ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Šepet metulja je film ustvarjalcev, ki so nam pred leti predstavili Vlogo za Emo. Slovenski film, ki predstavi sprejemanje drugačnosti skozi zgodbo o 17-letnem avtistu Janu. Ekipa je ustvarila film s sporočilom, ki je tako močno, da precej enostavno pomete s težavami, ki jih ima sama zgodba. Kaj je v resnici Šepet metulja?

Šepet metulja je film, ki nam predstavi zgodbo o Janu, 17-letnemu navdušencu mehatronike, ki je tudi avtist. Pridruži se novi šoli, novem razredu, ki za podelitev štipendije v mednarodnem podjetju tekmuje v razvoju programske opreme sodobnega prezračevalnega sistema s pogonom na umetno inteligenco. Ta razred vodi neizprosen profesor Frenk (Mitja Ritlop), ki ni naklonjen posebnim potrebam učencev in hodi po robu s svojimi metodami učenja. Ali bo Jan uspel premagati ovire na poti in kako se bo nanj privadila okolica?

Šepet metulja stereotipne težave slovenskih filmov obrne na glavo

Šepet metulja je slovenski film, ki na glavo obrne vse stereotipe, ki žal še vedno prevevajo mnenje o slovenski filmski industriji. Ima zavidanja vredno produkcijo, kakovostne igralske predstave ter čudovito in jasno sporočilo. Z najbolj kritičnim očesom bi se lahko vprašali, če je to dovolj, da prezremo težave v zgodbi? Odvisno od gledalca, kar je lep izgovor za film, kjer je glavni namen pravzaprav pogovor o sprejemanju drugačnosti. Sporočilo bo prekrilo kakršno koli kritiko bi lahko imel do gledalca, kar je več, kot bi si želeli mnogi filmski ustvarjalci.

In seveda vse to ni trditev, da ima Šepet metulja katastrofalno zgodbo oz. scenarij, ker ni tako hudo. Gre le za tezo, da bi lahko postal najboljši mladinski film v zgodovini Slovenije, če bi bila zgodba še nekoliko izpiljena.

Ker  se zavedamo stanja v slovenski filmski industriji, lahko to vsaj nekoliko prezremo z zavedanjem, da bo film naredil ogromno dobrega v slovenski družbi. Nekaj nejasnih odločitev, napačnega sosledja dogodkov in raztresenost prizorov v zadnji tretjini film preprosto spusti v očeh nekoga, ki mu je za te reči mar. Če slovenski filmi v zadnjih letih ne bi tako napredovali, kot so, bi mu to verjetno še odpustili brez omembe. Povišanje standardov lahko še dodatno zviša kakovost. Le tako lahko filmski svet Slovenije napreduje.

Igralska zasedba in tehnični vidik, poleg sporočila veliki odrešilni bilki

In zdaj, ko smo zaključili s slabim delom recenzije, nadaljujmo z dobrim mnenjem. Igralska zasedba Šepeta metulja je vsekakor svetla točka celotnega filma. Ali Ogrizek, Lara Kolar in Elyes Samba imajo svetlo prihodnost, če se odločijo za pot v filmskem svetu. Za ekstravagantno vlogo Iztoka Gartnerja mogoče res ni besed v slovenskem slovarju, se pa najdejo za profesorja Frenka, pri katerem je Mitja Ritlop več kot uspešno opravil podano nalogo. O pomenu vloge profesorja nam je nekaj razkril tudi v pogovoru pred premiero filma.

Tehnični vidik filma je vsekakor tisti, ki si zasluži vse pohvale. Zna biti, da gre za najlepše posnet film, ki je prirejen nekoliko modernejšemu filmskemu gledalcu. Tu si lahko režiser Alen Pavšar z ekipo odpre steklenico penine in proslavi.

Kot pravi Jan v filmu, v ljudeh vidi dobro. Tako bo tudi velika, velika večina gledalcev v filmu videla le dobre reči, ker gre za enega tistih izdelkov, ki ni ravno namenjen neki natančni analizi. Namenjen je deljenju sporočila, sprejemanju drugačnosti in družbenem vplivu na posameznika.

Šepet metulja s sporočilom in namenom prekrije težave v zgodbi

Na koncu koncev je Šepet metulja film s tako močnim sporočilom in kakovostnim videzom, da lahko prekrije pomanjkljivo zgodbo. Slovenski mladinski filmi so lahko kakovostni in izvrstni, kar Šepet metulja prikaže  v svojih najmočnejših trenutkih. Ustvarjeni so za predajanje sporočila vsem generacijam, kar ustvarjalcem tokrat kar nekoliko pionirsko uspe. Kdor se zaveda težav s katerimi se spopada slovenska filmska industrija bo verjetno lahko prezrl nekaj težavic in se uzrl v prihodnost. Če se bo upoštevalo sporočila filma in knjige Šepet metulja, potem je prihodnost boljša in svetlejša. To je bil tudi cilj ustvarjalcev.

Žaga X je deseti film v franšizi, ki sta jo leta 2004 ustvarila James Wan in Leigh Whannell. Z mizernim proračunom enega milijona ameriških dolarjev sta ustvarila film, ki je sprožil filmsko gibanje in franšizo. Dvajset let kasneje smo pri desetem filmu v franšizi, ki se po kakovosti še ni približala prvemu filmu. Ampak Žaga X je zelo blizu.

Žaga X se je vrnila h koreninam, kar je bil nujen premik

Po oktobru 2004 smo do leta 2010 zapisali že sedmi del v franšizi, ki se je kot mnogi filmi tistega časa naslonil na 3D verzijo. Potem smo čakali sedem let na film Jigsaw in nato še štiri leta, da smo dobili prvi mehki »spin-off« Spiral (s polnim naslovom Spirala bolečine: Nova zapuščina igre Žaga). In zdaj smo leta 2023 pri desetem filmu, ki se kronološko uvršča med prvega in drugega. Zanimiva odločitev, ki se je obrestovala, četudi se zdi, da je prišla petnajst let prepozno.

Žage so filmi, ki so vedno finančni uspeh, tako kot večina grozljivk. Ampak tisti psihološki vidik prvega se je v nadaljevanjih postavil daleč v ozadje grotesknih, krvavih in mesarskih prizorov, po katerih je franšiza tudi postala svetovno priljubljen fenomen. Žaga X je imela odlično priložnost, da se vrne k osnovam prvega dela, tako pri vidiku zgodbe kot pri izvirnosti samih pasti.

V ospredju je Tobin Bell kot John Kramer

Tobin Bell se še enkrat vrača kot John Kramer, kasneje Jigsaw, ki odpotuje v Mehiko z upanjem, da ga bo eksperimentalni postopek ozdravil, kasneje pa odkrije prevaro znotraj operacije. Kot maščevanje ugrabi odgovorne in jih podvrže svojim smrtonosnim pastem.

S svojimi 118 minutami je najdaljši film v franšizi, ki s svojim dolgim začetkom ponudi vpogled v začetek Johna Kramerja. V širokem pogledu na franšizo in položaj tega filma v končni sliki, bo pridobil še nekaj dodatnih simpatij. Tobin Bell je nekdo, ki ga jasno povezujemo s franšizo, šele v desetem filmu pa je imel priložnost, da film nosi na svojih ramenih. Brez mask, brez skrivanja in brez ugank – jasno in glasno.

Ponovno je pred gledalcem moralno vprašanje, ki ga je postavljal prvi film, si sploh zaslužijo novo priložnost? Če je film, ki sivino lika zabriše do neprepoznavne meje, so to vse Žage. Kje potegnemo črto in kje je meja. Predstaviti zlikovca v filmu, ki že tako prikazuje zgodbo glavnega antagonista franšize se zdi čudna odločitev, a nekako uspe z brisanjem prej omenjene meje. Si vedel, da so kritiki prvi film oklicali za preveč nihilističen? Daleč smo prišli.

Mnogi gledalci Žage so v dvorani zaradi tega, kar predstavljajo zadnji filmi franšize. To so izvirne pasti in kri. Tega ne manjka, večina pa se približa osnovnim pastem v franšizi in nikakor ne pade v lastno past napredne tehnologije. Vse se dogaja v manjšem prostoru, a ne doda tistega klavstrofobičnega učinka umazane kopalnice. Brez dvoma pa je nadgradnja večine filmov v franšizi, kar je ta nujno potrebovala. Seveda pa ne gre za izdelek te franšize, če v zgodbi ni vsaj enega izjemno norega naključja, brez katerega ne bi delovalo prav nič. Ampak ciljna publika to že nekako pričakuje.

Žaga X, skoraj najboljši v franšizi

Žaga X je izvrstna svežina v franšizi, za katero smo mislili, da zamira. Morda gre celo za drugi najboljši film v filmski seriji, ki se je morala vrniti bližje svojim koreninam, da ponovno najde navdih.