Vsako poletje je bolj vroče in kot da to še ne bi bilo dovolj, se vsako sezono srečujemo z več nočnimi obiskovalci. Ko se snidemo s prijatelji, ko pridemo z morja, primerjamo, kdo je dobil več ljubezenskih ugrizov. Čez dan pa se na kavi na skrivaj pod mizo vročično praskamo in skušamo pozabiti na žgočo srbečico in rdeče pike. Seveda, govorimo o naših najljubših, komarjih. Marsikdo se je že vprašal; zakaj komarji sploh obstajajo? So nadležni, nam pijejo kri in prenašajo bolezni. Se jih ne bi mogli kar znebiti in si polepšati vroče mesece? Odgovor žal ni tako preprost.
Kakšen je doprinos komarjev našemu svetu?
Čeprav zlahka vidimo zgolj negativne stvari o komarjih, imajo pomembno vlogo v globalnem ekosistemu. So namreč pomemben sestavni del v prehranjevalni verigi, še posebno za ribe, želve in vodne insekte, ki uživajo ličinke komarjev. Z odraslimi se hranijo ptice, pajki, netopirji in žabe. Nekatere vrste komarjev so izjemnega pomena tudi zaradi opraševanja s srkanjem nektarja. Ličinke komarjev se hranijo z mikroskopsko organsko snovjo v vodi ter jo s tem reciklirajo in čistijo.
Po drugi strani nas v obraz gleda precej moteče dejstvo, da so komarji veliki prenašalci smrtonosnih bolezni. To je posebno problematično v državah s slabim dostopom do zdravstvene oskrbe in zdravil ter peha mnoge ljudi naravnost v smrt. Načeloma komar v območju, kjer bolezen še ne obstaja, ni nevaren. Težava se porodi, ko v to območje vstopijo okužene osebe ali živali in se komarji hranijo na njih. Ko si po tem izberejo novo žrtev, virus prenesejo na preostanek zdrave populacije. Kljub temu izmed več kot 3500 vrst, zgolj 400 prenaša nalezljive bolezni kot so malarija, mrzlica denga ali kostolomna mrzlica, rumena mrzlica in encefalitis.
Poleg tega se zaradi sušnih obdobij povečuje število komarjev, saj v mirnih postanih vodah, ki nastanejo zaradi izsušitve potokov, nastanejo popolne razmere za polaganje jajčec in razvoj ličink. V rojih se zbirajo tudi na določenih območjih, kjer je njihova sezona zaradi podnebnih specifik krajša, in krvoločno tekmujejo za drobce krvi sesalcev. Na Arktiki, na primer, to povzroča pregon severnega jelena, ki si je primoran poiskati hrano drugje in s tem tudi on spreminja ekosistem arktične tundre.
Jih lahko iztrebimo?
Komarji kot živalska vrsta obstajajo že od 100 do 200 milijonov let. Nekateri primerki so se celo ohranili v jantarju in pričajo o svoji bogati zgodovini. So precej odporna vrsta, ki je kljubovala mnogim človeškim in okoljskim spremembam skozi čas. Če jih torej nič ne ogroža dovolj, da bi izumrli v naravnem procesu evolucije – zakaj jih ne iztrebimo kar mi?
Strokovna mnenja o načrtnem odstranjevanju komarjev so deljena. Nekateri menijo, da njihovo izumrtje ne bi imelo hujših posledic. Živali, ki se prehranjujejo z njimi, bi se pač prilagodile in si poiskale nov vir hrane.
Drugi opozarjajo na specifične živalske vrste, kot je gambuzija (riba), ki se hranijo zgolj z ličinkami komarjev in bi zaradi njihovega izumrtja izumrle tudi same. Poleg tega pravijo, da moramo bolj pozorno opazovati naš ekosistem in se zavedati, da lahko že najmanjša sprememba na dolgi rok prinese velike posledice.
Z mislijo na prihodnost, tretji poudarjajo, da bi lahko od komarjev v bodoče imeli neko korist, za katero še ne vemo. Morda imajo neko kemično snov, ki bi bila nujno potrebna v nekem trenutku, a bi imeli na vesti že celo vrsto komarskih trupel.
Tu je potem še seveda etična dilema. Se lahko igramo boga in se preprosto odločimo, da bomo izbrisali celotno živalsko vrsto s tega planeta. Kaj nam daje to avtoriteto oziroma kako upravičimo ta poboj?
Utilitaristi pa se sprašujejo, kakšne posledice bi imelo reševanje živeljenj pred prenosljivimi boleznimi v regijah, ki se že tako ali tako spopadajo s težavo prenaseljenosti, prevelike populacije in lakote.
Zakaj ni preproste rešitve
Težava ni zgolj v polemiki, ali je komarje sploh možno iztrebiti, temveč tudi v tem, kako bi to varno naredili. Čeprav se znanstveniki že dalj časa trudijo in razvijajo različne tehnologije za iztrebitev, jim še vedno ni uspelo poiskati varne rešitve. Če bi se jih lotili z insekticidi, moramo upoštevati, da obstajajo živalske vrste (dvokrilci, golubaška mušica), ki so enako ali še bolj občutljive nanje kot komarji. Z uporabo strupov bi torej naredili več škode kot koristi in ogrozili še obstoj drugih živali. Mednje sodijo na primer nekateri členonožci. Če bi pobili še komarjem podobne organizme – ostale živali, ki se z njimi hranijo, ne bi mogle poiskati podobne alternative.
»Če bi ubili vse komarje, ekosistem najbrž ne bi trpel, razen če ne bi strupi, ki bi jih uporabili na njih, pobili tudi druge organizme, ki so potrebni za ohranjanje ravnovesja v deževnih gozdovih.«
John Carlson, Tulane University
Neko podjetje je razvilo komarja, ki ne preživi, razen če dobi antibiotik tetraciklin. V laboratoriju so razmnožili samce komarje in jih nato spustili v divjino, kjer so živeli dovolj dolgo, da so se lahko normalno parili z navadnimi samicami. Njihov zarodek je umrl, saj ni prejel antibiotika in s tem se je uspešno zniževala nova populacija. Kljub temu v parjenju niso bili tako uspešni kot navadni samci in zato je naslednja generacija bila normalna in uspešno preživela v dovolj velikem številu. Ta metoda je do ekosistema prijaznejša, saj vpliva zgolj na komarje, a zaenkrat prešibka.
»Romantična ideja, da ima vsako bitje svoje mesto v naravi, morda ni dovolj, da bi zagovarjala komarjev primer. V bistvu so omejitve v ubijalskih metodah, ne pa omejitve našega namena, tisto, kar dela svet brez komarjev dokaj nepredstavljiv.«
Janet Fang
