjega šolstva (2-letni programi), NE velja pa za hkratni vpis na visokošolski in višješolski izobraževalni zavod, saj sta višješolsko in visokošolsko izobraževanje (3-, 4- in 5-letno izobraževanje) ločena.
 
Zgoraj napisano velja tudi v tvojem primeru. Čeprav nisi vpisan v noben letnik oz. statusa na matični fakulteti nimaš več, se ne moreš vpisati na drugo fakulteto, ne da bi se iz matične izpisal (lahko pa se seveda vpišeš na višješolski program).
Trenutno je tvoj pravni položaj takšen, da si na fakulteto sicer vpisan, nimaš pa več statusa študenta po Zakonu o visokem šolstvu. Da ostaneš na fakulteto vpisan, je pomembno zato, ker lahko na fakulteti obveznosti opravljajo le vanjo vpisani študentje (ne glede na to, ali imajo status ali ne). Z drugimi besedami – če bi se iz fakultete izpisal, ne bi mogel diplomirati.
 
Pavzerstvo ni termin, ki bi bil definiran v pravnih aktih, še manj pa gre za status. V pogovornem jeziku se s tem označuje študente, ki so vpisani na fakulteto, niso pa vpisani v noben letnik (oz. absolventski staž). Nekatere fakultete razlikujejo med študenti, ki so “obviseli” med letniki, in študenti, ki niso diplomirali v času rednega (oz. podaljšanega) absolventskega staža. Razlika je le v plačevanju obveznosti – marsikje t.i. pavzerjem, ki so obviseli med letniki, opravljanje študijskih obveznosti (t.j. izpitov) zaračunavajo, medtem ko študentom, ki jim je iztekel status, opravljanje izpitov sicer zaračunajo, vendar jim ni potrebno plačati zagovora diplomske naloge (ali ga npr. ni potrebno plačati pod pogojem, da so vse izpite opravili, dokler so še imeli status).


Za Študentsko svetovalnico ŠOU V Ljubljani
Matjaž Rambaher

Strahovi novopečenih študentov?

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Telefon zvoni. Neznana številka.
 “Halo!”

“Živjo! Mojca tukaj, Majina prijateljica, dala mi je tvojo številko. A imaš minutko časa? Sprejeta sem na psihologijo, pa imam nekaj vprašanj zate. Celo zmedo imam v glavi.”

Sledilo je ogromno vprašanj. Ali sem prav izbrala? Kakšni so profesorji? Kakšni so izpiti? Kakšni ljudje se vpišejo v program, so sami “piflarji”? A psihologi radi žurajo? Kje si stanovala? Kaj pa cimre? Ali je bolje, da se vozim? Si čutila domotožje? Kaj pa, če nisem prav izbrala? Kaj pa, če ne bom zmogla? Psihologija je baje težka? In tako dalje …

Takšna in podobna vprašanja se pletejo po mislih marsikaterega novopečenega študenta. Spreletavajo ga najrazličnejši občutki: vzhičenost, pričakovanja, trema, veselje, zaskrbljenost, strah, radovednost. Ljudje se čustveno ne odzovemo neposredno na situacijo, temveč na pomen, ki ga pripišemo situaciji. Marsikdaj pride v ospredje strah kot notranji znak, da se oseba nahaja v situaciji, za katero ni dovolj pripravljena. Ponavadi strah omogoča hitro in avtomatično oceno ogrožajoče situacije, trenutno mobilizacijo organizma in pripravljenost na adaptacijo. Mojca je do zdaj bila v varnem, predvidljivem okolju, kjer je na cesti srečevala svoje profesorje, pri maši je tu in tam srečala malodane vse sošolce. V razredu se je počutila domače, saj so se skoraj vsi poznali že iz osnovne šole. Zdaj pa, ko s Koroške prihaja v Ljubljano, bo v predavalnici predaval siv striček z belo brado, ki ga bodo vsi gledali kot “Boga”, sami pa bodo le še vpisne številke od 25896 dalje. Seveda je Mojco malo strah, kako bo pristopila do tega “Boga” in mu povedala, da ni le številka 25899 in da ji je ime Mojca. Ob taki predstavi o fakulteti in dogajanju na tej bo zelo hitro občutila domotožje. Na srečo bo ob drugem predavanju ugotovila, da ima še približno petdeset sotrpinov in da profesor nima sive brade, ampak je prav prijeten gospod z brki, ki se med predavanji rad pošali.

Mladi študentje se z vpisom na fakulteto znajdejo v novih situacijah, ki od njih zahtevajo prilagoditve. Novi sošolci, novi sostanovalci, nova soba, nova predavalnica, novi klubi, nova knjižnica … vse novo. Organizem stalno teži k vzpostavljanju ravnotežja med notranjim sistemom in zunanjim svetom: neprijetne emocije nas spodbudijo k akciji, prijetne pa so povezane s kvaliteto življenja. Pretiran strah nas lahko hromi in v situacijah lahko odpovemo. Zato se je potrebno naučiti obvladovati svoja čustva. Težava nastane, ko oseba ocenjuje, da se ni sposobna spoprijeti z življenjskimi problemi – postane anksiozna. V tem primeru je dobro, da se oseba vpraša, česa konkretno jo je strah. Konkretizacija objekta strahu nam pomaga, da zožimo fokus na specifično situacijo, ki nam vzbuja strah. Tako je na primer Mojca na koncu pogovora ugotovila, da se najbolj boji, da ne bo imela nikogar, s katerim bi lahko poklepetala med odmorom, da bo osamljena. Ko je pa malo bolje razmislila, je ugotovila, da bo med petdesetimi ljudmi zagotovo našla koga, s katerim bo lahko izmenjala mnenje o prvem vtisu o profesorju, o raznih peripetijah, o katerih se šušlja, o dobrih žurih.  Ugotovila, je da je skoraj nemogoče, da bo osamljena, če bo sama želela vzpostaviti kontakt z drugimi.

Ponavadi imamo občutek, da si v težavnih situacijah ne moremo pomagati, ne sami ne s pomočjo drugih. Vprašanje “Kaj lahko storim?” je namenjeno preprečevanju negativnih misli. S pomočjo določenih vprašanj lahko sami ugotovite, kaj lahko storite, da bi lažje uspešno premagovali težavne situacije. Naredite si seznam možnosti in odgovorite na naslednja vprašanja: kakšna sredstva in sposobnosti imam, ki mi lahko pomagajo v dani situaciji? Kakšne so moje izkušnje z uspešnim premagovanjem podobnih situacij? Kakšno pomoč, nasvet lahko pričakujem od drugih ljudi? Kakšne podatke lahko dobim, da bi mi pomagali učinkoviteje premagati situacijo? Ko zberete vse te informacije in si jih napišete, boste ugotovili, da obstaja precej rešitev v določeni situaciji in vašo glavno misel “Kaj, če ne bom zmogel?” nadomesti trditev “Zmogel bom, ker imam dokaze za to”. Dobro se je spomniti, če smo že kdaj bili zdoma: v srednji šoli, na morju s prijatelji … Prav fino smo se znašli. Kuhali smo si sami. Sošolec je imel recept za palačinke, ki sem jih sama spekla. Mamo sem klicala za navodilo, kako oprati umazane brisače. Koristno si je tudi reči: “Če sem takrat zmogel, bom tudi zdaj.”

Dandanes, ko so informacije dosegljive na vsakem koraku, je veliko lažje biti bruc, kot je to bilo nekoč. Možnosti je veliko, potrebno je biti odprt zanje, iznajdljiv, zgrabiti priložnosti, raziskovati vse vrste aktivnosti, zabavati se, doživeti stvari, negovati prijateljstva, sodelovati in ne zmagati. Zavedati se je potrebno, da je normalno, da bomo včasih začutili tudi strah, saj nas ta opozarja, da moramo nekaj spremeniti, se prilagoditi. Anksioznost pa je v vsakem primeru odveč, saj sploh ni dvoma, da ne bi zmogli. Ozrite se nazaj in ugotovili boste, kaj vse ste do zdaj zmogli in odgovor boste dobili na pladnju. Zapomnite si: za vsako težavno situacijo obstaja rešitev, odločitev, za katero možnost se boste odločili, pa je vaša. Ne smete pozabiti na vse pozitivne strani študijskih let, aktivnosti, ki vam polnijo baterije, možnosti, ki vam jih ponuja status. Pomembno je, da ste stalno v stiku s samim seboj in se zavedate, kdo ste in kaj želite. Da bi človek našel pravi stik s seboj, si mora vzeti trenutke za “izklop”, mir, sprehod, druženje, poslušanje glasbe, humor, za trenutke, ko čuti sebe. Naj trajajo vsaj nekaj minut na dan – čim dlje, tem bolje. Srečno!

50 let trdega diska

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Letošnje leto bo trdi disk zabeležil lep jubilej. Pred 50-imi leti je namreč na tržišče prišla prva generacija trdih diskov. Leta 1956 je prvi magnetni medij za hranjenje podatkov uspel shraniti do pet megabajtov podatkov, cena za navedeno kapaciteto pa je znašala vrtoglavih 50.000 ameriških dolarjev. Danes pa smo priča malim napravicam, ki lahko brez težav shranijo pet gigabajtov podatkov, torej kar tisočkrat več kot prvi trdi disk pol stoletja nazaj. Tudi cena teh napravic (zvečine gre za sodobne predvajalnike glasbenih in video vsebin) je bistveno bolj prizemljena, saj si jih lahko omislimo že za nekaj deset tolarskih tisočakov. Pomnilniške zmogljivosti so se torej v zadnjem desetletju izjemno povečale, tako da se danes brez sramu pogovarjamo o pomnilniških zmogljivostih ranga par deset ali sto gigabajtov, ki se nahajajo pravzaprav v skoraj slehernem sodobnem namiznem ali prenosnem računalniku.

Skupaj z rastjo pomnilniških zmogljivosti pa raste tudi število načinov uporabe. Sprva je bila namreč raba trdih prikovana (bolje rečeno privijačena) v osebne računalnike ter strežnike, danes pa jih najdemo takorekoč povsod. Kot večina sodobnih naprav, so tudi trdi disk skozi leta doživeli miniaturizacijo. Iz velikih soban so se dokaj hitro preselili v omare, zatem pa je že sledila standardizacija na danes poznane mere. 5,25-, 3,5- in 2,5-palca so že običajne mere trdih diskov, a tu se pomanjševanje ni ustavilo. Z rastočimi potrebami po prenosnih in lahkih napravah (npr. mp3 predvajalniki, digitalne kamere …) so proizvajalci trdih diskov dobili nove izzive, kateri jim še dandanašnji ne pustijo spati. Izdelava majhne in zanesljive naprave z mehanskimi deli za hranjenje ogromne količine podatkov le ni tako preprosta (pomnilniški čipi so tu na boljšem, čeprav ne premorejo tako visokih kapacitet). Med trenutno najmanjšimi trdimi diski na tržišču najdemo naprave, katerih premer je enak premeru kovanca za 50 tolarjev (ali kovanca za dva evra, če želite), nanj pa je moč shraniti dobre 4 gigabajte podatkov.

Kot medij za shranjevanje podatkov trdi diski prevzemajo tudi področja, ki se ukvarjajo z video vsebinami. Filmskim zanesenjakom, ki se pogosto poslužujejo DVD snemalnikov, dodajanje trdega diska predstavlja idealno kombinacijo, saj lahko po potrebi za trenutek zaustavijo in kasneje ponovno poženejo film, ki se med pavzo snema na trdi disk (za odhod na toaleto tako ni več potrebno čakati na reklame), seveda če gre za TV prenos. Zaradi relativne enostavnosti uporabe in preproste vgradnje tako trdi diski prodirajo v večino naprav, ki predvajajo ali snemajo video vsebine. Mimogrede, najnovejši televizorji so vse pogosteje opremljeni s trdimi diski prav zaradi tega, saj se tako proizvajalci znebijo večjih stroškov za proizvodnjo dveh naprav. En izdelek namreč premore le en daljinski upravljavec in bistveno manj kablov. Praktično, kajne.

Naslednje področje, na katerega proizvajalci trdih diskov močno računajo, pa je avtomobilska industrija. Da, prav ste prebrali. Trdi diski so že in bodo tudi v bodoče našli pot v avtomobile različnih proizvajalcev. Prvenstveno so bili namenjeni shranjevanju obsežnih map in zemljevidov, ki jih uporabljajo navigacijske naprave, a so se izkazali z visoko kapaciteto, kar je snovalcem jeklenih konjičkov omogočilo, da jih uporabijo tudi za druge namene. Zato jih neredko vidimo tudi v vlogi strežnika podatkov, ki napravam v avtomobilu posreduje glasbo in video posnetke, v prihodnosti pa naj bi se na ta medij shranjevali tudi vsi podatki o delovanju vozila, kar bo v pomoč predvsem serviserjem pri odkrivanju in odpravljanju morebitnih napak. V ta namen so proizvajalci, prednjači predvsem podjetje Hitachi, trde diske ustrezno ojačali, da so kos tudi najbolj nemogočim temperaturam in drugim vplivom iz okolice (tresljaji, nadmorska višina), kar jim omogoča delovanje na slehernem delu zemeljske oble, kamor lahko pridemo z avtomobilom.

Podjetja, ki opravljajo tržne raziskave, so izračunala, da je bilo od leta 1956 do danes prodanih okoli dve milijardi trdih diskov. A ta številka se bo v prihodnje le še povečevala, saj strokovnjaki ne vidijo možnosti, da bi trde diske nadomestila kakšna druga naprava za hranjenje velike količine podatkov.

Miran Varga

Identiteta, podoba, ugled

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-
Brave woman keeps arms on hips, smiling confident, casting a superhero with cape shadow on the wall. Ambition and business success concept. Leadership hero power, motivation and inner strength symbol.
Foto: Bulat Silvia iz iStock

Identiteta, podoba (imidž), ugled. Besede vsi poznamo in jih vsak dan uporabljamo. Vendar pa – ali vemo, kaj pomenijo? Vse prepogosto se zgodi, da pomene pojmov zamenjujemo in enačimo. Res je, da so med seboj povezani, nimajo pa enakega pomena.

Če ponazorimo s primerom: vsak posameznik ima svojo identiteto, ki se izoblikuje že zelo zgodaj; je tisto, kar človek v resnici je, kar dejansko čuti. Podoba je projekcija oz. odsev identitete v glavah prejemnikov, torej, kako me vidijo drugi, kaj si o meni mislijo. Na podobo močno vpliva posameznikova predstavitev in njegovo obnašanje v družbi. Zelo pomemben je tudi prvi vtis, ki nastane ob prvem srečanju z drugo osebo. Ugled pa se ustvarja skozi daljše obdobje. Bolj kot je podoba usklajena z vrednotami v družbi, večji ugled bo užival ta posameznik. Vsi pa se trudimo, da bi imeli čim boljši sloves – v javnosti, med prijatelji in v službi. Prav tako se dobro zavedamo, da ugleda ne pridobimo v enem dnevu, lahko pa ga v tem času izgubimo, zato vnaprej (zavedno ali ne) načrtujemo, kako se bomo predstavili v družbi, kako bomo oblečeni, kje bomo pili kavo …

Te pojme lahko prenesemo tudi na organizacijo. Identiteta organizacije je skupek vizije, filozofije, vrednot, ki jih določena organizacija želi predstaviti javnosti, hkrati pa želi, da jih sprejmejo tudi zaposleni. Navzven se organizacija predstavi s komuniciranjem različnim javnostim in se od ostalih organizacij loči s svojim logotipom, zaščitnim znakom, sloganom in tudi komunikacijskim slogom. Javnost si nato podobo organizacije ustvari iz sporočil, ki jih ta posreduje. Vse, kar sliši o tej organizaciji, vsakršna izkušnja, ki jo ima z njo, ustvari v posameznikovi glavi določeno podobo o organizaciji. Več bo pozitivnih izkušenj posameznika s to organizacijo in več dobrega bo slišal o njej, bolj ji bo zaupal.

Ugled je vrednost organizacije, je njeno najdragocenejše premoženje, zato je treba z njim skrbno upravljati. Grajenje ugleda organizacije je dolgotrajen proces, ki ga je treba načrtovati in nadzirati. Sem sodijo vsa pojavljanja organizacije v javnosti. Na ugled organizacije vplivajo tudi zaposleni, predvsem s svojo pripadnostjo podjetju. Dober glas vedno seže v deveto vas in zaposleni so najbolj verodostojni glasniki organizacije, ki jim javnost (prijatelji, znanci) najbolj verjame.

Bodite ugledni in zgledni!

Mateja Rozman
Študentska sekcija
Slovenskega društva za odnose z javnostmi

Deček

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Marko Rop je pesnik, pisatelj, ilustrator. Pa kipe izdeluje. Pa študent je; ampak pustimo to. Živi v Kostelu ob Kolpi in se brati z nočnimi veščami, listi rabarbare, belimi pticami in, seveda, številnimi obiskovalci. Zelišča nabira na travniku in v samotnem gozdu, na vrtu dela, na seniku fotografira, v temi sobe piše roman; “od zemlje in od besede” je. Nedavno je izdal pesniški prvenec z naslovom Deček in konj. Mrzlično ilustrira. 5. septembra 2008 bo končal pisanje romanesknega prvenca Pianist in Jagned.

Rad in veliko se zaljubljaš. Kakšna je ljubezen, v kateri goriš (te dni)?Ljubezen, v kateri gorim – to je kres, ki so ga zakurili popotniki v pisanih oblekah, z obrazi, ožganimi od vzhodnih sonc. To je ogenj, okoli katerega pod večerom plešejo umazana deca, ženske v pikčastih oblekah podajajo pečena jabolka temnim moškim z zavihanimi rokavi, s pošvedranimi čevlji. Je jutro zarana, le še žerjavica, beli konji tečejo v dalj, jagnjedi visoko rastejo. (Te dni se zaljubljam v Kaliningrad, kamor odhajam malo posedat med mivko, sovjetske raketne platforme in velike stare ladjurine, polne ptic.)
 
Na nočni omarici imaš tri knjige. Nam zaupaš, katere in zakaj si jih položil tja?
Berem Boj proti prahu, delo ljubega Marka Švabića. Ta oranžno-črna knjiga se me drži že kak mesec. Driča se z mano kot kak priročnik o hoji, te dni, ko sem pretežno človek Ljubljane. V kovčku, ki je sedaj moja nočna omarica, leži še Heliks in Tibija Iva Svetine, ki jo odpiram še bolj pazljivo kot Marka. In še ena knjiga je tu, SFR Jugoslavija dr. Avguština Laha, da se hitreje spomnim tistih časov, ko sem zbiral metulje in gledal češkoslovaške risanke. 
 
Pianist in Jagned – v kakšnih zgibih si zapisal prvi stavek svojega romanesknega prvenca in kakšna besedna plazma, h kateri se še in še vračaš, te čaka na računalniku?
Prvi stavek sem zapisal decembra, ko sem prebral Naravni roman avtorja Georgija Gospodinova. V ateljeju v Kostelu sem slikal neko pokrajino, v kateri iz tal rastejo visoke črke, kakor drevesa. Bil je večer za sedenje in dolgo sem sedel. Potem sem odložil čopič in začel pisati. Po tistem sem veliko sedal “dol”. Moram sedeti in hoditi, dolgo časa, da potem lahko pišem. Da se potem lahko vračam “v”.
 
Umetnik si. Umetnost te ljubi. Jo ljubiš ti, kakšen je tvoj odnos do nje?
Veliko se je treba luščiti, odluščiti se je treba, da postaneš človek. Vsa ta velika lupina, ki jo luščim dol. Je to nekaj neskončnega? Neresničnega? Neobstoječega? Vsekakor se dosti postavljam pred ogledalo in se bratim z odsevi onkraj. Veliko reči me dela takega, da se počutim, da obstajam. Ljubim, sem ljubljen. Se smejim. Oblekica besede umetnost je ena sama žalost. Buča v poznem oktobru, izvotljena. Prižigem svečko. Še raje pa sem tiho.
 
Tvoj pesniški prvenec Deček in konj je vžgal srca. Kateri od odzivov ti največ pomeni?
Lepo mi je, ko je tak čas, da berem svojo poezijo in se ne prepoznam v njej, ko se me dotika. Lepo je biti iskren. In zdi se mi, da so najbolj iskrene reči neubesedljive; lepo mi je, ko človek ne išče besed, ko preprosto pusti, da kapljajo, neslišno.
 
Rad imaš jesen. Bi bralcem revije Študent šepnil kak jesenski utrinek?
Zelo, zelo rad imam pozno jesen, ko mine pisanost dreves, ko se nosi volna. Takrat je čas najredkejših barv. Izmišljujem si nove orise v paleti barvnih stanj. Sedim pod jablano na hribu, gor je Kostelski grad, spodaj Kolpa. Šoja prileti, meta je posušena. Diši. Trsje angelike, mokrota mahu, veter nosi mraz. Ugasnem cigareto. In sem čisto navaden. In lep.

Nina Kokelj

Mesto žensk

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Letošnji 12. Mednarodni festival Sodobnih umetnosti – Mesto žensk bo med 2. in 10. oktobrom v Ljubljani predstavil številne mednarodno priznane ustvarjalke z različnih področij umetnosti. Program bodo spremljale okrogle mize, predavanja in umetniške delavnice. Festivala se bo udeležilo preko 45 umetnic in umetnikov  iz Francije, Italije, ZDA, Nizozemske, Nemčije, Kanade, Švice, Hrvaške, Srbije, Belgije, Avstrije in Slovenije. Letošnje Mesto žensk bo raziskovalo različne pomene zgodovine in spomina.

V nedeljo, 1. oktobra, ob 20.00 uri, dan pred uradnim odprtjem festivala, bo v Galeriji Alkatraz, AKC Metelkova mesto, otvoritev razstave Qui va nous apprendre ? se tenir debout? / Kdo nam bo pokazal, kako se postaviti zase? kanadske risarke stripov, pevke in kitaristke Genevi?ve Castrée . Njeni novejši stripi in kantavtorski napevi nasprotujejo ameriški gonji proti terorizmu, kar je za avtorico, ki slovi po vase zazrtih in poetičnih zgodbah, precejšen tematski zasuk. Ob spremljavi krhkih, večinoma akustičnih pesmi, ki stripe vsebinsko dopolnjujejo, se sprehod skozi gozd sredi belega dne lahko spremeni v soočenje s strahovi noči.

V četrtek, 5. oktobra, ob 23.00 pa ne zamudite v Menzi pri koritu, AKC Metelkova mesto
koncerta Bonfire Madigan (ZDA). Za Madigan nekateri pravijo, da ustvarja lastni svet avant-popa, chamber-rock eksperimentiranja in powerhousea. Njen močan glas posreduje neubranljiva čustva, njena glasba pa ustvarja nov jezik, ki je tako star kot najstarejša indijanska zdravilka in tako sodoben kot medgalaktično vesoljsko potovanje. Slovenska javnost jo morebiti pozna po zadnjem dokumentarcu Saša Podgorška z naslovom Divided States of America (2005), kjer je spremljala skupino Laibach na njihovi turneji po ZDA.

Več o obširnem festivalskem programu na: www.cityofwomen.org.

Miami Vice

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

Žanr: triler
Režija: Michael Mann
Scenarij: Michael Mann po zgodbi Anthonyja Yerkovicha
Igrajo: Colin Farrell, Jamie Foxx, Li Gong, Luis Tosar, Naomie Harris, John Ortiz, Ilan Krigsfeld, Chris Astoyan idr.
Na sporedu od: 14.9.2006
Dolžina: 134 min

Skoraj trideset let je že minilo odkar smo na TV ekranih uživali v napeti televizijski seriji, katero so s kupom blišča napovedali albatrosi in drzna glasba. Gre seveda za vsem dobro znano detektivsko serijo Miami Vice, ki sta znala gledalce prikovati pred TV zaslone. Naveza belopoltega in temnopoltega detektiva je znala nasmejati s situacijsko komiko, prav tako ni manjkalo akcijskih prizorov ob katerih je gledalcem zastajal dih. Piše se leto 2006 in napočil je čas za re-make. V Hollywoodu so se pač odločili, da bi obujanje serije manj “zažgalo”, medtem ko jim za film ne bo težko najti dovolj vsebine in podobnosti z originalom.

Tako smo letos priča trilerju Miami Vice. V njem bomo lahko spremljali dva hladnokrvna detektiva, ki v lovu na zločince storita tudi marsikaj nezakonitega. Režiser se je odločil obdržati imena in nekatere dele prvotnega scenarija, zato imata detektiva Ricardo (upodobil ga je Jamie Foxx) in Sonny (igra ga Colin Farrell, ki se bo poznavalcem sicer zdel malce pregrob za to vlogo) tudi tokrat opravka z narkotiki. Podtalno delovanje pomeni, da se junaka vtihotapita v razvejano in dobro organizirano mrežo prekupčevalcev z mamili. Zaradi delovanja na drugi strani zakona sta v vedno večji moralni dilemi, kaj je prav in katere meje ne smeta več prekoračiti, vroče ozračje pa še dodatno greje Sonnyjeva ljubezen do žene glavnega kriminalca Isabelle (privlačana Li Gong) in grožnje Ricardovim najbližjim. Težave so tu …

Napovedi

Klik – za popolno življenje [Click]

Žanr: komedija
Režija: Frank Coraci
Scenarij: Steve Koren in Mark O'Keefe
Igrajo: Adam Sandler, Kate Beckinsale, Christopher Walken, David Hasselhoff, Henry Winkler, Julie Kavner, Sean Astin idr.
Na sporedu od: 21.9.2006

Ko daljinski upravljalnik najde novo dimenzijo …

Za živo mejo [Over the Hedge]

Žanr: animirana družinska komedija
Režija: Tim Johnson in Karey Kirkpatrick
Igrajo: Bruce Willis, Garry Shandling, Steve Carell, Wanda Sykes, William Shatner, Nick Nolte, Thomas Haden Church idr.
Na sporedu od: 21.9.2006

Za živo mejo skrivajo “vrata v udobno življenje”, saj tam živijo ljudje, ki živijo za to, da bi jedli, ostanke pa prijazno puščajo v srebrnih posodah. Mar res?

Prepovedan sadež [Hard Candy]

Žanr: drama
Režija: David Slade
Scenarij: Brian Nelson
Igrajo: Ellen Page, Patrick Wilson, Sandra Oh, Odessa Rae, Gilbert John, Jennifer Holmes idr.
Na sporedu od: 28.9.2006

Tudi pametne punce delajo napake …

Dalaj Eegol, umetnik s pridihom raperja

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

»Slovenci, zalijte rože«

Pisalo se je leto 1994, ko je deviška kožica slovenskega rapa počila. Na sceno je vpadel Ali En in z doslej verjetno najboljšim slovenskim rap albumom Leva Scena opozoril na (ne)kvaliteto slovenske glasbe. Sledil je bolj funky album Smetana za frende, sprememba imena, še dva, sicer medijsko manj odmevna albuma, in sprememba načina  življenja, ki ga je, v skejterskem žargonu rečeno, zavrtela za three sixty grands.  Tako je danes  Dalaj Eegol, ki skupaj s soprogo Mirando svobodo in srečo išče v indijskem mestecu Auroville.

S čim te je Indija do zdaj napolnila, pa te Slovenija v času, ko si živel tu, ni, in ali v Indiji pogrešaš kaj iz Slovenije?
Predvsem s toploto, v Indiji sem namreč že od januarja. Polni se vsekakor komunikacija na mednarodnem nivoju in za razliko od Slovenije bančni račun. Včasih pogrešam le kakšno kvalitetno osvežujočo gozdno senčko.

Prevod tvojega imena (Dalaj Eegol) pomeni “ocean kroži”. Kje pa kroži tvoja ustvarjalnost v teh časih?
Ukvarjam se s kar nekaj projekti, ki jih lahko zasledite na www.kerubin.com, kar je spletna stran naše galerije v Izoli. Med drugim montiram Art video spot za projekt Stoli/Chairs in nekaj komercialnih projektov, ki so “uleteli” sproti. Izdali smo DVD Manhattan N.Y. in Kodeks DVD, kjer najdete šest mojih videospotov, na Kodeksu pa Mirandino e-knjigo Kodeks in Lidia.

Večina se nostalgično spominja Ali Ena. Ga tudi ti še čutiš v svojem telesu?
Iz lastne izkušnje vem, da temu dejansko ni tako. Ko sem lani izdal  CD Dalaj D'Rap, so se kvazi Ali Enovi fani odzvali zelo slabo. Sicer sem pa CD posnel zgolj zaradi prošenj po bonus rap materialu, ki naj bi ga taisti fani bili na smrt potrebni. Prodalo se je nekje 120 CD-jev, kar pomeni, da me v Sloveniji ne pogreša ravno masa ljudi. Smetana za frende je namreč bila prodana v približno 3500 izvodih in to v samozaložbi, Red'a'Red pa je bil izključno Art projekt, ki še traja. Hecno je to z Ali Enom; menim, da je podobno situaciji, ko se naučiš voziti kolo in ga nato za dolgo časa opustiš. Sam sem precej na kolesu, tako da je mogoče primerjava slaba – morda je boljši primer smučanje. Smučam pa ne, odkar sem začel s skateboardingom. Sicer se pa tudi v Indiji najde skate park.

Po čem hrepeniš, ti budizem to nudi?
Budizem je smer, ki nam, vsaj meni, približa smisel življenja. Budisti namreč sledijo učenju Bude, ki je pokazal, da se lahko že v tem življenju osvobodimo spon, ki nas vežejo, za razliko od krščanstva in islama, ki učita, da bomo odrešeni šele v onostranstvu. Cilj je torej svoboda in sreča, a vsekakor ne na račun izkoriščanja drugih bitij. Živeti le za sendvič in za plačevanje davkov je grozota. Slovenija je šele dobro stopila na pot kapitalizma, tako da bolj “hard” obdobje šele prihaja. Vendar je to zgolj moje osebno mnenje.

Katerega svetovnega voditelja bi, če bi imel priložnost, zamenjal in kaj bi bile tvoje glavne poteze?
Zagotovo bi najprej menjal “grmovje” v ZDA in postavil Hillary ali pa Obamo na oblast. Tako bi prvič dobili žensko za predsednico ali pa prvega temnopoltega predsednika v ZDA. Naslednji izbor bi bil kitajski predsedniški moment, s čimer bi razrešil problematiko na Tibetu in HH Dalai Lami ter ljudstvu Tibeta povrnil vsaj delček za vse hudo storjenega. Poskusil bi kaj ukreniti tudi na talibanskem področju in brcnil britanskega modela na igrišče, da se sprosti na tekmi fuzbala.

Meniš, da mladi dovolj izražajo svojo kreativnost ali so preveč pasivni?
Vsekakor pasivni. Za pozitiven slovenski zgled si morda oglejte www.zek.si.

Katere barve v tem trenutku najbolje naslikajo tvojo osebnost in kaj poosebljajo?
Glejte naslovnico albuma D'Rap na www.dalaj.com in ga kupite kljub pasjim kritikam.

Katero indijsko besedo bi v razmislek poslal Slovencem in zakaj?
Om, ker zajema vse, kar je, je bilo in bo. In Om Namaha Shivaya, da ne pozabimo. Om Veliki Gospod Shiva. God is a DJ. Pa zalijte rože.

Če si bil nekoč “vesoljček”, ki naj bi bival onstran, in če danes krožiš kot ocean, kakšna prihodnost se torej obeta?
Ja, s prvimi zaslužki CD-ja Leva Scena sem si dal pod desno koleno vtetovirati Alien Workshop logotip, kar vsekakor ni bilo lebdenje onstran. Dalaj je bil že ob svojem penetriranju v zemeljsko orbito bolj “spejsi” kljub temu, da so mediji krasno poskušali zadevo zabrisati in vse skupaj izničiti. Sedaj je Ali En zaplaval v oceanu in se  še uči  leteti v telesu. V sanjah namreč že zna.

Tadej Buzeti

Samomor med mladostniki

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

T.M. (17 let): “Enostavno ne zdržim več … Doma je vse narobe, v šoli mi gre na slabše, sploh ne vidim več smisla, da bi se trudila za dobre ocene … Zdi se mi, da sem popolnoma sama … pa saj tudi sem – v družbi me nikoli niso sprejeli, zato se raje umaknem stran od vsega … Ko me vsaj ne bi bilo … Kot da bi ugasnil luč na stikalu … in potem mirna, prijazna tema … saj nihče ne bi opazil, da sem šla …”

Samomor je dejanje, s katerim oseba z lastno voljo, željo in odločitvijo zavestno, namerno ter načrtovano konča svoje življenje. V Sloveniji si vsako leto vzame življenje približno 20 mladostnikov (med njimi je štirikrat več fantov), kar nas po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije uvršča med deset najbolj ogroženih držav. Stopnja samomora pri mladostnikih v zadnjih letih narašča.

K.B. (16 let): “Ali si lahko kdaj večji gospodar svojega življenja kot takrat, ko lahko sam odločiš, kdaj in kako ga boš končal?! Fenomenalen način, da zapustiš ta dolgočasen svet! Jaz bi odšel v “velikem slogu” … kdo me sploh lahko ustavi?!”

Kaj mladostnika motivira, prisili v samomor? Kje je vzrok takšnemu odporu do življenja, občutku brezizhodnosti, avtoagresivnosti? Kje so pri takem človeku “mladostniški polet”, pričakovanja, optimizem glede prihodnosti, sprememb, ki jih prinaša? Je trenutna (adolescenčna) kriza močnejša od volje do življenja? …

Jasnega odgovora ni. Na splošno je težko govoriti o vzrokih, ki pripeljejo adolescente do samomorilnega vedenja. Obstaja več do sedaj znanih dejavnikov, ki v medsebojni interakciji povečajo možnost samomorilne ogroženosti. Večina teh dejavnikov je enaka tistim, ki se pojavljajo tudi v odrasli dobi, nekateri pa so zaradi značilnosti razvojnega obdobja specifični za populacijo mladostnikov. Spolni razvoj, telesne spremembe, prehod v odraslost, postopna ločitev od staršev, oblikovanje lastne identitete – težave ter motnje na teh področjih so lahko povezane s samomorilnim vedenjem. Najpomembnejši dejavniki tveganja naj bi bili naslednji: predhodni poskus samomora, samomorilna zgodovina v družini, duševne motnje, pri katerih izstopajo motnje razpoloženja (sem spada depresija), zasvojenost z alkoholom, nizka samopodoba – samostojno ter kot simptom depresije, impulzivnost ter agresivnost kot osebnostni potezi, anksioznost, motnje vedenja. Med dejavnike tveganja se uvrščajo tudi neugodni življenjski dogodki – resnejše težave v šoli, z vrstniki, zlorabe in tudi značilnosti družinskega okolja (npr. disfunkcionalne družine, pomanjkanje podpore, nasilje …).

Za adolescenco je značilno pogostejše razmišljanje o smrti ter relativno visok odstotek samomorilnih misli, pogoste so tudi različne oblike samopoškodovalnega vedenja. Prav tako so mladostniki bolj dovzetni za razne psihosocialne stresorje, ki lahko pospešijo razvoj samomorilnega vedenja.

Ob številnih spremembah v doživljanju in vedenju mladostnika je nekoliko težje razbrati opozorilne znake, ki nakazujejo samomorilno ogroženost, a vendar ti obstajajo. Trajajoča in globoka občutja žalosti, brezupa, brezvoljnosti, umik iz socialnega okolja, konfliktnost z okolico, neposreden govor o samomoru … so le nekateri možni indikatorji, ki lahko opozorijo na mladostnika v stiski. Opozorilni znaki, vse večja osveščenost javnosti, preventivni programi in razvitost (in dostopnost) strokovnih služb, specializiranih za delo z mladimi v stiski ter krizne intervencije nudijo upanje, da je samomor med mladimi preprečljiv.

PSIHIATRIČNA KLINIKA LJUBLJANA
1260 Ljubljana – Polje, Studenec 48

doc. dr. Andrej Marušič, dr. med, univ. dipl. psih.
Specialist psihiater
pon. in pet.: 15:00 – 19:00

tel.: 01 5872 100
e-pošta: andrej.marusic@psih-klinika.si

Tabor na potapljaški način

Avtor:
Nevtron & Company, d. o. o.
-

DRM Tabor Brač 2006

Kot vsako leto je bil tudi letos organiziran potapljaški tabor Društva za raziskovanje morja (DRM). Tokrat je potekal  na jadranskem otoku Braču z rekordno udeležbo 43 potapljačev v 14 dneh.

O otoku
Otok Brač je z Vidovo goro (778 m) najvišji in hkrati tretji največji otok na Jadranu. Verjetno ga vsi poznamo po kraju Bol, ki slovi po plaži Zlatni rat in velja za surferski raj. Poleg turizma se otočani ukvarjajo še s poljedelstvom, vinogradništvom, pridelavo oljčnega olja in kamnoseštvom. Brač ima tudi lastno letališče, kar pomeni, da se lahko iz Zagreba dokaj poceni pripeljete kar z letalom. Mi smo se na pot podali z avtomobili. Iz Splita nas je trajekt prepeljal v Supetar, od tod pa je še približno 40 km vožnje do Sumartina. Sumartin je majhno, mirno mestece, kjer ni tiatega pravega, masovnega turizma – zaman boste iskali disko in živo glasbo, v celem mestu najdete namreč samo kakih šest ali sedem lokalčkov, trgovino, pošto in pekarno. Zanimiv je tudi zato, ker se je ohranilo še precej starih kamnitih hiš s tipičnimi modrimi polkni in škrtim okrasjem.

Organizacija
Letos je tabor potekal v sodelovanju s potapljaškim centrom Manjana iz Sumartina. Center zelo uspešno vodi Čeh Miro s svojimi tremi pomočniki Janom, Irko in Milom. Potapljali smo se iz Sumartina in iz Milne. Ker je bila večina boljših lokacij dosegljiva le iz Milne, ki se nahaja na drugem koncu otoka, smo najprej imeli namen tam tudi spati, a zaradi zapletov to žal ni šlo. Tako smo bili nastanjeni v Sumartinu v apartmajih ali v kampu, ki je bil hkrati tudi sedež potapljaškega centra in naša baza za sestanke. Z Mirom smo vsak večer predebatirali sprotno dogajanje in se dogovorili o vseh podrobnostih glede naših aktivnosti naslednji dan. Kljub oddaljenosti je  bilo za vse zelo dobro poskrbljeno. Za prevoz potapljačev in opreme v Milno je imel center celo svoj minibus (kombi za 11 ljudi) s prikolico. Tako se nas je samo del peljal z lastnimi avtomobili. Oba centra sta zelo dobro opremljena in premoreta sušilnico za opremo, zadostno število jeklenk in zmogljive kompresorje za polnjenje jeklenk. V Milni je baza za največjo barko s kapaciteto 18 potapljačev, v Sumartinu pa sta dve manjši barki za 12 in 8 potapljačev.

Lokacije
Potapljaške lokacije so bile letos enkratne. Nismo se potapljali le na Braču, temveč tudi na Šolti, Hvaru, Paklenih otokih in tudi na celini. Presenečen sem bil nad tem, kako so obale skalnate in dobesedno naluknjane kot švicarski sir. Na skoraj vsakem potopu smo naleteli na votlinice, tunele in “dimnike”. Posebna ponudba centra je tudi jama Manajama 2, čisto prava kraška jama, ki jo je zalilo morje in se je mogoče v njej potapljati. Sicer je pristop malce otežen, saj se v jamo spusti po 7 metrov dolgi lestvi, a tisti, ki so se v jami potapljali, so prišli nazaj vidno navdušeni. Ostalim je ostal le film! Potopili smo se tudi na dve precej lepo ohranjeni ladijski razbitini, ki pa me nista pretirano navdušili.

Uvala Vrulja
Na severnem delu uvale se nahaja velika vrulja, po kateri je uvala dobila ime. Čehi ji pravijo “podmorska reka”. Pravzaprav gre za podvodni izvir sladke vode, ki ob močnem deževju na površini daje vtis, da voda vre. Zaradi mešanja sladke in slane vode živi tam precej endemitskih vrst. Nekaj posebnega so tudi stebri pred vhodom, saj so, tako kot vhod v samo jamo, pokriti z vijoličastimi “cvetovi”. Okrog teh stebrov, ki naj bi se dvigovali iz globine 70 metrov, živi veliko ribjih jat in prizor je presunljiv – kot bi bil na drugem planetu. Ta potop je resnično poseben in si zasluži posebno mesto v reportaži.

Hvar: Rt Kabal in Rt Smočiguzica
Posebnost Rta Kabal je podmorski tunel, dolg okrog 10 metrov. Tu smo videli tudi hobotnico, ugorja, izredno pisano steno in še kaj. Ugorja sem pohecal tako, da sem mu pod nos pomolil ježkovo lupino. Radovednež je res malo pogledal iz luknje, vendar se ni pustil motiti. Po dvigu na površje sva ugotovila, da sva na površino prišla več kot 300 metrov od barke. Prav nemarna napaka, ki sva jo plačala z mučnim plavanjem po površini. Rt Smočiguzica si zasluži omembo že zaradi hecnega imena. Sicer pa tam najdemo lep greben in skalna formacijo, ki po obliki spominja na gobo. Imeli smo srečo in najprej v luknji našli pegasto morsko mačko, nato pa pod previsno steno še precej veliko škrpeno, ki bi bila lepa tudi na krožniku.

Pakleni otoki – Kampanel
Na “Paklene” smo šli v sklopu celodnevnega izleta, ki smo se ga vsi veselili. Potop na siko Kampanel je bil nedvomno en mojih najlepših potopov sploh. To je skala, ki se kakor podvodni stolp navpično dviguje iz globine okrog 45 metrov vse do 15m pod gladino. Na 35 metrih je “oko” oz. luknja skozi siko, pod katerim smo našli velikega raroga. Cel Kampanel je gosto poraščen z rdečimi gorgonijami, ki so na taki globini brez luči videti vijolične. Za sike je značilno tudi veliko bogastvo rib, zato ni čudno, da smo že med potjo lahko opazovali dva delfina, na lokaciji pa velike tabinje, ugorja, raroga, murene, škrpene in jate manjših rib.

Zaključek
Na Braču smo skupaj preživeli 14 nepozabnih dni, a žal ni dovolj prostora, da bi opisal vse. Večina lokacij je bila enkratnih in na marsikatero bi se z veseljem spet vrnil. Se bom udeležil tabora tudi drugo leto? Definitivno!

Bojan Kotur

1...2.1202.1212.122...2.142Stran 2.121 od 2.142