V februarju se je v Stockholmu zaključilo neformalno zasedanje Sveta za konkurenčnost (COMPET). Švedska, predsednica Sveta Evropske unije, je v središče sestanka postavila raziskovalne infrastrukture in odprto znanost. Predlagala je, da se ministri posvetijo vprašanju podatkovnih raziskovalnih infrastruktur, ki bo omogočalo in pospeševalo raziskovalni proces ter prenos pridobljenega znanja v prakso.
Izziv predstavlja tudi oblikovanje sistema po načelu FAIR (angl. Findable, Accessible, Interoperable and Reusable). To je sistem v katerem je raziskovalne podatke mogoče najti, do njih dostopati, jih ponovno uporabiti in poskrbeti, da so različni sistemi med seboj združljivi.
Kot okvirne pogoje, ki jih je treba doseči za uresničevanje odprte znanosti, so države članice Evropske unije najpogosteje navajale:
reformo sistema ocenjevanja raziskav (ki bo spodbujala raziskovalno kulturo odprte znanosti),
oblikovanje spodbud za deljenje podatkov,
povezovanje raziskovalnih infrastruktur ter koordinacijo držav članic Evropske unije prek oblaka,
usposabljanje raziskovalcev, da bodo svoje delo opravljali po načelu FAIR in
oblikovanje ustreznih načrtov za upravljanje s podatki ter kazalnikov za spremljanje uspešnosti pri doseganju teh ciljev.
Kaj je poročal minister dr. Papič v imenu Slovenije?
Minister dr. Papič je v imenu Slovenije poročal o uspešnosti pristopa pri načrtovanju raziskovalnih infrastruktur. Predstavil je tudi slovenski načrt vzpostavitve dveh velikih podatkovnih centrov in poročal o osrednji vlogi odprte znanosti v prenovljenem slovenskem zakonodajnem in strateškem okviru za raziskave in inovacije.
Kot ključni izziv je minister izpostavil ravno upravljanje prehoda na odprto znanost. Najpomembnejši se mu je zdel skupni pristopa vseh držav članic Evropske unije in njihovo enotnost, tako pri pogajanjih z založniki kot z globalnimi partnerji. Po njegovem mnenju, se lahko vzpostavi okolje, ki nagrajujejo odprto javno objavljanje raziskovalcev, vendar pa bo to ustrezna rešitev le za prihodnje raziskovalne objave in za raziskovalce na začetku kariere.
Kljub izpostavljenim številnim izzivom, so ministri za prehod na popolnoma odprt dostop predlagali:
skupna pogajanja z največjimi založniki znanstvenih publikacij
reformo sistema ocenjevanja raziskav (prednost kakovosti znanstvenih objav pred količino),
spremembe zakonodajnega okvira na vseh ravneh (omogočeno zadržanje avtorskih pravic raziskovalcev po objavi in s tem ohranitev javno financiranih rezultatov raziskav v javni lasti),
omejitev stroškov, ki jih lahko založniki zaračunavajo za obdelavo in objavo člankov in
nadaljevanje naporov za vzpostavljanje alternativnih repozitorijev znanstvenih objav in podatkov.
Švedsko predsedstvo bo na podlagi zaključene razprave pripravilo predlog sklepov o odprtem znanstvenem objavljanju. V kratkem ga bodo na Svetu Evropske unije, na delovni skupini za raziskave, tudi predstavili.
Znanstveniki, ki preučujejo največje množično izumiranje v zgodovini Zemlje, so ugotovili, da se lahko stalno uničevanje divjih živali nenadoma prevesi v popoln propad ekosistema.
Številni znanstveniki menijo, da so sedanje velike izgube biotske raznovrstnosti začetek novega množičnega izumrtja. Vendar nove raziskave kažejo, da je popoln propad ekosistema neizogiben, če se izgube ne bodo obrnile, so povedali znanstveniki.
Kolaps ekosistema je lahko neizogiben
Permsko-triasno izumrtje se je zgodilo pred 252 milijoni let. Povzročilo ga je globalno segrevanje, ki je bilo posledica velikih vulkanskih izbruhov, in uničilo 95 odstotkov življenja na Zemlji.
Vendar pa danes vrste izginjajo še hitreje kot v katerem koli od prejšnjih petih množičnih izumiranj, ki so prizadela naš planet. Divje živali so uničene zaradi uničevanja naravnih habitatov za potrebe kmetijstva in rudarstva, onesnaževanja in pretiranega lova. Človeštvo je odvisno od zdravih svetovnih ekosistemov, ki zagotavljajo čist zrak in vodo ter hrano.
Nova raziskava je podrobno preučila morske fosile, najdene na Kitajskem pred, med in po velikem izumrtju. Zdravi ekosistemi so odvisni od zapletenega medsebojnega delovanja rastlin, plenilcev in plena, pri čemer ima vsaka skupina podobnih vrst edinstveno vlogo.
»Trenutno izgubljamo vrste hitreje kot ob katerem koli preteklem izumrtju na Zemlji. Verjetno smo v prvi fazi drugega, hujšega množičnega izumrtja.« Foto: dangdumrong iz iStock
Znanstveniki so ugotovili, da je polovica vrst izumrla praktično brez sprememb v splošnem delovanju ekosistema, saj so nekatera bitja še vedno ostala v vsaki vlogi. Ko pa je izumrla še zadnja vrsta v vsaki vlogi, je ekosistem hitro propadel. »Ekosistemi so bili potisnjeni do prelomne točke, od katere si niso mogli opomoči,« je dejal Dr. Yuangeng Huang s Kitajske univerze za geoznanosti in glavni avtor študije.
»Trenutno izgubljamo vrste hitreje kot ob katerem koli preteklem izumrtju na Zemlji. Verjetno smo v prvi fazi drugega, hujšega množičnega izumrtja,« je dejal Huang. »Ne moremo napovedati prelomne točke, ki bo povzročila popoln propad ekosistemov, vendar je to neizogibna posledica, če ne bomo zaustavili izgube biotske raznovrstnosti.«
Preučili fosile z južne Kitajske
V raziskavi so preučili fosile z južne Kitajske, ki je bila med permsko-triasnim množičnim izumiranjem plitvo morje. Ekipa je poustvarila starodavno morsko okolje z uporabo simuliranih prehranjevalnih mrež, da bi predstavila ekosistem pred izumrtjem, med njim in po njem.
Veliko izumiranje so povzročili vulkanski izbruhi, ki so v ozračju povečali ogljikov dioksid, kar je povzročilo podnebne razmere, podobne tistim, ki jih danes povzroča izgorevanje fosilnih goriv, tj. globalno segrevanje, zakisljevanje oceanov in izgubo kisika v morjih.
V prvi fazi izumiranja je ostalo dovolj vrst, da so opravljale bistvene funkcije, je povedal Dr. Peter Roopnarine s Kalifornijske akademije znanosti: »Ko pa so se kasneje pojavile okoljske motnje, kot sta globalno segrevanje ali zakisljevanje oceanov, so ekosistemi ostali brez okrepljene odpornosti, kar je privedlo do nenadnega ekološkega zloma. To se je zgodilo približno 60.000 let po začetnem zlomu biotske raznovrstnosti.«
Prof. Michael Benton z Univerze v Bristolu, ki je del ekipe, je povedal: »Fosilna najdišča na Kitajskem so kot nalašč za tovrstne študije, saj potrebujemo veliko fosilov, da lahko rekonstruiramo prehranjevalne mreže. Poleg tega lahko zaporedja kamnin zelo natančno datiramo, tako da lahko korak za korakom spremljamo celotno krizo, ko so življenje v oceanih uničili toplotni šok, zakisljevanje oceanov in izguba kisika z morskega dna.«
Raziskovalci so zaključili: »Zmanjšanje biotske raznovrstnosti je lahko napoved še bolj uničujočega propada ekosistema.« Dejali so, da delo kaže, da se morajo prizadevanja za ohranjanje danes osredotočiti ne le na vrste, temveč tudi na vse različne vloge, ki jih imajo.
Znanstveniki so razmišljali, ali bi lahko spremembo okoljskih razmer povzročila druga faza izumiranja – kolaps –, vendar so menili, da je to malo verjetno. Povedali so tudi, da so potrebne nadaljnje raziskave, da bi svoje ugotovitve ponovili po vsem svetu.
»Zmanjšanje biotske raznovrstnosti je lahko napoved še bolj uničujočega propada ekosistema.« Foto: KatePhotographer iz iStock
Izšla je nova knjiga slovenske antropologinje in politične aktivistke Nike Kovač, ki deluje tudi kot direktorica Inštituta 8.marec, z naslovom #MeToo:Vihar, ki je pretresel svet. V njej so zbrana pričevanja žensk, žrtev spolnega nadlegovanja ali nasilja, ki so se po pomoč obrnile na inštitut.
S knjigo želi spodbuditi nadaljnja osveščanja družbe na tem področju in spodbuditi odprti dialog o še vedno zelo tabuiziranih problematikah, ki zaradi stigme ostajajo prevečkrat zamolčane: »Želim si, da je knjiga vodnik po vprašanjih, povezanih s spolnim nadlegovanjem in nasiljem, sopotnica in glas številnih, ki so nam zaupali svoja pričevanja tekom kampanj, zaveznica žrtev in spodbuda za nove družbene boje na tem področju,« je o novi knjigi povedala avtorica.
#jaztudi
Gibanje #MeToo se je začelo v ZDA leta 2017 in se je s pomočjo družbenih omrežij razširilo po svetu. Kot je povedala avtorica na predstavitvi knjige, se je gibanje v Sloveniji #jaztudi začelo na pobudo nekaterih posameznic, to pa je sprožilo val pričevanj.
Ključnik #metoo (in njegove variante v različnih jezikih sveta) je zelo kratka beseda. A je beseda, ki ima izjemno moč. Žrtvi spolnega nadlegovanja in nasilja podeljuje glas. Glas, ki ji je bil z dejanjem nasilja odvzet. Glas, ki so ji ga odvzeli še mnogokrat po tem, ko je bilo dejanje storjeno. Glas, ki so ji ga odvzeli tisti, ki bi morali kaznovati storilca, in tisti, ki so odvrnili pogled.
Razlogov zakaj žrtev nasilja ne prijavi je več: lahko gre za strah, med drugim pred tem, kako se bo odzvala okolica, lahko za ekonomsko odvisnost od partnerja. Pogosto tudi niso informirane o tem, kaj bo po prijavi sledilo, postopek pa je lahko zelo mukotrpen, saj ob tem nasilje podoživljajo vedno znova.
Nasilje ni izoliran pojav, nekaj kar se dogaja v nevarnih delih mest
Kot nam predstavi avtorica Nika Kovač, se spolno nadlegovanje in nasilje največkrat ne pojavljata le v temnih predelih ulic, s strani neznancev. Največkrat je nasilnež žrtvi bližnja oseba, ki jo zelo dobro pozna; nanjo ima velik vpliv in s pozicije moči nadrejen. Avtorica jasno pokaže, da smo kot skupnost odgovorni prisluhniti žrtvam in jim olajšati prijavo tega kaznivega dejanja, če ga že ne moremo povsem preprečiti.
Knjiga podaja definicijo spolnega nadlegovanja in nasilja, opisuje gibanja in kampanje, ki jih je sprožilo gibanje #metoo, in spremembe, ki jih tovrstne akcije prinašajo. Dodatno je problematika orisana tudi preko pretresljivih zgodb in izpovedi, ki so vpletene v knjigo, ter preko ilustracij Samire Kentrić.
Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo (del Mestne knjižnice Ljubljana) v sklopu projekta Zlata hruška vsako leto podeli znamenja kakovosti najboljšim mladinskim leposlovnim knjigam v slovenščini. Znaki kakovosti se podeljujejo za izvirna in prevedena dela preteklega leta.
Knjige nam razlagajo svet na drugačen način, kot ga doživljamo sami, in marsikatera stvar nam je bolj jasna, če jo vidimo z drugega zornega kota. V literaturi se tako pogosto najdejo teme, ki se jih v življenju izogibamo ali nam je ob njih neprijetno, kot so nasilje, spolnost in smrt. Če prosti čas preživljaš s knjigo v roki, izvoli nekaj z zlato hruško nagrajenih predlogov za branje.
Jaap Roben: Bratov kožuh
Je zgodba o bratski ljubezni, tematizira pa tudi skrb za otroke s posebnimi potrebami.
V zbirki so zgodbe o odraščanju, ki v sebični in okrutni družbi ni vedno pravično. Zapisane so v baladni obliki, snov pa avtorica črpa iz staroslovanskega in staroislandskega izročila.
Morda si si že ogledal film THUG (The Hate U Give). Posnet je po tem romanu, ki je zdaj preveden še v slovenščino. Starr Carter lovi ravnovesje med dvema svetovoma, ko ji pred očmi ubijejo prijatelja.
Selitev v dijaški dom je lahko zahtevna, a vznemirljiva izkušnja.
Pomembno je, da s seboj prineseš najnujnejše stvari. To vključuje brisače, toaletne potrebščine in oblačila. S seboj moraš vzeti tudi šolske potrebščine in morda tudi prenosni računalnik za učenje. Dobro je prinesti tudi nekaj osebnih predmetov, da se boš počutil bolj kot doma.
Življenje s cimri je lahko težavno, vendar obstajajo načini, kako si to izkušnjo narediti prijetnejšo. Pomembno je, da se s sostanovalci pogovoriš o svojih pričakovanjih in dogovoriš o mejah. To vključuje tudi urnik čiščenja in raven hrupa. Spoštuj osebni prostor cimrov in njihove stvari.
Sodelovanje pri dejavnostih v dijaškem domu ti lahko pomaga tudi pri boljšem spoznavanju drugih dijakov v domu. Udeležuj se dogodkov, kot so filmski večeri ali večeri iger, ali pa se pridruži športnim ekipam. Tako boš lažje našel nove prijatelje in se počutil bolj povezan s skupnostjo. Ne boj se stopiti iz cone udobja in poskusiti novih stvari.
Če pride do sporov, jih poskušajte rešiti mirno in spoštljivo. Pogovori se s sostanovalci o svojih pomislekih in bodi odprt za kompromise. Ne pozabi, da se vsi prilagajajo novim življenjskim razmeram in da bo morda trajalo nekaj časa, da boste našli ritem, ki bo ustrezal vsem.
Življenje v dijaškem domu je lahko koristna in nepozabna izkušnja. Z odprtim umom in pozitivno naravnanostjo lahko kar najbolje izkoristiš svoje bivalne razmere. Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da so to ena izmed najlepših let, v katerih si ustvariš trajne spomine in dobre prijatelje.
Alenka Bratušek in Matjaž Han sta kot ministra za infrastrukturo oziroma gospodarstvo, turizem in šport predstavilo Program za večjo letalsko povezljivost v Sloveniji. Določenih je deset prednostnih letalskih linij, ki bodo upravičene do subvencij.
Želja po okrevanju slovenskega letalskega programa
Okrevanje letalskega prometa v Sloveniji je po pandemiji covida-19 zelo slabo. Pri tem sta se združila negativna učinka pandemije in propada letalskega prevoznika Adrie Airways. Zato se je država reševanja lotila s tem programom in preučitvijo možnosti ustanovitve novega slovenskega letalskega prevoznika. »O morebitnem novem letalskem prevozniku bomo govorili, ko bodo narejene poglobljene analize, ki se sedaj pripravljajo,« je dejala ministrica Bratušek.
Vlada si prizadeva krepiti letalsko povezljivost Slovenije. Pripravljen in sprejet je bil Zakon o pomoči za zagotovitev večje letalske povezljivosti. Ta predstavlja pravno podlago za dodelitev državne pomoči letalskim prevoznikom za začetek obratovanja novih letalskih, za prevoz potnikov na javno letališče na ozemlju Republike Slovenije, na katerem se opravlja mednarodni zračni prevoz, ali z njega, do enega kraja pristanka na ozemlju držav v skupnem evropskem zračnem prostoru.
Isti zakon določa sprejem Programa za večjo letalsko povezljivost. V tem bodo določene letalske proge, ki bodo predmet sofinanciranja, poleg tega pa še odstotek sofinanciranja in vrednotenje osnovnih meril za dodelitev pomoči.
Prednosti in priložnosti trgov, ki jih predvideva program
Države in destinacije, ki jih program letalske povezljivosti predvideva, so tako med prednostnimi trgi naše države ali med trgi priložnosti. Gospodarstva Zahodnega Balkana so najbolj relevantna za slovenske izhodne investicije, z vidika blagovne menjave sta za Slovenijo najbolj pomembna trga Nemčija in Avstrija. Med prednostnimi trgi pa so tako za izvoz kot tuje neposredne investicije pomembni še države DACH regije, Francija, Italija in ZdruženedržaveAmerike, kar pokrivamo z vzpostavitvijo prometnih vozlišč.
»Z novimi letalskimi linijami odlično pokrijemo tudi države Beneluxa in Nordijske države. Verjamem, da bo pomoč za zagotovitev letalske povezljivosti Slovenije pozitivno vplivala na nadaljnje pozicioniranje Slovenije na omenjene evropske in globalne trge. Dolgoročno gledano pa bomo za dobro našega gospodarstva morali sprejeti sistemske ukrepe, da se bo naša letalska povezljivost stabiliziral«, je še dejal minister Han.
Matjaž Han in Alenka Bratušek sta predstavila program za osvežitev slovenskih letalskih povezav Foto: on gov
Američani so v škripcih. Morda se bodo morali posloviti od množice tradicionalnih jedi in za to ni kriv Joe Biden, ne Kitajci in ne vegani. Kriva je ptičja gripa, ki je cene jajc poslala v nebo, a zgodba tu še ni končana. V njej se znajdejo tudi vegani.
Že od lanskega februarja po Ameriki pustoši ptičja gripa, ki je vzela že več kot 50 milijonov pernatih življenj. Dejstvo da končuje že tako mizerna življenja industrijskih kokoši nekatere prizadene bolj, druge manj, vsi pa čutijo ekonomske posledice. Cena jajc je v ZDA v zadnjem letu narasla za kar 81 %. Približno toliko kot Pečjakov burek v Mercatorju.
A na obzorju se je pojavila rešitev – veganska jajca. Največji prodajalec veganskih jajc v državi Eat Just Inc. poroča, da so njihova jajca postala cenejša kot prava. Zdaj tudi nevegani posegajo po njihovih jajcih narejenih iz zelenega mungo fižola. Času primerna kampanja »Plants don't get the flu« žanje uspeh, čeprav vsi vemo, da so rastline prav tako občutljive na bolezni kot živali. Eat Just Inc. svoja jajca oglašuje z aduti kot so »brez holesterola, bolj zdrava in naravi prijaznejša«. Glede na izračune so prihranili slabih 40 milijard litrov vode, 6500 hektarjev zemlje in 52 milijonov kilogramov emisij.
V Ameriki nimajo takih jajc kot mi
Verjetno se kot Evropejec sprašuješ, kako hudiča izdelaš vegansko jajce. Ali jih nesejo vegani? Seveda ne. Tako imenovana veganska jajca so zmes sestavin, ki ustvarijo približek pravim jajcem po barvi, okusu, hranljivosti in lepljivosti. Ne pozabimo, da jajca niso le samostojna jed, ampak jih uporabljamo kot lepilo oz. vezivo pri receptih od palačink do torte.
Jajčni beljak kot eden od izdelkov ameriškega podjetja. Foto: on prozis
Tu pa nastopijo ameriška tekoča jajca, vnaprej razbita, z ločenim beljakom in rumenjakom nas čakajo na policah ameriških trgovin. Verjetno bi Eat Just Inc. lahko ustvaril tudi vegansko lupino, a za ameriški trg to ni potrebno. Kot pravi John Harris v posnetku o kruhu, Američani najbolj od vsega cenijo priročnost. Veganska jajca v tetrapaku, ki jih ni treba razbijati in žvrkljati, recepti, kjer namesto števila jajc merimo mililitre beljaka in rumenjaka. Takšno okolje je idealno za ponudnike veganskih substitutov, ki opravijo nalogo, kljub temu, da si zeleni mungo fižolček nikoli ni mislil, da bo končal v čokoladnem sufleju.
Minister za solidarno prihodnost, Simon Maljavec, se je te dni mudil v Kranju v sklopu regijskih obiskov na temo lokalnih stanovanjskih politik. Srečal se je z županom Kranja, Matjažem Rokavcem, in občinskim vodstvom na delovnem sestanku. Udeležil pa se je tudi podpisa o nameri izgradnje novega doma starejših.
Problem s stanovanji tudi v Kranju
Kranjska lokalna skupnost trenutno upravlja s 437 stanovanji, kar predstavlja zgolj polovico dejanske javne porabe. Soočajo se tudi s pomanjkanjem zemljišč, primernih in na voljo za novo javno-stanovanjsko gradnjo. Pospešiti si želijo gradnjo in razširiti obstoječi stanovanjski fond, zato razmišljajo tudi o ustanovitvi občinskega stanovanjskega sklada, a s pomislekom, kako delo sklada financirati in z vprašanjem o morebitni smotrnosti oblikovanja regijskega sklada v povezovanju z drugimi občinami.
Minister Maljavec in državni sekretar Klemen Ploštajner sta povedala, da se je ekipa MSP (mikro, majhna in srednje velika podjetja) prvenstveno zavezala vlogi povezovalke v mreži lokalnih skupnosti in obstoječih skladov, da bodo ti deležniki lahko v prihodnje kolektivno nastopali v oblikovanju javnih stanovanjskih politik, izmenjevali izkušnje in primere dobrih praks ter da bodo tudi državne institucije bolje opremljene s podatki in potrebami na terenu.
Občinsko vodstvo in predstavniki stanovanjskega resorja bodo v prihodnje preučili možnosti za konkretne projekte širjenja fonda javnih najemnih stanovanj v kranjski občini.
Kranjčanke in Kranjčani so pozdravili namere o pospeševanju gradnje novih najemnih stanovanj, a ministra pozvali, naj razmisli tudi o posegu na trg, saj so najemnine nevzdržne.
Obisk ministra Simona Maljevca v Domu starejših Kranj. Foto: Mestna občina Kranj
Kranj bo dobil nov dom za starejše
Minister Maljevac se je v sklopu regijskega obiska udeležil tudi javnega podpisa pisma o nameri gradnje novega doma starejših v Kranju. V projektu, ocenjenem na dobrih 20 milijonov evrov sodelujejo tako solidarnostno ministrstvo kot Mestna občina Kranj in dom starejših – podpise so prispevali minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, župan MOK Matjaž Rokavec in direktorica Doma upokojencev Kranj Nadja Gantar.
Kot pravijo podpisniki, bo postopek urejanja dokumentacije, izbire izvajalca in administrativnih opravil najbrž dolgotrajen, da pa bi s samo gradnjo, če bo šlo vse po načrtih, lahko pričeli v prihodnjem letu.
»Na področju dolgotrajne oskrbe imam jasno prioriteto: narediti vse, da starejši čim dlje ostanejo, kjer sami želijo, izvajalci pa poskrbijo za kakovost oskrbe tam. Tak javni sistem vzpostavljamo in nadgrajujemo tudi z novim domom v Kranju!« je ob robu podpisa poudaril minister, pristojen za področje dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije.
Illyricvm. Slovenska manjšinska produkcija. Celovečerni prvenec hrvaškega režiserja Simona Bogojevića Naratha. Film o Ilirih. Eden najbolj zgodovinsko točnih filmov za čas, ki ga prikazuje, nizkoproračunski zgodovinski ep in film, ki bo zapisan v zgodovino.
Zgodovinski filmi ali filmi z dogajanjem v zgodovini?
Nekoč sta bila Ben-Hur in Spartak, vrhunca filmske industrije v tistem času. Ob prelomu tisočletja je prišel Gladiator in skupaj z zanosom filmske industrije sprožil še bolj opazno poplavo antičnih in srednjeveških filmov, ki se je nebi sramoval niti Hollywood v 50-ih letih. Kuj železo, dokler je vroče pravijo. In tako je bilo. Če sta se vmes znašla podcenjena bisera Nebeškokraljestvo v svoji podaljšani različici in Gibsonov Apokalipto, so se začeli gledalci v tej poplavi obračati k drugim rečem. Navkljub kapitalistični dirki za največ izdanih zgodovinskih filmov, kot so Aleksander, 300, Centurion, Troja in KraljArtur, smo tja do leta 2011 v kino pospremili več dobrih kot slabih filmov, ki orišejo antično in srednjeveško obdobje.
Ko pa so prispeli povprečno nadaljevanje 300: Vzpon imperija, abotna predelava Ben-Hur in Exodus: Bogovi in kralji ter dolgočasni Pompeji ni bilo več prostora za filme kova Zlati orel (The Eagle, 2011), Templjar (Ironclad, 2011) in Macbeth (2015). Premor na srečo ni trajal dolgo, vsekakor pa je bil še kako nujen. Prispeli so Izgubljeni kralj (Outlaw king, 2018), Kralj (Th King, 2019), Poslednji dvoboj (The Last Duel, 2021) in v določeni meri tudi Zeleni vitez (Green Knight, 2021). Vsak izmed njih se z zaslužkom ravno ne sme pohvaliti, ne glede na to, da sta prva omenjena romala na Netflix. Nalašč sem se držal »ameriških« izdelkov, saj smo v preteklem letu dobili dve zgodovinski stvaritvi s področja slovanskih narodov, ki sta vredni primerjave. Prvi je češki visokoproračunec Jan Žižka (Medieval, 2022), drugi pa večinsko hrvaški nizkoproračunec Illyricvm.
Rimljanov v filmu Illyricvm ni veliko Foto: on fivia
Jan Žižka, najdražji film v zgodovini Češke
Če najprej na kratko opišem češki film o Janu Žižki, ki ga je režiral Petr Jakl in je z 20-milijonskim proračunom najdražji češki film vseh časov. V 125 minut trajajočem zgodovinskem filmu spremljamo vzpon Jana Žižke do slovesa, ki mu ga pripisujemo še danes. Čas pred Husitskimi vojnami, Jan Žižka je vodja skupine plačancev, ki mora ugrabiti zaročenko vladarja Rožmberka in tako pomagati Vaclavu IV. do naziva rimsko-nemškega kralja. Velik proračun je filmu omogočil igralsko zasedbo z imeni Ben Foster, Michael Caine, Till Schweiger, Matthew Goode in William Moseley. Vse skupaj pa je bilo dovolj za film, ki je popolnoma brez identitete in z nejasnim sporočilom. Zgodbi, v osnovi polni navdiha in ponosa, so uspeli izcuzati ves živež. Je brutalen prikaz češkega narodnega heroja, ki si mnogo izposodi iz serije Igre prestolov, manj pa iz zgodovine velikega moža. V ospredje je postavljena akcija, vsi drugi elementi pa so površno izpeljani in ožeti vse kemije ter strasti.
MEDIEVAL l Official HD Trailer l Starring Ben Foster and Michael Caine l Only in Theaters 9.9.22
Illyrcvm ni za povprečnega gledalca, včasih tudi za filmofila ne
Po drugi strani je tu Illyrcvm, ki mu ne smemo odtujiti večletnega truda za najmanj dvajsetimo proračuna češkega filma. Ne glede na to, da režiser Simon Bogojević Narath pravi, da se mu količiina vloženega dela ne zdi relevantna in je ne nosi kot trofejo, je vloženega dela veliko. To se jasno vidi in pohvala mora biti na mestu. Tudi odločitve v zgodbi so z njegove strani pojasnjene, kar pa ne pomeni, da so sprejete v dobro filma.
Illyicvm je nastal v koprodukciji številnih držav s področja bivše Jugoslavije Foto: on fivia
Še preden pa bi stopili v brezno tega, kar je dobro za film, bi morali odgovoriti na vprašanje, zakaj je film sploh narejen. Najpogosteje sta v kinu opazna dva gledalca, če to precej hudo posplošim. To sta povprečni gledalec in tisti, ki razume film oziroma misli, da ga. Da privabiš slednjega, pogosto ne potrebuješ veliko, saj bo prišel sam. Za prvega pa potrebuješ nekaj, kar bi ga potegnilo v kino dvorano. Ali to Illyrcvm to ima? Glede na lastno izkušnjo ne, a tu je več graje namenjene katastrofalnemu stanju ljubljanskega Koloseja, ki je ob priliki vrtel ta film. Zakaj ga ni vrtel Cineplexx, ki je že davno prevzel primat? Odgovorijo naj oni, a glede na (ne)zasedenost dvorane, se odgovor ponuja na dlani. Žal film ne bo privabil množic, četudi je morda dvorana v Kinodvoru ob pogovoru z ekipo bila blizu razprodanosti. Poznavalec stanja v slovenskih kinih bo vedel, da druga različica gledalca v namišljenih 90 % ne bo odšla v Kinodvor. Žal.
Prikaz ilirskih plemen v filmu Illyricvm Foto: on fivia
Illyrcvm oziroma malo denarja malo muzike
Manjši proračun pomeni malo oglaševanja. To ni Toma ali Južni vetar, da bodo vsi leteli v kino, ker je bil marketing (tak ali drugačen) tako izjemen. Ni bil. Za film je vedela in izvedela peščica, kar je velika škoda. Mnenj bo oziroma je v tem primeru malo in največ pozornosti je prejel z intervjujem Ane Jurc z režiserjem za portal MMC, ki ga vsekakor priporočam. Za tiste, ki so Illyrcvm videli, je skorajda nujno branje za razumevanje odločitev v filmu in njega samega. Ponovno – zakaj? Ker Illyrcvm v nobenem primeru ni film za množice. Njegova najboljša primerjava je verjetno predlanski Zeleni vitez, ki sicer sloni na arturijanski legendi in kljub igralski zasedbi ni privabil množice ljudi. Ampak film je prekrasen, od začetka do fantastičnega konca. Illyrcvm? Ne povsem.
Film s 500 tisoč evri proračuna ne bo nikoli Gladiator. Ne more biti in ne bo. Vprašanje je le, če bo gledalec lahko pustil ta pričakovanja pred vrati dvorane. Če jih in ne pričakuje bitke 100 tisoč Ilirov proti 200 tisoč Rimljanom, potem bi znal ceniti izdelek na platnu. Ni pa nujno, da ga bo. Saj veste, sto ljudi sto čudi. Sodeč po komentarjih, ki se pišejo pod vsem, kar je povezano s filmom, pa imamo vseeno eno miceno težavo. V ospredje je prišla debata o nacionalnosti, kar glasneje priča o zaribanosti tistih, ki debatirajo raje o pripadnosti kot pa samem filmu. Ta z nacionalnostjo nima prav nič. Naj se raje odpre debata o historičnem prikazu ljudstev, jezika, kostumov in šeg.
In če se še naprej držim proračuna, je Illyrcvm tu presenetil. Tistih nekaj tehničnih pomanjkljivosti zaradi manjke denarja ni nič v primerjavi s prečudovitimi prizori pokrajine oziroma splošno kinematografijo filma. Prepričljive igralske predstave, kakovostni in raznoliko kostumi ter uporaba avtentičnosti jezika (prav toliko kot Gibsonov Apokalipto in Kristusov pasijon) poudarijo trud, ki je vložen v film. Vredno je omeniti še ustvarjanje novega jezika za Ilire in grajenju prepričljivih kulis. Zgodovinsko točnih ali ne, to po pravici povedano niti ni tako pomembno, saj je komično točen prikaz tistih časov. Za antični in srednji vek pogosto pravimo, da so se narodi samo mlatili med sabo. Ni povsem tako in v tem pogledu je Illyrcvm eden najbolj točnih prikazov človeške zgodovine. Lokacija dogajanja ni prijazna do človeka, to je v filmu jasno prikazano. Če je ljudi malo, se bo ob sporu teplo malo ljudi. To je precej logično, ker do sporov vedno pride.
Skoraj čudežni Illyrcvm bo zapisan v zgodovino
In če je lanskoletni Severnjak pokazal, da lahko tudi v mali vasici pride do dvobojev, je Illyrcvm pokazal, da lahko pride do dvobojev na neki zakotni planini. Tu pa lahko malce zamerimo ustvarjalcem, saj ni vidne posledice, ki bi sledila odločitvi, da film približa povprečnemu gledalcu. V filmu se zgodi zelo malo, njegov tempo pa je neverjetno počasen in prebili se bomo daleč v zadnjo tretjino filma, ko bomo dojeli, kaj točno nam želi film povedati. In to je težava samega filma, ki bi se lahko premostila, če bi se odločili za nekoliko klišejski potek zgodbe – zgodba o maščevanju je postavljena, le izvršiti bi jo bilo treba. Resda s tem posegamo v pristnost odločitve tam nekega ilirskega kmeta, a to je mala žrtev za dosego višjega cilja. Le če bi vedeli odgovor na vprašanje, zakaj se dela film, bi lahko utemeljevali dalje. To sicer lahko storimo s predvidevanji, kar pa se ne bo zgodilo.
Robert Prebil je rimljanski centurion Foto: on fivia
Ni pravilo, ampak izjema. Filmi so z malimi proračuni delali čudeže. Illyrcvm je bil blizu čudeža, srčno pa upam, da je odprl vrata drugim zgodovinskim filmom iz držav bivše Jugoslavije, ki si bodo upali poseči po koščku senzacionalnosti. In ko v češki pretirani akciji o Janu Žižki upaš na nekaj strasti in kemije, jo dobiš v Illyrcvmu, ki pa ne postreže z zanimivim dogajanjem. Tako je Illyrcvm »le« film z zgodbo, ki se slučajno dogaja v zgodovini in ne zgodovinski film, kar bi lahko bil. Tudi izjemne ideje so padle v vodo, ko so se morale soočiti z preveliko količino optimizma v povezavi z nizkimi sredstvi. Pa smo za konec ponovno pri mizernem proračunu.
Bodimo iskreni – arhitektura kavarne veliko prispeva k temu, ali radi zahajamo vanjo ali ne. In kaj je boljšega kot pa terasa, na kateri lahko preživimo sončne dni in tople večere, saj se ne da zanikati, da je na teh popolnoma drugačno vzdušje kot pa v notranjosti lokala.
To so najboljše terase kavarn v Ljubljani za leto 2023 po izboru In Your Pocket uredniške ekipe, strokovne komisije in mnenj domačinov.
Če spremljaš veliko literarnih dogodkov, si zanj verjetno že slišal – ali ga celo obiskal. Poleg dogodkov, namenjenih prozi in poeziji, je v tej zeleni oazi organiziranih tudi veliko glasbenih večerov, v katerih lahko uživaš ob kozarcu vina, piva ali pa ob eni izmed mnogih Lolitinih slaščic iz njihovega sladkega kotička.
Seveda se je na seznamu morala znajti tudi Grajska kavarna; kdo si namreč ne bi želel sedeti v objemu ljubljanskega gradu visoko nad mestom?
Morda je ravno zaradi tega razloga tako popularna lokacija za poroke – poleg tega pa dvorišče ponuja tudi veliko prostora, ki brez težav sprejme velike količine gostov.
Na tej terasi poleg ribnika, obkroženi z naravo, obiskovalec nima občutka, da je v mestu. Ko si zaželiš nekoliko več miru za sprostitev, se naslednjič ustavi v Čolnarni. Zvečer pa ne pozabi ujeti sončnega zahoda, ki ga je s terase čudovito opazovati.
Terasa Platane, locirane ob parku Zvezda, že od odprtja v poznih 60-ih letih velja za zbirališče najrazličnejših ljudi.
Takrat je bila prvi zasebni lokal v Ljubljani, kjer so se zbirali profesorji, študenti in umetniki vseh mogočih poklicev. To je bil prostor, kamor so se meščani prišli pokazat, ko so dobili nove obleke iz Trsta.
Še ena stalnica, ki se je obdržala, je ime, katerega vzrok je najboljše viden prav s terase: park poleg lokala je namreč poln platan.
Nebotičnik je v 30-ih, ko je bil zgrajen, veljal za najvišjo stanovanjsko strukturo v Evropi.
Do danes mu je bil ta status seveda odvzet, nihče pa ne more zanikati, da je pogled s terase v najvišjem nadstropju stavbe še vedno dih jemajoč. 360 stopinjski pogled na Alpe in na ljubljanski grad kar naprej privablja nove obiskovalce, stare pa vleče nazaj.
Pogled na zelenje parka Tivoli je težko preseči, zato ni presenetljivo, da terasa kavarne Bienale privablja obiskovalce celo leto.
Ko greš naslednjič na sprehod po Tivoliju ali ko te pot popelje skozi park iz kakšnega drugega razloga, se ne pozabi ustaviti na pijači in sladkem prigrizku.
Ne glede na to, ali si izbereš mizo v notranjosti lokala ali v zunanjosti, ne moreš zgrešiti; je pa terasa kot nalašč za opazovanje mimoidočih, saj je Nabrežje 15 locirano v središču Ljubljane.
Pozicija ob reki Ljubljanici in kozarec gin tonika (specializirajo se namreč v ginu) pa samo še izpopolnita izkušnjo.
Verjetno je že vsak sanjaril o tem, kako v pariški kavarni pije skodelico kave z rogljičkom. V Le Petit Café lahko izpolniš te sanje; sicer res ni čisto isto (Pariz je vseeno Pariz), vendar pa za to izkušnjo vsaj ni potrebno kupiti letalske karte.
Kavarna, navdihnjena s strani pariških kavarn, poleg prigrizkov nudi tudi zajtrke, brunche in kosila, v katerih lahko uživaš na prikupni terasi na Trgu francoske revolucije.
Koseški bajer v spomladanskih in poletnih dneh postane zelo priljubljeno zbirališče za skupine prijateljev, zmenke in družine. Vseeno pa je dobro imeti prostor v bližini, kjer se lahko okrepčaš, ko postaneš žejen. Ta prostor je Lokus.
Terasa kavarne je obkrožena z naravo, tako da premik od bajerja ne predstavlja prevelike žrtve, saj lahko še vedno vpijaš sonce na svežem zraku.
Kiparna je bila ena izmed prvih stavb v Sloveniji, narejenih iz dostavnih zabojnikov.
Prostorno dvorišče ji omogoča, da poleti gosti raznorazne glasbene, komične, filmske in kulinarične dogodke. Zunaj so tudi igrala, kjer se otroci lahko zamotijo, medtem ko starši uživajo ob pijači.
