ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Znanstveniki so identificirali molekulo, ki je pri covidnih bolnikih prijetne arome spremenila v neprijeten smrad. Izguba vonja je pogost simptom okužbe s covid-19. Nekateri pa vonja niso izgubili, ampak so doživeli motnje pri zaznavanju vonjav. Znanstveniki so razkrili molekulo z močnim vonjem, ki je najverjetneje sprožila občutek gnusa pri ljudeh s tem simptomom. Gre za 2-furanmetanetiol, ki ga med drugim najdemo v kavi. Ljudje so vonj molekule običajno opisali kot vonj po kavi ali pokovki. Posameznikom z motenim vonjem zaradi covida pa se je vonj molekule zdel nagnusen in odbijajoč.

S pomočjo ankete do odgovorov glede vonja

Izsledki ankete so tudi pokazali, da je 47 odstotkov ljudi, ki so med prebolevanjem covida izgubili vonj, kasneje trpelo za spremenjenim vonjem. Najpogostejši sprožilci za spremembo vonja so bili kava, čokolada, meso, čebula in zobna pasta. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali je za spremembo vonja kriva določena spojina, ki se nahaja v vseh teh živilih. Iz arome kave so zato izolirali posamezne spojine in jih testirali na zdravih osebah ter posameznikih, ki so imeli zaradi covida spremenjen vonj. Izmed približno stotih spojin, prisotnih v aromi kave, so udeleženci pogosto izbrali 15 spojin. Najpogosteje je bil izbran 2-furanmetanetiol, ki je imel neprijeten vonj 20 izmed 29 udeležencev.

S tem so znanstveniki potrdili, da gnus ni le izmišljen, temveč je povezan s spojinami v hrani. Centralni živčni sistem je zagotovo povezan tudi z interpretiranjem signalov, ki jih prejme preko nosu. V nosu najdemo več kot 400 različnih receptorjev za vonj, ki zaznavajo različne arome. Že nizke koncentracije spojine 2-furanmetanetiol sprožijo signal v teh receptorjih. Posledično je spojina ena izmed prvih, ki jih po izgubi vonja lahko zaznamo. Možgani napačno kategorizirajo vonj, a zaenkrat še ni znano kako in zakaj. Zaenkrat znanstveniki vejo le, da je spremenjen vonj povezan z živci in njihovimi receptorji, saj na ta način zaznavamo posamezne molekule.

Raziskovalci, ki preučujejo človeške ostanke iz Pompejev, so iz kosti moškega in ženske, ki sta bila pokopana, ko je rimsko mesto zajel vulkanski pepel, izluščili genetske skrivnosti. Ta prvi pompeijski človeški genom je skoraj popoln niz genskih navodil žrtev, ki so zakodirana v DNK, pridobljenem iz njunih kosti. Starodavna DNK se je ohranila v telesih, ki so bila zaprta v pepel, ki ga je utrdil čas. Ugotovitve so objavljene v reviji Scientific Reports.

Osebi sta jedli kosilo in nista bežali

Obe osebi sta bili prvič odkriti leta 1933 v hiši, ki so jo arheologi v Pompejih poimenovali Casa del Fabbro ali Obrtnikova hiša. Bila sta sključena v kotu jedilnice, skoraj tako, kot da sta jedla kosilo, ko je prišlo do izbruha – 24. avgusta 79 našega štetja. Ena od nedavnih študij je pokazala, da bi lahko ogromen oblak pepela, ki je nastal ob izbruhu Vezuva, postal smrtonosen za prebivalce mesta v manj kot 20 minutah.

Po besedah antropologinje Dr. Serene Vive z Univerze v Salentu dve žrtvi, ki so ju raziskovalci preučevali, nista poskušali pobegniti. »Iz položaja [njunih teles] je razvidno, da nista bežala,« je dr. Viva povedala v oddaji Inside Science na radiu BBC 4. »Odgovor na vprašanje, zakaj niso bežali, bi se lahko skrival v njihovem zdravstvenem stanju.«

Nova študija njihovih kosti je zdaj razkrila ključne podatke. »Šlo je za ohranitev okostij,« je pojasnil profesor Gabriele Scorrano iz centra Lundbeck GeoGenetics v Københavnu, ki je vodil študijo. »To je bila prva stvar, ki smo si jo ogledali, in videti je bilo obetavno, zato smo se odločili, da poskusimo (z ekstrakcijo DNK).«

Moški naj bi imel tuberkulozo

Tako izjemna ohranjenost kot najnovejša laboratorijska tehnologija sta znanstvenikom omogočili, da so iz »res majhne količine kostnega prahu«, kot je pojasnil profesor Scorrano, pridobili veliko informacij. »Novi stroji za sekvenciranje lahko [preberejo] več celih genomov hkrati,« je dejal.

Genetska študija je pokazala, da je moško okostje vsebovalo DNK bakterij, ki povzročajo tuberkulozo, kar kaže na to, da je morda imel bolezen že pred smrtjo. Fragment kosti na dnu lobanje pa je vseboval dovolj nedotaknjene DNK, da je bilo mogoče ugotoviti njegov celoten genski zapis. To je pokazalo, da si je delil genetske markerje – ali prepoznavne referenčne točke v svojem genetskem zapisu – z drugimi posamezniki, ki so živeli v Italiji v času rimskega cesarstva. Imel pa je tudi skupino genov, ki so bili značilni za prebivalce otoka Sardinije, kar kaže na to, da je bila v tistem času na Apeninskem polotoku velika genetska raznolikost.

Profesor Scorrano je dejal, da bo treba v bioloških študijah Pompejev pridobiti še veliko novih informacij, tudi na podlagi starodavne okoljske DNK, ki bi lahko razkrila več o biotski raznovrstnosti v tistem času. »Pompeji so kot rimski otok,« je dodal. »Imamo sliko nekega dne leta 79 našega štetja.«

Dr. Vive je dodala, da je vsako človeško telo v Pompejih zaklad. »Ti ljudje so neme priče enega najbolj znanih zgodovinskih dogodkov na svetu,« je dejala. »Delo z njimi je zelo čustveno in zame velik privilegij.«