Vse več ljudi se zaveda pomena zdrave in uravnotežene prehrane za ohranjanje zdravja in vitalnosti. Včasih pa prehrana ne vsebuje dovolj hranil, ki jih naše telo potrebuje za optimalno delovanje. V takšnih primerih nam lahko prehranska dopolnila pomagajo poskrbeti za učinkovitejše delovanje telesa. Katere prehranske dodatke je za tvoje zdravje in dobro počutje pomembno vključiti v svojo prehrano?
Vitamin D
Vitamin D se tvori v naši koži, ko je izpostavljena sončni svetlobi. Pogosto pa ga je treba dodatno vnašati s prehranskimi dodatki, saj ga ljudje ne dobimo dovolj preko sončne svetlobe. Ima namreč ključno vlogo pri vzdrževanju zdravih kosti in zob, saj pomaga pri absorpciji kalcija in fosforja, poleg tega pa izboljša delovanje imunskega sistema.
Naše telo ne more proizvajati omega 3 maščobnih kislin, zato jih moramo dobiti iz hrane ali prehranskih dopolnil. Najdemo jih sicer v ribah, morskih sadežih in nekaterih algah, a jih pogosto ne zaužijemo dovolj. Zato so prehranski dodatki z omega 3 maščobnimi kislinami koristni za ljudi, ki ne pojedo dovolj rib in drugih virov omega 3 maščobnih kislin. Njihovo pomanjkanje namreč lahko poveča tveganje za srčno-žilne bolezni.
Probiotiki nam lahko pomagajo izboljšati ravnovesje mikroorganizmov v prebavnem traktu. Na voljo so kot prehranski dodatek, ki nam omogoča urediti prebavo, saj pomagajo pri razgradnji hrane in absorpciji hranil. Poleg tega lahko izboljšajo delovanje imunskega sistema in pomagajo v boju proti okužbam, kot je prehlad.
Železo je glavna sestavina rdečih krvnih celic in ima pomembno vlogo pri proizvodnji hemoglobina in prenosu kisika v našem telesu. Čeprav ga najdemo v različnih živilih, kot so meso, stročnice in zelenjava, se lahko pri nekaterih ljudeh pojavi pomanjkanje železa, ki je lahko posledica slabe prehrane, izgube krvi ali bolezni prebavil. V takšnem primeru se priporočajo prehranski dodatki železa. Manko železa namreč lahko povzroči slabokrvnost in druge zdravstvene težave.
Magnezij igra pomembno vlogo pri ohranjanju zdravih kosti, zagotavlja podporo živčnemu in srčno-žilnemu sistemu ter regulira prebavni sistem. Najdemo ga v živilih, kot so oreščki, semena, špinača in avokado. Če s prehrano ne zaužijemo dovolj magnezija, nam lahko prehranski dodatki magnezija pomagajo zagotoviti zadostno količino tega minerala. Pomanjkanje magnezija namreč lahko povzroča anksioznost, nespečnost, utrujenost in glavobol.
Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je pripravilo ukrepe, s katerimi bo omogočilo dodatne gibalne aktivnosti za otroke in mladino. Kot so pojasnili, se zavedajo, da sta šport in gibanje nujna za zdrav razvoj otrok. Kaj so pripravili na ministrstvu?
»Da bi nevtralizirali učinke epidemije in učinke sedečega načina življenja, naše ministrstvo pripravlja ukrepe, ki bodo omogočili dodate gibalne aktivnosti za otroke in mladino,« so povedali pri ministrstvu.
Ukrepi ministrstva za dodatne gibalne aktivnosti
Javni razpis za sofinanciranje oddelkov z dodatno športno ponudbo v osnovnih šolah v šolskem letu 2023/24. Znesek ukrepa je 1 milijon evrov.
Omogočeno bo sofinanciranje stroškov strokovnega dela v oddelkih z dodatno športno ponudbo v osnovnih šolah, ki izvajajo javno veljavni program v prvem vzgojno izobraževalnem obdobju in podružnicah. Sofinancirani bodo tudi stroški uporabe ali najema dodatnih športnih objektov oz. površin za obogatitev izvedbe športnih aktivnosti.
»Naš namen je povečati količino ur športa za učence v osnovni šoli in kakovost ter privlačnost programov športne vzgoje otrok in mladine,« so zapisali pri ministrstvu.
Projekt Zmigaj! je načrtovan s sredstvi Evropske kohezijske politike. Vključuje razvoj in izvedbo športno-rekreacijskih programov za krepitev zdravja in aktiviranje najstnikov.
Preko Javnega razpisa bodo sofinanciraliprograme prostočasne športne vzgoje otrok in mladine, obštudijskih športnih dejavnosti in statusnih pravic športnikov. »V začetku letošnjega aprila smo objavili rezultate javnega razpisa in izbranim izvajalcem poslali v podpis pogodbe o sofinanciranju,« so zapisali.
Na razpisu je bilo izbranih 11 osnovnih šol za dodatno športno ponudbo, 19 srednjih šol za dodatne dejavnosti v športnih oddelkih, Slovenska univerzitetna športa zveza za športno-rekreativne programe za študente in Olimpijski komite Slovenije, ki mu bodo omogočili sofinanciranje štipendij za nadarjene vrhunske športnike.
Zagotovljena so sredstva za Zavod za šport Planica na področju športa otrok in mladine. Izvajajo se programi, v katere je bilo leta 2022 vključenih 238 tisoč otrok. To so med drugim: Mali sonček, Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati, šolska športna tekmovanja in drugi.
Naše telo ima veliko zanimivih sposobnosti in lastnosti. Zanimivo sinergijo zaznav pa v našem telesu ustvarjata vonj in okus. Vseeno pa se pojavlja dvom o tem, če lahko rečemo, da je hrana okusna?
Okus, kaj pomeni in kaj je pomenil
Marsikomu je gotovo znano, da je glavno čutilo, ki nam omogoča zaznavo okusa, jezik. S pomočjo brbončic, čutilnih celic na svojem jeziku, zaznavamo 5 različnih okusov. To so slano, sladko, kislo, grenko in umami. Večina brbončic je lociranih ob strani in na konici našega jezika, s temi deli jezika tudi zaznavamo teh 5 okusov.
Evolucijsko gledano je bil razvoj različnih okusov zelo pomemben, saj so naši predniki tako lahko razlikovali med dobro hrano in strupenimi snovmi. Posamezni okusi so tako služili različnim namenom:
Sladko: Je predstavljajo tisto, kar je dobro za jesti in so naši predniki takšno hrano uživali še naprej.
Kislo: Okus je bil povezan z nezrelimi sadeži.
Slano: Okus je pomemben, saj naše telo nujno potrebuje elektrolite, te pa nekoliko asociacijsko povezujemo s soljo. Sol v preteklosti ni bila tako široko dostopna, ko je danes in slan okus je bil našim prednikom gotovo zanimiv in tako jih je spodbujal, da so telesu zagotovili potrebne elektrolite.
Grenko: Je bil evolucijsko najpomembnejši okus, saj je naše prednike ščitil pred potencialno strupenimi stvarmi, ki so se jih želeli že na daleč izogniti.
Hkrati pa je zanimivo, da kljub drugačnim prepričanjem, ne obstajajo posebna polja, kjer bi zaznavali posamezne okuse, ampak zaznavamo vse okuse na celotni površini jezika.
Vonj bi lahko rekli, da velja za najpomembnejše čutilo, ki ga imamo, vsaj na tisti podzavestni ravni. Čutilo je izredno posebno zaradi svoje zmožnosti obnavljanja, saj se nevroni v nosu, ki so hkrati tudi čutilne celice, neprestano obnavljajo in se tako bistveno razlikujejo od ostalih nevronov, ki jih imamo v svojem telesu. Za nevronske celice namreč načeloma velja, da se ne obnavljajo. Čeprav ima naše telo okoli 1000 genov, ki so povezani z olfaktornimi receptorji, imamo ljudje le 400 različnih receptorjev, s katerimi lahko zaznavamo okoli bilijon vonjav. Zanimivo je tudi, da med je vonji, ki jih razločujemo, okoli 80% takšnih vonjav, za katere bi rekli, da nam smrdijo.
Zanimivo je, da nas naš nos vodi celo do naših partnerjev. Čeprav človeški nos ne more zaznavati feromonov, kar je značilno za iskanje partnerjev v živalskem svetu, je človeški nos nepogrešljiv pri iskanju partnerjev. Znanstveniki so namreč odkrili, da je najbolj pomembno, da se partnerja privlačita po vonju, sicer naj ne bi imela niti možnosti za spolno privlačnost. Tukaj ne gre zgolj za zaveden vonj, vendar tudi za tistega bolj nezavednega.
Vonj je tudi glavno orožje delavcev v parfumerijah imenovanih »nosi«. Ti posebej usposobljeni ljudje lahko prepoznavajo tudi do 800 različnih vonjev, ki jih potem mešajo med seboj, da pripravijo kar najboljše mešanice za parfume.
Znano je, da kadar smo prehlajeni, hrana nima tako dobrega okusa, kot kadar imamo »polno delujoč« nos. To je ravno zaradi tega, ker lahko z jezikom zaznamo le 5 različnih okusov. S polnim nosom lahko tako povemo zgolj, ali je hrana sladka, slana, kisla ali grenka.
Ampak zakaj lahko potem ločimo limono in limeto? Prav zaradi našega nosa. Nosna in ustna votlina sta med seboj povezani preko žrela. Čeprav je hrana v ustih, je nos tisti, ki nam pove, kaj jemo. Nos nam pomaga, da med seboj ločimo bombone po okusu, tako rumeni bombon dobi okus limone in oranžni bombon dobi okus pomaranče.
Če mi ne verjamete, obstaja preprost poskus, da ugotovite, kako pomemben je naš nos:
Vzemite trd bombon, čokoladico ali karkoli drugega, zamašite si nos in poskusite ugotoviti, kakšen okus ima tisto, kar ste dali v usta. Ugotovili boste, da ne morete povsem ugotoviti, kakšnega okusa je košček hrane. Ko izpustite nos, pa boste ugotovili, da lahko takoj poveste, kakšnega okusa ali boljše vonja je bombon.
Torej ko vas mama naslednjič vpraša, kakšnega okusa je bilo kosilo, se spomnite na ta članek in mami rajši povejte, da je odlično dišalo.
V zadnjih letih in predvsem v zadnjih mesecih opažamo porast medvrstniškega nasilja. Po nasilnem dogodku v Celju, ki se je zgodil pred nekaj dnevi in drugih situacijah, kjer so otroci seboj v šolo prinesli ostre predmete ali pištole, se javnost sprašuje, zakaj šole ne ukrepajo. Slednje odgovarjajo in trdijo, da imajo ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, da bodo resno obravnavali vsak primer posebej in da veliko delajo na preventivi. Mnogi se še vedno sprašujejo, zakaj še vedno prihaja do nasilja, če se toliko dela na preventivi?
Nasilje v šolah
V šolah se srečujemo predvsem z medvrstniškim nasiljem, »bullyingom«, ki je označeno kot namerna, ponavljajoča se oblika nasilja nad drugim posameznikom. Načeloma gre za zavestno vedenje, ki se izraža kot agresivno, manipulativno in izključevalno vedenje. Nasilje se lahko izvaja proti eni ali več osebam, ki so šibkejše od povzročitelja oziroma povzročiteljev.
V okviru nasilja, ki ga opažamo v šolah, lahko ločimo med povzročitelji, opazovalci in žrtvami. Otrok pa se lahko znajde tudi v dvojni vlogi, torej tako žrtve kot povzročitelja.
Žrtev je posameznik, ki je dlje časa izpostavljen nasilnemu vedenju in na njem to vedenje pusti številne posledice. Te posledice so vidne pri njegovem učnem uspehu, socialni vključenosti in zdravju.
Povzročitelj je tisti, ki dlje časa izvaja nasilje nad sovrstnikom. Gre za posameznika, ki v odnosu nastopa kot močnejši deležnik. Med trajanjem nasilja pa prihaja do vse večjega neravnovesja moči v korist povzročitelja
Opazovalci so vrstniki, ki zaznajo nasilje, ga opazujejo ali celo spodbujajo, vendar vanj neposredno ne posegajo. Žrtvi tudi ne pomagajo.
Psihično nasilje: povzročitelj svojo moč nad žrtvijo izkazuje brez uporabe nasilja. Žrtev žali, zmerja, kritizira, zasmehuje, ji grozi ali jo prepričuje, da izgublja razum. Psihično nasilje načeloma težko prepoznamo. Žrtve nimajo občutka, da so prikrajšane česarkoli, spremlja jih občutek nezaupanja vase in ujetosti v odnos s povzročiteljem.
Telesno ali fizično nasilje: je zloraba fizične moči, ki je usmerjena v telo, življenje ali imetje žrtve. Pogosto gre za stopnjevanje nasilnega obnašanja, ki od klofut in odrivanja, preide v zvijanje rok, davljenje, dušenje, lahko tudi napade z orožjem.
Spolno nasilje: je načeloma manj prisotno v šolah, vendar to ne pomeni, da ga ni. Lahko gre za namigovanje k spolnosti, otipavanje, gestikuliranje.
Ekonomsko oziroma materialno nasilje: je nasilje, kjer se žrtvi poskušajo odvzeti njene materialne dobrine. Povzročitelj izsiljuje žrtev za njen denar ali drugo lastnino.
Spletno nasilje: Žal se je v zadnjih letih razpaslo tudi spletno nasilje, ki je vse pogosteje dodano h kakšni drugi obliki nasilja. Žrtev se ustrahuje preko interneta ali socialnih omrežij, objavljajo se zasebni pogovori ali informacije. Žal se pojavlja tudi snemanje nasilnih ali drugih neprimernih video posnetkov.
»V demokratični državi ima vsak otrok pravico, da v šolske prostore vstopa brez strahu, šola pa ima dolžnost, da otroku v šolskih prostorih zagotovi varno okolje,« je eno od mnenj, ki se sicer sliši popolnoma logično in se z njim lahko vsi strinjamo. Ta pravica otrok pa daje izobraževalnim ustanovam veliko breme na pleča, saj se pogosto izkaže, da se srečujejo z mnogimi težavami na tem področju.
Ob pojavu medvrstniškega nasilja se vsa odgovornost pogosto prenese na šole, ki se morajo nato zagovarjati, glede tega, kako ravnajo in kako skrbijo, da bi preprečile nasilna dejanja. Žal pa šole niso same krive, da imajo težavo pri postopanju proti medvrstniškemu nasilju. Šole zavzamejo držo ničelne tolerance do nasilja in poskušajo v svojih omejenih možnostih narediti nekaj, da bi vsaj delno odreagirale proti nasilništvu.
Šole nimajo prave podlage za ravnanje proti nasilništvu
Šole so iz strani ministrstva za izobraževanje, spodbujena k ustvarjanju varnega in spodbudnega učnega okolja. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je prepričano, da lahko z ustvarjanjem dobrega počutja v razrednih skupnostih in izobraževalnih zavodih pomembno zmanjšamo nasilje.
V Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so zapisali, da se prepoveduje telesno kaznovanje nad otroki in vsakršna oblika nasilja nad in med otroki. Prav tako je z zakonom prepovedana neenakopravna obravnava, ki bi temeljila na spolu, spolni usmerjenosti, socialnem in kulturnem poreklu, veroizpovedi, rasni, etnični in narodni pripadnosti ter posebnosti v telesnem in duševnem razvoju.
Da bi šolam pomagali pri zagotovitvi takšnega okolja so spisali knjižico navodil z naslovom: »Protokol ob zaznavi in obravnavi medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.« V knjižici poudarijo, da je treba imeti ničelno toleranco do nasilništva in da je treba delati na preventivi. Izpostavijo, da je treba delati tako z žrtvijo kot s povzročiteljem nasilja, da bi preprečevali nadaljnja nasilna ravnanja in da imajo učitelji obveznost nasilno ravnanje prijaviti in zagotoviti, da se ustvari tim, ki se ukvarja s posameznimi primeri nasilništva. Izpostavili so tudi sodelovanje s starši na govorilnih urah in roditeljskih sestankih.
Vendar se ob pregledu priročnika izkaže, da so se z njim le dotaknili problematike, ki je vseprisotna. Ob vseh timih, ki bi jih morali sklicati in ob vseh opozorilih, da je treba delati ločeno z žrtvijo in povzročiteljem, nihče ni podal nobenih konkretnih navodil. Kako se pogovarjati s posameznim otrokom, kako mu pomagati, da preraste strah. Če delamo povsem ločeno z žrtvijo in storilcem, kako naj žrtev preraste strah, s katerim se bo morala neizbežno nekoč soočiti?
V navodilih je celo izpostavljeno, naj učitelj ne obljubi, da se nov napad ali nasilno dejanje ne bo več zgodilo. Res je, da tega nihče ne more obljubiti, vendar me zanima, kako bi to naj preprečili? Dokler otroka pripadata isti razredni skupnosti, se bo nasilje še vedno dogajalo, morda sicer bolj skrito. Otroka tudi ne moremo preprosto prestaviti v drug razred, saj ga s tem zgolj kaznujemo. Resnično pomembno pa ostaja vprašanje, kdo je na šolah dovolj dobro izobražen, da lahko pomaga tako storilcu kot žrtvi, ne da bi žrtev še dodatno škodil?
Potrebno je delati na preventivi
Protokol kot jasno prednost izpostavi preventivo na področju nasilnega vedenja. Pogovori na razrednih urah, izobraževanje o vrstah nasilja. Pomembno je tudi delo s starši. Modra učenje le teh, da prepoznavajo težave svojega otroka, se nanje pravilno odzovejo, jih ne pometejo pod preprogo.
Pogovor na razredni ravni in delo na komunikaciji in reševanju konfliktov med mladimi je vsekakor pomembno, vendar šola tukaj ne more posegati v domača okolja, kjer se nasilništvo kot prvo izrazi in se lahko tudi spodbuja. Šola namesto staršev ne more vzgojiti in tudi ne prevzgojiti otroka, ki v medsebojne odnose stopa v prepričanju, da je reševanje konfliktov na nasilen način edini pravi način. Šola, kot se vedno znova izkaže, mora pogosto vzgajati tudi starše, vendar obstajajo primeri staršev, ki jih ni na roditeljske sestanke in na govorilne ure, kar predstavlja težavo, ko želi šola reševati takšne probleme, kot je nasilno obnašanje posameznika. Starši bi morali biti vključeni v razprave in reševanje nasilnih incidentov, vendar se le ti svoje vloge in svojega mesta pri reševanju teh težav ne zavedajo, ali pa od odgovornosti preprosto bežijo.
Po nasilnih incidentih, ki so pretresli javnost in jo nekoliko zbudili iz zimskega spanja, se ponovno postavlja vprašanje krivde in odgovornosti. Izkaže se, da ni nihče kriv, je pa nasilnež sprejel odločitev, ki je bila napačna in za katero mora odgovarjati. Na nasilje, ki se je zgodilo v Celju, se je bila primorana odzvati policija, saj je posnetek pretepa sprožil preveliko zanimanje javnosti. Mnogo je bolj skritih primerov medvrstniškega nasilja, ki so prav tako okrutni, ampak vanje ne uspe ali ne more poseči policija.
Da bi medvrstniško nasilje popolnoma preprečili, je, kot vsi predobro vemo, nemogoče, vendar pa je, žal tudi tokrat, padla odgovornost na šole in druge vzgojno-izobraževalne ustanove, da na primere, ki se zgodijo v njihovih prostorih, odreagirajo tako, da opolnomočijo žrtev in sankcionirajo nasilneža. Da jim bo to, kar najbolje uspelo, pa je pomembno, da starši dobro izobrazijo svoje otroke, jim pomagajo, da se naučijo reševati konflikte na nenasilne načine. Tukaj je potreben dober zgled.
Kot družba upamo, da se bo tudi javnosti uspelo naučiti, da pozivanje k poniževanju nasilneža, vodi v še več nasilnih dejanj. Če po medmrežju širimo nasilna sporočila in pozivamo k nasilju, bomo nasilje tudi prejeli. Če kot družba zgolj obsojamo nasilje in se z njim ne soočamo aktivno, slednjega ne bomo preprečili. In če posamezniki, ki imajo vidnejše vloge v naši družbi, naj si bodo to politiki, znane medijske osebnosti, aktivisti ali drugi, vsako neprijetnost, ki se jim zgodi, označijo za nasilje, bodo s svojimi dejanji samo še bolj prikrili tisto resnično in očem že tako prikrito nasilje.
V začetku meseca je Avstralsko podjetje Vow, ki se ukvarja s pridelavo mesa v laboratoriju, pritegnilo pozornost z mesnimi kroglicami iz mesa dlakavega mamuta. S kombinacijo tehnologij za vzgojo laboratorijskih celičnih kultur so znanstveniki ustvarili mišične proteine, osnovane na DNK davno izumrlega sesalca.
Mamut kot simbol okolju prijaznega mesa
Mesne kroglice sicer še niso bile namenjene človeški prehrani, a že namigujejo na možnosti raznolikosti in igrivosti, ki bi jih v mesno industrijo lahko prinesle nove tehnologije. Osnovni namen podjetja pa naj bi bil, da z mesnimi kroglicami izpostavijo relativno majhen okoljski vpliv laboratorijsko pridelanega mesa v primerjavi z živinorejo. Pri tem naj bi bil mamut simbol izgube biotske raznovrstnosti in simbol klimatskih sprememb.
Pa bomo nekoč kljub vsemu lahko naročili mamutove mesne kroglice, dodovo meso ali podobne eksote? Ekonomskiizzivi in varnost tovrstnega mesa bodo bolj verjetno povzročili manjšo pestrost, podobno kot se je zgodilo pri pridelavi genetsko spremenjenih poljščin. Zaenkrat znanstveniki niti ne morejo predvideti, kako bi človeški imunskisistem reagiral ob morebitnem zaužitju mamutovega mesa. Gre namreč za proteine, ki jih nismo videli že tisoče let.
Danes ne poznamo niti zdravstvenih tveganj, ki jih prinaša laboratorijsko pridelano meso iz konvencionalnih vrst mesa, kot sta perutnina in govedina. Zaskrbljujoča je na primer uporaba rastnihhormonov, možnost novih ali nepričakovanih alergenov, verjetnost okužbezmikrobi in nejasnost glede hranilnihvrednosti mesa. Že zgolj sprememba teksture ali zgradbe mesa bi lahko našemu prebavnemu sistemu povzročala težave.
Podobna usoda kot GSO?
Razvoj genetsko spremenjenih organizmov (GSO) v zadnjih treh desetletjih nam lahko prikaže enega izmed mogočih scenarijev, ki čakajo laboratorijsko pridelano meso. Tudi ti so namreč sprva obljubljali možnosti večje raznovrstnosti živil s pozitivnimi učinki za zdravje in potrošnika. A le malo možnosti se je dejansko uresničilo. Večino prednosti so bila tako deležna velika agrikulturna podjetja, ki so razvila in prodala semena. Namesto večje pestrosti smo tako dobili le povečanjemonokultur in posledično zmanjšanopestrost v prehrani. Podobno tveganje predstavlja laboratorijsko pridelano meso, ki bi se najverjetneje kmalu usmerilo v proizvodnjo standardiziranih različic govedine, svinjine in perutnine. Že danes se pozornost usmerja predvsem v mišičnotkivo, ne pa tudi kostni mezeg, okončine in druge dele živali, ki jih uporabljamo v prehrani. Italija je na novo tehnologijo že reagirala s prepovedjo – da bi zaščitila italijansko kulinarično tradicijo in specialitete, kot so mortadela, panceta in »guanciale«.
Trije mušketirji: D'Artagnan je francoska akcijska pustolovščina, posneta po knjižni predloga Alexandra Dumasa. Gre za oživitev franšize, ki je od izida svoje knjižne predloge leta 1844 doživela že več kot trideset upodobitev, le redkih pa se tudi spomnimo. Francoska filmska industrija svoje upe postavlja na ramena nove upodobitve, ki bi lahko vrnila slavo tej (filmski) legendi.
Trije mušketirji, n-tič – Zdaj mora uspeti
V spominu je še vedno najbolj svež ameriški film Trije mušketirji, ki ga je leta 2011 režiral Paul W. S. Anderson, kar nam že razkrije bistvo filma. Čeprav so v njem zaigrali Christoph Waltz, Orlando Bloom, Mads Mikkelsen, Milla Jovovich, Luke Evans in drugi, se filma z elementi punka spominjajo le redki. Tu je še podcenjena francoska predelava iz leta 2004, ki je romala na ekrane in ploščke z naslovom Mušketirka. V njej D'Artagnan uči svojo hčerko Valentine, da prevzame njegovo vlogo v bitki za boljšo Francijo. Ne glede na to, da filma ni bilo na velikih platnih, so tu Gerard Depardieu, Michael York, John Rhys-Davies in Nastassja Kinski.
Trije Mušketirji D'Artagnan se ponaša z nekaj presunljivimi prizori Foto: on allocine
Šlo je za kvazi četrto nadaljevanje najbolj poznane predelave knjige, ki je leta 1973 zabeležilo svoj prvi del Trije mušketirji. Yorku so se pridružili še Richard Chamberlain, Charlton Heston, Oliver Reed, Raquel Welch, Jean-Pierre Cassell in Christopher Lee. Leto zatem je prispel Štirje mušketirji, leta 1989 pa Vrnitev mušketirjev in obenem vrnitev večine glavne ekipe. Še kako pa je vredno omeniti Disneyev film Trije mušketirji iz leta 1993 z igralsko zasedbo Charlie Sheen, Kieffer Sutherland, Chris O'Donnel, Oliver Platt, Tim Curry in Julie Delpy. Verjetno je tu zajet celoten aranžma predelav Dumasove knjige oziroma trilogije, ki izvzema mjuzikl zdajšnjega ukrajinskega predsednika z ženskimi mušketirkami in pa seveda mišketirja v svetu Toma in Jerryja. Francija je rabila svoje mušketirje v svojih rokah, saj je to po 62 letih prva francoska adaptacija romana. V preteklosti so dokazali, da so kos velikim nalogam in Trije mušketirji: D'Artagnan je še eden v vrstih dokazov, kako dobre filme ustvarja Francija.
Redki so tisti, ki ne poznajo legendarne zgodbe o treh mušketirjih in to je največja prepreka, ki jo je moral film premostiti. Kako eno najbolj poznanih in predelanih zgodb ustvariti drugače, na svež in nov način? Režiser Martin Bourboulon (Eiffel, 2021) je imel jasno vizijo, ki mu jo je uspelo uresničiti. Navkljub statusu knjige, so filmske predelave ali zastarele ali slabe (predvsem v tem tisočletju). In že prvi prizori jasno nakažejo, da gre za neko drugo stvaritev, ki jo ima v rokah ljubitelj filma. Predstavljaj si prizore boja med traperji in indijanci v Iñárritujovem Povratniku (The Revenant, 2015) in vanje vnesi mušketirje.
Režiser je jasno povedal, da se je v določenih segmentih poleg omenjenega filma zgledoval še po Indiani Jonesu in Cyranu iz leta 1990. To vidimo v tempu, dialogih in kinematografiji, za katero je zaslužen Nicolas Bulduc, ki mu je v Sovražniku (Enemy, 2013) zaupal tudi Denis Villeneuve. Tudi ko se v filmu akcija in dialogi ustavijo, je na filmskem platnu malo morje lepih reči. Gre za enega tistih filmov, v katerem ne vidimo veliko računalniških vplivov, saj je velika večina posneta na dejanskih lokacijah širom Francije. In historični filmi že po pravilu pridobijo nekaj točk, če so posneti praktično, v naravi, med ljudmi in z ljudmi.
D'Artagnan (François Civil) hitro prispe v Pariz, kjer se v le nekaj urah zaljubi in obveže na tri dvoboje s tremi mušketirji. Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmaï) in Aramis (Romain Duris) ga sprejmejo v četo, ki se nič hudega sluteč znajde v reševanju kralja, kraljice, Francije in še česa. Glede na slučaje, ki se zgodijo skozi film, bi lahko pomislili, da se bodo znašli še kje drugje. Kemija med skupino mušketirjev je očitna, vseeno pa se zdi, da se film naslanja na poznavanje teh likov, saj se zdi, da niso dodelani tako, kot bi lahko bilo. Iskanje dlake v jajcu je eden od izrazov, ki bi se tako mačistični skupini še kako prilegala in tudi se. Ampak je na drugi strani akcija posneta všečno, skorajda na nivoju Johna Wicka, še posebej, če bi jo primerjali z akcijo Paula W. S. Andersona v istoimenskem filmu o mušketirjih.
Eva Green v filmu Trije Mušketirji Foto: on allocine
Za napetost poskrbita Eva Green kot Milady in kardinal Richeliou, ki je za zdaj bolj kot ne figura v ozadju. Ljubezenske trenutke med D'Artagnanom in Constance (Lyna Khoudri) bi zlahka vrgli med sila prisrčne, kar tudi so in predvsem morajo biti, če želimo verjeti končnemu zapletu oziroma koncu samemu. Ob vsem tem je vredno omeniti, da gre za prvega od dveh delov. Drugi del Trije Mušketirji: Milady bo v kinematografe prispel konec leta 2023.
Odgovor ameriškim franšizam je… francoska franšiza
Producenti filma so povedali, da gre za odgovor ameriškim franšizam. Ker bosta sledili še dve seriji in najmanj en film, je odgovor očitno francoska franšiza. Trije mušketirji to ponujajo in če gre soditi po D'Artagnanu, potem bi se dalo kaj zmeniti glede uživanja v večjem številu takih filmov. Navkljub naključjem, za katere bi rabili več prstov, kot jih imamo, je Trije mušketirji: D'Artagnan precej gledljiv film.
Mušketirji v novem filmu, posnetem po legendarni knjigi Foto: on allocine
Trije mušketirji: D'Artagnan je film, ki si upa in to se ceni. S čudovito scenografijo, akcijskimi in duhovitimi prizori, bo eden tistih, ki bo na seznamu podcenjenih čez nekaj let. V zadnjem času večkrat prosimo po resni akcijski pustolovščini, ki ne podcenjuje gledalca, ceni svoje temeljno delo in zna odigrati duhovito in čustveno noto, ko je to potrebno. Po več letih lahko v filmskem svetu končno spet s ponosom rečemo: »Vsi za enega, eden za vse!«
TRIJE MUŠKETIRJI: D'ARTAGNAN [The Three Musketeers: D'Artagnan] | trailer | v kinu od 20. aprila
Gledališče – po SSKJ dramsko umetniška dejavnost. Mladi imajo navadno z njim zelo diametralen odnos: nekateri ga radi obiskujejo že od malih nog, drugim predstavlja obvezna gledališka predstava v srednji šoli pravo »malo mučenje«. Pa vendar, zakaj si gledališče zasluži svojo priložnost?
»Prva gledališka izkušnja: ko si se v soboto s starši odpravil na »Mali polžek« (op. otroški abonma SNG Nova Gorica). Posrkal te je mehek ogromen stol v dvorani in dogajanje na odru. Neznane podobe, ki so pripovedovale zgodbo, postajale vedno bolj domače, bližnje. Vsak teden znova si spoznaval nove svetove, vsakič znova bil presunjen, nikoli več isti.«
Zakaj bi morali hoditi v gledališče – kaj pravijo o gledališču mladi?
»Vsakič vidiš in se naučiš nečesa novega. Da ti dragocen pogled na svet v določenih aspektih.« L.M.
»Zato, da lahko ugotoviš, na kakšne vse načine se lahko uprizori bivanje. Pa da treniraš svojo koncentracijo in mehur 😊« A.K.
»Statusni simbol? Za razvijanje visokega kulturnega kapitala – kar danes velikokrat umanjka pri sodobni mladini.« A.P.
»Kot izobraževalno in sprostitveno dejavnost, ali pa zato, ker te v šoli silijo.« J.H.
»Širjenje obzorij.« A.O.
»Misli odtavajo v drug svet, stran od realnosti.« S.H.
»Sprostitev, da narediš nekaj kulturnega.« Z.C.
Glejte, občutite, doživite: nato se sami odločite!
Gledališče je najstarejši zabavni medij na svetu, že več kot 2500 let nas pretresajo in navdušujejo gledališke predstave. Je prostor svobode, neomejenih možnosti, novih zgodb; tragičnih, veselih, vedno znova presunljivih. A kaj ima gledališče tako posebnega, tako samosvojega?
Gledališče vodi k boljšemu razumevanju drame
Gledališče nam s svojo uprizoritveno močjo in živo izkušnjo omogoča nov percepcijski potencial, v katerem se nam odpirajo nadaljnje perspektive. To nam kot gledalcem omogoča raznoliko razumevanje drame, zapleta ter likov.
Krepi pozornost
»Učenje osredotočanja za uro in pol – ali več – je veščina, ki je še posebej pomembna v tej digitalni dobi.«
Pri predstavi se ne moremo ustavljati in vrteti nazaj, če nečesa nismo razumeli takoj, kot pri filmu. Prisiljeni smo poslušati in se zavestno vživeti v uprizoritev, se bolj zbrati, predvsem pa opazovati in analizirati kretnje, mimiko in govorjeno besedo. V gledališču ne gledamo le majhnega dela, ampak je naš pogled usmerjen na celoten oder: včasih desno, levo, navzgor, včasih nazaj, če je celotna gledališka dvorana del uprizoritve.
Fokus v gledališču je torej zavestno na moči uprizarjanja in posledično od nas gledalcev zahteva višjo raven pozornosti. Na ta način krepimo svoje čute in igro zaznavamo na veliko bolj raznolik način. Brez zunanjih motenj. Photo by Alev Takil on Unsplash
Je naravna oblika samoizražanja in ustvarjalnosti
Otroci že od malih nog uporabljajo svojo domišljijo za ustvarjanje zgodb in igranje scenarijev. Gledališče je nadaljevanje tega človeškega instinkta: izraziti se skozi druge like in pripovedi. Izpostavljenost gledališču mlade spodbuja k nadaljnjemu razvoju samoizražanja in ustvarjalnosti.
Kot otroci obožujemo gledališče. Tudi v odrasli dobi radi prevzemamo različne vloge: vlogo prijaznega soseda, spodobnega otroka, ljubečega partnerja, uspešnega delavca, pozornega voznika, razumevajočega prijatelja itd. Jasno je, da gledališče s svojo posebno obliko samoizražanja v ničemer ne nasprotuje vsakdanjemu življenju. Ker igre vlog niso samo v gledališču, ampak tudi v življenju vsakega od nas.
Odpira um in domišljijo
Gledališče je najstarejša oblika reprezentacije, ki je vedno omogočala razcvet domišljije. Odvisno od uprizoritve lahko vzbudi različna čustva in misli, ki nam omogočajo izpraševanje o novih perspektivah.
Na odru je možna drugačna prostorska upodobitev kot npr. v filmu, kjer je akcijsko okolje obdelano čim bolj realistično, pa naj bo fiktivno animirano ali posneto na izvirni lokaciji. Vsak doživlja gledališko predstavo po svoje, ne glede na to, kako režiser začrta dogajanje na odru.
Gledališka izkušnja vedno pušča prostor kreativni misli in lastnim interpretacijam. Photo by Kyle Head on Unsplash
Spodbuja čustveno izkušnjo
Dejstvo, da se gledalec še posebej osredotoča na dogajanje v samem gledališču, spodbuja sposobnost zaznavanja. Kot gledalci vsako gesto, mimiko ali dejanje, vsako besedo, vsak krik in vsak čustveni izraz zaznamo veliko močneje kot v drugih medijih. Veliko bolj neposredno doživljamo čustva, ki jih zaznavamo na odru, boljši pa postajamo tudi pri prepoznavanju in izražanju lastnih čustev ter misli drugih.
Spodbuja strpnost in raznolikost
Preko skupnega spremljanja predstave, ko moramo biti vljudni do ostalih gledalcev, tudi če nam npr. predstava ni všeč se učimo bontona. Različne obravnavane teme, ki se jih predstave lotevajo pa nam širijo obzorja, podirajo tabuje – z njimi se učimo sprejemanja različnosti in kritičnosti.
Vpliva na naš značaj in način razmišljanja
Psiholog Gustave Le Bon v svojem delu Psihologija množic iz leta 1895 pojasnjuje, kako močno lahko gledališče vpliva na ljudi. Razlog je človeška zmožnost čustvovanja. v gledaliških sedežih smo prepuščeni lastnim instinktom in občutkom.
Bolj ko se vživimo v uprizoritev, lažje nas premagajo misli in čustva. Doživljamo nezaslišano, doživljamo krivico, doživljamo ljubezen, doživljamo žalost, doživljamo srečo in veselje. Vsi občutki na enem mestu.
Nekaterim od nas lahko ta čustva povzročijo nove impulze in nas naredijo drugačne, morda boljše osebe. Še posebej, ko vidimo lastna dejanja in razmišljanja, ki se odražajo v uprizoritvi, da preverimo, kakšen človek v resnici smo, kakšen značaj in voljo imamo ter ali se strinjamo s tem, kar smo.
V Sloveniji imamo izjemno kakovostno gledališko produkcijo. Veliko ponudbe najdeš predvsem v prestolnici, ne izostanejo pa niti ostala slovenska mesta. V Ljubljani sta osrednji gledališči SNG Drama Ljubljana in Mestno gledališče ljubljansko; zelo močno alternativno sceno predstavljajo tudi Slovensko mladinsko gledališče, Mini Teater, Lutkovno gledališče Ljubljana, Glej … V štajerski prestolnici SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, občasne predstave ponuja tudi GT 22. Zanimivo produkcijo ponujajo tudi SLG Celje, SNG Nova Gorica, Prešernovo gledališče Kranj, Anton Podbevšek Teater Novo mesto, Gledališče Koper, tik čez mejo SSG Trst …
Najnovejše informacije o predstavah in slovenski produkciji pa lahko najdeš na spletnem portalu slovenskega gledališča Sigledal!
Da, s cepljenjem proti HPV lahko preprečimo raka materničnega vratu, raka zadnjika in kože okoli njega, raka penisa, ustne votline ter žrela in druge.
Virusa HPV ne morem dobiti, saj pri spolnosti uporabljam kondom.
Ne, kondom žal ne prepreči okužbe s HPV, ampak le zmanjša verjetnost prenosa. Dovolj je namreč že zgolj stik s kožo ali sluznico okužene osebe.
Zaradi okužbe s HPV za rakom zbolevajo ženske.
Res je, da je okužba s HPV v 99% vzrok za razvoj raka materničnega vratu, a ne le tega. Moški zbolijo za rakom penisa, ustne votline in žrela, rakom anusa, tudi kože okoli spolovila. Rak na penisu je po različnih metodologijah in študijah do 70% povzročen zaradi HPV, rak anusa pa skoraj izključno zaradi HPV (enaka številka je tudi pri ženskah). Poleg tega pa HPV povzroča tudi zelo neprijetne genitalne bradavice.
S HPV se lahko okužimo le s spolnimi odnosi.
Ne, HPV se prenaša že samo z dotikanjem, pa ne nujno spolovilo na spolovilo – dovolj je že dotik spolovila in roke. In dotikanje spolovil se začne že v prvi polovici najstništva. Tudi zato stroka priporoča cepljenje že v 6. razredu osnovne šole, saj je takrat tudi imunski odziv na cepivo najboljši.
HPV povzroča rakava obolenja.
Da, okužba s HPV povzroča vsa zgoraj omenjena rakava obolenja, a še večja težava so predrakave spremembe, ki jih odkrivamo pri ženskah. Dandanes so ženske spolno aktivne prej, rojevajo pa kasneje. Torej v času, preden ženska rodi, se že razvijejo predrakave spremembe, ki jih je potrebno seveda izrezati. Posledica tega pa je morebitni splav ali povečana možnost prezgodnjega poroda in vsega, kar je s tem povezano (nedonošenost, slabši razvoj otroka, lahko tudi hujša oblika bolezni kot je cerebralna paraliza, ipd.). Vse to niso malenkosti in lahko strahovito vplivajo na kvaliteto življenja.
Okužbo s HPV lahko preprečim.
Da, možnost okužbe lahko zmanjšamo oz. preprečimo v kolikor upoštevamo tako imenovano ABC pravilo:
A – abstinenca ali odlašanje prvega spolnega odnosa na čim kasnejši čas,
B – bodi zvest ali zvestoba enemu partnerju ob pogoju, da je on/ona zvest(a) vam,
C – kot »condom« oziroma kondom, ki ga je potrebno uporabljati pravilno in dosledno.
Najučinkovitejša preventiva pred okužbo s HPV pa je cepljenje, saj je zaščita po cepljenju boljša kot bi bila po že preboleli bolezni. Cepijo se lahko tudi t.i. »zamudnice«, torej ženske, ki so leta 2009 obiskovale 6. razred osnovne šole. Pri zamudnicah je možnost, da že imajo stalnega spolnega partnerja velika. Prav tako je velika tudi verjetnost, da je bila zamudnica že bila v stiku s HPV.
Zatorej, če še nisi cepljena proti HPV, to stori hitro, saj te bo zaščitilo pred tistimi serotipi virusa HPV, s katerimi še nisi bila v stiku.
Prva priložnost za to bo 26.4.2023, ko bo cepilni dan proti HPV potekal v 5. nadstropju Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca v Mariboru, od 14. do 19. ure.
Zaradi lažje organizacije vljudno prosijo za predhodno prijavo s skeniranjem QR kode ali na tej povezavi.
V kolikor vam termin ne ustreza, se na dodatni termin lahko naročite tako, da pokličite 030 226 610 ali 070 460 220, pišete na ambulanta.cepljenje@zd-mb.si ali pa se v času delovanja ambulante (ob sredah, med 15. in 18. uro) oglasite osebno.
Se sprašujete, s katerim študijem bi pridobili potrebne veščine, s katerimi boste lahko razvili lastno blagovno znamko? Vas zanima dizajn in bi želeli delovati kot samostojni oblikovalci ali pa si želite biti del ali celo vodja kreativnega tima?
Študirajte na smeri DIZAJN MANAGEMENT in si omogočite dostop do trženjskih znanj, dizajnerskih spretnosti in podjetniških veščin. Diplomanti Dizajn managementa na Fakulteti za dizajn postanejo strokovnjaki na svojem s kompetencami oblikovanja izdelkov, storitev ali konceptov s pomočjo »design thinkinga« in upravljanjem procesov oblikovanja v multifunkcionalnih ekipah. S pridobljenimi menedžerskimi veščinami so sposobni voditi manjše kreativne time na poti do realizacije ideje na trgu.
Dodiplomski študijski program DIZAJN MANAGEMENT združuje teorijo in prakso na področju oblikovanja, tehnologije, načrtovanja, podjetništva in trženja. V času študija naši študenti pridobijo trdno osnovo managerskih znanj in veščin, potrebnih za uskladitev dela različnih oddelkov znotraj podjetja. Skozi različne projekte se njihove veščine in kompetence nadgrajujejo v sodelovanju z gospodarstvom na realnih projektih in tako pridobijo potrebne izkušnje za samozavesten nastop na trgu.
Dodiplomski študij je organiziran izredno in traja 3 leta (6 semestrov). Prav zaradi izrednega načina študija želimo izvedbo študijskega programa čim bolj približati študentom. Vsa predavanja, vaje in korekture so organizirane v popoldanskem času, deloma v oddaljenem (online) načinu, sicer pa na lokacijah v Ljubljani (Hiša za dizajn management in inovacije – HDMI, Gerbičeva 51) in Dunajska 129, Ljubljana.
študijsko delo pod vodstvom priznanih predavateljev, ki prihajajo tudi iz gospodarstva;
projektno delo v studijih na konkretnih oblikovalskih projektih;
interdisciplinarno povezovanje in sodelovanje s študenti drugih fakultet;
gostovanja priznanih domačih in tujih predavateljev;
možnost sodelovanja na različnih domačih in mednarodnih natečajih in konferencah;
intenzivno sodelovanje z gospodarstvom ter znanstveno-raziskovalno delo v sklopu mednarodnih raziskovalnih projektov;
možnost vključevanja v program Erasmus +;
pomoč pri uveljavljanju lastne blagovne znamke oz. lastnega podjetja.
Pomembna prednost fakultete je njena intenzivna mednarodna dejavnost. S pomočjo programa Erasmus + je Fakulteta za dizajn vzpostavila visoko kakovostno mrežo mednarodnih povezav (58 bilateralnih pogodb z VS institucijami). Fakulteta sodeluje pri delu mednarodnih združenj kot npr. World Design Organization (WDO), združenja BEDA (The Bureau od European Design Associations), zduženja GIDE (Group for International Design education), ECBN (European Creative Business Network) in NEB (New European Bauhaus Platform), s pomočjo katerih bogatimo znanstveno-raziskovalno, umetniško in pedagoško delo na fakulteti.
Več informacij o študijski smeri Dizajn management in kompetencah študentov na dodiplomski stopnji: https://fd.si/design-management
Predstavitveni video fakultete:
FD PROMO 22 INFO DAN
Galerijo študentskih projektov fakultete si lahko ogledate na povezavi: https://galerija.fd.si/
Pogoj za vpis na Fakulteto za dizajn je OPRAVLJEN PREIZKUS NADARJENOSTI.
POMEMBNO: PRIJAVNI ROK ZA VPIS NA SMER DIZAJN MANAGEMENT JE PODALJŠAN DO 26.4.2023!
Beljakovinski praški že dolgo niso priljubljeni le med fitneserji. Pomaga ti lahko doseči zadosten vnos beljakovin in s tem podpira mišično rast ter regeneracijo. Najpogosteje ga zmešaš z vodo ali mlekom in dobiš bolj ali manj okusen napitek, lahko pa ga celo vključiš v nekatere recepte. A preberi si, katere pogoste napake lahko narediš pri njegovi uporabi.
Uporaba za hujšanje
Številni ljudje zmotno verjamejo, da jim bo sam beljakovinski prašek pomagal pri hujšanju. Ob neustrezni prehrani in pomanjkanju gibanja težko pričakuješ izgubo kilogramov. Ta je vedno posledica kalorijskega deficita, ki ga lahko ustvariš z manjšim energijskim vnosom. Beljakovinski prašek tako lahko uživaš tudi med hujšanjem, da boš lažje poskrbel za 0,8 do 1 g beljakovin na kilogram telesne teže, a pri tem moraš obvezno poskrbeti še za zdravo prehrano in gibanje.
Pri beljakovinskih napitkih je pomembno, kdaj jih zaužiješ. Idealno je, da telesu zagotoviš dozo beljakovin znotraj 30-40 minut po vadbi. V določenih primerih je koristna uporaba beljakovinskega praška tudi tik pred športno vadbo. Ure pred ali po športni aktivnosti je njegova uporaba precej manj smiselna, ravno tako se mu izogibaj tik pred ali po obrokih.
Neustrezna količina
Tako premalo kot preveč beljakovinskega praška prinaša neželene posledice. Količina je odvisna od tvoje telesne mase in ciljev. Za začetek poizkusi polovico merice praška in po nekaj dneh boš ugotovil, če ti omenjena količina ustreza ali ne. Nekateri imajo namreč težave s prebavljivostjo praška in napenjanjem po njegovi uporabi, zato je smiselno najprej testirati manjše količine. Če ti proteinski prašek ustreza, nato postopoma povečaj količino na merico ali dve dnevno, seveda odvisno od individualnih potreb.
Uporaba manj kakovostnega praška
Z uporabo manj kakovostnega beljakovinskega praška le zaradi nižje cene tvegaš neželene stranske učinke. Vedno kupi produkt certificirane in zaupanja vredneblagovne znamke z njihove uradne spletne strani ali od licenciranega prodajalca.
Nezadostno mešanje
Praški radi tvorijo grudice, zato se moraš pri mešanju precej potruditi. Pri tem prav pride temu namenjen »shaker«, ki bo poskrbel, da se prašek popolnoma raztopi v vodi. Pazi, da ga ne napolniš povsem do vrha, saj ga boš drugače težko mešal. Za pripravo napitka lahko uporabiš tudi blender.
Prekomerno zanašanje na beljakovinski prašek
Zavedaj se, da je beljakovinski prašek le prehransko dopolnilo. Potrebe po hranilih (tudi po beljakovinah) zato v čim večji meri skušaj pokriti s pestro prehrano. Dobri viri beljakovin so na primer jajca, perutnina in ribe, pri vegetarijancih pa je priljubljena soja. Z beljakovinskim praškom zaužij le toliko beljakovin, kot jih še potrebuješ in jih nisi uspel zaužiti z običajno prehrano.
![TRIJE MUŠKETIRJI: D'ARTAGNAN [The Three Musketeers: D'Artagnan] | trailer | v kinu od 20. aprila](https://www.student.si/wp-content/plugins/wp-youtube-lyte/lyteCache.php?origThumbUrl=https%3A%2F%2Fi.ytimg.com%2Fvi%2FyZw_Um8fSr8%2F0.jpg)
