Zvok svobode je film, ki temelji na resničnih dogodkih. Je film o ugrabitvah in preprodaji otrok, ki je na ramenih velikega uspeha v ZDA prispel tudi v Slovenijo in druge države. Film o Timu Ballardu in njegovem aktivizmu proti preprodaji otrok je na ameriških tleh sicer naletel na kritike, s katerimi se sooča tudi Ballard sam, saj so ga oklicali za romantiziranje tistega, kar želi ustaviti. Kako je film, ki predstavi kruto realnost našega sveta, postal povezan s teorijo zarote imenovano Qanon in ali je to pomembno pri ogledu in sporočilu?
Zvok svobode je film o preprodaji otrok
V filmu je Tim Ballard agent HSI, agencije za državno varnost v Kaliforniji. Njegovo delo je lovljenje pedofilov, predvsem tistih, ki si lastijo in distributirajo otroško pornografijo. Ko aretira Ernsta Oshinskyja, se v sklopu svoje službe začne pretvarjati, da je tudi sam pedofil, z željo, da si pridobi njegovo zaupanje. Ko si le pridobi zaupanje Oshinskyja, se dokoplje do informacij, s katerimi na ameriško-mehiški meji nato aretira Earla Buchanana, ki je kupil osemletnega Miguela. Mali Miguel Timu pove, da je nekje tudi njegova sestra. Tim poskrbi, da se Miguel vrne domov k očetu Robertu, pred tem pa mu Miguel podari ogrlico sv. Timoteja, ki mu jo je zaupala sestra Rocio. Tim začne iskati Rocío in iskanje ga pripelje do Cartagene v Kolumbiji.
Zvok svobode je film o ugrabitvah in preprodaji otrok Foto: on imdb
Dejstvo, da sta se politična pola v ZDA v letu 2023 prepirala že zaradi knjig v knjižnicah, marketingu pivske znamke in zdaj filma, lahko stoji samo pri sebi in je lahko del zgodovinskih arhivov. Le nekaj klikov bo potrebnih, da je jasno, da se je »Hollywood« od filma distanciral skoraj toliko kot od Kristusovega pasijona pred leti – pri obeh sodelujeta Jim Caveziel in Mel Gibson. Pozornost sporočilu filma so ukradle povezave s teorijami zarote, politično pripadnostjo in še in še. Mnogi strokovnjaki so mnenja, da film s svojo željo po ukinitvi preprodaje otrok ustvari obraten učinek. Spet drugi so mnenja, da filmu provokativno uspe sporočati, kaj se dogaja v svetu.
Debate o samem filmu so uničile sporočilo
Film Zvok svobode je povprečen oziroma bolje rečeno primeren svojemu 14-milijonskemu proračunu. Nikakor ne gre za akcijski film, kot se ga pogosto napačno oglašuje, temveč za kriminalno dramo, ki ji je treba priznati nekaj reči. Prvič, Jim Caveziel še vedno zna, čeprav se vse od svojega globokega vstopa v krščanstvo ne pojavlja več v mega produkcijah. Drugič, glasbena podlaga, predvsem glavna melodija, ponudi srhljivo atmosfero, ki gledalcu ne pusti dihati. Tretjič, tematike otroške preprodaje se loteva pazljivo in varno.
Jim Caveziel kot Tim Ballard v filmu Zvok svobode Foto: on imdb
Z izjemo resnične sekvence na začetku, ki uporabi posnetke kraje otrok s celega sveta in predvsem sredi belega dneva, vidimo le odzive na situacijo. Tako bi lahko filmu dejansko očitali simpatiziranje s tematiko, podobno kot se je z očitki soočal Netflixov Dahmer o istoimenskem morilcu, a se to ne zgodi.
Nič v filmu ne daje vedeti, da se želi film politično opredeliti. Če pa poznamo ameriško družbo zadnjih let, bodo besede o bogu in satanističnih kanibalih, ki vodijo svet iz ozadja, sprožile svoje pogovore. In bralcu, ki bi ga zanimale kontroverznosti, ki spremljajo film, svetujem skok v morje tega oceana brez konca. Bi film drugače gledali, če bi lik Tima Ballarda namesto »Božji otroci niso naprodaj« rekel »Otroci niso naprodaj«? Morda.
Zvok svobode, film s sporočilom, ki vleče iz povprečnosti
Zvok svobode je proračunu primeren film, ki si ga bo zapomnil vsak gledalec, saj gre za težak film z močnim sporočilom. V letu 2023 je izšlo kar nekaj veliko boljših filmov, če jih gledamo kot film oz. izdelek, a če jih gledamo kot pomemben film na podlagi sporočila, potem Zvok svobode nima konkurence. Verjetno gre za enega bolj pomembnih filmov zadnjih letih, a se bo to porazgubilo zaradi debat, ki spremljajo film, ustvarjalce in tematiko. Vsekakor priporočamo ogled, saj vseh gledalcev pač ne zanima, če sta film promovirala Ben Shapiro ali pa Rachel Ziegler.
SOUND OF FREEDOM [Zvok svobode] | trailer | v kinu od 31. avgusta
Potovanje ljudi na Mars že dolgo buri duhove, zaradi tehnološkega in znanstvenega napredka v zadnjih desetletjih pa se zdi vzpostavitev baze na Marsu del bližnje prihodnosti. Misije, ki bi poslale ljudi na Mars, so del načrtov številnih vesoljskih programov, od NASE do Indijskega vesoljskega programa. Elon Musk trdi, da bo do leta 2050 na Mars poslal milijon ljudi. A Nasina znanstvenica dr. Michelle Thaller je prepričana, da s trenutno tehnologijo to ni mogoče.
Pojasnjuje, da astronavtov med potjo na rdeči planet ne bi bilo mogoče zaščititi pred sevanjem s sončnih izbruhov. Ti bi umrli že dolgo, preden bi prispeli na cilj. V vesolju je sevanje prisotno povsod. Ozonska plast v Zemljini stratosferi absorbira praktično vse sevanje in tako ščiti življenje na Zemlji. Nedavno odkritje je našlo korelacijo med pojemajočimi oblaki na Neptunu in naraščajočo solarno aktivnostjo. To pomeni, da Sonce s svojimi izbruhi in aktivnostjo lahko vpliva celo na najbolj oddaljen planet v Osončju.
Povsem nemogoče je torej pričakovati, da vesoljsko plovilo na poti med Zemljo in Marsom ne bi bilo podvrženo njegovemu delovanju. Sevanje bi pri astronavtih lahko povzročilo zastrupitev s sevanjem, različne vrste raka, degenerativne in genetske bolezni ter celo smrt. Stabilna človeška kolonija na Marsu tako ostaja del filmov in domišljije, vsaj dokler ne odkrijemo nove tehnologije, ki bi uspešno varovala posadko pred smrtonosnim sevanjem.
Škota Robbieja Davidsona mnogi poznajo kot glasbenika, ki je bil v karieri član skupin Certain Deaths, Drive By Audio in The Exploited, ki je med vsemi tudi najširše poznana. Ampak švicarski nož produkcije je svojo kariero potihem gradil tudi v filmskem svetu, saj je posnel kar nekaj glasbenih spotov in kratkih filmov. Ljubitelji slovenskega žanrskega filmskega festivala v Prlekiji ga seveda poznajo po kratkem filmu Radge Land, ki ga je na Grossmanu predstavil še pred epidemijo. In zdaj se je vrnil s prvim celovečercem, nizkoproračunsko akcijo iz druge svetovne vojne Dick Dynamite: 1944, ki spominja na marsikaj.
Dick Dynamite:1944 , kaj nam lahko poveš o svojem prvem celovečernem filmu?
Napisal sem ga okoli leta 2011, kot delček sanj in nikoli si nisem mislil, da ga bom kdaj lahko posnel, saj gre za veliko in noro idejo. Posnel sem veliko kratkih filmov in se spraševal, kaj če bi potisnil te sanje v ospredje in uresničil svoje ambicije. Želel sem si poskusiti in sprva posneti nekoliko zadržano različico oziroma različico, ki bi jo dejansko lahko posnel. Skozi čas sem spoznaval ljudi: »Ali ne bi bilo noro, če bi imeli Cliva Russella iz Igre prestolov, ker ga poznam?«. In zadeva se je stopnjevala, ko sem začel nabirati te ideje o »cameo« prizorih z znanimi in mislim, da je takemu nizkoproračunskemu filmu pomagalo pri dvigu spoštovanja.
Pred predstavitvijo si dejal, da je bila ideja filma »Kaj, če bi se Arnold Schwarzenegger boril proti Wermachtu?«. Je bila to glavna inspiracija za nastanek film in njegovo tematiko?
Nekako res ja (smeh). Zgodbo sem že imel, glavnega lika Dicka Dynamita pa še nisem imel. Nekoč sem na letalu gledal film in razmišljal, da bi bilo noro, če bi bil to (glavni lik) Schwarzenegger. Tako ne bi imelo pridiha vohunstva ali detektivke, ampak samo popoln kaos in masaker. »To je izjemno,« sem si mislil in prišel na idejo Dicka Dynamita.
Kaj bi storil Arnold? Oboževal sem filme o drugi svetovni vojni in Arnoldove filme iz osemdesetih. Zame je bil nad vsemi – nad Stallonom in Van Dammom – in združiti njegov navdih in tematiko druge svetovne vojne je film, ki ga sam ni nikoli posnel. Tudi v njegovem filmu Poslednji akcijski junak je dejansko Arnold na steroidih, na kar sem tudi ciljal.
Tudi Dick Dynamite sam ima nekoliko avstrijski naglas. Je bil to direktni poklon Arnoldu?
Seveda, brez dvoma.
Je še kakšen tak omaž, ki ga je vredno omeniti?
Gary Snars Allan kot naslovni junak Dick Dynamite Foto: on imdb
Ja, vsekakor Indiana Jones. Bele obleke z rdečimi rožami so nek poklon Indyju in Jamesu Bondu, zemljevid in letalo, ki leti nad njim je prav tako poklon Indiani Jonesu. Tu je še nekaj poklonov Vojni zvezd v smislu kostumov, prizor s helikopterjem in rdečo lučjo pa Predatorju. Skušal sem se pokloniti kar nekaj filmom svojega otroštva.
V filmu so še zombiji, ki niso glavni negativci – to so seveda nacisti. Zakaj ideja, da bi filmu dodal še zombije?
Mogoče se sliši čudno, ampak vse je bilo del sanj (smeh). Moja prva ideja je bila tako nora, da mi je eden od filmskih producentov dejal, da bom za tak film potreboval milijone. Svetoval mi je, naj naredim okrhano različico in potem sem imel še te sanje. Bil sem mnenja, da lahko nekaj stvari obrnem naokoli in naredim nizkoproračunski film, ki bo imel smisel. To je bil celoten proces, da vključim napore nacistov za eksperiment supervojaka, ki se je izjalovil.
Prav tu vidim navezavo na film iz leta 2018, Overlord, ki pa je imel seveda kar nekaj milijonov višji proračun. Zanima me zbiranje denarja za film, ki ste ga posneli? V tem primeru je bila to javna kampanja, kajne?
Ja, najprej sem posnel petminutni koncept, kako bi film izgledal, za Kickstarter. Zdaj si želim, da se tega ne bi lotil na tak način, saj je bilo preveč stresno. Pri Kickstarterju namreč financ ne dobiš, če ne dosežeš tiste zadane kvote. Bil sem že zelo blizu tega, da obupam, ampak sem si rekel, da bom vztrajal. Seveda si portal vzame še svoj delež in od zadanih deset tisočakov mi je ostalo »le« še sedem in pol tisoč za film. Kampanjo zbiranja denarja sem nato sprožil še enkrat, ampak z ViaGogo, kar je bila veliko boljša odločitev – tako finančna kot stresna.
Seveda je bilo na koncu vse dobro, ampak v prihodnje ne uporabljam Kickstarterja (smeh).
Robbie Davidson med snemanjem filma Dick Dynamite
Resda se pogovarjava o tem, da gre pri Dick Dynamitu za nizkoproračunski film, ampak se mi osebno zdi, da take ravni produkcije pri takem proračunu še nismo videli. Mislim, da gre za izjemen dosežek.
Oh, hvala, hvala. Mislim, da mi je bila v pomoč epidemija koronavirusa. Vzel sem si čas za montažo in posebne učinke, saj smo bili vsi zaprti. Enako je bilo tudi v primeru statistov. Živim v relativno majhnem mestu in znotraj naše skupščine je veliko ljudi vedelo za moj film in mi pomagalo. V velikem mestu bi si verjetno marsikdo mislil, da je predober za kaj takega.
V zadnji tretjini je akcijski prizor, posnet v stilu Mendesovega Bonda ali 1917, z eno dolgo sekvenco. Kako to nastane in uspe pri takem filmu?
Ja. Načrtovali smo tak prizor, ki bi trajal približno eno minuto, ampak se mnogi vaj za prizor niso mogli udeležiti. Posneli smo vaje, sicer na povsem drugem kraju, in jih poslali ljudem, da smo se potem na pravi lokaciji nekoliko lovili in vseeno ustvarili nekaj posebnega. Prizor smo posneli petkrat, v filmu pa zdaj vidimo tisti drugi poskus, saj so bili vsi profesionalni in zagreti, da nam je vse uspelo.
Pogosto se pri takih filmih zgodi uspešen eksperiment oziroma neko uspešno zaporedje korakov, ki film nato potisnejo dve ali tri stopničke višje ob ogledu.
Hvala, ja! Vedeli smo, da gre za nizkoproračunec in načrtno smo strmeli k temu, da ga s kreativnostjo povzdignemo v nekaj več kot le to.
Omenil si posebne učinke. Vidimo kar nekaj krvi, bliskavic ob streljanju in drugih učinkov. Je bil to efekt na katerega si mislil že med snemanjem, ali se je ta ideja porodila med montažo?
Kar je bliskavic, moram reči, da jih je le nekaj pravih, preostanek je računalniški efekt. Je več različnih, nekateri delujejo bolj kot drugi in enako je s krvjo. Nekje na sredini snemanja smo prišli na idejo, da bi »računalniško kri« zamenjali z baloni, napolnjenimi s krvjo. Nekdo bi jih vrgel v osebo, jaz pa bi v montaži stvari zrezal tako, da bi bilo videti, kot da gre za njegovo kri. Prizor za prizorom sem izrezoval balone in mislim, da deluje dobro, saj se ob ogledu filma tega ne vidi.
Se ne.
Poceni je, ampak deluje (smeh).
Spominja na tiste špageti vesterne, a se toliko let spet čuti kot svežina v filmskem svetu.
Ker je praktični efekt. Ne glede na to, kako dobra je računalniška animacija krvi, se pogosto vidi, da ima računalnik nekaj vmes. In seveda je v filmu take krvi veliko, smo uporabili trike, da pričaramo občutek realizma, a še vedno v kaotičnem smislu.
Snemanja filma Dick Dynamite
Če se vrneva k samim prizorom filma, je eden najbolj pomembnih zagotovo otvoritveni. Kako pomemben je bil ta prizor za nastavek filma, njegovega žanra, resnosti in tematike?
Ideja in namen tega prizora je bila predstavitev glavnega zlikovca in kako grozen je. Snemanje samo pa je bilo grozno in težavno. Prizor ima veliko otrok, veliko zombijev, kar pomeni, da je bilo s tem zelo veliko dela. Nekoliko naivna odločitev z moje strani (smeh).
In delo s toliko otroki, toliko statisti – kako režiser dela v takem okolju?
Otroke smo najprej posneli kot zombije, saj je masko in makeup lažje odstraniti kot pa nadeti. Sam delam pri YMCA in tako smo se najprej dobili tam, se »oblekli« v zombije, odšli na lokacijo, posneli zombi prizore in nato sneli maske, da smo posneli še prizore brez zombijev. Če bi bilo drugače, bi morali na lokacijo in posneti druge prizore, nato pa otroke preobleči in namazati, pri čemur bi se seveda začela nervoza, kar pa ne bi bilo najboljše. Vse skupaj smo obrnili na glavo.
Na Grossmanovi strani piše, da gre za punkovski film. Kaj točno to pomeni?
Moj prejšnji film Radge Land je bil na edinburškem festivalu opisan kot film v punkrokovskem stilu. Mislim, da gre za neko različico gverilskega snemanja filmov. Seveda pa obožujem naziv punkrokovski ali punkovski, saj gre za nekaj izvirnega in inovativnega, kar je hkrati tudi blizu meni. To si jemljem kot veliko hvalo.
Na premieri filma si imel na sebi majico »Dick Dynamite 2« (smeh), precej punkovsko, bi rekel. Tudi na samem koncu filma piše, da se bo Dick Dynamite vrnil. Nam lahko razkriješ načrte?
Hah! Do predkratkim smo imeli odličen načrt, ampak je nato izšel peti del Indiane Jonesa. Sam ga še nisem videl, ampak vem, da ima kar nekaj delčkov zgodbe, ki so enaki moji ideji. Najprej moram videti kaj deluje in kaj ne. Imam pa načrt za nekaj filmov o Dicku, pri čemur moram reči, da je nekaj idej precej visokoproračunskih. Pred tem pa moram ugotoviti, kdo pri Indyju je prišel v moj računalnik (smeh).
Robbie Steedo Davidson na Grossmanovem festivalu 2023
Že prej si omenil veliko zvezdniške pomoči pri filmu. Kar nekaj imen poznamo iz sveta glasbe, seveda jih ti poznaš kot prijatelje. Kako si se lotil povabil za svoj film?
V nekaterih primerih sem igral na srečo. Kot če bi videl Spielberga in mu rekel, če bi bil v mojem filmu. Nisem se pretvarjal, sem pa igral karte šarma in sreče. Predstavil sem jim idejo in včasih je prišlo do tega, da smo posneli prizor z njim in onim. Marsikoga res poznam že kar nekaj časa, ali pa jih štejem med znance, ampak v nekaterih primerih so to bili junaki mojega otroštva. Želel sem ostati hladen, ampak otrok v meni je razgrajal. To je bilo res čudovito potovanje, strasten projekt.
Ne glede na to, kako kičasti so Sharknado filmu, jih lahko vedno pohvalim. Tam je Corey Taylor iz Slipknota, Vince Neil iz Mötley Crüe in ob tem pomislim, da bi nekdo do mene prišel z idejo, da bi želel posneti prizor v Dicku Dynamitu, kjer njegov lik umre.
Robbie Davidson in John McTiernan na Grossmanovem festivalu
Pokloni Predatorju in prav letos je Grossman pripeljal Predatorja. So bili to nekateri nepozabni spomini z letošnjega Grossmana?
Definitivno ogled Predatorja in spoznavanje Johna McTiernana. Prav tako pogovori z drugimi filmskimi ustvarjalci in moram reči, da zdaj še bolj cenim njihov trud. Tudi če mislimo, da je njihov film slab, imam do njih še vedno visoko mero spoštovanja.
Vrnitev na Grossman po nekaj letih, kakšni so občutki ob vrnitvi v naše kraje?
Čudovito je. Ne želim reči, da je s tem zaključen krog, čeprav mi je dal Grossman prvo platformo, kjer sem lahko pokazal svoj izdelek in dejal, da je moj film na filmskem festivalu. Lepo se je bilo spet vrniti sem, z novim filmom in se nekako pohvaliti, da je ponovno uspelo.
Marsikdo si tu ogleda film in je to to. Upam, da se hkrati zaveda tudi vseh solz, znoja in truda, ki je vložen v ustvarjanje filmov. Ponosen sem, da so lahko ljudje videli moj film.
Mestna občina Ljubljana je objavila javni razpis za štipendije za nadarjene v študijskem oz. šolskem letu 2023/24.
Mestna občina Ljubljana je objavila javni razpis za dodelitev 90 štipendij za nadarjene dijake in študente v šolskem oz. študijskem letu 2023/2024.
POZOR! Dijaki imate čas le še do 5. septembra, študenti pa do 5. oktobra.
Ljubljana razpisala 90 štipendij za nadarjene
Razpisali so 90 štipendij za nadarjene dijake in študente, ki imajo stalno prebivališče v Mestni občini Ljubljana, v šolskem oziroma študijskem letu 2023/2024, in sicer:
16 štipendij za dijake,
35 štipendij za študente dodiplomskega izobraževanja in enovitega magistrskega študija v Republiki Sloveniji,
26 štipendij za študente podiplomskega (razen enovitega magistrskega) izobraževanja v Republiki Sloveniji,
dijaki od vključno 2. letnika srednješolskega izobraževanja,
študenti dodiplomskega in enovitega magistrskega izobraževanja v Republiki Sloveniji od vključno 2. letnika,
študenti dodiplomskega in enovitega magistrskega izobraževanja v Republiki Sloveniji, ki so prejemali štipendijo za nadarjene dijake MOL za srednješolsko izobraževanje, od vključno 1. letnika,
študenti podiplomskega (razen enovitega magistrskega) izobraževanja v Republiki Sloveniji od vključno 1. letnika in
študenti, ki študirajo v tujini (za dodiplomski in podiplomski študij) od vključno 1. letnika,
če izpolnjujejo pogoje, zapisane v besedilu razpisa za štipendije MOL 2023/2024.
Roki za prijavo
• dijaki do 5. septembra 2023,
• študenti do 5. oktobra 2023.
Te zanima, koliko prostih ležišč je na voljo v študentskih domovih po Sloveniji? Zdaj bo odgovor vseskozi na dlani, saj sta Ministrstvi za digitalno preobrazbo in visoko šolstvo v sodelovanju s platformo GeoHub-SI ustvarili aplikacijo Pregled razpoložljivosti subvencij za bivanje glede na Visokošolsko središče in kraj ležišč v 2023-2024. Čeprav ji dolgo ime ne dela usluge, je aplikacija lahko nekaj, kar bo v prihodnje postalo nujno orodje za vse študente.
Aplikacija o študentskih domovih v Sloveniji
Gre za prosto dostopno aplikacijo, kjer si lahko vsakdo pogleda podatke o razpoložljivosti in razporeditvi ležišč v študentskih domovih za študijsko leto 2023-2024, po visokošolskih središčih, krajih ležišč in tudi vrsti študentskih domov. Uporabnikom so dostopni podatki o:
številu študentskih domov
številu ležišč za sprejem
številu ležišč za podaljšanje
številu ležišč za mednarodno zaščito in
številu ležišč za začasno zaščito
Pregled razpoložljivosti subvencij za bivanje glede na Visokošolske središče in kraj ležišč v 2023-2024 Foto: on geohub
Uporaba aplikacije o študentskih posteljah
Ležišča v študentskih domovih, primer Kranja Foto: on geohub
Ko se uporabnik odloči za enega od študentskih domov, se mu s klikom ikone tega doma prikažejo tudi podatki o tem, za kakšne vrste študentski dom gre, naziv tega doma in naslov, število razpisanih ležišč v tem dotičnem študentskem domu in za katero študijsko leto ti podatki veljajo.
Aplikacije ne prikazuje zgolj razpoložljive postelje, ki so na voljo zgolj s subvencijo, temveč so v aplikaciji zavedena vsa prosta mesta v slovenskih študentskih domovih, tako v javnih kot v zasebnih domovih.
Aplikacija bi lahko postala pomembna oprema za študente
»Aplikacija predstavlja dober primer uporabe odprtih podatkov, kar na Ministrstvu za digitalno preobrazbo spodbujamo, saj to vodi k povečanju kakovosti, učinkovitosti in preglednosti javnih storitev. Z družbenega vidika pa odprti podatki spodbujajo udeležbo in sodelovanje ter omogočajo vključevanje različnih družbenih skupin ter prebivalkam in prebivalcem omogočajo, da sprejmejo bolj utemeljene odločitve,« so zapisali pri Ministrstvu.
Ko je postalo jasno jasno, da bo čarovniška saga o Harryju Potterju kmalu dobila novo adaptacijo v obliki TV-serije je med zvestimi oboževalci završalo. Mnenja so si zelo deljena: nekateri odločitev pretočne platforme HBO Max, ki bo bdela nad novo upodobitvijo, zelo podpirajo, drugim se zdi prerana odločitev. Nekateri so proti tudi zaradi dejstva, da bo kot izvršna producenta serije sodelovala avtorica slavnega čarodeja, britanska pisateljica J.K. Rowlling, ki je zadnja leta tarča očitkov zaradi njenih spornih komentarjev o vprašanjih spolne identitete.
Navkljub vsemu je nova serija lahko priložnost za osvetlitev problematik, likov in prizorišč iz knjige, ki v prvi filmski adaptaciji niso dobili toliko filmskega prostora, kot bi si ga morda zaslužili.
J.K. Rowling je bila v zadnjih letih bila večkrat deležna očitkov, da je transfobna, predvsem zaradi svojih stališč do spolne identitete. Med drugim zagovarja, da bi bilo treba osebam, ki se opredeljujejo kot transspolne ženske, omejevati dostop v prostore, namenjene ženskam. Nasproti njenim perečim objavam so se postavili tudi glavni igralci prvotnega filma o slavnem čarodeju: Rupert Grint, Daniel Radcliffe in Emma Watson. Foto: on IMDb
Svetovni fenomen v novi preobleki
J.K. Rowling je prvi del sage o učencu čarovništva in dogajanju na šoli Bradavičarki z naslovom Harry Potter in kamen modrosti izdala leta 1997. Sledilo je še šest delov. Z več kot 500 milijoni prodanih knjig v približno 80 jezikih je Harry Potter postal najuspešnejša knjižna serija na svetu. Knjige so kmalu doživele tudi filmsko upodobitev. Od leta 2001 do 2011 je nastalo osem celovečernih filmov z Danielom Radcliffom, Rupertom Grintom in Emmo Watson v glavnih vlogah. Franšiza o nadarjenem čarodeju pa je nesporno ena največjih zgodb o uspehu na področju kulture 21. stoletja.
Nova serija naj bi zvesto sledila knjigam, vsaki knjigi bo namenjena ena sezona. Serijo naj bi snemali kar 10 let, pripravljajo pa jo z novo igralsko zasedbo, ki je za zdaj še skrivnost. Prva sezona bo gledalcem na voljo leta 2025 oz. 2026.
Več rasne in kvirovske raznolikosti
Po mnenju nekaterih bi lahko bila televizijska serija priložnost za izboljšanje zaznanega pomanjkanja rasne in kvirovske raznolikosti, ki so jo zaznali v knjigah in filmih – še posebej po tem, ko je J. K. Rowling leta 2007 razkrila, da je lik profesorja Albusa Dumbledora homoseksualno usmerjen.
Več prostora tudi Dobbyju?
Hišni vilin Dobby se je pojavil le v dveh filmih, čeprav je bil prisoten v večini knjig. Tudi sicer je v knjigi predstavljen kot veliko bolj večplasten in prisrčen lik, kar bi nova serija lahko popravila. Čeprav je drugi film Harry Potter in dvorana skrivnosti pravilno opisal Dobbyjevo zgodbo, so ga iz kasnejših filmov večinoma izrezali. Ko ga družina Malfoy »odpusti«, ga profesor Dumbledore zaposli na Bradavičarki, v četrti knjigi Harry Potter in ognjeni kelih pa je ravno on tisti, ki za Harryja ukrade Gillyweeda in ne Neville, kot je to prikazano v filmu. Tudi v nekaterih kasnejših filmih je v delih, kjer se bi moral pojavljati Dobby večkrat uporabljen Neville. Razlog je večinoma draga CGI tehnika, ki je potrebna za oživitev vilinca.
Proračun in obsežnost nove serije pa dajeta priložnost za vrnitev lika v njegovi polni podobi. Foto: tookapic on Pixabay
Kaj pa slavna Bradavičarka?
Zelo podrobno je v knjigah opisana tudi slavna šola, številni »manjši trenutki« druženj in pripetljajev s šole pa so zaradi časovne omejenosti izostali v filmskih adaptacijah. Knjižni prizori opisujejo Harryja, Rona in Hermione, ki delajo domače naloge v skupnem prostoru Gryffindora, uživajo v obrokih v Veliki dvorani ali pa se borijo s snežno kepo na dvorišču. Ko so hodili po hodnikih, so obleke oklepov kihnile, slike so govorile in Poltergeist Peeves jih je nadlegoval – nič posebej pomembnega, vendar je bilo vse to del šarma Bradavičarke.
Sedem knjig o Harryju Potterju vsebuje 1.084.170 besed, tako da ni bilo mogoče, da bi se zgodba v celoti prelila v osem filmov. To pomeni, da filmi vsebujejo tudi veliko manj informacij, kot jih je bilo vključenih v izvorno zgodbo – od načina, kako je Harry premagal Voldemorta, do razloga, da so na začetku postali tekmeci. Prav te podrobnosti so razlog, zakaj je TV-serija o Harryju Potterju smiselna, saj lahko celotno zgodbo končno pripelje na zaslon.
Harry Potter TV Series Breakdown! | Cinematica
Kaj pa ti meniš o novi seriji, česa se najbolj veseliš v novi adaptaciji? Do prihoda serije pa se lahko zabavaš v našem kvizu o Harry Pottru.
Znanstveniki delajo na novem pristopu k zdravljenju odpovedi ledvic, ki bi lahko ljudi nekega dne osvobodil potrebe po dializi ali jemanja močnih zdravil za zatiranje njihovega imunskega sistema po presaditvi. Prvič so dokazali, da lahko ledvične celice, nameščene v napravi za vsaditev, imenovani bioreaktor, preživijo v telesu prašiča in posnemajo več pomembnih funkcij ledvic. Naprava lahko deluje tiho v ozadju, kot srčni spodbujevalnik, in ne sproži prejemnikovega imunskega sistema v napad.
Ugotovitve so pomemben korak naprej za The Kidney Project, ki ga skupaj vodita dr. Shuvo Roy iz UCSF (tehnični direktor) in dr. William H. Fissell (med. direktor).
Izboljšanje dialize je cilj raziskav
Znanstveniki nameravajo sčasoma napolniti bioreaktor z različnimi ledvičnimi celicami, ki opravljajo vitalne funkcije, kot je uravnovešanje telesnih tekočin in sproščanje hormonov za uravnavanje krvnega tlaka – nato pa ga združiti z napravo, ki filtrira odpadke iz krvi.
Cilj je izdelati napravo v človeškem merilu za izboljšanje dialize, ki ohranja ljudi pri življenju, potem ko jim odpovejo ledvice, vendar je slab nadomestek za resnično delujoč organ.
»Osredotočeni smo na varno posnemanje ključnih funkcij ledvic,« je dejal Roy, profesor bioinženiringa na Fakulteti za farmacijo UCSF. »Z bioumetno ledvico bo zdravljenje ledvične bolezni učinkovitejše in tudi veliko bolj znosno ter udobno.«
Navdihnjena z naravo, izbrušena z znanostjo
Roy in njegovi sodelavci so izdelali bioreaktor tako, da se neposredno poveže s krvnimi žilami in venami ter omogoči prehod hranil in kisika, podobno kot bi to storila presajena ledvica. Silikonske membrane ščitijo ledvične celice v bioreaktorju pred napadom prejemnikovih imunskih celic.
Ekipa je kot testni primer uporabila vrsto ledvične celice, imenovano proksimalna tubulna celica, ki uravnava vodo. Soavtor H. David Humes, dr. med., z Univerze v Michiganu, je pred tem uporabil te celice za pomoč bolnikom na dializi v enoti intenzivne nege z rezultati, ki so rešili življenja.
Umetna ledvica, ki je del projekta in raziskav znanstvenikov na UCSF Foto: on ucsf
Zelena luč za The Kidney Project
Ekipa je sledila ledvičnim celicam in živalim prejemnikom sedem dni po presaditvi in obe sta se dobro odrezali. Naslednji korak bodo enomesečni poskusi, kot to zahteva ameriška Uprava za hrano in zdravila, najprej pri živalih in sčasoma pri ljudeh.
»Morali smo dokazati, da funkcionalni bioreaktor ne bo potreboval zdravil za zaviranje imunskega odziva, in to smo storili,« je dejal Roy. »Nismo imeli nobenih zapletov in zdaj lahko ponovimo in dosežemo celotno ploščo ledvičnih funkcij v človeškem merilu.«
Slavni ameriški filmski kritik še danes velja za najvplivnejšega pisca v svoji stroki, bil je tudi prvi Pulitzerjev nagrajenec s svojega področja. Veljal je za »filmskega kritika z dušo pesnika«. Hollywood ga je leta 2005 počastil tudi z zvezdo na pločniku slavnih. Bil je človek, ki je za celo generacijo Američanov poosebljal filme.
»Bistvo ni v tem, da se izogibaš neumnim filmom, pač pa v tem, da se izogibaš temu, da bi bil neumen kinoobiskovalec.«
Roger Ebert
Palec gor ali palec dol – strah in trepet vsakega filmarja
Ebert je bil od leta 1967 je filmski kritik pri časopisu Chicago Sun Times, zaslovel pa je skupaj z Genom Siskelom, iz konkurenčnega časopisa Chicago Tribune, s katerim sta več kot dve desetletji vodila ikonično oddajo o filmih At the Movies. V njej sta lahko s svojo razsodbo (palec gor/palec dol) filmu zagotovila dobro gledanost ali pa ga že na izhodišču uničila. Ta gesta se je obdržala tudi po Siskelovi smrti leta 1999.
Z Genom Siskelom sta imela pred (in za) kamero igrivo zajedljiv odnos, preden so ju zvabili v skupno oddajo, pa sta bila celo odprto sovražna drug do drugega. “Kako nepomembno sovraštvo, kako globoka ljubezen,” je njun odnos po prijateljevi smrti povzel Ebert. Foto: on IMDb
Ebert je oddajo nadaljeval s kolegom iz časopisa Richardom Roeperjem, vendar pa se je leta 2006 za nekaj časa umaknil zaradi raka. Bolezni navkljub se je leta 2011 vrnil na televizijo z umetno čeljustjo in novo oddajo o filmih.
Siskel & Ebert Review The Mask
Neverjetno plodoviti opus Rogerja Eberta
Kot pisec je bil Ebert skorajda »nemogoče« plodovit. Sun Times je včasih ob petkih objavil tudi po devet njegovih recenzij. Na leto je povprečno pogledal 500 filmov in napisal pol toliko kritik, občasno pa je objavljal tudi intervjuje in tematske članke. V svoji karieri je izdal 20 knjig, se redno udejstvoval na blogu in družabnih omrežjih ter predaval na Univerzi v Chicagu.
Umrl je pri 70 letih, leta 2013 za posledicami raka. Ob smrti se mu je poklonil tudi takratni ameriški predsednik Barack Obama, ko je zapisal: »Ko mu film ni bil všeč, je to pošteno povedal, ko pa mu je bil, ga je hvalil na vsa usta. Filmi brez njega več ne bodo to kar so bili.« Foto: on imdb
Leta 2013, tik pred smrtjo se je tudi poslovil na svojem blogu, ko je dejal, da slovo ni dokončno, bo pa glavnino svojega dela predal sodelavcem. Hiperproduktivni mož je napovedal, da se namerava umiriti in zmanjšati število objavljenih filmskih recenzij, s čimer se je tudi simbolično poslovil od svojih zvestih bralcev.
Filmski kritik brez dlake na jeziku, se je več kot desetletje boril z rakom, zaradi katerega je ostal brez glasu in so mu odstranili velik del čeljusti. Tudi zaradi tega se je v zadnjih letih svojega življenja navadil na redno komunikacijo prek Twitterja, kjer je imel več kot 80.000 sledilcev.
Leta 2014 so o njem posneli tudi dokumentarni film, ki je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu.
Cannes Film Festival (2014) - Life Itself Trailer - Roger Ebert Biographical Documentary HD
Ko je tehnologija 3D tiskanja ugledala luč sveta, si je malokdo predstavljal, da bo danes ena najhitreje rastočih industrij. Pet industrij pa še posebej žanje prednosti 3D tiskanja. To so zdravstvo, prehrana, moda, avtomobilski športi in letalstvo vključno z vesoljskimi tehnologijami. Za teh pet se predvideva, da se bodo kmalu primarno zanašale na 3D tiskanje.
Kljub splošnemu prepričanju, 3D tiskanje ni tako nova zadeva. V 70-ih je Jahennes F. Gottwald prijavil svoj patent za »snemalnik tekoče kovine«. Z njim je lahko ustvarjal izdelke iz stopljene kovine plast po plast, tako kot to počnejo 3D tiskalniki. Desetletje pozneje je patent izboljšal dr. Hideo Kodama, ki je namesto tekoče kovine predlagal polimerje. Leta 1986 je svet dobil prvi komercialni 3D tiskalnik podjetja 3D Systems Corporation in ostalo je zgodovina, kot pravijo.
Napredek tehnologije 3D tiskanja prinaša novosti v razne spektre industrije in se uporablja za večjo efektivnost, produkcijo in manjše stroške. Oglejmo si 5 industrij, ki se najbolj poslužujejo 3D tiskanja in se ga bodo v prihodnosti še bolj.
Zdravstvo in 3D tiskanje
V zdravstvu se pospešeno raziskuje in uporablja tako imenovano 3D biotiskanje. Pri tem gre za ustvarjanje tkiva, kosti, celih organov iz posebnih mešanic sintetičnih in organskih materialov ter živih celic. To bo pomagalo bolnikom s kroničnimi boleznimi, tistim ki potrebujejo presaditev organov ali invalidom. Hkrati bomo napredovala tudi farmacija, ki bo lahko zdravila preizkušala na umetnih organih in morda dokončno izničilo potrebo po testiranju na živalih.
V preteklosti je bila 3D tiskana hrana nišni produkt, bolj za eksperimentatorje kot realno prehrano ljudi. A s padajočimi cenami 3D tiskalnikov se to spreminja. Pri 3D natisnjeni hrani bi lahko dobili popolnoma nove teksture in okuse ali jih poljubno združevali. Poleg tega imamo popoln nadzor nad hranilno vrednostjo, beljakovinami, maščobami, alergeni itd., s čimer bi lahko ustvarili zdravo hrano za najbolj ogrožene skupine ljudi.
S 3D tiskanjem imajo modni kreatorji več svobode, ko se odločajo o obliki, motivih, materialih, hkrati pa porabijo manj materiala. Z natiskanim blagom bi prihranili veliko vode, kemikalij in narave. Še najbolj pa se 3D tisk uporablja pri izdelavi čevljev. Adidas, na primer, je v 2021 izdal posebne tekaške čevlje 4DFWD, ki so imeli poseben podplat, da izboljšajo naš tek.
Ekipe iz NASCAR, Formule 1 in MotoGP že uporabljajo 3D tisk, da ustvarijo boljše komponente za vozila ali boljša orodja. S tem lahko ustvarijo močnejše in lažje avto dele, bolj aerodinamične oblike, ki zmagajo dirke.
Tale NASCAR dirkalnik ima 3-D natisnjeno vetrobransko steklo in prezračevalni sistem. Foto: on 3D Printing Industry
Letalstvo in vesoljske tehnologije
Ta industrija 3D tiskanje uporablja že dolgo. Izdelujejo vse od rezervnih delov, do orodij in celih satelitov. Pojavljajo se tudi ideje, da bi lahko tiskali vesoljske habitate za astronavte na Luni in Marsu. Tudi pri grajenju raket, se zanašamo na 3D tisk. Podjetje Relativity Space se specializira za grajenje raket iz 3D tiskanih komponent in je letos že izstrelila raketo Terran 1. Ravnokar tiskajo njeno naslednjico Terran R.
Zmogljivosti fotografiranja pri šibki svetlobi je bil težko preseči, vendar oblikovalci in inženirji niso počivali na lovorikah. Vodeni z neprekosljivo zavezo vizualni estetiki ter velikimi vložki v sredstvih in ljudeh s strani Huaweija, so se namenili narediti naslednji skok – od zmogljivosti brez primere do nepredstavljivih.
To pomeni, da s pametnim telefonom Huawei P60 Pro lahko fotografiramo ob pogojih skoraj popolne teme, dosežek, ki kljubuje zakonitostim narave. Postavlja se vprašanje. Če so nočne fotografije lanskega modela še vedno vrhunske, čemu posegati po novih mejnikih? Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo poglobiti v poslanstvo podjetja Huawei.
Fotografiranje neovirano z omejitvami človeškega vida
Huawei želi z družino P sprožiti revolucijo v mobilni fotografiji. Prepričani so namreč, da je pametna fotografija razdeljena v tri faze. V prvi fazi simulira in posnema slike, ki jih vidimo. Da bi bile fotografije jasnejše in z več podrobnosti, so povečali število slikovnih pik tipala. V drugi fazi se približa do skrajnih omejitev vida. Programska in strojna oprema delujeta v tandemu, da odpravita napake v fotografskih tipalih, s ciljem izboljšati fotografije v najboljši možni meri. S tretjo fazo pa je pametna fotografija presegla omejitve človeškega vida. Ne samo s fotografiranjem ob skoraj popolni temi, temveč tudi v obnavljanju barv in podrobnosti, ki jih naše oči ne morejo zaznati.
Ponovno napisana pravila fotografije
Nova tehnologija je nujna za doseg visoko postavljenih ciljev, saj so prejšnje v glavnem dosegle svoje omejitve. Huaweievi inženirji so zato pred dobrimi tremi leti opustili barvni filter RGB, ki je digitalno fotografijo definiral zadnjih 44 let in namesto njega razvili filter RYYB.
Novost drzno spreminja dve od štirih enot standardnega barvnega filtra, kar je gotovo mejnik v razvoju fotografije. Zaradi spremembe filtra RGGB (rdeča + zelena + zelena + modra) v RYYB (rdeča + rumena + rumena + modra) tipalo izmeri več svetlobe, saj rumene pike sočasno merijo tako rdeče kot zelene valovne dolžine. To pametnemu telefonu Huawei P60 Pro omogoči fotografiranje tudi, ko tipalo zazna zelo malo svetlobe. Ko pa jo je dovolj, tipalo ustvari briljantno paleto barv ter učinke, ki lahko presežejo sposobnosti zrcalno refleksnih fotoaparatov.
Ker rumene pike tipala s filtrom RYYB sočasno zajemajo valovne dolžine svetlobe dveh različnih barv, je bilo treba prilagoditi algoritem za obdelavo signalov tipala. Predvsem to pomeni izluščiti iz rumenega spektra podatke o valovnih dolžinah rdeče in zelene barve, da je mogoče umirjanje barv ter natančna barva reprodukcija.
Osupljivi svet nočne fotografije
Ponoči in zgolj z mesečino, se temno modro nočno nebo razkrije v bogati tapiseriji barv in svetlobi zvezd, vidne pa so tudi podrobnosti zgradb pod njim. Na fotografijah skoraj ni digitalnega šuma, učinek pa je globok, kot bi opazovali brezčasni svet v izboljšanem videnem spektru. Zdi se nemogoče, da je telefon sposoben zajeti tako živo nočno pokrajino, vendar so dokazi očitno in na voljo vsakemu, da jih potrdi.
To je botrovali nastanku fotografskega načina Super Moon, ki izkorišča izredne sposobnosti kamere z optično povečavo. Funkcija namreč poudari podrobnosti na površini naravnega satelita, a obenem ohrani podrobnosti ostalih predmetov na prizoru. To omogoči eksperimentiranje z astrofotografijo – ustvarjanje vizualnih iluzij lune nad drevesi in v oblakih za jasne in predvsem čudovite nočne fotografije.
Z inovacijami prepričali dvomljivce
Pametni telefon Huawei P60 Pro je opremljen z Ultra Lighting glavno kamero, ki jo odlikuje fizično nastavljiva zaslonka na intervalu med f/1,4 in f/4, za svetlobo visoko prepustne leče in fotografsko tipalo z barvnim filtrom RYYB SuperSensing. Te bistvene izboljšave zagotovijo živahne fotografije pri šibki svetlobi in v celoti prikažejo podrobnosti v temi. Kamera obenem nudi tudi izjemno visok dinamični razpon, ki se izkaže v svetlobno zahtevnih prizorih, kot so sončni vzhod in zahod, zora in mrak. Izboljšan je še pogon za reprodukcijo podrobnosti XD Fusion Pro, ki pokaže celo sijaj na površini stekla.
Poleg izrednega preboja Ultra Lighting glavne kamere, je Huawei dosegel še revolucionaren preboj v nočni fotografiji z zaslonko f/2,1 Ultra Lighting telefoto kamere. Kaj je največ v industriji, ko gre za kamere z optičnimi povečavami? Zasluga za izboljšano sposobnost zajema svetlobe gre vgradnji za svetlobo prepustnejšega sistema leč objektiva in tipala z barvnim filtrom RYYB SuperSensing. Zaradi revolucionarnega napredka lahko med nočnimi sprehodi po mestu posnamete živahne fotografije, saj kamera zlahka zajame in poudari podrobnosti neonskih luči na strehah v daljavi.
Mojster mobilne fotografije za naslednje generacije
Huawei P60 Pro predstavlja drzno raziskovanje meja fotografije in dokazuje vlogo tehnologije pri oblikovanju novih zasnov estetske lepote. Podvojena svetlobna občutljivost pa omogoča zajem okolice na bolj intimni način. Prav je, da gre razvoj fotografije v tej smeri, kajti je brezčasni medij, v celoti odvisen od interakcije med svetlob in vesoljem. Kot misleča bitja lahko presežemo lasten vid, programsko opremo in celo meje med dnevom in močjo, vendar se ne bomo nikoli mogli izogniti eteričnemu sijaju svetlobe, ki nas obdaja.