Petnajstega novembra smo prekoračili prag osmih milijard ljudi na tem planetu. Čeprav je točno število trenutne populacije sveta v določenem trenutku nemogoče izračunati, saj se zaradi rojstev in smrti konstantno spreminja, je Organizacija združenih narodov zabeležila pomembni marker na zadnji torek. Za simbolnega osmega milijardnega dojenčka so določili deklico Vinice Mabansag, ki se je rodila v Manili ob pol dveh zjutraj. Njene fotografije so kmalu zaokrožile po spletu in postale viralne.
Kako smo prišli do sem?
Od pojavitve Homo Sapiensa je poteklo približno 300 000 let, da je svet premogel prvo milijardo prebivalcev. To se je zgodilo okrog leta 1804, ko je bil izumljen morfij, Beethoven je prvič igral svojo Tretjo simfonijo, Haiti pa se je osamosvojil od Francije. Minilo je zgolj 207 let, da smo dosegli 7 milijard leta 2011. Nato zgolj 11 let, da smo letos dosegli že osmo milijardo. OZN napoveduje, da bomo naslednji dve izpolnili že ob koncu tega stoletja.
Tako visoka rast prebivalcev je bila možna predvsem zaradi dviga življenjskega standarda in osnovnih bivanjskih razmer po svetu v primerjavi s preteklimi zgodovinskimi obdobji. Daljša se življenjska doba ljudi, zdravstvena oskrba je bolj dostopna. Zaradi uvajanja higienskih ukrepov in infrastrukture je z dostopnostjo čiste vode manj bolezni. Uporaba namakalnih sistemov in gnojil v kmetijstvu je omogočila izboljšano prehrano in povečala njeno dostopnost.
Po drugi strani nazadujemo in nam grozi, da bomo ravno te dragocenosti začeli izgubljati. Zaradi prekomernega ribolova in onesnaževanja voda izginja biodiverziteta oceanov, mnoge živalske vrste pa so ogrožene. Uničuje se tudi habitat divjih živali v gozdovih in pragozdovih zaradi redčenja gozda in masovnega sekanja.
To ni razlog za praznovanje
Rekordno število prebivalcev Zemlje vsekakor ni razlog za slavo. Ravno nasprotno; povzročati nam mora veliko skrb. Bolj kot prej se nam namreč rišejo pred očmi pereči globalni problemi, ki jih ne moremo rešiti čez noč. Glavni od njih so seveda podnebne spremembe.
»Mislim, da točni vplivi [tega rekorda] na bodoče človeško življenje še niso jasni. Do sedaj je bila splošna izkušnja, da je bil svet uspešen v prilagajanju in iskanju rešitev za naše probleme. Mislim, da moramo biti kar optimistični. Toda podnebne spremembe predstavljajo veliko grožnjo. Golo vzdrževanje statusa quo in brezdelje ni več opcija. Če nam je všeč ali ne, podnebne spremembe se bodo dogajale in situacija se ne bo izboljšala sama od sebe. Tu je potreba po trenutnih in prihodnjih intervencijah,« je povedal Patrick Gerland, OZN (Oddelek za ekonomske in socialne zadeve)
»Krive so države tretjega sveta«
Najlažje je kazati s prstom na države v razvoju in kričati, da je »njih preveč«. Država, ki je zadnjih sto let prednjačila z največjim številom prebivalcev, Kitajska, je bila za to deležna sovražnosti in obtožb. Rodil se je tudi rasističen strah pred tako imenovano rumeno grožnjo, saj so ljudje razvili teorijo, da se bo kitajska populacija tako zvečala in razširila po zemeljski krogli, da bo dominirala svet. Te izjave danes izpadejo še toliko bolj neumne, ko bo omenjena država prvo mesto predala Indiji.
Na Kitajskem v resnici rodnost pada že vrsto let. Leta 1970 se je prepolovila, še pred uvedbo zakona o enem otroku leta 1980. Zvišala se je starost nosečnic, dvignila stopnja izobrazbe, ženske pa se odločajo za manjše število otrok. Na to je občutno vplival tudi COVID, saj je bilo leta 2020 rojenih kar 45 % manj otrok kot 2015. Danes ima Kitajska nižjo rodnost od ZDA.
Popolnoma drugače je v Nigeriji, kjer je rodnost kar 20-krat višja. Srednja starost prebivalcev je pičlih sedemnajst let zaradi visoke smrtnosti. V državi, ki ima 216 milijonov ljudi, ena tretjina nje živi v ekstremni revščini. Še vedno se to ne primerja z Indijo, čeprav je slednja kar 6-krat večja. Nigerijska populacija naj bi se po mnenju strokovnjakov kar 4-krat povečala do konca stoletja, medtem ko se japonska krči z dolgo življenjsko dobo in nizko smrtnostjo.
Najvišjo rast prebivalstva v zadnjih desetih letih beležijo statistike v srednji Afriki, ki ji sledijo vzhodna in zahodna Afrika ter Melanezija. Nižjo rast imajo zahodna in centralna Azija ter srednja Amerika. V primerjavi z njimi ima vzhodna Azija občutno manjšo rast; manjšo od Avstralije ter severne in južne Amerike.
Kaj nas še čaka?
OZN napoveduje 11 milijard konec stoletja, čeprav se mnogi strokovnjaki strinjajo, da bo prebivalstvo najbrž naraščalo, potem pa zopet padlo na približno 9 milijard. Populacije določenih držav naj bi se celo prepolovile; na primer španska in bolgarska.
Zaradi klimatskih sprememb lahko pričakujemo visoke vročinske valove, ki bodo določene kraje spremenili v nenaseljive. Nevihte in ostale naravne katastrofe bodo uničevale čedalje več hrane in domov. Treba je tudi začeti razmišljati, kaj se bo zgodilo z obalnimi mesti, ko se bo dvignila morska gladina.
Lahko pričakujemo še več migracij, a mislijo, da ne v globalnih razsežnostih (kljub vojnam kot je ukrajinska). Pomembno pa je poudariti, da države, ki so končno obvladale svojo demografsko rast, nočejo sprejemati migrantov.
Edina rešitev, ki jo vidijo je mednarodno sodelovanje in aktivno reševanje težav na globalni ravni. Na individualni pa izobraževanje deklic in žensk v državah z visoko rodnostjo in smrtnostjo.
