ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Urška Lončar je umetnica, slikarka, konservatorka-restavratorka kulturne dediščine in popotnica. Mogočni gradovi in čudovita zasanjana meglena jutra sta dve od stvari, ki navdihujeta njeno ustvarjalno pot. Umetnost jo privlači že od nekdaj. Lani je imela prvo samostojno razstavo, kjer je predstavila kolekcijo 12 slovenskih gradov; trenutno se poleg ostalih projektov, posveča tudi slovenskim dvorcem.

Kaj trenutno počnete; kako potekajo vaši vsakdani?

Trenutno delam kar na treh projektih naenkrat, tako da so moji vsakdani precej razgibani. Po končani kolekciji 12 slovenskih gradov lansko leto, sem se želela posvetiti še slovenskim dvorcem. Za razliko od oljnih slik s slovenskimi gradovi, sem dvorce želela predstaviti v malce drugačnem stilu, zato jih slikam v tehniki akvarel. Naš največji strokovnjak na tem področju, Ivan Stopar, jih je čudovito zbral in opisal v svojih knjigah, ki mi služijo kot odlična podlaga. Vseeno pa vsak dvorec zelo rada sama obiščem, skiciram in fotografiram, preden se lotim ustvarjanja. Tako je moj dan nekako najbolj odvisen od projekta, na katerem delam. Z izjemo teh terenskih dni, večino časa preživim v mojem ateljeju, kjer približno 70 % časa ustvarjam, preostali čas pa je namenjen vodenju poslovnih zadev, komunikaciji s strankami ter podjetji, s katerimi sodelujem, in podobno. Vsak dan najdem tudi vsaj pol ure časa za sprehod po gozdu, saj me to vedno napolni z energijo in inspiracijo za nadaljnje delo.

Velik navdih najdete v meglenih zasanjanih jutrih, trenutno smo v zimskem času, za vas bolj navdihujoče obdobje?

Ja, res je, meglena jutra me napolnijo z nekim pozitivnim občutkom miru, spokojnosti in tišine, kar skušam vedno znova prenesti na platno. Zimski čas ima vsekakor svoj čar. V kombinaciji z meglo zelo rada slikam iglavce, ki pozimi izstopajo, saj ostalo listje odpade. Vseeno pa najboljše fotografije in izkušnje meglenih juter po navadi doživim ob prehodih letnih časov, spomladi in jeseni. Takrat je zaradi malo višjih temperatur bolj prijazno obdobje tudi za plein-air slikanje oz. slikanje v naravi, ki ga imam zelo rada, saj tako nastanejo moje najbolj spontane stvaritve, ki so po navadi tudi najboljše. Trenutno med drugim ustvarjam tudi kolekcijo meglenih gozdov, fotografije, ki služijo kot inspiracija, pa sem večinoma posnela letošnjo zimo ter lansko jesen.

Kdaj se je začela ljubezen do »umetnosti nasploh«, imate kakšne vzornike?

Umetnost me je privlačila odkar pomnim. Že ko sem bila otrok, je bilo risanje, pisanje zgodbic in stripov, meni najbolj spontan način izražanja. Moje šolanje je bilo vseskozi prepleteno z umetnostjo, zato sem obiskala že nešteto razstav različnih umetnikov pri nas in v tujini. Vsaka je pri meni pustila svoj pečat ter izoblikovala moj okus in pogled na umetnost, ki ga imam danes, vseeno pa mi je ena ostala še posebej v spominu. Ko sem bila še v osnovni šoli, me je babica peljala na razstavo slovenskih impresionistov v Narodno galerijo v Ljubljani. Mislim, da sem njihove slike takrat prvič videla v živo in tako od blizu, saj se spomnim, da sem bila povsem prevzeta nad tem, kako so na platno uspeli ujeti dinamiko v naravi, ki se konstantno spreminja, ter kako debeli so bili nanosi barve.

Od takrat naprej so impresionistični slikarji postali moj vzor. Vedno preučujem njihove poteze čopiča, pristop k slikanju, barve, ki so jih uporabljali… in vedno znova stremim k temu, da bi stil mojega slikanja še bolj sprostila, da ne bi šla preveč v detajle ob upodabljanju nekega motiva, ampak da bi se bolj osredotočila na občutke, ki jih želim ob upodobitvi prenesti na platno. Mislim, da je slika na tak način veliko bolj zanimiva, saj pustiš gledalcu, da sam zapolni vrzeli s svojo domišljijo.

Kaj je bila prelomnica, ko ste si rekli, da bi umetnost kot hobi spremenili v profesionalno pot? Vas je okolica podpirala?

Te prelomnice se jasno spomnim, saj se je zgodila po moji vrnitvi iz Avstralije in ob začetku izbruha koronavirusa leta 2020. Septembra istega leta bi morala nadaljevati študij na Škotskem, vendar je bila situacija v svetu tako nesigurna, da nisem imela pojma, kako se bo vse skupaj izšlo in če bom sploh lahko šla v tujino. Iz Avstralije sem se vrnila aprila in ker sem tam več kot mesec dni preživela s svojim stricem, ki je slikar in avtor otroških knjig, ter z njim veliko ustvarjala, sem s tem mojim ponovno odkritim zagonom za slikanje, nadaljevala tudi doma. Porodila se mi je ideja o seriji slik, ki bi predstavljala slovenske gradove ali dvorce, saj sem takrat zaradi narave nadaljnjega študija, o tem ogromno prebirala. Kmalu zatem sem začela razmišljati, da bi rada temu posvetila ves moj čas, in ker sem na dolgi rok tako ali tako vedno imela v načrtu, da bi si zgradila kariero na podlagi mojega ustvarjanja, nisem rabila dolgo, da sem sprejela odločitev za samostojno poslovno pot kot umetnica.

In ja, srečo sem imela (in jo imam), da me moji bližnji vedno podpirajo in verjamejo, da mi lahko uspe, karkoli si zadam, kar mi je vsekakor dalo dodaten pogum in voljo, da stopim na to pot.

Pomembno vlogo je verjetno igral tudi vpis na poletno slikarsko šolo slovenskega slikarja Rudolfa Španzla, Chiaro Scuro, leta 2009?

Res je, čeprav takrat na to nisem gledala tako. V osnovni šoli sem imela čudovito učiteljico za likovno vzgojo, ki je podpirala moje ustvarjanje in moja dela redno pošiljala na razstave in tekmovanja. Ona je bila tudi tista, ki me je vpisala na poletno šolo Chiaro Scuro. Šolo sem obiskala dvakrat in se tam seznanila s skoraj vsemi slikarskimi in grafičnimi tehnikami, kar mi je vsekakor dalo odlično popotnico za naprej. Poleg tega sem spoznala številne strokovnjake, ki so postali moji mentorji, ter ostale soustvarjalce iz vse Slovenije. Z nekaterimi od njih smo še vedno v stiku ali pa se srečamo prvič po dolgem času in krasen občutek je, ko ugotoviš, da je ravno ta šola tista, ki nas povezuje.

Z odliko ste diplomirali na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana ter bili sprejeti na prestižni magistrski študij ohranjanja arhitekturne dediščine ‘Architectural Conservation' na Edinburgh College of Art na Škotskem. Kako težka je bila odločitev, da študij za nekaj časa prestavite? Prste vmes je imela najbrž tudi Avstralija?

Ja, takrat odločitev res ni bila lahka, saj sem precej trdo garala, da sem bila sprejeta na takšno univerzo. Po drugi strani pa se je ravno v tem, da sem bila ob koncu diplomskega študija izžeta, če se tako izrazim, tudi skrival eden od razlogov. Vedela sem, da si moram vzeti premor od konstantnega gnanja za uspehi in cilji, saj bi se z mojim tempom in perfekcionistično predanostjo kmalu srečala z izgorelostjo, če bi tako nadaljevala.

V bistvu sem med večmesečnim potovanjem po Avstraliji veliko razmišljala o svoji življenjski poti, o stanju mojega mentalnega, čustvenega in fizičnega zdravja, o tem, kakšno vlogo igra duhovnost v mojem življenju, o tem, kakšno karierno pot si želim glede na vse, kar sem spoznala o sebi…

Do takrat sem imela nekako jasno začrtano pot, ki sem ji sledila. Vedela sem, kaj vse hočem (ali sem mislila, da hočem) doseči, nisem pa razmišljala o tem, kakšno ceno bo zahtevalo vse to garanje in pehanje za nečim, kar me na koncu niti izpopolnilo ni. Spoznala sem, da sem samo sledila sistemu in pazila na to, da bom študij ja zaključila do 25. leta, ne da bi razmišljala kaj mi bo določen študij prinesel in če si to res želim. Ker se že dolgo borim s perfekcionizmom, sem se sprva težko sprijaznila s spremembo načrta, saj sem to dojemala kot neko vrsto neuspeha. Vendar pa je bil to med drugim ravno povod za to, da sem začela spreminjati svoj način razmišljanja in odločitve sprejemati bolj zavestno. V Avstraliji sem glede umetnosti prevzela drugačno, veliko bolj odprto miselnost, kar je vsekakor pripomoglo k odločitvi, da dam nadaljnji študij na stran in se posvetim sami sebi ter umetniški karieri.

Garry Fleming, eden najbolj priznanih in uspešnih avstralskih slikarjev in ilustratorjev, tudi vaš stric, je pomembno sooblikoval vašo pot?

Ja, vsekakor. Lahko bi rekla, da je glavni krivec za spremembo v moji karierni poti. Med odraščanjem sem nekako ponotranjila negativno konotacijo, ki se drži umetnosti oz. poklica umetnika, ki se zdi v našem delu sveta tako razširjena, čeprav moja družina na to nikoli ni gledala tako. Velikokrat so mi, že ko sem bila majhna, rekli, da bom sigurno umetnica, vendar sem sama to idejo dolgo zavračala, češ, da »to ni dovolj uporaben poklic« ali »da ne bom zaslužila dovolj za preživetje« in druge podobne negativne izjave, na katere sem večkrat naletela.

No, moje potovanje v Avstralijo je spremenilo ravno to miselnost in mi odprlo nova vrata v svet umetnosti. Tam je umetnost veliko bolj cenjena in ko poveš, da si umetnik, se ljudje po navadi odzovejo z zanimanjem in ne s skepticizmom. Garry je imel eno od razstav ravno v času, ko sem bila tam. Na tej razstavi je sodelovalo več različnih priznanih avstralskih umetnikov, ki so na svoji poti uspešni že celo življenje, nekateri celo 80 let. Z njimi sem preživela cel vikend, kar je na meni vsekakor pustilo svoj pečat. Začela sem spoznavat, da je kariera uspešnega samostojnega umetnika dejansko dosegljiva in zelo mogoča.

Z Garryem sva se ogromno pogovarjala, skupaj sva slikala, opremil me je s številnimi nasveti in predvsem z miselnostjo, da je bistveno to, da se nikoli ne nehaš učiti oz. raziskovati, biti radoveden, poskušati nove stvari. Garry nima formalne izobrazbe v umetnosti, je praktično samouk glede vsega, česar se loti, pa kljub temu dosega neverjetne rezultate. Iz tega sem se naučila, da je najpomembnejše to, kako uporabiš to, kar že imaš, da to ceniš ter da vztrajaš pri svoji viziji.

Že tekom študija ste razvili veliko zanimanje za gradove, kaj vas pri njih najbolj fascinira? Mistika, zgodbe?

Pravzaprav me zgodovina zanima in privlači že od malega in grajske stavbe so velik del tega zanimanja, saj so se mi vedno zdeli nekakšna posebna vez s preteklimi obdobji človeštva. Čeprav so bili zgrajeni stoletja pred našim časom, ko je bilo vse drugače, so še vedno tu in pričajo o obstoju obdobja, o katerem lahko beremo le še v zgodovinskih knjigah. Vsekakor vedno rada poslušam ali berem o grajskih zgodbah in legendah, saj tako vse skupaj še bolj oživi pred mojimi očmi. Upodabljam pa jih rada tudi zato, ker se mi zdijo zares čudovite zgradbe, vredne občudovanja in pravilne konservacije.

Lani junija ste imeli prvo samostojno razstavo umetniških del v Galeriji Stolp na Blejskem gradu z naslovom Gradovi v umetnosti, kakšen je bil odziv?

Odziv ljudi je bil večinoma pozitiven, še posebej s strani tujcev. Slike so bile razstavljene cel mesec in trudila sem se, da sem bila tam vsaj za vikende, da sem lahko v živo komunicirala z obiskovalci. V tem času se je nabralo en kup doživljajev in anekdot, ampak najbolj mi je v spominu ostal prvi dan: razstavo sem postavljala par dni pred uradno otvoritvijo in v roku 10 minut po odprtju razstave, se je našel angleški par, ki je bil povsem prevzet nad sliko Predjamskega gradu in jo je želel kupiti. Boljšega začetka in potrditve si res ne bi mogla želeti.

Kolekcija '12 slovenskih gradov' v tehniki olje na platnu, vaša najljubša tehnika?

Z oljnimi barvami zelo rada slikam, vendar bi težko rekla, da je to moja najljubša tehnika, saj so mi enako pri srcu tudi akvarelne barve. Tehniki sta si povsem različni – medtem ko lahko imaš pri oljnih barvah popoln nadzor nad tem, kako se bodo barve obnašale pri ustvarjanju, ga pri akvarelih praktično nimaš ali pa bolj malo. Ravno ta kontrast je zame tako zanimiv, da bi se težko odločila samo za eno tehniko.

Kdaj najraje ustvarjate, imate kakšne rituale in kakšen je vpliv domačega okolja, prihajate iz Celja; bi bilo vaše ustvarjanje drugačno v nekem drugem okolju?

Sem bolj jutranji tip človeka, zato rada bolj zgodaj vstanem in čim prej začnem z delom, a se vseeno trudim, da dan začnem umirjeno s skodelico čaja in zajtrkom pred ali med delom. Najbolj sem produktivna, če začnem slikati pred ostalimi obveznostmi, saj me proces po navadi potegne notri in lahko tako slikam več ur skupaj, preden se naberejo ostale stvari, ki jih moram opraviti. Srečo imam, da živim ob gozdu, saj je sprehod ali tek v gozdu z mojim psom postal moja dnevna rutina. V toplejših mesecih grem najraje zgodaj zjutraj, ko se še vse prebuja, takrat dobim največ inspiracije tudi za ustvarjanje. In ja, vsekakor mislim, da okolje, v katerem odraščaš in v katerem živiš, izoblikuje tvoj pogled na svet, na življenje in ustvarjanje. Jaz sem otroštvo večino časa preživela v naravi ter ob raziskovanju gradov, kamorkoli sem šla, kar je sigurno vplivalo na to, da danes tako rada upodabljam mistične krajine in grajske stavbe.

Veliko vlogo v vašem življenju igrajo tudi potovanja, so za vas navdih, nabiranje izkušenj…, kaj najraje obiščete in kateri kraji, ki ste jih do sedaj obiskali so vas najbolj navdušili?

Ja, res je, odkrivanje novih krajev vedno navdihne kakšno novo delo, spodbudi idejni koncept ali vpliva na moj pogled na ustvarjanje. Vsak kraj, ki ga obiščem, ima svoj čar. Če želim raziskovati gradove ali dvorce, potem so Francija, Velika Britanija, Nemčija in Avstrija in Italija zame prva izbira. Vsekakor pa je bilo potovati na Havaje in v Avstralijo nekaj povsem drugega. Tam imam sorodnike, zaradi česar je potovanje že v osnovi imelo drugačen pomen zame, vseeno pa me je zelo fascinirala pokrajina tako na enem kot na drugem kraju. Havaje imam v kratkem namen zopet obiskati in brez dvoma bodo navdihnili tudi kakšno kolekcijo slik.

Sodelovali ste pri različnih projektih. Ima kakšna razstava posebno mesto v vašem srcu in kako izbirate projekte, ki se jih lotite?

Res sem sodelovala že na več različnih skupinskih razstavah, vendar zaenkrat nobena v mojem življenju ni odigrala tako pomembne vloge kot moja prva samostojna razstava na Blejskem gradu lani, ki je bila res odlična odskočna deska za mojo karierno pot, zato bi vsekakor izpostavila to. Za svoje projekte mi idej ne zmanjka, konstantno imam odprte vsaj dva ali tri projekte, na katerih delam. Po navadi jih izberem na podlagi mojih trenutnih zanimanj, načrtov, ki jih imam že dlje časa ali potencialnega sodelovanja s stranko ali podjetjem, ki je pred menoj in se sklada tudi z mojo vizijo.

Kako vidite položaj umetnika v Sloveniji, ali imajo mladi dovolj priložnosti? Se z umetnostjo lahko preživljate?

Kot sem že omenila, mislim, da ima poklic umetnika žal pri nas še vedno precej negativen prizvok. Umetnike se velikokrat začne ceniti šele, če uspejo v tujini, namesto, da bi jih že v štartu podprli doma in jim omogočili dober začetek, kar je žalostno. Seveda so svetle izjeme, vendar jih ne poznam veliko. Ravno zato je tako pomembno, da imaš svojo trdno vizijo ter da se ne pustiš ‘dati v kalup' omejenega načina razmišljanja, saj so ti vedno odprte vse možnosti.

Glede na to, da je Slovenija zelo majhna, je bolj malo priložnosti v povezavi z galerijskim zastopanjem. Vseeno pa k sreči živimo v dobi, ko galerije še zdaleč niso več glavni vir, po katerem lahko umetnik postane prepoznaven in uspešen. Mislim, da so to vlogo prevzela predvsem socialna omrežja, kjer lahko sebe in svoje delo predstavi vsak in na tak način doseže praktično ves svet. Dobra stran umetnosti je po mojem mnenju tudi to, da so umetnikova dela tudi njegove glavne kompetence.

Vsekakor se z umetnostjo človek lahko zelo lepo preživlja, vendar pa je, tako kot pri vsaki stvari, tudi tu potrebnega veliko truda, vztrajnosti in predvsem potrpežljivosti. Vse, kar se zgodi, ti lahko namreč odpre kakšna vrata. Po mojih izkušnjah je takšnih ali drugačnih priložnosti dovolj oz. si jih večinoma tako ali tako lahko ustvarimo sami, od posameznika, njegovega načina razmišljanja in vizije pa je odvisno, katere bo izkoristil, kam bo usmerjal svojo pot in kako odprt bo pri tem.

Kakšni so načrti za prihodnost, vaši naslednji projekti?

Trenutno smo z nekaj slovenskimi knjigarnami v dogovarjanjih za maloprodajo mojih izdelkov, kar je vsekakor cilj, ki se ga veselim doseči. Na vidiku so tudi sodelovanja s tujino, med drugim z Italijo, Kitajsko in Avstralijo, kar bo vsekakor velik korak v željeno smer, saj mislim, da je pri mojem delu širjenje na tuje trge ključnega pomena. To sta dva glavna cilja za bližnjo prihodnost, poleg tega pa so tu še sodelovanja z nekaterimi slovenskimi podjetniki in galeristi, ki so v povojnih fazah, ter dogovarjanje za ilustriranje otroške knjige, ki mi bo v velik užitek. Vedno seveda puščam odprte možnosti še za zanimive projekte in sodelovanja, ki se pojavijo sproti, ter ostajam pozitivna, saj mislim, da se ti prava priložnost vedno pojavi ob pravem času, le pozoren in pripravljen nanjo moraš biti.

Urški Lončar lahko slediš na njeni spletni strani Urška Lončar.