Med leti 1933 in 1945 je nacistična Nemčija s svojimi zavezniki odprla več kot 44.000 taborišč in drugih objektov za pridržanje in internacijo. Nacisti so te kraje trpljenja in žalosti uporabljali za različne namene, vključno s prisilnim delom, pridržanjem ljudi, ki naj bi bili sovražniki države, in za množične pomore.
Tokrat bomo obiskali nekaj bolj znanih nacističnih taborišč. Upamo, da si boš kdaj tudi sam vzel čas za ogled katerega izmed njih. Obisk taborišča je edinstvena ter težka izkušnja, ki jo mora doživeti vsak v opomin, da se kaj takega ne bi ponovno zgodilo.
Niso vsa taborišča koncentracijska
Večina ljudi zmotno vsa nacistična taborišča imenuje koncentracijska. Ta izraz se uporablja zelo ohlapno, anahronistično in preveč posplošuje različne kraje brezmejnega trpljenja. Koncentracijska taborišča so služila predvsem kot centri za pridržanje in delo, pa tudi kot prizorišča za umore manjših ciljnih skupin posameznikov.
Ko pomislimo na koncentracijsko taborišče, imamo verjetno v mislih taborišče smrti. Ta taborišča, kot je na primer Auschwitz II, pa so služila samo in izključno morjenju in genocidu. Tistih nekaj zapornikov, ki so bili izbrani za začasno preživetje, je bilo na nek način razporejenih v podporo tej primarni funkciji masovnega ubijanja. Namen taborišč smrti je bil umor zapornikov takoj po prihodu v taborišče. V nacistični Nemčiji in okupirani Evropi je bilo kar 5 taborišč smrti, ki so bila namenjena izključno morjenju Judov
Dachau – prvo koncentracijsko taborišče
Gotovo ste že vsi slišali za taborišče Dachau, morda pa niste vedeli, da je bilo to sploh prvo koncentracijsko taborišče v nacistični Nemčiji. Taborišče, ki se nahaja v okolici Münchna, je začelo delovati marca 1933, torej praktično takoj ob prihodu Hitlerja na oblast. Heinrich Himmler, takratni predsednik policije v Münchnu, je taborišče uradno opisal kot »prvo koncentracijsko taborišče za politične zapornike«.
Kapaciteta taborišča prvo leto je bila 5.000 zapornikov. Sprva so bili interniranci predvsem nemški komunisti, socialdemokrati, sindikalisti in drugi politični nasprotniki nacističnega režima. Sčasoma so bile v Dachau internirane tudi druge skupine, kot so Jehovove priče, Romi, istospolno usmerjeni moški, pa tudi »asocialci« in kriminalci povratniki. V prvih letih je bilo v Dachau internirano razmeroma malo Judov, če pa so bili, so pripadali eni izmed naštetih skupin oziroma so prestajali zaporno kazen zaradi kršenja Nürnberških zakonov iz leta 1935.
Število interniranih Judov pa se je povečalo z njihovim preganjanjem. 11. novembra 1938, po kristalni noči, je bilo v Dachau interniranih kar 11.000 Judov. Večino so jih izpustili po nekaj tednih, ko so dokazali, da so se dogovorili za emigracijo iz Nemčije.
Taborišče sta sestavljala dva glavna dela – bivalni del z 32 barakami ter krematoriji. Taborišče Dachau je imelo tudi krematorij s plinsko komoro, ki naj ne bi bila uporabljena. To pa ne pomeni, da Dachau ni terjal smrtnih žrtev! Več kot 2.500 zapornikov je bilo v plinske celice poslanih v druga taborišča, prav tako pa so strelski vodi v taborišču umorili tisoče in tisoče zapornikov, od tega vsaj 4.000 sovjetskih vojnih ujetnikov. Prav tako pa je bil Dachau kraj, kjer so nacisti od leta 1942 izvajali strahovite in brutalne medicinske poskuse, zaradi katerih je umrlo ali bilo zavedno zaznamovanih na stotine zapornikov.
Mauthausen – taborišče za »avstrijske izdajalce«
Taborišče »za izdajalce ljudstva iz vse Avstrije« se je nahajalo na bregovih Donave v bližini avstrijskega mesta Linz. Prvi 300 taboriščnikov je bilo tja prepeljanih iz Dachaua, da bi izkopavali granit v bližnjem kamnolomu, ki je bil pred Anschlussom v lasti mesta Dunaj. Do konca leta 1938 je bilo v Mauthausnu skoraj 1000 zapornikov.
Število zapornikov se je drastično povečalo ob začetku vojne. Največji dotok se je zgodil po kapitulaciji Francije junija 1940, ko so oblasti nove Vichyjske Francije nemški policiji in pripadnikom SS predale kar 7.000 španskih beguncev in republikanskih vojakov, ki so se v španski državljanski vojni borili proti režimu generala Franca. Med njimi je bilo tudi veliko pripadnikov mednarodnih brigad, ki so jih večinoma sestavljali komunisti, tudi iz Jugoslavije.
Med avgustom 1938 in majem 1945 je skozi sistem taborišča Mauthausen šlo 197.464 zapornikov. Najmanj 95.000 jih je tam umrlo. Več kot 14.000 jih je bilo Judov. Mauthausen je bil torej nekakšno mešano koncentracijsko-ubijalsko taborišče. V taborišču je bil od leta 1941 krematorij s plinsko komoro, zato so tja v smrt pošiljali ljudi iz okoliških taborišč, tudi Dachaua. Nemški zdravniki so zapornike iz Mauthausna prav tako podvrgli psevdoznanstvenim medicinskim poskusom, vključno s testiranjem ravni testosterona, eksperimentiranjem s kemikalijami za raztapljanje, zdravili za tuberkulozo in prehranskimi poskusi.
Ne smemo pa pozabiti, da je bil Mauthausen prizorišče morda celo največjega vsaj nekoliko uspešnega poskusa bega iz taborišča. Leta 1943 so se začeli izkušeni bivši španski vojaki s svojimi soborci iz mednarodnih brigad ter sovjetski ujetniki skrivaj organizirati in oboroževati. 2. februarja ponoči je 400 zapornikov uspešno pobegnilo iz taborišča, vendar so jih v naslednjih dneh vse ujeli in pobili nemški vojaki ter pripadniki Volksturma.
Chelmno – prvo taborišče smrti
Taborišče Chelmno blizu poljskega mesta Lodž je bilo prvo taborišče, ki je bilo namenjeno samo in izključno eksterminaciji Judov. Bilo je tudi prvo taborišče, kjer je bil plin (takrat še ne Zyklon-B) prvič uporabljen za masovno morjenje. Taborišče je bilo postavljeno na ogromni posesti z gozdom.
Na posestvu je bila velika graščina, v kateri so bile sprejemne pisarne, vključno s prostori za slačenje in oddajo dragocenosti. SS in policijsko osebje ter stražarji so bili nastanjeni v drugih stavbah v vasi. Dvorec in posest sta bila obdana z visoko leseno ograjo. Prav tako je bila ograjena jasa v gozdnem taborišču, kjer so bila množična grobišča. SS in policija sta morjenje v Chelmnu začela 8. decembra 1941. V prvih petih tednih so bili žrtve judovski prebivalci bližnjih območij v okrožju Wartheland. Januarja 1942 pa so v Chelmno prispeli prvi transporti iz geta v Lodžu.
To taborišče ni bilo nikoli koncentracijsko, zato v njem ni bilo internirancev za prisilno delo. Šlo je izključno za kraj smrti in kraj brez kakršnegakoli upanja na rešitev. Edini prisilni delavci v taborišču, imenovani Sonderkommando, so bili organizirani v skupine od 50-60 mož in so prav tako bili Judje. Zadolženi so bili za pokop in sežig umorjenih taboriščnikov. Iz taborišča v Chelmnu je med zimo 1942 in januarjem 1945 uspel pobeg desetim Sonderkommandosom, štirje so vojno preživeli. Skrivnostni zapornik Szlamek, ki sicer ni dočakal konca vojne, pa je zaslužen, da so v javnost prišle grozote, ki so jih nacisti izvajali v taboriščih smrti.
Kompleks Auschwitz – kraj umora več kot milijona ljudi
Tudi Auschwitz je bil sprva koncentracijsko taborišče, kasneje pa je kompleks Auschwitz II (Birkenau) postal najbolj zloglasno nacistično taborišče smrti. Auschwitz je bil prvotno vojašnica poljske vojske na jugu Poljske, blizu Krakova. Nacistična Nemčija je septembra 1939 napadla in okupirala Poljsko ter do maja 1940 vojašnico spremenila v zapor za politične zapornike. Ta kraj, z zloglasno lažjo Arbeit macht frei nad glavnimi vrati, je kasneje postal znan kot Auschwitz I. Tri kilometre od glavnega taborišča pa se je leta 1941 začela gradnja morda še bolj zloglasnega taborišča smrti Auschwitz II, znanega tudi kot Birkenau.
Med leti 1940 in 1945 je bilo v Auschwitz deportiranih več kot 1,3 milijona ljudi, umorjenih je bilo kar 1,1 milijona internirancev. Auschwitz je bil edino taborišče, kjer so bili prisilni delavci tetovirani s serijsko številko. Bil je tudi kraj številnih grozovitih nacističnih inovacij in brutalnih medicinskih poskusov.
Prav v Auschwitzu so nacisti začeli za morjenje uporabljati strupeni plin Zyklon-B, ki je bil prvotno pesticid za listne uši. Prve žrtve tega plina so bili sovjetski vojni ujetniki, kmalu pa so nacisti plin začeli uporabljati v ogromnih plinskih komorah. Stražarji tako imenovanega Higienksega inštituta so skozi dimnike v plinske komore zmetali kapsule s plinom in počakali, da so zaporniki umrli. Trajalo je približno 20 minut in niti debele betonske stene niso mogle zakriti krikov umirajočih nedolžnih ljudi.
V taborišču Auschwitz I je deloval tudi zloglasni nacistični zdravnik Josef Mengele. Baraka 10, ki je še danes zaprta za javnost, je bila priča neštetim grozovitim poskusom nad otroci, dvojčki, pritlikavimi in vsemi skupinami ljudi, ki so jih nacisti smatrali za manj vredne.
Če se boste odločili obiskati katerega izmed nemških taborišč, predlagam prav kompleks Auschwitz, ker je najbolje ohranjen, vsebuje srce parajoče zbirke predmetov umorjenih ljudi, odrezanih las, najbolj pa nas gotovo pretrese kup otroških oblačil in drugih predmetov. To je kraj, ki vas bo pretresel do dna duše, vam dal misliti, odprl drugačen pogled na svet in vas hkrati napolnil z neskončno milostjo. Če bi vsi ljudje na svetu imeli priložnosti obiskati in doživeti tak kraj, bi bilo vojn gotovo neprimerljivo manj.
Ko sesalnik prinesete domov in ga prvič zaženete, ga ribice v akvariju ne bodo niti videle, mačka bo skočila na mizo ali kavč, kuža pa bo lajal. A ne dolgo, kajti navadila se bosta na čudno stvar, ki se giblje in ropota, noče pa se igrati. Kmalu bosta ležala in v najboljšem primeru zadevo opazovala z napol priprtimi očmi. V tej luči začnemo razumevati in si zastavljati prava vprašanja. Kateri robotski sesalniki so primerni za sobivanje z domačimi živalmi in kateri ne najbolj? Oziroma. Katere funkcije morajo imeti in česa nikakor ne smejo »početi«?
Pomembna zadevščina, ki jo večinoma zanemarjamo, so krtače. Tiste vrteče zadevice na trebuhu robota, ki so zadolžene za pobiranje večjih ali manjših smeti.
Večinoma ne vemo, kaj ljubljenčki počnejo, ko nas ni doma, a si gotovo ne želimo, da bi »jezdili« robota, kot nekateri jezdijo valove. Šalo na stran. Pomembna funkcija robota primernega za prostor, v katerem nikdar ni sam, je zaklepanje tipke za zagon.
