Po najdaljšem brezdelnem poletju v tvojem življenju se začenja fakulteta. Postal boš bruc in se podal v obdobje delno samostojnega bivanja, zabav in razvoja morda celo delovno uporabnih znanj. Veš pa tudi, da boš za to potreboval prenosnik. A kakšnega? Pripravili smo ti nabor najpomembnejših komponent, na katere moraš biti pozoren pri nakupu prenosnika, razdeljenih po študijskih smereh.
Ah, bodoči programer. Pred tabo je veliko zrenja v barvite besede na črni podlagi (ker si elitnež, ki je že odkril porednosti dark moda). Na srečo tvoj prenosnik ne zahteva samostojne grafične kartice, veliko delovnega pomnilnika in prostora. Pri kompilaciji programov ti bo najbolj koristil zmogljiv procesor ali srce vsakega računalnika. Priporočamo vsaj i5 ali Ryzen 5, ki naj ne bo star več kot 4 generacije. Karkoli, kar lahko poganja Windows 11, bo prav odlično (kljub temu da boš nanj namestil Linuxe). Če se boš med šolskim delom sproščal z igranjem iger, pa preberi, kaj potrebuješ nižje, v poglavju video produkcija.
Če študiraš arhitekturo, višje lesarstvo in podobne smeri, kjer bo zahtevano računalniško podprto tehnično risanje, boš potreboval prenosnik, ki bo lahko poganjal AutoCAD, Mayo, 3DS Max, Catio in podobne programe. Tehnične zahteve teh programov niso tako visoke, a računalnik se pri njih hitro upočasni ali celo zmrzne, ko v njih narišemo veliko število kompleksnih elementov. Za tehnične študijske smeri boš tako potreboval prenosni računalnik z veliko delovnega pomnilnika RAM (priporočamo vsaj 16 GB). Za hitrejše premike po 3D prostoru pa bo koristna tudi samostojna grafična kartica. Tu ni nujno poseči po najbolj zmogljivi gaming grafiki. Več kot dovolj bo že GeForce GTX 1050. Ker so tehnični dokumenti pogosto veliki, priporočamo tudi disk SSD velikosti vsaj 500 GB. Procesor v teh smereh ni tako kritičen, zato bo dovolj že i3 ali Ryzen 3.
Če študiraš komunikologijo, multimedije, dizajn, umetnost in podobne smeri, ki zahtevajo grafični dizajn, se boš soočil s Photoshopom, Illustratorjem, InDesignom in drugimi grafičnimi programi. Ti programi so načeloma zelo nezahtevni in jih lahko za osnovne naloge poganjaš že na krompirju. Toda ko se pojavi več kot 50 plasti (layerjev) ali strani, se boš jokal, ker nisi vsakih 5 min stisnil shrani. Za grafične študijske smeri je tako nujno potrebno vsaj 16 GB hitrega delovnega pomnilnika RAM (s frekvenco 2666 MHz ali več). Pozabi na trde ali hibridne diske in namesto velikega počasnega diska raje vzemi hiter, a manjši disk SSD (v kombinaciji s shrambo v oblaku in sprotnim brisanjem bo dovolj že 256 GB. Za bolj sproščeno delo ali svobodne (razmetane) duše, pa raje vzemi 512 GB ali več). Samostojna grafična kartica tu ni nujna, dokler bo procesor kolikor toliko moderen. Če pa se boš poleg statičnih vsebin moral spoprijeti tudi z malo video montaže (za več beri spodaj), pa naj računalnik še vsebuje samostojno grafično kartico.
Video montaža je eno izmed najzahtevnejših opravil, ki jih lahko počnemo na računalniku. Za renderiranje Pixarjeve risanke Toy Story 3 je bilo treba čakati več kot 1000 dni! No, ti ne boš ustvarjal tako kompleksnih projektov, vseeno pa bo koristno, da ne boš za 3-minutni video čakal cel dan. Življenje ti bo olajšala zmogljiva grafična kartica, močan procesor in veliko delovnega pomnilnika RAM. Najbolje, da posežeš preprosto po gaming prenosniku. Dodaten plus so oznake za barvno kalibracijo ekrana (izražene v odstotkih pokritosti barvnih prostorov sRGB ali DCI-P3).
Pisanje (jeziki, komunikologija in novinarstvo) ter vse družboslovne smeri
Imaš srečo. Zate je dovolj že cenen Chromebook. Namesto zmogljivosti komponent bodi pozoren raje na kvaliteto tipkovnice (glasne mehanične tipke so boljše kot mehke gumijaste), matiran ekran (ki bo omogočil pisanje tudi ob oknu, ko boš svoje poetične misli usmeril v obžalovanje svoje izbire študija), kvaliteten touchpad (karkoli z gonilniki Microsoft Precision bo odlično) in splošno trdnost izdelave (ker si pač neroden).
Široko ponudbo prenosnikov, namiznih računalnikov in računalniških komponent najdeš v spletni trgovini Big Bang. Lahko pa jih tudi obiščeš v eni od njihovih številnih poslovalnic, kjer ti lahko pomagajo z bolj natančnim nasvetom.
Po dveh nadvse uspešnih projektih v času pandemije se projekt NLB Skupine #OkvirPomoči začenja tretjič. Tokrat ponuja priložnost podjetjem, ki prednost dajejo trajnostnim idejam.
Pandemiji in oteženemu poslovanju večine podjetij navkljub, je NLB Skupina zadnja leta namenila ogromno pozornosti trajnostnemu poslovanju v regiji Jugovzhodne Evrope, ki jo razume kot svoj dom in kjer je prisotna s svojimi bančnimi članicami. Zato ni presenečenje, da se z letošnjim projektom #OkvirPomoči osredotoča na podpiranje zelenih idej, ki bodo prinesle napredek, priložnost za razvoj in boljše življenje.
Posamezniki iz naše regije so v preteklosti že osupnili svet. Noordung je pogledal v zvezde in načrtoval prodor v vesolje. Nikola Tesla je svetu poklonil izmenično napetost in postavil osnove sodobne električne energije. Imela sta znanje in drznost, da sta naredila preboj ter dosegla in presegla meje mogočega. Še danes sta zato navdih mnogim in nobenih ovir ni, da se zgodovina ne bi ponovila. Tretji projekt #OkvirPomoči je tako namenjen zanesenjakom in drznim sanjačem, ki jim NLB Skupina želi pomagati, da bi njihove sanje o boljši prihodnosti postale resničnost.
»Naša pozornost je osredotočena na prihodnost te regije, na priložnosti, ki se ji odpirajo in ki jih lahko v NLB Skupini podpremo s svojimi odločitvami in storitvami, torej s svojim delovanjem. Da se s projektom Okvir pomoči tokrat usmerimo v trajnost, je za nas nekaj povsem naravnega,« pojasnjuje Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. »Trajnost v najširšem pomenu besede, torej ne le okoljski vidik, ampak tudi družbeni in upravljavski, smo namreč postavili v središče svojega delovanja. Izjemno ponosni smo na to našo regijo priložnosti, na Jugovzhodno Evropo, in vemo, da ima ogromno ponuditi – od kakovosti življenja, do znanja in inovativnih idej. Poglejte samo, kako drzni in daljnovidni so bili misleci, kot sta na primer Tesla in Noordung. Da bo tako tudi v prihodnje, bomo s projektom Okvir pomoči tokrat iskali trajnostne rešitve za boljši jutri. Ta regija namreč za nas ni le točka na zemljevidu. Tu je naš dom, kjer gradimo svojo prihodnost.«
Deset lokalnih finalistov in trije regijski zmagovalci
Če imate zelo dobro trajnostno idejo, pri čemer ni nujno, da je že prisotna na trgu s konkretnim trajnostnim izdelkom ali storitvijo, ali če pozitivno, razumljivo in merljivo vplivate na izboljšanje kakovosti življenja, potem se do 22. oktobra prijavite za sodelovanje v projektu #OkvirPomoči. Prijavni obrazec s preprostimi navodili za izpolnjevanje najdete tukaj.
NLB Skupina bo s posebnimi bančnimi ugodnostmi nagradila deset najboljših podjetniških idej iz vsakega trga, kjer posluje, torej iz Slovenije, BiH, Črne gore, Kosova, Severne Makedonije in Srbije. Hkrati bodo finalisti deležni tudi medijske podpore in predstavitve.
Med vsemi pa bo nato v naslednjem krogu strokovna žirija mednarodnih strokovnjakov izbrala tri najboljše regijske zmagovalce, ki na izzive trajnosti, krožnosti in prihodnosti ponujajo najboljše rešitve. Zanje je NLB Skupina pripravila sponzorska sredstva v višini 100.000 evrov. Najboljši projekt bo nagrajen z nagrado v višini 50.000 evrov, drugo uvrščeni projekt s 30.000 evri, tretje uvrščeni pa z 20.000 evri.
V NLB Skupini so trajnost svojih odločitev in dejanj umestili v središče poslovanja, saj se zavedajo, da lahko tako vplivajo na kakovost življenja na vseh trgih v regiji, kjer delujejo. NLB se je tudi kot prva banka iz Slovenije zavezala Načelom OZN za odgovorno bančništvo, spomladi letos pa se je pridružila tudi Zavezništvu za podnebno nevtralno bančništvo Združenih narodov (Net Zero Banking Alliance), katerega cilj je uskladitev kreditnih in naložbenih portfeljev z ničelno stopnjo neto emisij do leta 2050 ali prej.
Pozornost NLB Skupine je osredotočena na prihodnost. Zavezani so namreč ustvarjanju boljšega življenja za sedanje in prihodnje generacije.
RRR je tolivudski film, ki ga je precej težko opisati z le nekaj besedami. Režiser S. S. Rajamouli, ki je pred leti predstavil izjemno duologijo Baahubali, se je vrnil z novo megalomansko pustolovščino. RRR delno temelji na zgodbi dveh zgodovinskih likov Indije, ki ju v filmu zaigrata N. T. Rama Rao Jr. in Ram Charan, zvezdi teluške filmske industrije. Kako je lahko to film, ki bo vliv strah v kosti holivudoski produkciji?
RRR na ramenih duologije Baahubali straši Hollywood
Režiser S. S. Rajamouli je eden najbolj znanih in zagotovo najbolje plačanih režiserjev v Indiji. Njegova filma Baahubali (Začetek in Zaključek) sta vse tisto, kar si ljudje mislijo o indijskih filmih, in še mnogo več od tega. Drugi del je tudi najbolj dobičkonosen indijski film vseh časov, saj je po celem svetu zaslužil kar 270 milijonov dolarjev. Pričakovanja za RRR so bila postavljena visoko, film pa je hitro navdušil po celem svetu. Na kratko je to tisti film, ki si ga gledalci že nekaj let želijo od največje filmske produkcije na svetu. V določenih segmentih spomni na najboljše akcije 80. in 90. let, a jih obenem tudi nadgradi. Po zelo kratkem premisleku, tega Hollywood v tem trenutku žal ni zmožen ustvariti – vsaj ne na tej ravni. Medtem ko izhajajo filmi 6 Underground, Mož iz sence in podobni, je Tollywood ustvaril mojstrovino.
RRR si izposodi dva pomembna lika indijske zgodovine in jih premesti v akcijski film. Osnova filma sta njuni zgodbi, ki se dokaj kmalu tudi prepleteta. Bheem je pripadnik plemena, ki želi iz rok Britancev rešiti svojo sestro. Raju je pripadnik britanske policije, ki v sebi skriva veliko skrivnost. Le nekaj čudovitih besedil daleč je lahko gledalec po filmu, če bi želel o njunih zgodbah izvedeti več. Tako bo izvedel tudi, da nikakor ne gre za pravo zgodbo, ampak ima zgodovino zgolj za inspiracijo. Ko se njuni zgodbi prepleteta, stopimo na noro dogodivščino. Že pred tem smo priče dvema najbolj odštekanima bitkama na filmskem platnu. Prva je bila bitka enega proti več stotim, druga pa dirka med človekom, volkom in tigrom. Če je Baahubali v bitki predstavil leteče preproge, ki gorijo, potem se pripravi na še nekaj večjih norosti. Med njimi tudi podajanje leoparda med pretepom.
Film RRR se ponaša z nekaj noro osupljivimi akcijskimi prizori Foto: on netflix
RRR z najboljšo bromanco zadnjih let
Prijateljstvo in bratstvo med glavnima likoma je temelj zgodbe in filma. Ali gre za njune pogovore, plesne trenutke, akcijske pretepe ali trenutke tišine, vse skupaj nosita na svojih močnih ramenih. Bolj kot vse drugo je RRR velika bromanca (bromance op. p.), ki ji težko najdemo primerjavo v filmskem svetu. Frodo in Samo, Joey in Chandler, Kirk in Spock, Howard in Raj, Maverick in Goose bi bile dobre primerjave, a jim je potrebno primešati še drznost De Nira in Pacina v Vročini (Heat, 1995) ali trpežnost Maldinija in Neste, če prestopimo v nogometno igro.
N. T. Rama Rao Jr. in Ram Charan v filmu RRR Foto: on netflix
Film z vsem, kar si srce poželi
Ker so tolivudski in bolivudski filmi v veliki večini drugačni od filmov, ki jih poznamo pri nas, mora biti gledalec pripravljen na vse. No, na to ga lahko pripravita otvoritvena prizora, ki sem jih omenil v prejšnjih odstavkih. Kljub trem uram in nekaj minut, kot traja RRR, se tega na srečo nikoli ne opazi. Tempo filma je vedno v koraku proti cilju, ki je pričakovano nepričakovan. Za to se lahko zahvali celotnemu poteku zgodbe, kjer mislimo, da poznamo vse poti, kamor ta lahko zavije, a hitro spoznamo, da je ne poznamo. Resda gre za preprosto zgodbo, a se film posluži nekaj zanimivih odsekov. Poleg vratolomnih akcijskih prizorov so tu še pevski in plesni prizori, v drugi polovici filma pa najdemo približno pol ure trajajočo predzgodbo enega izmed likov.
Zaradi nevsakdanjosti načina pripovedanje je RRR ena najbolj nepozabnih filmskih izkušenj zadnjih let. V spominu pa bo RRR ostal tudi zaradi prisrčne zgodbe, ki je polna globokih in srčnih trenutkov, odličnih glavnih likov, vratolomne akcije in humorja, ki ga prinese zmes vsega tega. Je filmska izkušnja od A do Ž, ki jo lahko v tem trenutku ponudijo le redki filmski ustvarjalci. Da pa bi se ob tem še neizmerno zabavali, pa moramo očitno pogledati preko meja navade.
RRR Trailer (Telugu) - NTR, Ram Charan, Ajay Devgn, Alia Bhatt | SS Rajamouli | 25th March 2022
Najdražje varuške na svetu služijo približno 170.000 $ letno, kar je štirikrat več kot povprečne varuške. Nosijo rjave uniforme in klobučke, govorijo z olikanim britanskim naglasom in se imenujejo Norlandke. Gre za varuške najvišje klase, ki za svoje delo prejmejo specifično usposabljanje.
Kje se šolajo najdražje varuške?
Norland varuške v uniformah med predavanjem Foto: on norland
Izobraževanje poteka v Norland College-u, ki mlada dekleta pripravi na najbolj zahtevne izzive, s katerimi se lahko srečajo na karierni poti. Gre za eno izmed najbolj elitnih izobraževanj, saj stane več kot Oxford ali Cambridge University. Stane 21.000 $ na leto. Traja štiri leta, ki obsegajo tri leta teoretičnega in praktičnega usposabljanja na šoli ter eno leto prakse pri določeni družini. Že po enem letu dela lahko zahtevajo plačo v višini 40 000 £. Tako lahko začnejo že v svojih dvajsetih služiti več kot odvetniki ali računovodje v začetku svoje kariere.
Zakaj so najdražje?
Norland varuške z vozički v parku Foto: on norland
Odgovor je preprost; ker so najboljše. Posedujejo posebna znanja, ki jih pripravljajo za posredovanje v nevarnih in zahtevnih situacijah. Zanje veljajo tudi posebna pravila; prepovedano je pitje alkohola, kajenje in celo nakup kave to-go. Veliko pozornosti posvečajo detajlom ter skrbijo, da vse poteka gladko. Njihovo vodilo je izjemna strast in želja po skrbi za otroke. Najmlajšim želijo omogočiti srečno otroštvo in jih spodbujati pri mentalnem in fizičnem razvoju. Pri delu so izjemno predane in zanesljive, zato se mnoge družine odločijo, da jih sprejmejo medse.
The world's most expensive nannies – BBC REEL
Kaj vse znajo?
Norland varuški na tečaju šivanja Foto: on norland
Norland College je že 130 let stara institucija, zato jim tradicija in kontinuiteta pomenita nekaj častnega. Še vedno uporabljajo značilne bež uniforme, stare vozičke za otroke in se učijo ročnih spretnosti, kot sta na primer šivanje in vezenje. Slednje veščine jim omogočajo, da z otroci ustvarjajo in razvijajo njihovo kreativno plat. Poleg tega se morajo udeležiti tudi kulinaričnega usposabljanja, kjer med drugim pripravljajo tudi otroški suši in ostale otrokom prilagojene jedi. Spoznati se morajo namreč na različne prehranske preference, diete in alergije, ki lahko kuhanje za celo družino spremenijo v velik izziv.
Kljub poudarjanju tradicije, stremijo tudi k modernizaciji in prilagajanju zahtevam modernega časa. Varuške se učijo vožnje avtomobila v izrednih razmerah na avto poligonu. Opravljajo tečaj samoobrambe ter se učijo, kako v primeru napada zaščititi otroka. Ker so najboljše jih najamejo družine iz najvišjih družbenih razredov – tudi angleška kraljeva družina – morajo biti pripravljene oziroma se zavedati nevarnosti ugrabitve ali napada na otroke staršev z velikimi imeni in debelimi denarnicami. Na nek način so Norlandke prefinjene tete iz ozadja, ki skrbijo za blaženo otroštvo malih bogatašev, ter hkrati neustrašne James Bond figure, ki skrbijo za njihovo varnost.
The Most Expensive Nannies in The World - Inside Norland College | Britains Poshest Nannies | Origin
Pogovarjali smo se z magistro Ksenijo Kozar, direktorico družbe ONTARIO, d. o. o., ki letos praznuje okroglo 30-letnico delovanja. Sama je navdušena nad jeziki, čeprav jih ne govori veliko oz. ni poliglot v pravem pomenu besede. Občuduje pa vse tiste ljudi, ki jezik osvojijo kar tako mimogrede. Po drugi strani pa občuduje tudi tiste ljudi, ki nimajo veliko znanja tujih jezikov, a se vendarle vse dogovorijo. To so ljudje, ki govorijo brez predsodkov, ne da bi se nenehno spraševali: »Ali sem vse prav povedal?«.
Zakaj Ontario?
Pred 30 leti sem ustanovila svoje podjetje, Ontario d.o.o., z željo, da svoje znanje jezikov predajam naprej. Družba Ontario je bila najprej zasnovana kot šola jezikov, a čas in tudi povpraševanje sta prinesla, da se je hkratno razvijala tudi naša druga veja – prevajanje. Tako je z leti rastel tudi naš prevajalski center in nabor jezikov, ter seveda prevajalcev in sodnih tolmačev, je postajal vse obsežnejši.
Kljub vsem svojim poslovnim obveznostim še vedno rada osebno prevzamem kakšen jezikovni tečaj, bodisi individualni bodisi v podjetju, saj so jeziki in osebni stiki z ljudmi moja strast. V vseh teh letih sem bila deležna mnogih zgodb, ki so bile povezane z jeziki in so našim strankam, včasih pa tudi meni, spremenile življenje – seveda na pozitivno.
Imate morda zgodbe z vašim podjetjem, ki so vas navdušile?
Seveda. Z velikim veseljem delim nekaj zgodb z vami in upam, da vas bodo prav tako navdušile kot mene. Morda vam bodo samo v prijetno branje, morda pa vas bodo inspirirale k učenju jezikov.
Direktor mednarodnega transportnega podjetja
Marjan K. je bil direktor mednarodnega transportnega podjetja v lasti tujih lastnikov, ki so prevzeli nekoč izključno slovensko podjetje. S prihodom tujih lastnikov se je bil primoran naučiti njihovega jezika in tako so ga tujci počastili s tečajem nemščine. Pristal je v moji skupini, skupaj z drugimi petimi tečajniki (že od nekdaj skrbimo za to, da so skupine zelo majhne).
Marjan je sodil v tisto skupino ljudi, ki se vse zmenijo, četudi njihovo znanje jezika ni popolno. Na koncu ene izmed obravnavanih lekcij je bila melodično sicer zelo simpatična nemška pesem, a kot temu rečejo Nemci, pravi Zungenbrecher ali lomilec jezika. Z njo smo želeli natrenirati težko izgovorljive nemške besede in takrat si še v sanjah nisem drznila pomisliti, da bi v skupini odraslih to pesem tudi skupaj na glas zapeli. No, ampak na račun te pesmi smo si vsi res lomili jezike in na koncu veselo peli – po zaslugi Marjana, ki je na koncu rekel: »Ali lahko probam še enkrat čisto sam?«.
Bila sem ponosna na njegov pogum, na njegovo odprtost in mnogim, ki so bili na začetku bolj tihi in zadržani, je s svojo spontanostjo odvezal jezik. Še sedaj se ga pogostokrat spomnim in vsem, ki se učijo jezika, polagam na srce, da naj bodo kot Marjan – torej naj govorijo brez zavor ne glede na to, ali je vse stoodstotno pravilno.
Ljubo V. je podjetnik in že nekaj let opravlja marketinška dela za nemški koncern, ki sodi med vodilno skupino podjetij na področju zelenih produktov. Ljubo mora vsakih nekaj mesecev odpotovati v Nemčijo in tam predstaviti svoje dosedanje rezultate prodaje in bodoče načrte dela. Tudi vsakodnevno mora komunicirati s svojimi poslovnimi partnerji v nemškem jeziku.
Ljubo je prišel k meni, ker si je želel, da bi pred tujci nastopal bolj suvereno. In sva govorila in govorila, odpravljala njegove stare globoko zasidrane napake ter se lotila tudi predstavitve njegove nove prezentacije. Ljubo si je vedno ob vsakem diapozitivu v Power Pointu pripravil svoje zapiske, ki jih je bral. Čeprav sem ga opogumljala k temu, da je njegovo znanje nemščine že tako dobro, da ne rabi več plonkcetlcov in da lahko prosto govori, nekako še ni bil na to pripravljen.
Dan, preden je nameraval priti na finalni dve uri, na katerih bi še izpilila zadnje malenkosti, preden odpotuje v Nemčijo, me je poklical in rekel: »Veš, Ksenija, prav imaš! Sedaj čez konec tedna sem vse skupaj še malo ponovil in odločil sem se, da bom prezentacijo pripravil brez vseh mojih pomožnih listkov. Mislim, da je moje znanje dovolj dobro in tudi bolj sproščen bom, če ne bom vedno buljil v svoje zapiske.« Odgovorila sem mu: »Ljubo, prav si se odločil in ponosna sem nate! Jutri še vse skupaj enkrat ponoviva in nato greš v Nemčijo pokazat tvojo super prodajo in tvoje dobro znanje jezika!« In tako je tudi bilo – Ljubo je Nemcem suvereno predstavil svojo mojstrsko izdelano prezentacijo, se pohvalil z vsemi svojimi uspehi in uspel pred večjo množico ljudi govoriti v nemščini brez kakršnihkoli pomožnih zapiskov.
Manfred C. je bil pravi Nemec (brez slovenskih korenin) in top menedžer državnega podjetja v Nemčiji. Svoja stara leta ni želel preživeti v hladni Nemčiji, zato se je odločil, da se z družino preseli v toplejše, a ne pretople in ne preveč oddaljene kraje. Izbral je Slovenijo in tako se je pričela druga, in to precej drugačna zgodba njegovega življenja. Po nakupu hiše in urejanju vseh birokratskih zadev (prijava novega bivališča ipd.) se je odločil, da se bo pričel učiti slovenščino. Želel si je namreč, da bi na uradih čim več zadev lahko uredil samostojno, želel pa si je tudi, da bi se lahko čim več pogovoril z mojstri, ki so obnavljali njegovo hišo.
Odločil se je za individualni tečaj slovenščine, saj si je želel fleksibilnosti tako pri terminih kot učni snovi. Njegovi začetki seveda niso bili lahki: izgovorjava, vikanje, tikanje, skloni, dvojina, dovršni, nedovršni glagoli itd., ampak Manfred se je učenja jezika lotil z izredno sistematičnostjo in neverjetno logiko. Povezoval je stvari, tako da je še mene ničkolikokrat osupnil. Tako me je nekoč vprašal o pomenu besede pleša. Nekje je namreč videl napisano: (moški) brez pleše in to takoj povezal z (on) pleše. Ko sem mu pojasnila razliko, sva se oba smejala in poiskala še več besednih enačic z različnimi pomeni – tako v slovenskem kot nemškem jeziku.
Manfred je pričel govoriti slovenščino vedno bolje – sicer z nekoliko nemškim naglasom, a vendarle si je čez čas upal odkorakati na upravno enoto brez pomoči slovenskih prijateljev, ki so govorili nemško. Njegova hiška pa je tudi kot iz škatlice …
Žiga B. je mlad zdravnik, ki se je odločil, da si bo našel delo v tujini. Že med najinimi pripravami na mednarodni izpit C1 je na spletu zasledil oglas, da v kliniki v Švici iščejo nove sodelavce. Odločil se je, da bo oddal prošnjo in res je kmalu zatem dobil odgovor, da želijo z njim opraviti najprej online razgovor (predizbor). In sva vadila: preigravala sva vse možne scenarije in konverzacije.
Žiga je kmalu dobil vabilo, da se naj oglasi na kliniki v Švici na osebni razgovor. Spet sva trenirala (in to vse online, saj se je Žiga namreč nahajal v Ljubljani, jaz pa na Ptuju) in Žiga je res bil sprejet. Še z vročim certifikatom C1, ki ga je med tem časom opravil, se je nato odpravil novi službi naproti. Še nekaj časa sva nato imela online ure, Žiga v Švici, jaz v Sloveniji in mislim, da sem jaz bila bolj vesela njegovega napredka kot on sam, saj se ga sploh ni zavedal. K temu moram dodati, da je Žiga izreden perfekcionist, on daje več kot sto odstotkov in tudi od sebe zahteva več kot sto odstotkov. Ampak to je pravzaprav vrlina, ki bi jo moral imeti vsak od nas!
Direktor podjetja, ki zaposluje delavce, ki opravljajo dela v tujini
En četrtek popoldan me pokliče Štefan R. in se predstavi kot direktor podjetja, ki zaposluje delavce, ki opravljajo dela v tujini. Tokrat bi moral deset ljudi poslati na gradbišče v Francijo, zato me je vprašal, ali pri nas prevajamo tudi v francoščino in to uradno oz. sodno. Odgovorim mu, da imamo sodno tolmačko za francoski jezik in da ni nobena težava za nas, da mu dokumente prevedemo v francoski jezik (zdravniška spričevala, šolska spričevala, potrdila o nekaznovanosti ipd.).
Nakar mi Štefan pove, da so števili dokumenti v bosanskem in srbskem jeziku, nekateri pa celo v nemškem jeziku. Povem mu, da moramo te dokumente – če potrebuje uradne ali sodne prevode – prevesti najprej v slovenski, nato pa v francoski jezik. Gospod Štefan se strinja s tem, v isti sapi pa mi pove, da bo večino dokumentov dobil šele v petek popoldan, in da jih potrebuje do nedelje dopoldan, ko delavci odpotujejo v Francijo. Ups, torej to pomeni, da imamo samo slab dan in pol časa, da pripravimo prevode!
Z gospodom Štefanom sva se dogovorila, da takoj, ko prejme posamezni dokument, mi ga tudi takoj pošlje po e-pošti, da lahko pričnemo s prevajanjem. In s ponosom lahko rečem, da smo uspeli vse dokumente pravočasno prevesti. Lepo se mi je zdelo, ko me je gospod Štefan poklical z letališča, tik preden se je vkrcal na letalo za Francijo, in se še osebno zahvalil za hitro opravljeno delo. Vesela sem bila, da je znal ceniti naš trud. Čeprav sva z gospodom Štefanom prvič sodelovala, sva drug drugemu zaupala, da bomo vse pravočasno uredili.
Na trgu smo že desetletja
Veseli me, da smo del takšnih pozitivnih zgodb ne samo v podjetju gospoda Štefana, ampak tudi v številnih drugih. Z mnogimi podjetji rastemo skupaj že desetletja in vem, da tem podjetjem ravno to največ pomeni: da se lahko zanesejo na nas in da pokrivamo toliko jezikov pod eno streho. Ničkolikokrat smo prevajali nujne ali nenujne prevode potrdil iz varstva pri delu, medicinska izvedenska menja, zapisnike prometnih ali delovnih nesreč, najrazličnejša pravna besedila, kot so pogodbe o zaposlitvi, sodne sklepe o dedovanju, razveze zakonske zveze, bili prisotni pri tolmačenju pri sestankih, notarjih ipd. Veliko pa imamo za prevesti tudi šolskih spričeval, diplom in drugih dokazil, ki jih dijaki ali študentje potrebujejo za študij ali delo v tujini.
Veseli me, da smo del takšnih pozitivnih zgodb ne samo v podjetju gospoda Štefana, ampak tudi v številnih drugih. Z mnogimi podjetji rastemo skupaj že desetletja in vem, da tem podjetjem ravno to največ pomeni: da se lahko zanesejo na nas in da pokrivamo toliko jezikov pod eno streho. Ničkolikokrat smo prevajali nujne ali nenujne prevode potrdil iz varstva pri delu, medicinska izvedenska menja, zapisnike prometnih ali delovnih nesreč, najrazličnejša pravna besedila, kot so pogodbe o zaposlitvi, sodne sklepe o dedovanju, razveze zakonske zveze, bili prisotni pri tolmačenju pri sestankih, notarjih ipd. Veliko pa imamo za prevesti tudi šolskih spričeval, diplom in drugih dokazil, ki jih dijaki ali študentje potrebujejo za študij ali delo v tujini.
Sliši se čudovito! Kje lahko bralci izvedo več o vaših storitvah?
Na naši spletni strani ontario.si, lahko pa nas tudi pokličejo na telefon 02 779 10 80 ali 041 393 109 oz. nam pišejo na ontario@sio.net. Hvala vsem, ki nam zaupate in ki nam morda še boste zaupali.
Direktorica družbe Ontario, d. o. o., mag. Ksenija Kozar Foto: Marko Pigac
Vse od ustanovitve leta 1968 se blagovna znamka oblačil za prosti čas Royal Robbins zavezuje k spoštovanju in varovanju okolja. Royal Robbins je predan izdelovanju trpežnih, kakovostnih in okolju prijaznih oblačil, ki potrošnikom omogočajo še več pustolovščin z manj negativnimi vplivi na okolje.
Ustanovitelja Liz in Royal sta bila goreča zagovornika ohranjanja našega planeta. Podjetje ostaja zvesto svojim koreninam trajnosti in ohranjanju narave za prihodnje generacije, zato napoveduje nove prakse s še manjšim vplivom.
Ker proizvodnja materialov predstavlja največji del odtisa izdelka na ekosisteme in okolje, je Royal Robbins skrbno izbral vlakna, pa tudi tehnologije z manjšim vplivom, ki pomagajo zmanjšati količino odpadkov, uporabo kemikalij, porabo vode in emisije toplogrednih plinov.
Najnovejše inovacije med materiali
Tkanine S. Café® preja S.Cafe je izdelana iz dveh virov odpadkov: recikliranih plastenk in uporabljene kavne usedline iz kavarn v Tajvanu, kjer je po ocenah dnevno ustvarjenih 30 ton kavne usedline. Partner v mlinu Royal Robbins, Singtex, lastnik S.Cafe, predela okoli 1 % ali 10–15 ton uporabljene kavne usedline letno.
Poliester Seawool® je narejen iz recikliranih plastenk in zdrobljenih lupin ostrig, zbranih iz farm ostrig v Tajvanu. Tajvanska industrija gojenja ostrig vsako leto zavrže 160.000 ton lupin ostrig. Partner za proizvodnjo vlaken Royal Robbins s temi vlakni letno preusmeri 7 ton.
Tehnologija e-Flow temelji na nanomehurčkih zraka, ki delujejo za prenos in učinkovito razpršitev kemikalij v oblačilo z minimalno količino vode in ničelnim izpustom v primerjavi s tradicionalnimi postopki pranja oblačil.
uporaba nebeljene in nebarvane mešanice konopljinih pletenin Vacationer porabi 73 % manj kilovatnih ur (kWh) energije, 77 % manj litrov vode in 100 % manj kemikalij kot tradicionalni postopek barvanja kosov.
To sezono kar 59 % oblačil v liniji ustreza najvišjemu trajnostnemu standardu znamke, ki pravi, da morajo biti izdelani iz več kot 50 % iz materialov kot so: organski bombaž, konoplja, recikliran polimer ali prednostnih gozdnih materialov.
Kolekcija skozi prizmo trajnostnega delovanja
97 % oblačil na osnovi bombaža je narejenih z bombažem, pridobljenim na bolj trajnosten način (to je 12 % več od jeseni 21)*
75 % oblačil na osnovi poliestra je izdelanih iz recikliranega poliestra (to je 30 % več od jeseni 21)*
VSA oblačila, ki uporabljajo gozdne materiale, ima certifikat FCS ali PEFC (to je 42 % več od jeseni 21)*
Cilj, ki si ga je Royal Robbins postavil za v prihodnje je vsaj 50 % volne bo do leta 2025 sledljive in certificirane.
*Da se šteje, da je na osnovi bombaža ali polimera, mora glavni material vsebovati vsaj 20 % te vrste vlaken.
O Royal Robbins®
Podjetje Royal Robbins, ki sta ga leta 1968 ustanovila svetovno znana avanturista Royal in Liz Robbins, je vodilni oblikovalec, proizvajalec in prodajalec oblačil za prosti čas na prostem. Blagovna znamka je pridobila svetovno prepoznavnost zaradi visokokakovostnih, funkcionalnih oblačil ter zavezanosti okoljski in družbeni odgovornosti. Ustvaril si je sloves integracije tehničnih funkcij za aktivne potrošnike na prostem, ki iščejo oblačila, ki so usmerjena v učinkovitost, vendar s stilom in udobjem. Zbirko moških in ženskih izdelkov Royal Robbins lahko najdete pri zunanjih in specializiranih maloprodajnih partnerjih po vsej ZDA in tujini. Če želite izvedeti več, obiščite www.royalrobbins.eu.
Znanstveniki so razvili nov model inzulinske tablete, ki je uspešna na podganah. Testiranje za človeško uporabo je že v načrtu. Sladkorna bolezen ali diabetes je zdravstveni problem po vsem svetu. NIJZ je že leta 2018 poročal o povečevanju števila sladkornih bolnikov tako med starejšimi kot med mladimi. Poznamo dve obliki sladkorne bolezni: tip 1 in tip 2. Njuni vzroki, potek in zdravljenje so sicer različni, vendar obe vrsti bolnikov potrebujeta dodatke inzulina od zunaj.
Inzulinske injekcije bodo dobile novo preobleko?
Najbolj učinkovita metoda, da spravimo inzulin v telo, je z injekcijo, ki si jo lahko da bolnik sam. Diabetiki, ki jih poznam, pravijo, da je postopek neboleč in zgolj manjša neprijetnost, vendar ali ne bi bilo lažje, ko bi imeli inzulin v tableti?
Inzulin je potrebno vbrizgati v maščobo pod kožo. Za to so najbolj primerni predeli trebuha in zgornji del nog. Foto: on Diabetek UK
Inzulinske tablete so neučinkovite
Te že nekaj časa obstajajo, vendar je njihova učinkovitost minimalna. Ko tableta pride v želodec, se inzulin prebavi, namesto, da bi potoval do jeter, kjer je potreben. Za 100 enot inzulina, ki si ga bolnik vbrizga z injekcijo, bi moral pojesti tableto 500 enot.
Nove inzulinske tablete
Ekipa znanstvenikov pod vodstvom Yigong Guoja je želela izdelati način za oralni vnos inzulina v telo, vendar se zaveda omejitve tablet. Ustvarili so posebno tableto, ki se raztopi v ustih in ne pogoltne. Pacient si jo nastavi med ustnico in dlesen ter počaka, da se inzulin absorbira naravnost v kri. Pravzaprav sistem deluje podobno kot snus tobak ali kakšna druga droga, ki izrabi tenke stene dlesni, prepredene z žilami, da substanca pride v kri preko kože.
Znanstveniki so pokazali, da testne podgane s to metodo niso imele skoraj nič inzulina v želodcu in vsega v krvi. Testiranje za človeško rabo se bo začelo takoj, ko se zbere sredstva in prostovoljce, še pravijo.
Tablete imajo vrsto prednosti
Izum bi lahko pomenil revolucijo v življenjih diabetikov obeh tipov. Poleg očitne priročnosti jemanja tablet namesto zbadanja z iglo, prinaša še nekaj prednosti. Tablete se izdela ceneje in hitreje kot inzulinske dozirke, lažje so za transport in hrambo (ne rabijo biti na hladnem). Inzulinske tablete so tudi bolj ekološke, saj ne puščajo za sabo ton embalaže in uporabljenih igel.
Leta 2016 je na slovenska filmska platna prišel Youtube fenomen, ki je postal najbolj gledan celovečerni film v Sloveniji. Ta je bil tako dober, da je prejel tri zlate role in štiri velike zlate role. Posledično lahko trdimo, da je bilo nadaljevanje filma samo vprašanje časa in ravno letošnje leto bo zaznamovano z drugim delom – Pr’Hostar 2 %. Za tega je napovedana še večja doza smeha, ki jo v naših kinih lahko pričakujemo jeseni 2022.
Staro in novo Pr' Hostar
Od prvega dela je sicer minilo že kar šest let, obrazi pa ostajajo isti – scenarista sta tudi tokrat Dejan Krupić in Goran Hrvaćanin z režiserjem Luko Marčetićem. Igralsko zasedbo bodo sestavljali že znani obrazi, spoznali bomo pa tudi nekaj novih.
Zgodba filma Pr’Hostar 2 je še precej skrita
O sami zgodbi naslednjega filma ne vemo veliko, lahko pa marsikaj sklepamo po koncu prvega. Ta se je končal tako, da so zaposleni v boju za svoje službe uspešno združili moči in pregnali tako novega kupca kot tudi stiskaškega direktorja. Kaj pa pravi opis nadaljevanja?
Kar nekaj piva in žganice je preteklo, odkar smo se nazadnje družili s svojeglavim osebjem hotela Pr'Hostar. Tedaj so zaposleni v boju za svoje službe uspešno združili moči in pregnali tako novega kupca kot tudi stiskaškega direktorja. Kaj se je zgodilo zatem? Jim je gorenjski biser uspelo spremeniti v cvetoči posel ali pa so jih prav po slovensko napadle notranje razprtije?
Na prašanje glede tega, kaj se bo zgodilo v filmu, bo odgovorjeno kmalu. Pr’Hostar 2 v kino prihaja jeseni 2022.
Vlada Republike Slovenije je na petkovi dopisni seji odločila, da se bo za preminulega Radka Poliča organizira pogreb z vojaškimi častmi. Pogreb enega največjih slovenskih igralcev bo tako organiziran v skladu s Pravili službe v Slovenski vojski. Gre za veliko čast, ki si jo Radko Polič vsekakor zasluži.
Radko Polič je bil velikan slovenskega igralstva
Radko Polič je bil rojen med drugo svetovno vojno v Črnomlju. Iz dramske igre in umetniške besede je diplomiral leta 1965 na AGRFT. V svojem ustvarjalnem opusu, ki ga je prekinila sredi ustvarjanja smrt, je ustvaril čez sto gledaliških, prek petdeset filmskih in več deset radijskih vlog. Radko Polič – Rac je pustil neizbrisen pečat v gledališču na Slovenskem. Seznam njegovih vlog, po katerih bo ostal v spominu občinstvu in poslušalstvu, je zares dolg in neprecenljiv. Rac je bil tudi eden najbolj cenjenih filmskih igralcev tako v Sloveniji kot v državah bivše Jugoslavije. Bil je dolgoletni član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana in eden izmed stebrov slovenske dramske umetnosti. Njegova življenjska in ustvarjalna pot se je vila med rodnim Črnomljem, Ljubljano, Beogradom in Berlinom.
Ko je leta 2002 prejel Borštnikov prstan, ki je najbolj prestižna slovenska nagrada za igralske dosežke, so zapisali, da je Radko Polič med slovenskimi igralci najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja z dramsko osebo, ki jo predstavlja. Racova posebnost je, da se igri predaja scela, z vsem svojim bitjem, njegova igra je nedeljiva od njegove osebnosti.
V skoraj štirih desetletjih trajajoči igralski karieri je Radko Polič oblikoval blizu sto gledaliških in petdeset filmskih vlog. Večino dramskih vlog je ustvaril v slovenskem gledališču od Trsta in Nove Gorice preko vseh profesionalnih odrov Ljubljane do Celja in Maribora. Na odrih in na gledaliških festivalih nekdanje Jugoslavije je bil vselej iskan in cenjen igralec.
Radko Polič je spisal prečudovito kariero
S prvim velikim priznanjem strokovne kritike in občinstva ga je leta 1970 nagradilo Borštnikovo srečanje, sledila je nagrada Prešernovega sklada (1972), nato so se kar vrstile nagrade za filmske vloge ter nove Borštnikove nagrade (1979, 1981, 1988, 1991). Nagrajen je z dvema Sterijevima nagradama za igralsko stvaritev (1979 in 1982), sarajevski festival MES je njegovo igro ovenčal z Zlatim lovorjevim vencem (1987). Prejel je Župančičevo nagrado (1991) in nagrado za najboljšo uprizoritev na Festivalu monodrame na Ptuju (2001).
Leta 2007 je Radko Polič – Rac za svoje izjemne igralske dosežke prejel tudi Prešernovo nagrado, najvišjo nagrado Republike Slovenije za umetniške dosežke. Radko Polič – Rac je pustil značilen pečat v slovenskem gledališču s svojimi številnimi vrhunskimi upodobitvami, od Baltasarja v Hiengovem Osvajalcu do Jermana v Cankarjevih Hlapcih, od Sofoklejevega Ojdipa do Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf. Rac je s svojim življenjem in ustvarjanjem sinonim za slovensko gledališče in film. Je nesporni prvak med prvaki, ki mu prvaštvo priznavata tako strokovna kot najširša javnost.
Smrt Radka Poliča je ustavila Slovenijo
V 81. letu je svojo življenjsko pot zaključil velikan slovenskega gledališča in ekrana Radko Polič. 15. september bo zapisan v slovensko zgodovino, saj je svet takrat zapustil eden največjih in najbolj pomembnih igralcev države in okolice.
Beletrina v živo: Radko Polič in Petra Pogorevc: RAC
Prebivalci južnega Sydneyja v Avstraliji se že dlje časa borijo za smeti – ljudje jih želijo odmetavati, kakaduji pa jih želijo jesti. Zgodba je zares tako preprosta, da jo strnimo v eno poved, bolj pa je zanimivo, kako se ljudje »borijo«, da smeti zares ostanejo v zabojnikih.
Kakaduji in človek s fascinatno bitko
O početju kakadujev in odgovoru ljudi na njihovo početje je bila opravljena tudi raziskava, ki jo je vodila Barbara Klump z Inštituta Maxa Plancka za vedenje živali. Preučevala je vedenje papig in ob tem opazovala še odziv ljudi njihove tehnike.
Kakaduji izvirajo iz Avstralije in Indonezijskih otokov. Prepoznavni so čopku na vrhu glave. Odrasle ptice dosežejo tudi do 50 centimetrov višine. Štejejo med najdlje živeče vrste papig na svetu. V ujetništvu lahko živijo tudi do 75 let.
Klumpova pravi, da je glavna motivacija kakadujev zavržena hrana, še posebej kruh. Ptice običajno odprejo zabojnike s kljunom, nato pa se zavihtijo na majhen rob in obrnejo pokrov. Ko je zabojnik odprt, pridejo vsi kakaduji iz okolice. Za seboj seveda ne pospravijo ter zabojnike pustijo odprte.
Ob podrobnejšem opazovanju je raziskovalka ugotovila, da se kakaduji tega vedenja učijo od drugih. Ne le to, vsaka jata kakadujev ima svoje tehnike odpiranja zabojnikov za smeti, ki se na širšem geografskem območju med seboj razlikujejo.
Odgovor prebivalcev
Prebivalci morajo biti v »boju« s kakaduji zelo izvirni. Pokrovov zabojnikov ne morajo premočno pričvrstiti, saj bi to onemogočalo delo smetarskim službam. Raziskovalci so opazovali soseske v Sydneyju in ugotovili, da ljudje na pokrove zabojnikov v nameščajo opeke in kamenje, vežejo plastenke z vodo ali blokirajo tečaje. Taktike morajo včasih tudi spremeniti, saj kakaduji sčasoma ugotovijo nov način odpiranja. Na območjih, kjer se soočajo s takimi problemi, je možno kupiti celo ključavnice za zabojnike za smeti.
Klumpova pravi, da si ne upa trditi, kdo bo v tekmi za nadzor nad zabojniki zmagal. Doda, da se obnašanje kakadujev od sezone do sezone spreminja, spreminjajo pa se tudi izvirni načini, s katerimi prebivalci skušajo zaščititi svoje smeti.
