ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ahsoka je Disneyeva serija v svetu Vojne zvezd, ki istočasno navdušuje in razburja. Minili so namreč časi preteklega stoletja, ko je bila omenjena franšiza čislana in nedotakljiva. Več kot je bilo ustvarjenih zgodb, več možnosti je bilo za padec kakovosti. Verjetno pa si še nekaj let nazaj nihče ni mislil, da bodo trije filmi predzgodbe (epizode I, II in III) postale priljubljene zaradi neuspeha nadaljevanj (epizode VII, VIII, IX) in pridruženih serij. Slednje imajo namreč veliko oviro, ki je ni tako enostavno preskočiti, imenuje pa se nadzorovanje škode.

Ahsoki je sicer boljša od serij Knjiga Bobe Fetta (The Book of Boba Fett), Obi-Wan Kenobi in zadnjih nekaj epizod Mandaloriana, a ima še vedno svojih nekaj težav. Tako so se oboževalci franšize znašli v negotovem položaju. Ali bodo v poplavi razočaranj povprečnost razglasili za mojstrovino ali postali še bolj kritični zaradi Disneyevega vpliva na njihovo galaksijo tam daleč, daleč stran?

Vojna zvezd v krizi: Je rešitelj Dave Filoni z Ahsoko?

Vrnimo se v leto 2015, ko je decembra v kina prijadrala sedma epizoda Vojne zvezd in navdušila marsikoga. Zdelo se je, da je JJ Abramsu uspelo dešifrirati kodo o uspehu franšize, a je ta občutek zbledel razmeroma hitro.

Kot pri njegovih Zvezdnih stezah je bila nostalgija prevladujoča sila v filmu, s čimer ni imel težav prav nihče. Po več letih je postala Vojna zvezd spet trend pop-kulturnega sveta, kar ni bilo nič čudnega, če mu je pa pri pisanju scenarija pomagal Lawrence Kasda, ki je spisal scenarija za epizodi V in VI v originalni trilogiji.

Sledil je Rogue One režiserja Garetha Edwardsa, ki iz leta v leto pridobiva na spoštovanju, potem pa je šla zadeva v tunel, ki se mu reče “klasični JJ Abrams”. Vedeli so, kako začeti, nadaljevanje in zaključek pa jim nista šla. Osma epizoda je najprej razdelila oboževalce, deveta pa jih je združila na temni strani. Zaključek zgodbe, preluknjane kot švicarski sir, je Disneyu zabil žebelj v krsto. A ko imaš milijarde, se zna zgoditi, da bodo ti žeblji kar sami leteli stran.

Ob vsej tej poplavi vojnozvezdnih serij se je težko znebiti občutka, da želi Disney na vse pretege pokrpati luknje v sirčku, ki je postala zadnja trilogija. Pri tem pa ne krpa lukenj, ampak topi celotno kocko sira, ki počasi izginja pod kuhinjskim pultom.

Na njihovo srečo pa je tam Dave Filoni, ki pa mora opravljati težko delo. Če je nekoč lahko svoje uspehe nizal v tišini, je zdaj glavna tarča oboževalcev, ker je pravzaprav še edina odrešilna bilka, ki jo imajo. Po odlični prvi sezoni Mandaloriana, sila povprečni drugi in podpovprečni tretji, petnajstih minutah izjemnosti v sicer mlačni seriji Obi-Wan Kenobi in dolgočasni Knjigi Boba Fetta je sledil fantastičen Andor, ki pa je predzgodba filma Rogue One, ki je sam zapolnil eno redkih lukenj v scenariju Georga Lucasa v prvem delu iz leta 1977.

Ahsoka in širno morje animirane predzgodbe

Zdaj je tu Ahsoka, ki smo jo v igrani različici spoznali sredi druge sezone Mandaloriana, ljubiteljem animirane pustolovščine Vojna zvezd: Vojna klonov (SW: Clone Wars) pa je znana že vse od leta 2008. Iz te animirane serije se ja nato preselila še v animirano serijo Vojna zvezd: Uporniki (SW: Rebels), kjer se je pridružila ostalim članom igralske zasedbe v svoji seriji. Prav to pa je daleč največja težava, ki jo ima serija Ahsoka. Ker gre v bistvu za peto sezono serije Rebels, se zanaša na več kot 75 epizod te in še 133 epizod Vojne klonov, kar pa pomeni, da bodo mnogi gledalci nekoliko izgubljeni.

Ali velja, da serija, kjer moraš za njen pravi potencial prebrati še nekaj knjig in pogledati še nekaj dodatnih serij, ni dobra serija? Morda, a pri Vojni zvezd smo verjetno že nekaj časa ta pričakovanja in pravila pustili pred vrati. Verjetno si želimo gledati le (nad)povprečno serijo, kar Ahsoka zagotovo je – vsaj tako si jo bomo zapomnili, če je ne analiziramo do vsakega prizora. Ker to pač radi počnemo.

Iskanje igle v kopici sena, da serijo potisnemo navzdol

Ne smemo bežati od dejstva, da se serija pretirano zanaša na gledalčevo poznavanje situacije, kar je dvorezen meč. Po eni strani tako močno igra na nostalgijo in oživljanjem animiranih likov v igrani verziji, da lahko tudi najbolj pozoren gledalec prezre napake v zgodbi in scenariju. Po drugi strani pa čustveni trenutki ne pridejo do izraza pri gledalcih, ki niso gledali animiranih serij ali pa niso vsaj delno seznanjeni s spin-off dogodki v svetu oz. vesolju Vojne zvezd, a se bodo tudi slednji nekoliko lovili. Kdo je Sabine Wren, kdo je Ezra Bridger, kdo je general Thrawn in kdo je sploh Ahsoka?

Malenkosti, ki zmotijo, so nadvse zanimive odločitve likov, neverjetni slučaji in nekaj manjših podrobnosti. Neskončno stanje križem rok, ozdravitev osebe z luknjo laserskega meča v trebuhu in podobno, kar bi lahko opisali za dlakocepstvo. Zagotovo pa ni dlakocepstvo to, da bi lahko bil čas določenih epizod porabljen drugače in predvsem bolje. Kar je pestilo Obi-Wana, pesti tudi Ahsoko, a v manjši meri. Tu se zdi, da Filoni ve, točno kaj želi in zgodbe ne polni s povsem nepotrebnimi liki in dogodki, kot je počela predlanska serija.

V približno 30-minutnih epizodah bodo v oči bodli tudi najmanjši trenutki, kot je dešifriranje gesla, ki naj bi ga znala rešiti le Sabine, pa se nato izkaže, da gre za uganko stila Igralec Pacino, dve črki (odgovor je AL in ne IP). Ampak potem se epizoda zaključi in zasliši se tisto, kar daje upanje in zdrži do naslednje epizode.

Ahsoka veliko stvari naredi odlično

Ko že govorimo o koncu epizod, tam slišimo glavno melodije serije, ki jo je ustvaril Kevin Kiner. Če se povprečna epizoda zaključi s tako melodijo, smo nekoliko bolj opravičujoči. Kiner v svoji prvi igrani seriji Vojne zvezd – prej je sodeloval pri animiranih serijah – upraviči svoj sloves drugega najboljšega skladatelja v franšizi. Zdi se, da čuti povezavo s silo.

Rosario Dawson je Ahsoka, ki se je zdela v Mandalorianu bolj zanimiva in energična. Natasha Liu Bordizzo (Guns Akimbo, Največji šovmen) je Sabine Wren, mlada mandalorianska bojevnica, ki želi na vse pretege najti Ezro Bridgerja, ki je izginil pred devetimi leti. Mary Elizabeth Winstead je Hera Syndulla, generalka Nove republike, ki je verjetno najbolj emotiven lik na dobri strani. David Tennant pa je posodil glas droidu Huyangu, ki gledalcu večkrat ponudi tisto slavno razlago zgodbe in dogajanja, ki ji rečemo kar ekspozicija.

Vsi liki na dobri strani so všečni, čeprav se tudi tu zdi, da je glavni lik pravzaprav le opazovalec lastne serije, kot sta bila to Din Djarin in Boba Fett. Vse zadovoljivo do te mere, če so nam všeč stoični in manj emotivni liki, ki radi stojijo s prekrižanimi rokami.

Ampak po vseh preizkušnjah in stiskah preteklosti je to za njihove osebnosti logično, za percepcijo gledalca pa žal ali morda ne.

Nekoliko drugače je pri zlikovcih oziroma temnih jedijih Baylanu Skollu (Ray Stevenson) in Shin Hati (Ivanna Sakhno). Na žalost preminuli Ray Stevenson je eden najbolj zanimivih novih likov v svetu franšize Vojne zvezd in prav verjetno je, da ambicij, ki jih napove njegov lik, ne bomo nikoli videli. Vsekakor sta kradljivca prizorov, dokler jima trdnih tal ne odneseta nostalgija in veliki podlež.

Hayden Christensen, oprosti nam

Določena generacija obožuje lik Anakina brez pomoči animiranih serij, ki so sledile njegovi trilogiji. Toliko gorja, kot se je zneslo nad mladega Christensena po trilogiji na začetku stoletja, se je le na redko koga. Tudi dvajset let kasneje je on naš Anakin, kar je mnogim postalo jasno šele zdaj oziroma s serijo Obi-Wan Kenobi. Vrnil se je, izbrani. Ko so ga najbolj potrebovali, je prinesel ravnovesje v silo in je ni prepustil temi. Akcijski prizor z njim je daleč najboljši v seriji, saj se je le učil od velikega Nicka Gillarda in tako ponovno prinesel intenzivnost izbranega. Njemu ob bok pa lahko postavimo mlado Ahsoko, ki jo zaigra Ariana Greenblatt. Mlada igralka je v zadnjih treh letih nanizala vloge v filmih Ljubezen in pošasti, In The Heights, 65 in Barbie. Ljubiteljem sta vsekakor pričarala delček Vojne klonov v igrani različici.

Za konec pa sta tu še Ezra Bridger (Eman Esfandi) in Thrawn, ki ga je upodobil ponovno izjemni Lars Mikkelsen. Spomnimo, da je bil prav on tisti, ki mu je v animirani seriji posodil glas. Verjetno je prav Thrawn tista najboljša stvar, ki nam jo lahko ponudi serija. Kako se bo to razpletlo pa bomo videli, saj se je tudi Snoke zdel izredno zanimiv lik, dokler ni prišel v napačne roke.

Ahsoka je nostalgični bonbonček Dava Filonija, ki se ga ne bomo branili

Kot že večkrat omenjeno, se Ahsoka hkrati nagiba k tem, da jo nazivamo z nadaljevanjem Rebelsov in predzgodbo same sebe.  Vsi čustveni trenutki serije, kar je pogosto tisti segment, ki pomeni, da si jo bo novi gledalec zapomnil, temeljijo ne predhodnem znanju. Ko prvič vidimo Ezro, je na mestu vprašanje, kdo si ti, saj več kot njegovega imena ne poznamo, obenem pa je jasno, da bo serija samostojno zaživela v drugi sezoni, ko bodo na tekočem tudi sveži gledalci. Tako Ahsoka v prvi sezoni nikoli ne bo izjemna serija, za nekoga, ki ni videl (že prevečkrat omenjenih) sorodnih serij. Za tiste, ki pa so jih? Fenomenalnost na potenco. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da jih nostalgični bonbončki in nekaj prav zares izjemnih trenutkov zaslepi do te meje, da ne vidi popolnih nesmislov določenih dogodkov v seriji.

Če je bil Andor fantastična serija, ki ni imela občutka Vojne zvezd, pa ima Ahsoka ta občutek, a manj tiste fantastičnosti in svežine Andorja. Skupaj? Nepremagljiva kombinacija. Mogoče se stvari za Vojno zvezd obračajo na bolje.

Na začetku devetdesetih sta nas Terry Prattchet in Neil Gaiman blagoslovila s humorno-apokaliptičnim romanom Dobra znamenja (Good Omens). Gaiman je leta 2019, po smrti soavtorja in pred pandemijo, spisal in postavil pred občinstvo zelo uspešno adaptacijo romana v obliki serije. Letos smo dobili nadaljevanje.

Angeli in demoni

Protagonista (zdaj že franšize) Dobrih znamenj sta Aziraphale, brezmadežni angel, ki uživa v svetu ljudi, in Crowley, angel, ki ni ravno padel, ampak se je odsotno sprehodil navzdol. Knjižna predloga dogajanje umesti v moderni svet, ki mu grozi apokalipsa. Njej pa grozita angel in demon. Skupaj sta popoln nevtralizator in zaradi njunega vmešavanja Antikrist odrašča kot povsem navaden otrok, ki mu ni do konca sveta. V vlogah angela in demona blestita Michael Sheen (Aziraphale) in David Tennant (Crowley), duo, brez katerega si adaptacijo zdaj že težko predstavljamo.

Zbogom pripovedovalki in pozdrav novemu knezu pekla

Za razliko od prve, druga sezona ni nastajala po knjižni predlogi in Gaiman ni bil edini scenarist. Pridružil se mu je John Finnamore. Rezultat je znatno manj navdušujoč. Za režijo je znova posrkbel Douglas McKinnon, nekaj sprememb pa se je odvilo tudi pri igralski zasedbi. Manjkala je Frances McDormand, pripovedovalka in glas Boga, Beelzebub pa je dobil nov obraz (Shelley Conn). Slednja menjava je med bolj posrečenimi in jo v seriji duhovito izpostavijo. Knez pekla se je pač naveličal par tisoč let stare podobe in se odločil za spremembo.

Tokratna grožnja svetovnemu obstoju ni peklenska

Tudi spodaj slutijo, da se nekaj kuha. Pred vrati Aziraphalove knjigarne se pojavi nadangel Gabriel (Jon Hamm), gol kot Adam in s prazno škatlo na mestu, ki ga tradicionalno cenzuriramo s figovim listom. Ne spomni se, ne kdo je ne od kod se je vzel, zato ga Aziraphale preimenuje v Jima in mu določi službo asistenta v knjigarni. S posledicami se mora, kakopak, ukvarjati tudi Crowley.

Druga plat Jane Austen in podobne zafrkancije

Skupaj se trudita tako nebesom kot peklu zagotavljati, da ne vesta nič, a njun poskus čisto majhnega polčudeža se izjalovi. Gabriela skrijeta z močjo 37 Lazarov, kar nebeški radar takoj zazna. Domislica, da so mero poimenovali po Lazaru, ki ga je Kristus obudil od mrtvih, je tistega tipa bistroumnih detajlov, pri katerih Gaiman blesti. Podobno prikupen je trenutek, ko Aziraphale dobi idejo, da bi zaljubljenki spravil skupaj s plesom, ker se zadeve tako loti Jane Austen v svojih romanih. Ko angel Crowleyja pobara, če avtorico pozna, se je demon takoj spomni kot izvrstne roparke, tihotapke in mojstrske vohunke. Do konca sezone ostaja nejeveren, da je tudi pisala.

Da humor ne razočara, ni dovolj

Žal take drobnarije, pa naj so še tako izvrstne, klavrnega zapleta in izvedbe ne morejo rešiti. Omenjeni zaljubljenki sta Maggie in Nina, ki ju igrata Maggie Service in Nina Sosanya. Ko Aziraphale in Crowley s čudežem angele opozorita nase, ju ti obiščejo. Izmislita si, da sta s le hotela zbližati nesojeni ljubimki: Aziraphalovo najemnico (Maggie) in lastnico kavarne čez cesto (Nino). Neil Gaiman je nedvomno avtor, ki ve, kaj ima občinstvo rado in se mu trudi ustreči. Žal gre včasih predaleč, zaradi česar nova sezona Dobrih znamenj spominja na fanovsko literaturo.

Gledalec se vpraša, ali je bil osrednji par, čigar edina naloga je, da reflektira romantično naravo Aziraphalovega in Crowleyjevega odnosa, razen tega pa mu ne moremo opisati kakšne posebne privlačnosti ali vsaj osebnosti, res potreben?

Nova sezona Dobrih znamenj deluje fragmentarno in nepremišljeno

Navsezadnje bi bilo, tudi če nas pusti Maggie in Nina ne zmotita preveč, verjetno res bolje, da bi pri odnosu protagonistov ostali pri podtonih, če stopnjevanja ne znajo speljati do vrhunca. Obupno bliskovit razplet daje občutek, da je bilo vse skupaj izpeljano v hudi naglici – kar s štiriletnim premorom med sezonama ne more biti izgovor. Ne pomaga, da so se odločili vključiti mini epizode, ki so bile med pandemijo objavljene na Youtubu, v splošni dogajalni okvir pa sodijo le za silo. Nova sezona deluje fragmentarno in nepremišljeno. Predvsem zaradi zaključka, ki nezadovoljivo poveže vse niti, in prisiljenega poudarjanja odnosa, ki je navdušil v prvi sezoni.

Kaj to pomeni za Gaimanove ostale projekte?

Pri Gaimanu je jasno, da adaptacije rad izpelje, kot si je zamislil, ali sploh ne. Prve sezone znajo navdušiti – pri Ameriških bogovih, Dobrih znamenjih in Sandmanu so bile sijajne. Žal je bilo nadaljevanje v primeru prvih dveh manj kot zadovoljivo, vsaj glede na standarde, ki so bili zastavljeni s prvima sezonama. Le upamo lahko, da ne bo Sandman po lanskem uspehu doživel podobnega poraza.