Tinitus je medicinsko strokovno poimenovanje za pojav piskanja v ušesih. Lahko je piskanje, šumenje, ropotanje, ki pa je lahko prisotno v enem ali obeh ušesih. Tinitus ni bolezen, ampak je simptom različnih bolezni. Gre za izjemno neprijetno stanje, vendar na srečo ni vedno posledica kakšne resnejše bolezni.
Kaj je tinitus?
Dejansko je tinitus nekakšen fantomski zvok, ki ne obstaja, ampak ga slišimo zaradi napačne interpretacije možganov. Z njim se vsakodnevno spopada več milijonov ljudi po svetu. Pojavnost tinitusa narašča s starostjo, vrh doseže med 60 in 69 letom. Pogosto pa je najnevarnejši del tinitusa njegov negativni vpliv na kvaliteto posameznikovega življenja. Kratkotrajni tinitus pa je doživelo mnogo ljudi, predvsem po obisku kakšnih glasnih koncertov. Najpogostejši vzrok tinitusa je akustična travma, sledijo poškodba glave, eksplozije, nihajna poškodba vratu, vnetja ušes, vnetje sinusov in stres.
Tinitus se pogosto deli na subjektivni in objektivni. Subjektivnega naj bi slišal le bolnik, objektivnega pa bolnik in preiskovalec (po navadi s pomočjo avskultacije). Taka delitev je na nek način kontradiktorna sami definiciji tinitusa in verjetno je objektivnega bolje imenovati somatski, saj le ta izvira iz telesa in se prenaša do ušesa. Lahko je posledica mišičnih kontrakcij, turbulentnega toka krvi ali težav s temporomandibularnim sklepom.
Zakaj nastane tinitus?
Nastanek tinitusa ni povsem pojasnjen, vendar pa obstaja več teorij nastanka tinitusa, ki se med seboj ne izključujejo. Ker je velikokrat povezan z izgubo sluha in ker ga zaznavamo v ušesih, so prve teorije kot vzrok izpostavile poškodbo notranjega ušesa. V tem delu ušesa s pomočjo lasnih celic pretvorimo zvočne vibracije v akcijske potenciale, s pomočjo katerih v možganih nato interpretiramo zvok.
Kasneje, ko so ugotovili, da kirurška prekinitev slušnega živca, tinitusa ne odpravi vedno. To je po potrdilo domnevo, da je izvor centralen. Zdaj prevladuje mnenje, da možgani zaradi patoloških sprememb v ušesu in slušnem živcu prejemajo spremenjene signale, ki povzročijo plastično preoblikovanje v centralnih slušnih strukturah, kar se odraža kot tinitus.
Kako diagnosticiramo tinitus?
Diagnostika tinitusa temelji predvsem na odkrivanju zvoka, zaradi katerega tinitus nastaja. Pacienti svoje težave pogosto opišejo s pomočjo posebej pripravljenih vprašalnikov, kar je pomembno predvsem pri tinitusu, ki je klasificiran kot subjektiven. Nato sledijo različne preiskave, katerih namen je izločiti tiste vzroke, ki bi lahko pomembno vplivali na življenje bolnika. To so različne rakave spremembe ali poškodbe slušnega živca.
Diagnostiko začnemo s pomočjo avdiometrije. Gre za preiskavo, ki pri pacientih izmeri slušni prag. Pacientu predvajamo različne tone, on pa mora, navadno s pritiskom na gumb, nakazati, ali je zvok slišal ali ne. Ker je tinitus pogosto posledica naglušnosti, je še bolj pomembno, da opravimo avdiometrijo, le ta namreč najbolj objektivno pokaže na naglušnost. Nato sledijo preiskave, kot so RTG, CT ali MR glave, s katerimi ugotavljamo prisotnost strukturnih motenj.
Zdravljenje tinitusa in preprečevanje tinitusa
Pogosto vzrok tinitusa ni odkrit, zato je glavni in najpomembnejši korak, da pacienta pomirimo, saj tinitus pogosto ni znak za kakšno nevarnejšo bolezen. Včasih pomaga tudi, da pacientom preprosto svetujemo, da nehajo poslušati zvonjenje v njihovih ušesih. Presenetljivo je, da v mnogih primerih že samo to deluje, da pacient s časoma »pozabi« na svoje težave.
Trenutno ne obstaja nobeno zdravilo, ki bi ga pacientom lahko predpisali z namenom zdravljenja tinitusa. Zdravila, ki so do neke mere pomagala pri odpravljanju tinitusa, so imela preveč stranskih učinkov, da bi jih lahko varno uporabljali. Pacientom se tako raje prepiše terapija zvoka, kjer imajo pacienti »v ozadju«, saj le ta zamaskira tinitus in odvrne pacientove misli. Pogosto pa tinitus spremlja izgubo zvoka, zato pomaga slušni aparati.
Predvsem pa je dobro, da poskusimo preprečiti, da bi do tinitusa sploh prišlo, kar pa lahko dosežemo tako, da se izogibamo preglasnim zvokom. Veliko pa naredimo tudi tako, da imamo slušalke na ne preveliki glasnosti, saj le te najbolj škodujejo našemu sluhu.
