V Kranju se stanovanjska problematika pomika na bolje, ali pač?

Minister za solidarno prihodnost, Simon Maljavec, se je te dni mudil v Kranju v sklopu regijskih obiskov na temo lokalnih stanovanjskih politik. Srečal se je z županom Kranja, Matjažem Rokavcem, in občinskim vodstvom na delovnem sestanku. Udeležil pa se je tudi podpisa o nameri izgradnje novega doma starejših.

Problem s stanovanji tudi v Kranju

Kranjska lokalna skupnost trenutno upravlja s 437 stanovanji, kar predstavlja zgolj polovico dejanske javne porabe. Soočajo se tudi s pomanjkanjem zemljišč, primernih in na voljo za novo javno-stanovanjsko gradnjo. Pospešiti si želijo gradnjo in razširiti obstoječi stanovanjski fond, zato razmišljajo tudi o ustanovitvi občinskega stanovanjskega sklada, a s pomislekom, kako delo sklada financirati in z vprašanjem o morebitni smotrnosti oblikovanja regijskega sklada v povezovanju z drugimi občinami.

Minister Maljavec in državni sekretar Klemen Ploštajner sta povedala, da se je ekipa MSP (mikro, majhna in srednje velika podjetja) prvenstveno zavezala vlogi povezovalke v mreži lokalnih skupnosti in obstoječih skladov, da bodo ti deležniki lahko v prihodnje kolektivno nastopali v oblikovanju javnih stanovanjskih politik, izmenjevali izkušnje in primere dobrih praks ter da bodo tudi državne institucije bolje opremljene s podatki in potrebami na terenu.

Občinsko vodstvo in predstavniki stanovanjskega resorja bodo v prihodnje preučili možnosti za konkretne projekte širjenja fonda javnih najemnih stanovanj v kranjski občini.

Kranjčanke in Kranjčani so pozdravili namere o pospeševanju gradnje novih najemnih stanovanj, a ministra pozvali, naj razmisli tudi o posegu na trg, saj so najemnine nevzdržne.

Obisk ministra Simona Maljevca v Domu starejših Kranj
Obisk ministra Simona Maljevca v Domu starejših Kranj.
Foto: Mestna občina Kranj

Kranj bo dobil nov dom za starejše

Minister Maljevac se je v sklopu regijskega obiska udeležil tudi javnega podpisa pisma o nameri gradnje novega doma starejših v Kranju. V projektu, ocenjenem na dobrih 20 milijonov evrov sodelujejo tako solidarnostno ministrstvo kot Mestna občina Kranj in dom starejših – podpise so prispevali minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac, župan MOK Matjaž Rokavec in direktorica Doma upokojencev Kranj Nadja Gantar.

Kot pravijo podpisniki, bo postopek urejanja dokumentacije, izbire izvajalca in administrativnih opravil najbrž dolgotrajen, da pa bi s samo gradnjo, če bo šlo vse po načrtih, lahko pričeli v prihodnjem letu.

»Na področju dolgotrajne oskrbe imam jasno prioriteto: narediti vse, da starejši čim dlje ostanejo, kjer sami želijo, izvajalci pa poskrbijo za kakovost oskrbe tam. Tak javni sistem vzpostavljamo in nadgrajujemo tudi z novim domom v Kranju!« je ob robu podpisa poudaril minister, pristojen za področje dolgotrajne oskrbe in deinstitucionalizacije.

Illyricvm, velike sanje malih proračunov

0

Illyricvm. Slovenska manjšinska produkcija. Celovečerni prvenec hrvaškega režiserja Simona Bogojevića Naratha. Film o Ilirih. Eden najbolj zgodovinsko točnih filmov za čas, ki ga prikazuje, nizkoproračunski zgodovinski ep in film, ki bo zapisan v zgodovino.

Zgodovinski filmi ali filmi z dogajanjem v zgodovini?

Nekoč sta bila Ben-Hur in Spartak, vrhunca filmske industrije v tistem času. Ob prelomu tisočletja je prišel Gladiator in skupaj z zanosom filmske industrije sprožil še bolj opazno poplavo antičnih in srednjeveških filmov, ki se je nebi sramoval niti Hollywood v 50-ih letih. Kuj železo, dokler je vroče pravijo. In tako je bilo. Če sta se vmes znašla podcenjena bisera Nebeško kraljestvo v svoji podaljšani različici in Gibsonov Apokalipto, so se začeli gledalci v tej poplavi obračati k drugim rečem. Navkljub kapitalistični dirki za največ izdanih zgodovinskih filmov, kot so Aleksander, 300, Centurion, Troja in Kralj Artur, smo tja do leta 2011 v kino pospremili več dobrih kot slabih filmov, ki orišejo antično in srednjeveško obdobje.

Ko pa so prispeli povprečno nadaljevanje 300: Vzpon imperija, abotna predelava Ben-Hur in Exodus: Bogovi in kralji ter dolgočasni Pompeji ni bilo več prostora za filme kova Zlati orel (The Eagle, 2011), Templjar (Ironclad, 2011) in Macbeth (2015). Premor na srečo ni trajal dolgo, vsekakor pa je bil še kako nujen. Prispeli so Izgubljeni kralj (Outlaw king, 2018), Kralj (Th King, 2019), Poslednji dvoboj (The Last Duel, 2021) in v določeni meri tudi Zeleni vitez (Green Knight, 2021). Vsak izmed njih se z zaslužkom ravno ne sme pohvaliti, ne glede na to, da sta prva omenjena romala na Netflix. Nalašč sem se držal »ameriških« izdelkov, saj smo v preteklem letu dobili dve zgodovinski stvaritvi s področja slovanskih narodov, ki sta vredni primerjave. Prvi je češki visokoproračunec Jan Žižka (Medieval, 2022), drugi pa večinsko hrvaški nizkoproračunec Illyricvm.

Rimljanov v filmu Illyricvm ni veliko
Rimljanov v filmu Illyricvm ni veliko Foto: on fivia

Jan Žižka, najdražji film v zgodovini Češke

Če najprej na kratko opišem češki film o Janu Žižki, ki ga je režiral Petr Jakl in je z 20-milijonskim proračunom najdražji češki film vseh časov. V 125 minut trajajočem zgodovinskem filmu spremljamo vzpon Jana Žižke do slovesa, ki mu ga pripisujemo še danes. Čas pred Husitskimi vojnami, Jan Žižka je vodja skupine plačancev, ki mora ugrabiti zaročenko vladarja Rožmberka in tako pomagati Vaclavu IV. do naziva rimsko-nemškega kralja. Velik proračun je filmu omogočil igralsko zasedbo z imeni Ben Foster, Michael Caine, Till Schweiger, Matthew Goode in William Moseley. Vse skupaj pa je bilo dovolj za film, ki je popolnoma brez identitete in z nejasnim sporočilom. Zgodbi, v osnovi polni navdiha in ponosa, so uspeli izcuzati ves živež. Je brutalen prikaz češkega narodnega heroja, ki si mnogo izposodi iz serije Igre prestolov, manj pa iz zgodovine velikega moža. V ospredje je postavljena akcija, vsi drugi elementi pa so površno izpeljani in ožeti vse kemije ter strasti.

MEDIEVAL l Official HD Trailer l Starring Ben Foster and Michael Caine l Only in Theaters 9.9.22

Illyrcvm ni za povprečnega gledalca, včasih tudi za filmofila ne

Po drugi strani je tu Illyrcvm, ki mu ne smemo odtujiti večletnega truda za najmanj dvajsetimo proračuna češkega filma. Ne glede na to, da režiser Simon Bogojević Narath pravi, da se mu količiina vloženega dela ne zdi relevantna in je ne nosi kot trofejo, je vloženega dela veliko. To se jasno vidi in pohvala mora biti na mestu. Tudi odločitve v zgodbi so z njegove strani pojasnjene, kar pa ne pomeni, da so sprejete v dobro filma.

Illyicvm je nastal v koprodukciji številnih držav s področja bivše Jugoslavije
Illyicvm je nastal v koprodukciji številnih držav s področja bivše Jugoslavije Foto: on fivia

Še preden pa bi stopili v brezno tega, kar je dobro za film, bi morali odgovoriti na vprašanje, zakaj je film sploh narejen. Najpogosteje sta v kinu opazna dva gledalca, če to precej hudo posplošim. To sta povprečni gledalec in tisti, ki razume film oziroma misli, da ga. Da privabiš slednjega, pogosto ne potrebuješ veliko, saj bo prišel sam. Za prvega pa potrebuješ nekaj, kar bi ga potegnilo v kino dvorano. Ali to Illyrcvm to ima? Glede na lastno izkušnjo ne, a tu je več graje namenjene katastrofalnemu stanju ljubljanskega Koloseja, ki je ob priliki vrtel ta film. Zakaj ga ni vrtel Cineplexx, ki je že davno prevzel primat? Odgovorijo naj oni, a glede na (ne)zasedenost dvorane, se odgovor ponuja na dlani. Žal film ne bo privabil množic, četudi je morda dvorana v Kinodvoru ob pogovoru z ekipo bila blizu razprodanosti. Poznavalec stanja v slovenskih kinih bo vedel, da druga različica gledalca v namišljenih 90 % ne bo odšla v Kinodvor. Žal.

Prikaz ilirskih plemen v filmu Illyricvm
Prikaz ilirskih plemen v filmu Illyricvm Foto: on fivia

Illyrcvm oziroma malo denarja malo muzike

Manjši proračun pomeni malo oglaševanja. To ni Toma ali Južni vetar, da bodo vsi leteli v kino, ker je bil marketing (tak ali drugačen) tako izjemen. Ni bil. Za film je vedela in izvedela peščica, kar je velika škoda. Mnenj bo oziroma je v tem primeru malo in največ pozornosti je prejel z intervjujem Ane Jurc z režiserjem za portal MMC, ki ga vsekakor priporočam. Za tiste, ki so Illyrcvm videli, je skorajda nujno branje za razumevanje odločitev v filmu in njega samega. Ponovno – zakaj? Ker Illyrcvm v nobenem primeru ni film za množice. Njegova najboljša primerjava je verjetno predlanski Zeleni vitez, ki sicer sloni na arturijanski legendi in kljub igralski zasedbi ni privabil množice ljudi. Ampak film je prekrasen, od začetka do fantastičnega konca. Illyrcvm? Ne povsem.

Film s 500 tisoč evri proračuna ne bo nikoli Gladiator. Ne more biti in ne bo. Vprašanje je le, če bo gledalec lahko pustil ta pričakovanja pred vrati dvorane. Če jih in ne pričakuje bitke 100 tisoč Ilirov proti 200 tisoč Rimljanom, potem bi znal ceniti izdelek na platnu. Ni pa nujno, da ga bo. Saj veste, sto ljudi sto čudi. Sodeč po komentarjih, ki se pišejo pod vsem, kar je povezano s filmom, pa imamo vseeno eno miceno težavo. V ospredje je prišla debata o nacionalnosti, kar glasneje priča o zaribanosti tistih, ki debatirajo raje o pripadnosti kot pa samem filmu. Ta z nacionalnostjo nima prav nič. Naj se raje odpre debata o historičnem prikazu ljudstev, jezika, kostumov in šeg.

Ilirska plemena v filmu Illyricvm
Ilirska plemena v filmu Illyricvm Foto: on fivia

In če se še naprej držim proračuna, je Illyrcvm tu presenetil. Tistih nekaj tehničnih pomanjkljivosti zaradi manjke denarja ni nič v primerjavi s prečudovitimi prizori pokrajine oziroma splošno kinematografijo filma. Prepričljive igralske predstave, kakovostni in raznoliko kostumi ter uporaba avtentičnosti jezika (prav toliko kot Gibsonov Apokalipto in Kristusov pasijon) poudarijo trud, ki je vložen v film. Vredno je omeniti še ustvarjanje novega jezika za Ilire in grajenju prepričljivih kulis. Zgodovinsko točnih ali ne, to po pravici povedano niti ni tako pomembno, saj je komično točen prikaz tistih časov. Za antični in srednji vek pogosto pravimo, da so se narodi samo mlatili med sabo. Ni povsem tako in v tem pogledu je Illyrcvm eden najbolj točnih prikazov človeške zgodovine. Lokacija dogajanja ni prijazna do človeka, to je v filmu jasno prikazano. Če je ljudi malo, se bo ob sporu teplo malo ljudi. To je precej logično, ker do sporov vedno pride.

Skoraj čudežni Illyrcvm bo zapisan v zgodovino

In če je lanskoletni Severnjak pokazal, da lahko tudi v mali vasici pride do dvobojev, je Illyrcvm pokazal, da lahko pride do dvobojev na neki zakotni planini. Tu pa lahko malce zamerimo ustvarjalcem, saj ni vidne posledice, ki bi sledila odločitvi, da film približa povprečnemu gledalcu. V filmu se zgodi zelo malo, njegov tempo pa je neverjetno počasen in prebili se bomo daleč v zadnjo tretjino filma, ko bomo dojeli, kaj točno nam želi film povedati. In to je težava samega filma, ki bi se lahko premostila, če bi se odločili za nekoliko klišejski potek zgodbe – zgodba o maščevanju je postavljena, le izvršiti bi jo bilo treba. Resda s tem posegamo v pristnost odločitve tam nekega ilirskega kmeta, a to je mala žrtev za dosego višjega cilja. Le če bi vedeli odgovor na vprašanje, zakaj se dela film, bi lahko utemeljevali dalje. To sicer lahko storimo s predvidevanji, kar pa se ne bo zgodilo.

Robert Prebil je rimljanski centurion
Robert Prebil je rimljanski centurion Foto: on fivia

Ni pravilo, ampak izjema. Filmi so z malimi proračuni delali čudeže.  Illyrcvm je bil blizu čudeža, srčno pa upam, da je odprl vrata drugim zgodovinskim filmom iz držav bivše Jugoslavije, ki si bodo upali poseči po koščku senzacionalnosti. In ko v češki pretirani akciji o Janu Žižki upaš na nekaj strasti in kemije, jo dobiš v Illyrcvmu, ki pa ne postreže z zanimivim dogajanjem. Tako je Illyrcvm »le« film z zgodbo, ki se slučajno dogaja v zgodovini in ne zgodovinski film, kar bi lahko bil. Tudi izjemne ideje so padle v vodo, ko so se morale soočiti z preveliko količino optimizma v povezavi z nizkimi sredstvi. Pa smo za konec ponovno pri mizernem proračunu.

Illyricvm | Trailer

Najboljše terase ljubljanskih kavarn 2023

Bodimo iskreni – arhitektura kavarne veliko prispeva k temu, ali radi zahajamo vanjo ali ne. In kaj je boljšega kot pa terasa, na kateri lahko preživimo sončne dni in tople večere, saj se ne da zanikati, da je na teh popolnoma drugačno vzdušje kot pa v notranjosti lokala.

To so najboljše terase kavarn v Ljubljani za leto 2023 po izboru In Your Pocket uredniške ekipe, strokovne komisije in mnenj domačinov.

Vrt Lili Novy

Vrt Lili Novy
Vrt Lili Novy Foto: on kaval-group.si

Zmagovalec v kategoriji je Vrt Lili Novy.

Če spremljaš veliko literarnih dogodkov, si zanj verjetno že slišal – ali ga celo obiskal. Poleg dogodkov, namenjenih prozi in poeziji, je v tej zeleni oazi organiziranih tudi veliko glasbenih večerov, v katerih lahko uživaš ob kozarcu vina, piva ali pa ob eni izmed mnogih Lolitinih slaščic iz njihovega sladkega kotička.

Grajska kavarna

Grajska kavarna
Grajska kavarna Foto: on ljubljanskigrad.si

Seveda se je na seznamu morala znajti tudi Grajska kavarna; kdo si namreč ne bi želel sedeti v objemu ljubljanskega gradu visoko nad mestom?

Morda je ravno zaradi tega razloga tako popularna lokacija za poroke – poleg tega pa dvorišče ponuja tudi veliko prostora, ki brez težav sprejme velike količine gostov.

Čolnarna Park Tivoli

Čolnarna Park Tivoli
Čolnarna Park Tivoli Foto: on Facebook

Na tej terasi poleg ribnika, obkroženi z naravo, obiskovalec nima občutka, da je v mestu. Ko si zaželiš nekoliko več miru za sprostitev, se naslednjič ustavi v Čolnarni. Zvečer pa ne pozabi ujeti sončnega zahoda, ki ga je s terase čudovito opazovati.

Platana

Platana
Platana Foto: on Facebook

Terasa Platane, locirane ob parku Zvezda, že od odprtja v poznih 60-ih letih velja za zbirališče najrazličnejših ljudi.

Takrat je bila prvi zasebni lokal v Ljubljani, kjer so se zbirali profesorji, študenti in umetniki vseh mogočih poklicev. To je bil prostor, kamor so se meščani prišli pokazat, ko so dobili nove obleke iz Trsta.

Še ena stalnica, ki se je obdržala, je ime, katerega vzrok je najboljše viden prav s terase: park poleg lokala je namreč poln platan.

Nebotičnik Café

Nebotičnik Café
Nebotičnik Café Foto: on Facebook

Nebotičnik je v 30-ih, ko je bil zgrajen, veljal za najvišjo stanovanjsko strukturo v Evropi.

Do danes mu je bil ta status seveda odvzet, nihče pa ne more zanikati, da je pogled s terase v najvišjem nadstropju stavbe še vedno dih jemajoč. 360 stopinjski pogled na Alpe in na ljubljanski grad kar naprej privablja nove obiskovalce, stare pa vleče nazaj.

Caffe Bienale

Caffe Bienale
Caffe Bienale Foto: on Facebook

Pogled na zelenje parka Tivoli je težko preseči, zato ni presenetljivo, da terasa kavarne Bienale privablja obiskovalce celo leto.

Ko greš naslednjič na sprehod po Tivoliju ali ko te pot popelje skozi park iz kakšnega drugega razloga, se ne pozabi ustaviti na pijači in sladkem prigrizku.

Nabrežje 15

Nabrežje 15
Nabrežje 15 Foto: on Facebook

Ne glede na to, ali si izbereš mizo v notranjosti lokala ali v zunanjosti, ne moreš zgrešiti; je pa terasa kot nalašč za opazovanje mimoidočih, saj je Nabrežje 15 locirano v središču Ljubljane.

Pozicija ob reki Ljubljanici in kozarec gin tonika (specializirajo se namreč v ginu) pa samo še izpopolnita izkušnjo.

Le Petit Café

Le Petit Café
Le Petit Café Foto: on Facebook

Verjetno je že vsak sanjaril o tem, kako v pariški kavarni pije skodelico kave z rogljičkom. V Le Petit Café lahko izpolniš te sanje; sicer res ni čisto isto (Pariz je vseeno Pariz), vendar pa za to izkušnjo vsaj ni potrebno kupiti letalske karte.

Kavarna, navdihnjena s strani pariških kavarn, poleg prigrizkov nudi tudi zajtrke, brunche in kosila, v katerih lahko uživaš na prikupni terasi na Trgu francoske revolucije.

Kavarna Lokus

Kavarna Lokus
Kavarna Lokus Foto: on kavarnalokus.si

Koseški bajer v spomladanskih in poletnih dneh postane zelo priljubljeno zbirališče za skupine prijateljev, zmenke in družine. Vseeno pa je dobro imeti prostor v bližini, kjer se lahko okrepčaš, ko postaneš žejen. Ta prostor je Lokus.

Terasa kavarne je obkrožena z naravo, tako da premik od bajerja ne predstavlja prevelike žrtve, saj lahko še vedno vpijaš sonce na svežem zraku.

Kiparna kavarna

Kavarna Kiparna
Kavarna Kiparna Foto: on Facebook

Kiparna je bila ena izmed prvih stavb v Sloveniji, narejenih iz dostavnih zabojnikov.

Prostorno dvorišče ji omogoča, da poleti gosti raznorazne glasbene, komične, filmske in kulinarične dogodke. Zunaj so tudi igrala, kjer se otroci lahko zamotijo, medtem ko starši uživajo ob pijači.

Ideje za zaključni izlet

Zaključni izleti so fantastično doživetje, ki obeležuje zaključek prekrasnega obdobja v tvojem življenju. Prav zaradi tega je vredno izbrati destinacijo, ki si jo boste s prijatelji zapomnili po lepoti in doživetjih.

Gardaland in drugi zabaviščni parki

Večna klasika. Italijanski zabaviščni park ob Gardskem jezeru je redno zatočišče za vse, ki si želijo enodnevnega (ali večdnevnega) izleta z dvigovanjem adrenalina. Seveda pa priljubljeni zabaviščni park ni edina možna odločitev v naši bližini. Mogoče adrenalin ni za vašo skupino, a so na voljo tudi safariji, vodni park in še kaj.

Peschiera del Garda, Italy - Aug 2016: People queue at entrance of funfair Gardland
Foto: canbedone iz iStock

Adrenalinski parki

Še ena destinacija, napolnjena z adrenalinom. Slovenija je polna adrenalinskih parkov, kar je odlična priložnost za raziskovanje naših krajev in odločanje o tem, kam bi radi šli. Zapomni si, da mora tudi adrenalinski park nuditi več reči, ki bodo zadovoljile čim večje število ljudi.

Young attractive woman climbing in adventure rope park in mountain helmet and safety equipment
Foto: endopack iz iStock

Izleti v velika mesta

Nihče ni rekel, da zaključni izlet ne more trajati več dni. Nate čakajo Dunaj, Budimpešta, Zagreb, München, Milano, Praga in mnoga druga mesta, ki jih je vredno obiskati. Evropski giganti čakajo nate, znotraj vsakega mesta pa najdeš ničkoliko idej za ustvarjanje spominov.

Charles Bridge at Sunrise, Prague, Czech Republic
Foto: roman_slavik iz iStock

Združi več dogodiviščin

Na kaj mislimo pri tej ideji? Odgovor je kristalno jasen. Združi dopoldne v vodnem centru s popoldnevom na bowlingu. Združi paintball z gokarti. Slovenski kraji ponujajo malo morje aktivnosti, med katere lahko prištejemo še trampolinski park, živalski vrt, sobe pobega, virtualno resničnost in love na zaklade.

Kraft envelop with enigma inside and the word escape game stamped on it.
Foto: Olivier Le Moal iz iStock

Vse štipendije, ki jih lahko pridobite dijaki

Državna štipendija

Država s štipendijo spodbuja možnost izobraževanja vseh tako, da posameznikom pomaga kriti stroške v času šolanja. Pogoj za pridobitev državne štipendije je, da dohodek dijaka oziroma gospodinjstva, v katerem živi, ne presega določene vrednosti. Za letošnje šolsko leto ni smel presegati 1104,33 evra mesečno na osebo. Vlogo za uveljavljanje državne štipendije je treba vložiti v avgustu. Če je odobrena, je naslednje leto ni treba ponovno oddati, ampak šele ob menjavi stopnje šolanja. Višina štipendije je odvisna od povprečnega mesečnega dohodka gospodinjstva.

Zoisova štipendija

Štipendija spodbuja in nagrajuje dijake, ki dosegajo nadpovprečne dosežke tako v šoli kot na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti ali umetnosti. Pogoj za pridobitev je vsaj en izjemen dosežek in hkrati zahtevan šolski uspeh, ki se spreminja skozi leta. Letos štipendija za dijake znaša 128,90 evra na mesec, poleg tega se lahko dodeli dodatek za bivanje (85,93 evra) in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami (53,71 evra). Zoisova štipendija ni združljiva z državno štipendijo, kar pomeni, da lahko dijak prejema le eno izmed obeh.

Občinska štipendija

Nekatere občine svojim dijakom in študentom nudijo štipendije iz občinskega proračuna. Pogoje za pridobitev in višino štipendije pripravljajo posamezne občine. Čas prijave je običajno pred posameznim šolskim letom, zato poleti spremljaj občinske objave.

Kadrovska štipendija

Kadrovske štipendije podeljujejo podjetja in tako predstavljajo prvi stik s podjetjem ter omogočajo delovne izkušnje že med šolanjem. Njihova prednost je, da štipendistu zagotavljajo takojšnjo prvo zaposlitev po opravljenem šolanju. Pogoje za izbiro štipendistov določajo posamezni delodajalci. Čas prijave je običajno pred šolskim letom. S ponudbami se lahko seznaniš na spletni strani javnega štipendijskega sklada preko Izmenjevalnice, na spletnih straneh regionalnih razvojnih agencij ali na spletnih straneh delodajalcev.

Odprt predal z veliko datotekami
Foto: Maksym Kaharlytskyi, Unsplash

Ad futura

Štipendije Ad futura podeljuje država, da spodbuja izobraževanje v tujini in izobraževanje tujih državljanov v Sloveniji. Namenjene so tako šolanju v tujini kot krajšim izmenjavam, ki trajajo najmanj dva tedna in največ 25 tednov. Rok prijave za letošnje leto je odprt in traja do porabe sredstev oziroma najdlje do 30. septembra. Štipendija je sestavljena iz osnovne štipendije v višini do 150 evrov za vsak teden šolanja v tujini in dodatka za potne stroške, ki je odvisen od države obiska. Poleg tega je štipendija namenjena dijakom in njihovim mentorjem, ki se bodo udeležili tekmovanja iz znanja ali raziskovanja v tujini.

Štipendije za deficitarne poklice

Štipendije podeli država z namenom spodbujanja mladih k vpisu v izobraževalne programe za poklice, za katere na trgu dela primanjkuje kadra. Pridobijo jo lahko dijaki, ki se bodo prvič vpisali v 1. letnik izobraževalnega programa s seznama deficitarnih področij, ki ga določa vlada. Vlogo za štipendijo boste lahko bodoči dijaki oddali od 19. junija do 22. septembra. Vsako leto podelijo do 1000 štipendij, ki znašajo približno 107 evrov mesečno. Deficitarna štipendija ni združljiva s kadrovsko.

Ostale štipendije

Štipendije podeljujejo tudi različne nepridobitne oziroma nevladne organizacije. Taka je na primer Fundacija Leona Štuklja, ki podeljuje štipendije dijakom iz socialno šibkih okolij, ki dosegajo nadpovprečne šolske uspehe, hkrati pa so uspešni na področju športa, kulture ali humanitarnih dejavnosti.

Štipendijo je mogoče pridobiti tudi na nekaterih tujih ustanovah, kot so izobraževalne ustanove v tujini, raziskovalni inštituti, tuje vlade (informacije najdeš na spletni straneh predstavništev držav v Sloveniji), tuje javne ustanove in nepridobitne organizacije.

Ko Ilka želi v svoj svet, uporabi slušalke Huawei FreeBuds 5i

Uau! Ilka Štuhec ima nove.

Skupaj z Ilko se v tej sezoni vseh njenih odličnih uspehov verjetno veseli cela Slovenija. Dvakratna svetovna prvakinja v smuku po povratku med smučarsko elito resnično uživa na smučeh, zaupa vase in svojo opremo ter ruši vse pred seboj in tako dokazuje, da se njeni vztrajnost in zmagovit način razmišljanja obrestujeta. Ilka Štuhec je pred kratkim Sloveniji prismučala že 88. zmago v svetovnem pokalu, od tega 61. žensko.

Ilka, da si trmasta in vztrajna vemo vsi. Ne predaš se kar zlahka. Kaj te žene naprej?

Želja po smučanju in vera v to, da sem lahko med najboljšimi. Enostavno, za to delam. Obožujem svoje delo, tu se vse začne. In to me na koncu žene naprej.

Kje najdeš energijo za svoje podvige?

Huh, dobro vprašanje. Mislim, da je veliko na tem, da to iskreno rada počnem. Ko nekaj delamo radi, potem se tudi zlahka motiviramo. Pa tudi vse obremenitve in težave lažje prebrodimo. Poleg tega je tu moja ekipa, družina, prijatelji, knjige … Včasih me celo preseneti, kaj se me dotakne in mi da neko novo energijo.

Kaj te umirja pred tekmami in tudi v času, ko tekem ni na urniku?

Glasba in križanke. Ja, vem, fosil sem. 😊 To je moj način priprave pred tekmo. V slušalkah poslušam glasbo, kar mi pomaga, da izoliram »zunanji« svet. Prav tako me glasba sprosti, motivira. Še dobro, da sodelujem s Huaweijem, da slušalk nikoli ne zmanjka… 😊

Uporabljaš slušalke le za poslušanje glasbe? Kakšno glasbo največkrat poslušaš?

Ja, največkrat zagotovo za poslušanje glasbe. Občasno tudi podcastov, za klice in podobno. Moj glasbeni okus je zelo raznovrsten, od domačih do tujih izvajalcev, pop glasbe, RnB, rock, tudi balade se najdejo na spisku predvajanih pesmi, skratka karkoli. V zadnjem času moram reči, da sem pogosto poslušala tudi pesem, ki bo Slovenijo predstavljala na Evroviziji. Gre zelo v uho. 😊

Ali imaš kakšno posebno pesem, ki si jo predvajaš pred tekmo ali ob zmagi?

Imam pesmi, na katere se spomnim ob določenih trenutkih. Ali pa pesmi, ki me spomnijo na določene trenutke. Gre pa vse to v tisto vodilo »živi za trenutek«. Izbira glasbe je pri meni po navadi stvar navdiha.

Ali kaj pogrešaš pri slušalkah FreeBuds 5i?

Še kakšen par za prijatelje.(smeh)

Huawei FreeBuds 5i so slušalke, ki so na voljo za ceno, ki je nižja od pričakovane, »dostavijo« pa ogromno: zvok v visoki ločljivosti, kar 28 – urna avtonomija baterije, 42 dB aktivno odpravljanje hrupa, povežejo se lahko na dve napravi hkrati, kompatibilne so tako z IOS kot tudi z Android operacijskim sistemom, prav tako s sistemom Windows. Ob vsem tem pa poskrbijo tudi za zelo eleganten videz. Kaj si pričakovala in kakšna je sedaj tvoja prava uporabniška izkušnja?

Mislim, da smo pozabili še to, da dejansko lahko z njimi sprožiš slikanje na telefonu. Kar me je malo šokiralo in po drugi strani navdušilo, kaj vse premore tehnologija danes. 😊 Glede na to, da sem enega od Huawei modelov uporabljala že prej, sem na kakovost nekako navajena. Zato me veseli, da tudi FreeBuds 5i ponujajo kakovosten zvok, vzdržljivo baterijo in so zelo povezljive. Moram še poudariti, da odlično izolirajo zunanji hrup. Če na primer opravljam klic v gneči na letališču, kristalno jasno slišim osebo na drugi strani linije. Vesela sem tudi, da so cenovno dostopne, pa obenem zelo kakovostne.

Res so kompaktne in udobne. Slušalki sta krajši in 11 % lažji od predhodnega modela. S tremi velikostmi koži prijaznih silikonskih ušesnih čepkov lahko uživaš v udobju, ki je prilagojen prav tebi. Se ti zdi ta podatek pomemben? Si imela do sedaj kdaj težavo z velikostjo slušalk?

Ne, nisem imela težav. Je pa to zagotovo za marsikoga lahko prednost.

Huawei FreeBuds 5i se hkrati povežejo z dvema napravama, vključno s televizorji, računalniki, tabličnimi računalniki, mobilnimi telefoni in drugimi. S katerimi napravami so največkrat povezane tvoje slušalke?

Telefon in tablica.

Stopnja zaščite IP54 pomeni, da lahko s slušalkami HUAWEI FreeBuds 5i uživaš v vsakdanjem življenju. Kje vse s slušalkami najdemo tebe?

zvocnikS slušalkami me najpogosteje najdete takrat, ko želim v svoj svet. Torej, če imam slušalke v ušesih, je to nekakšen znak za mojo okolico, za ljudi, ki me poznajo. Takrat moram odmisliti vse zunanje dejavnike in moram biti sama s sabo. Pa naj to pomeni pred treningom ali tekmo, doma, v avtu … Ampak priznam, da včasih z veseljem poslušam glasbo tudi na glas na zvočniku in je v sobi zabava, ampak večino časa pridejo slušalke bolj prav.  😊

Glede na to, da ima tvoj telefon Huawei Mate 50 Pro že operacijski sistem, novejši od EMUI11, si imela možnost uporabiti tudi funkcijo Iskanje slušalk.

Izgleda, da moram res povedati vse. Tudi tiste nerodne zadeve, ki jih bi najraje zadržala zase. 😊 Ja, lahko rečem oziroma priznam, da sem tudi s pomočjo telefona že iskala slušalke. Ni kaj, včasih jih lahko založiš – v avtu, v jakni ali na dnu torbe. Je pa super, da ne nastane panika, ampak imaš rešitev na telefonu.

Med vsemi funkcijami slušalk Huawei FreeBuds 5i – katera lastnost ti je pustila največji vtis in zakaj?

Način, kako dobro izolirajo zunanji hrup in kako kakovosten je zvok iz slušalk. Zakaj? Ker je to tisto ključno, kar iščem pri slušalkah, in tisto, kar me tudi najbolj zanima.

Z družino Huawei sodeluješ sedaj že drugo leto. Kaj to pomeni zate?

Pomeni predvsem priložnost preizkušati veliko najnovejše in najmodernejše tehnologije ter spoznavati nove stvari. Tako dejansko doživim oziroma izvem, kaj vse ponuja tehnologija, pa po navadi niti ne vemo oziroma ne uporabljamo. V osnovi zase sicer ne bi rekla, da sem tehnološki »freak«, ampak v zadnjem letu so me Huawei naprave prepričale in jim preprosto zaupam. Navdušena sem nad njihovo uporabnostjo, enostavnostjo, kakovostjo in dizajnom.

Izdelke Huawei in delovanje le-teh dodobra poznaš. Poznaš tudi večno tabu temo – Huawei in Google ter njegove aplikacije. Lahko iz prve roke podaš mnenje in uporabniško izkušnjo kar se tega tiče?

Haha, ja. To sem večkrat slišala, pa vedno podam odgovor, da ne vem, kje je problem. Potem dobim nazaj začuden pogled in razložim, da na svojem Huaweiju uporabljam prav vse Googlove aplikacije brez najmanjših težav, saj je na voljo enotna rešitev. In res je enostavno – imaš aplikacijo Gspace, prek nje si preneseš vse Google aplikacije, in stvar je rešena.

Kakšni so načrti do konca te sezone? Še kakšna zmaga, zagotovo?

Branila se ne bi, seveda. 😊 Načrti so še naprej uživati v smučanju, biti sproščena. Kaj bo na koncu to pomenilo v tekmi s časom pa bomo videli na vsaki tekmi posebej. Veseli me, da smučam konstantno. V tem primeru je vedno vse mogoče.

Za Ilko Štuhec, ki nas je letos v Cortini d'Ampezzo razveselila s svojo 10. zmago v karieri, temu pa dodala še drugo mesto na tem prizorišču in v St. Moritzu, se sezona nadaljuje po začrtani poti. Verjamemo in ji želimo, da domov prinese še kakšno medaljo za končno uvrstitev v svetovnem pokalu.

Katera država v Evropi popije največ alkohola?

0

Zagotovo si že kdaj slišal, da nekatere evropske države popijejo več alkohola kot druge in so celo »znane« po tem. Poglejmo kaj pravi statistika in kam se na tej lestvici uvršča Slovenija.

Prebivalci Evrope zaužijemo več alkohola kot prebivalci katerega koli drugega kontinenta. Vsako leto vsak Evropejec starejši od 15 let popije v povprečji 9,5 litrov čistega alkohola, kar je 190 litrov piva ali 80 litrov vina. Od 10 držav, ki popijejo največ alkohola na svetu, jih je kar 9 v Evropski uniji.

Zanimiv je tudi podatek iz leta 2019, da 8,4 % prebivalcev EU starejših od 15 let alkohol zaužije vsak dan, več kot četrtina pa alkohola ni zaužila še nikoli, oz. nikoli v zadnjih 12 mesecih. Znano je tudi, da moški pijejo več oziroma bolj pogosto. Kar 13 % jih pije vsak dan, v primerjavi z ženskami, kjer jih vsak dan pije le 4,1 %.

Evropska država, ki popije največ alkohola je…?

Leta 2019 je bila evropska država, ki popije največ alkohola Češka (14,3 litra na osebo), sledile so ji Latvija, Moldavija, Nemčija, Litva… Slovenija se je od 27 držav znašla na 11. mestu, z 12,1 litra popitega alkohola na osebo. Evropska država z najmanj popitega alkohola pa je bila Italija, z 8 litri na osebo.

Kako pogosto pijemo Evropejci?

Podatki kažejo, da se dnevna količina zaužitega alkohola veča s starostjo. Mladi stari od 15 do 24 let predstavljajo le 1 % ljudi, ki pijejo vsak dan, medtem ko starejši od 75 let predstavljajo kar 16 % ljudi, ki pijejo vsak dan.

Na Portugalskem kar petina prebivalstva pije alkohol vsak dan, v Španiji je takih 13 %, v Italiji pa 12,1 %. Najmanjši delež prebivalstva, ki pije vsak dan je v Litvi in Latviji – le 1%. V Sloveniji je delež prebivalstva, ki pije vsak dan 6,6%, kar je manj od povprečja EU, ki znaša 8,4 %.

 Največji delež prebivalstva, ki še nikoli ali v zadnjih 12 mesecih ni zaužil alkohola ima Hrvaška, kjer je takih kar 38,3 % prebivalcev.

Kje je meja?

Glede na WHO (World Health Organization – svetovna zdravstvena organizacija) ni varne meje pitja alkohola. Ne pitje alkohola je edini način, da si izognemo nevarnim posledicam le tega.

A države so vseeno določile smernice za varno pitje alkohola. Kanada je priporočila le dva kozarca alkohola na teden, Belgija 21 za moške in 14 kozarcev za ženske, Irska pa svojim prebivalcem svetuje maksimalno 17 kozarcev alkohola za moške in 11 za ženske. Tudi ostale države imajo veliko priporočil za svoje prebivalce, kot so vsaj 3 dnevi na teden brez alkohola.

Hand holding a paper sheet with no alcohol sign over a crowded street background. Stop to drink symbol prohibited icon. Refuse to be dependent.
Foto: Bulat Silvia iz iStock

Tragične posledice alkohola

Svetovna zdravstvena organizacija kar 30 % smrti kot so utopitev in prometne nesreče in 39 % smrti kot so samomor povezuje z alkoholom. Ocenjeno je, da alkohol letno povzroči skoraj 1 milijon smrti v Evropi, in 3 milijone po svetu, kar so zaskrbljujoče številke.

So long, Dry January: Which country drinks the most alcohol in Europe?

Komentar: Podnebje potrebuje boljše aktiviste

0

Kakšni so sadovi petkovega protesta, ki so ga organizirali Mladi za podnebno pravičnost? Bolje rečeno, kaj smo se od protestnikov naučili in kaj bomo kot družba tudi storili?

Resnici na ljubo je bilo okolje v petek le obstranska tema. Vsi omembe vredni mediji so o protestu poročali, konkretnih predlogov za blaženje podnebne krize pa nismo slišali. Ko protestirajo penzionisti, vsaj vemo, za koliko odstotkov višjo pokojnino želijo. Ko pa protestirajo podnebni aktivisti, ne moremo ugotoviti, ali jih bolj skrbi okolje, stanovanja, Pečečnik ali kapitalizem.

Veš, kaj zahtevajo Mladi za podnebno pravičnost?

Ne želim zveneti staromodno, ampak namen protesta je izraziti jasne predloge in zahteve za izboljšanje situacije ter širiti ozaveščenost med državljani in odločevalci. Da ne bo pomote, Mladi za podnebno pravičnost imajo sestavljen program, ki je objavljen na njihovi spletni strani. Namen mojega komentarja ni vsebinska ocena omenjenega programa, temveč zgrešena izvedba protesta, ki ima za posledico vsebinsko prazno sporočilo.

Protest zaradi protesta samega

Protestiranje lahko v naših časih že označimo za hobi. Greš na svež zrak, malo žvižgaš, s seboj nosiš transparent in izjaviš nekaj klišejev, kot so »ni planeta B«, »Smrt kapitalu, svoboda planetu« in »stanovanja za mlade«.

Prvi kliše nam predstavi dejstvo, ki je že vsem poznano, drugi je namenjen temu, da razjezi velik del slovenskega prebivalstva, tretji kliše pa nam pove, da je protestnik očitno na napačnem protestu.

Izrazit ideološki naboj, ki je zaznamoval dogodek, je ipso facto izključil kakršnokoli razpravo o rešitvah in programu samem. Namesto da bi bil protest namenjen iskanju skupnega jezika, ki je za spremembe v naši državi pač nujno zlo, je družbo razdelil. Desnosučni so se ukvarjali z dekadenco slovenske mladine in propadom družbe kot take, levosučni s problemi kapitalizma, mene pa še vedno zanima, ali bomo gradili sončne elektrarne, vetrnice ali drugi blok jedrske elektrarne.

Zadnji žebelj v krsto razumnega (in prekleto potrebnega) javnega dialoga o okolju pa predstavlja incident, o katerem danes pišejo slovenski mediji.

Real time shot in protest
Foto: Adkasai iz iStock

Zgodba o Jožu Plečečniku

Skupini protestnikov se je zdelo pametno, da z vrat Plečnikovega stadiona odstrani verigo in nekoliko olepša pusto zelenico. Policija je posameznike, ki so na stadionu posadili 20 dreves, popisali. Pečečnik, ki te obogatitve in vdora na zemljišče ni bil vesel, pa prestopnikom že grozi s tožbo.

O obsegu posega v njegovo lastninsko pravico bo odločalo sodišče, aktivisti pa ogorčeno trdijo, da Pečečnik na njih izvaja pritisk in da jih hoče utišati. Osebno me zanima, kaj točno so pričakovali. Da jih bo »ta brezčutni kapitalist« pričakal s sendviči in kavo?

Mladi za podnebno pravičnost so se odločili, da bodo ta torek organizirali zborovanje pred Plečnikovim stadionom. Obsodili so ravnanje policije, saj so bile legitimirane večinoma mlade, celo mladoletne osebe.

Če bi bili pravi aktivisti, ki bi jim bilo mar za okolje, bi ostali tiho in sprejeli posledice njihovih dejanj. S svojim jamranjem samo odvračajo pozornost od teme, za katero so bojevito protestirali.

Danes pa se vsi ukvarjamo s Pečečnikom in definicijo lastninske pravice. Mediji so polni novic, da Mladi za podnebno pravičnost zahtevajo od države, naj stadion odkupi, saj da Pečečnik zanemarja kulturno dediščino. Mene pa še vedno zanima, ali bomo gradili sončne elektrarne, vetrnice ali drugi blok jedrske elektrarne.

Nauk zgodbe?

Od izvedbe protesta je minil že teden dni, o rešitvah pa nismo spregovorili kaj dosti. Kot družba smo glede okolja ostali na enaki stopnji kot dan pred protestom. S protesta smo odnesli zgodbico o kapitalistu Jocu in zatiranih aktivistih, desničarsko zgražanje nad razpuščenimi mladci, levičarsko sanjanje o padcu kapitalizma in enega tipa, ki zahteva stanovanja za mlade.

Vse skupaj bo pozabljeno vse do naslednjega leta, ko bodo Mladi za podnebno pravičnost organizirali štrajk 2024. Obljube razne bodo ostale prazne, zedinjenja o problemu, ki je skupen nam vsem, ne bo. Edino Pečečnik si bo zrihtal boljše verige na vratih stadiona.

Globoki potresi bi lahko razkrili marsikatero skrivnost

0

Nova študija z Univerze v Chicagu kaže, da je morda na samem dnu zgornjega plašča Zemlja obdana s plastjo presenetljivo tekočih kamnin.

Do ugotovitve je prišlo z merjenjem dolgotrajnega gibanja, ki so ga zabeležili senzorji GPS na otokih po globokem potresu v Tihem oceanu blizu Fidžija. Študija prikazuje novo metodo za merjenje fluidnosti Zemljinega plašča.

»Čeprav plašč predstavlja največji del Zemlje, o njem še vedno veliko ne vemo,« je dejala Sunyoung Park, geofizičarka z Univerze v Chicagu in glavna avtorica študije. »Menimo, da lahko z uporabo teh globokih potresov kot načina za raziskovanje teh vprašanj izvemo še veliko več.«

Skrivnosti Zemljinega plašča

O Zemlji pod našimi nogami še vedno vemo presenetljivo malo. Najdlje, kamor se je komu uspelo dokopati, je približno sedem kilometrov in pol, preden naraščajoča vročina dobesedno stopi vrtino. Zato so morali znanstveniki uporabiti namige, kot je gibanje seizmičnih valov, da so sklepali o različnih plasteh, ki sestavljajo planet, vključno s skorjo, plaščem in jedrom.

Ena od stvari, ki je znanstvenike ovirala, je natančna meritev, kako viskozna je plast plašča. Plašč je plast pod skorjo. Sestavljen je iz kamnin, vendar pri visoki temperaturi in pritiskih v tej globini kamnine dejansko postanejo viskozne – tečejo zelo počasi kot med ali katran.

»Želimo natančno vedeti, kako hitro se plašč pretaka, saj to vpliva na razvoj celotne Zemlje – vpliva na to, koliko toplote planet zadrži in kako dolgo in kako se zemeljski materiali skozi čas spreminjajo,« je pojasnila Park. »Toda naše sedanje razumevanje je zelo omejeno in vključuje veliko predpostavk.«

Earth cross section. Showing the inner core, made by solid iron and nickel, with a temperature of 4500° Celsius.
Najdlje, kamor se je komu uspelo dokopati, je približno sedem kilometrov in pol.
Foto: leonello iz iStock

Park je menila, da bi lahko na edinstven način pridobili meritve lastnosti plašča s preučevanjem posledic zelo globokih potresov

Večina potresov, o katerih slišimo v novicah, je razmeroma plitvih, saj nastanejo v zgornjem delu Zemljine skorje. Občasno pa se zgodijo potresi, ki nastanejo globoko v Zemlji – do 450 kilometrov pod površjem. Ti potresi niso tako dobro raziskani kot plitvejši, saj niso tako uničujoči za človeška naselja. Ker pa segajo v plašč, je Park menila, da bi lahko omogočili razumevanje obnašanja plašča.

Structure of earth. Diagram of the interior layer of Earth. Geological of earth structure 3d rendering.
Večina potresov, o katerih slišimo v novicah, je razmeroma plitvih, saj nastanejo v zgornjem delu Zemljine skorje. Foto: Love Employee iz iStock

Park in njeni sodelavci so preučili en takšen potres, ki se je leta 2018 zgodil ob obali Fidžija. Potres je imel magnitudo 8,2, vendar je bil tako globoko, da ni povzročil večje škode ali smrtnih žrtev.

Vendar pa so znanstveniki pri natančni analizi podatkov iz senzorjev GPS na več bližnjih otokih ugotovili, da se je Zemlja še naprej premikala – tudi po koncu potresa.

Podatki so pokazali, da se je Zemlja v mesecih po potresu še vedno premikala in se usedala po potresu. Tonga se tudi po več letih še vedno počasi premika navzdol s hitrostjo približno en centimeter na leto.

»To si lahko predstavljate kot kozarec medu, ki se počasi zvišuje, ko vanj pomočite žlico, le da to traja leta in ne minute,« je dejala Park.

To je prvo zanesljivo opazovanje deformacije po globokih potresih; pojav so že prej opazili pri plitvih potresih, vendar so strokovnjaki menili, da je učinek premajhen, da bi ga lahko opazili pri globokih potresih.

ruined concrete debris background. Front view
Podatki so pokazali, da se je Zemlja v mesecih po potresu še vedno premikala in se usedala po potresu. Foto: necati bahadir bermek iz iStock

Za opazovanje uporabljeno sklepanje o viskoznosti plašča

S preučevanjem, kako se je Zemlja sčasoma deformirala, so našli dokaze o plasti, debeli približno 50 kilometrov, ki je manj viskozna od preostalega plašča in se nahaja na dnu zgornje plasti plašča. Menijo, da bi se ta plast lahko raztezala okoli celotne zemeljske oble.

Ta plast z nizko viskoznostjo bi lahko pojasnila nekatera druga opažanja seizmologov, ki so nakazovala, da so na dnu zgornjega plašča na približno enaki globini stoječe plošče kamnin, ki se ne premikajo veliko. »Te značilnosti je bilo težko reproducirati z modeli, a šibka plast, ki smo jo odkrili v tej študiji, to olajša,« je dejala Park.

Prav tako vpliva na to, kako Zemlja sčasoma prenaša toploto, kroži in meša materiale med skorjo, jedrom in plaščem.

»Zelo smo navdušeni,« je dejala Park. »S to tehniko lahko ugotovimo še veliko več.«

Closeup of a seismograph machine earthquake
»S to tehniko lahko ugotovimo še veliko več.«
Foto: Morrison1977 iz iStock

Nekaj filmskih predlogov za 25. FDF

0

Od 10. do 17. marca bo Ljubljana ponovno v znamenju dokumentarnega filma. Na že 25. Festivalu dokumentarnega filma, ki bo potekal na različnih lokacijah (Cankarjev dom, Slovenska kinoteka in Kinodvor) se bo predstavilo 21 celovečernih in 7 kratkih filmov.

Dokumentarni filmi bodo na ogled v šestih različnih sekcijah: poleg Tekmovalnega programa še v sklopih Aktualni, družbenokritični filmi; Intimni in globalni portreti ter Miti, ikone in mediji. Retrospektiva bo letos v znamenju avstrijskega režiserja dokumentarcev Huberta Sauperja, Posvečeno pa slovenski ikoni dokumentarnih filmov Maku Sajku.

Kolekcija filmov, ki zgovorno pričajo o tegobah 21. stoletja in polpretekle zgodovine

Osrednja pozornost festivala je namenjena okoljski problematiki; naslovili pa bodo najrazličnejše teme. Ponujamo nekaj filmskih predlogov, ki so vsekakor vredni ogleda.

Bella Ciao – Za svobodo (Bella Ciao – Per la liberta, 2022)

Režija: Giulia Giapponesi

Sekcija: MITI, IKONE, MEDIJI

Priljubljen italijanski napev Bella ciao se je razširil med antifašističnim gibanjem pred Mussolinijevim padcem, se v štiridesetih letih obdržal kot pesem upora, da bi v petdesetih povsem izginil iz javnosti. Obudila so ga šele uporniška šestdeseta leta, tudi po zaslugi Yvesa Montanda, ki je pesem uglasbil leta 1963. Vse odtlej je univerzalna pesem proti avtoritarnim režimom, od mladinskih revoltov po vsem svetu do kurdskih borcev za svobodo na meji med Sirijo, Turčijo in Irakom. Ampak od kod pesem v resnici izhaja? So jo res spisali italijanski partizani ali je del tradicionalne folklore? Pozneje so npr. v Izraelu našli notno črtovje za klezmer napev. To je zgodba o nastanku, populariziranju in mitologiji neuničljivega napeva, ki vedno znova navdihuje nove generacije mladih.

BELLA CIAO – PER LA LIBERTÀ | Trailer Ufficiale HD

Casa Susanna (Casa Susanna, 2022)

Režija: Sébastien Lifshitz

Sekcija: TEKMOVALNI

V petdesetih letih 20. stoletja je bila v ZDA ob homoseksualnosti tabu tema tudi transspolnost. V tem času se je na podeželju v zvezni državi New York oblikovala skrivna skupina moških, ki so se čez vikend, preoblečeni v ženska oblačila, srečevali in zabavali v Casa Susani, idilični leseni hiši ob gozdu, ki je sodelujočim na zgodnji stopnji transidentitete dajala prepotrebno zavetišče. Diane in Kate, danes osemdesetletni ženski, se spominjata zgodnjih dni, ko jim je legendarna Susana zagotavljala zatočišče pred nerazumevajočo in puritansko javnostjo. Lifshitz je s tem filmom sklenil neformalno trilogijo na temo transspolnosti, s filmoma Wild Side in Punčka (Petite fille) jo je obdelal v treh različnih zgodovinskih obdobjih.

CASA SUSANNA trailer | BFI London Film Festival 2022

Dekliška druščina (Girl Gang, 2022)

Režija: Susanne Regina Meures

Sekcija: MITI, IKONE, MEDIJI

Vsakdan sodobnih vplivnežev je naporna stvar, kar na svoji koži občuti Leonie, 14-letna srednješolka iz okolice Berlina, ki na družabnih omrežjih in še posebej na Instagramu zbira na desettisoče sledilcev. Izvedenci za družbene medije in prodajo ji svetujejo profesionalizacijo, kar njena starša zagrabita z obema rokama; kot njena menedžerja bosta iz Leonie zelo hitro ustvarila megazvezdo virtualnega okolja, ob njej najstnice v redkih živih nastopih vreščijo kot ob stiku z glasbenimi pop zvezdami. Ampak vplivništvo terja davek, Leonie je kljub obiskovanju šole odtujena od vrstnikov, imperativ neprestanega objavljanja novih »vsebin« in promoviranja modnih izdelkov in dodatkov je utrujajoč. Ko doseže milijontega sledilca, se, jasno, pojavijo tudi prvi glasni kritiki.

GIRL GANG - Trailer

Hiša iz trsk (A House Made of Splinters, 2022)

Režija: Simon Lereng Wilmont

Sekcija: TEKMOVALNI

V vzhodnem, še pred vojno nemirnem območju Ukrajine, je prehodni dom za zapostavljene mladoletnike, otroke, ki so jih vzeli za vzgojo nesposobnim ali nasilnim staršem. V tem domu, kjer lahko ostanejo največ devet mesecev, čakajo na odločitev sodišča, komu bodo predani v skrbništvo. Režiser prikazuje vsakdan čakajočih otrok, ki lahko komunicirajo s starši, če se ti odzovejo na njihove klice. Številni se zavedajo, da ne bodo več odraščali v družinskem okolju, nekateri upajo, da jih bodo posvojili sorodniki. Socialne delavke skušajo storiti vse, da bi tem otrokom vsaj začasno pričarale iluzijo varnega in toplega zavetja.

A House Made of Splinters - Official Trailer

Ljubezni Patricie Highsmith (Loving Highsmith, 2022)

Režija: Eva Vitija

Sekcija: INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

Eva Vitija na podlagi osebnih in dnevniških izpiskov Patricie Highsmith ter s pomočjo impresivnega avdiovizualnega arhiva izriše »neznan«, čustveno prepričljiv in intelektualno pronicljiv portret znamenite ameriške pisateljice, ki je na začetku petdesetih let zaslovela z lezbičnim romanom The Price of Salt (Carol) in kriminalko Tujca na vlaku, da bi si s serijo romanov o Tomu Ripleyju utrdila status v zvrstnem kanonu, čeprav je objavila tudi kopico psihološko nežanrskih romanov. Zapiski razkrijejo njen odnos do številnih ljubimk in pojasnijo ustvarjalne blokade, kadar je ostala brez partnerice, ter – vsaj deloma – »pojasnijo« rasistične opazke, ki jih je kot Teksačanka stresala na stara leta, ko se je pred javnostjo umaknila v Švico.

Loving Highsmith - Official Trailer

Mrk (Pomračenje, 2022)

Režija: Nataša Urban

Sekcija: TEKMOVALNI

Sončni mrk, ki smo ga tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije lahko videli leta 1999, je metafora za somrak Jugoslavije in Srbije pod Miloševićem, kot jo vidi v Srbiji rojena in na Norveškem živeča Nataša Urban, ki je domovino že davno zapustila. Njen oče je ostal in ima do politike in srbstva ambivalenten odnos, zato režiserka ob pogovoru z njim, pa s prijatelji in drugimi družinskimi člani, ustvari vizualno osupljiv filmski esej na temo razpada Jugoslavije, vojn na Balkanu in nasilja nad civilnim prebivalstvom. Film se začne leta 1990 z najdbo trupel srbskih civilistov, ki so bili med drugo vojno žrtve ustaškega režima, in konča leta 1999, ko so v Donavi ob romunski meji našli tovornjak z 88 trupli kosovskih Albancev. Drugi masakri iz devetdesetih let zaokrožijo potentno in šokantno zgodbo o civilizacijskem kolapsu, katerega vzporednico letos najdemo tudi v ruski agresiji na Ukrajino.

THE ECLIPSE Trailer | VIFF 2022

Nažrli se bomo do smrti (Eating Our Way to Extinction, 2022)

Režija: Ludo Brockway, Otto Brockway

Sekcija: AKTUALNI, DRUŽBENO KRITIČNI

Dokumentarec o perečem vprašanju podnebnih sprememb gledalcu razloži in razkrije nekaj presenetljivih in neprijetnih dejstev. Prvič, za segrevanje ozračja ključen pospeševalni dejavnik niso avtomobili in ogljični izpusti (menda »le« dvajset odstotkov), temveč globalna prehranska industrija, ki načrtno krči gozdove in širi pašnike za živino – povečini govedorejo, ta pa ozračje dodatno onesnažuje z izdihanim metanom. Film kritizira tudi velike ribolovne in ribogojne nacije, ki so s kemijskimi postopki za umetno gojenje in zdravljenje okuženih in napol gnilih rib (npr. lososov) poskrbele, da so ribe danes polne kemikalij in mikroplastike ter zdravju še bolj škodljive kot meso. Še več, najbolj problematična plastika, ki onesnažuje oceane in se naseljuje v morskem življu, niso steklenice ali embalaža, temveč odvržene in strgane ribiške mreže. Film skratka sugerira, da bosta človeštvo in planet preživela le, če bomo ljudje spremenili prehranjevalne navade.

Eating Our Way To Extinction | Trailer 3

Prihajamo v miru (We Come as Friends, 2014)

Režija: Hubert Sauper

Sekcija: RETRO: HUBERT SAUPER

Sauper je film snemal polnih šest let, od časa, ko se še nikomur ni sanjalo, kako se bo zgodba o etnično sprtem Sudanu končala, z osamosvojitvijo leta 2011, ko se je južni, krščanski Sudan odcepil od severnega muslimanskega dela, do danes, ko je postalo jasno, da s surovinami bogat južni del nikoli v resnici ne bo neodvisen, temveč ga bodo še naprej izkoriščali do skrajnosti – od Američanov, Evropejcev in po novem tudi Kitajcev, ki denimo črpajo nafto in zemeljski plin ter onesnažujejo okolje, ob tem pa ravnodušno izjavljajo, da je »skrb za okolje domena lokalcev«. To je zgodba o nikoli končani eksploataciji Črne celine, kjer zahodni voditelji govorijo o koncu kolonizacije in nujnosti enakopravne razdelitve bogastva med Sudanci, nakar izjavo ovrže naslednji prizor z neukim Sudancem in njegovo pogodbo z ameriško korporacijo.

We Come As Friends Official Trailer (2015) HD

Temni pokrov sveta (Temni pokrov sveta, 2022)

Režija: Amir Muratović

Sekcija: AKTUALNI, DRUŽBENO KRITIČNI

Izjemen letalec, fotograf, alpinist in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič na svojih poteh okoli sveta z ultralahkim letalom zbira delce črnega ogljika, ki je drugi največji povzročitelj globalnega segrevanja. Matevž je samoten pustolovec, ki se v krhki lupini majhnega letala velikokrat približa točki, od koder ni vrnitve. Preletel je že severni tečaj, najvišjo goro sveta, pristal na Antarktiki, nad oceanom letel šestnajst ur brez postanka in trikrat z letalom obkrožil svet. In še danes je alpinist. Matevževa potovanja so dobila globlji smisel, ko je spoznal Grišo Močnika, ki raziskuje vpliv črnega ogljika na podnebje in naša življenja.

Vulkanska ljubimca: Rekvijem za Katio in Maurica Kraffta
(The Fire Within: A Requiem for Katia and Maurice Krafft, 2022)

Režija: Werner Herzog

Sekcija: INTIMNI IN GLOBALNI PORTRETI

Katia in Maurice Krafft sta bila francoska vulkanologa iz Alzacije, ki sta se sredi šestdesetih let srečala, se zaljubila in do konca življenja raziskovala eruptivne aktivnosti po vsem svetu. Herzoga so očarali njuni filmski posnetki vulkanskih izbruhov, ki sta jih po tragični nesreči leta 1991 na Japonskem pustila za seboj; filmske dejavnosti med potovanji – od Islandije in Havajev do Mehike in Japonske – sta z leti izbrusila in bržkone privedla do statusa umetnosti, vsekakor pa do spektakelske razsežnosti, kakršne na platnu še nismo videli. Herzog z zanj značilnim komentarjem spiše tako slavospev kot rekviem njunemu delu. Z njuno obsesijo se je seveda poistovetil tudi sam; v dokumentarcu La Souffriere je sredi sedemdesetih let na otoku Guadalupe dokumentiral vulkanski izbruh.
THE FIRE WITHIN: A REQUIEM FOR KATIA AND MAURICE KRAFFT