Naš planet je velik in hkrati majhen. Bolj kot kadarkoli prej je namreč danes mogoče obiskati kraje na drugem koncu sveta v le nekaj urah. Popotništvo je zato postalo priljubljen hobi, za marsikoga pa tudi način življenja. Med slednje spada tudi slovenska popotnica in blogerka Alja Skrt, ki s svojim partnerjem Miho živi pravo avanturistično življenje. Svoj čas najraje preživljata na prostem v naravi in v šotoru pod drevesnimi krošnjami. Sta strastna pohodnika in kolesarja, ki vsak trenutek izkoristita za oddih na svežem zraku in raziskovanje neznanega. Z začetkom pomladi pa sta se lotila prav posebnega podviga. Odločila sta se raziskati Evropo brez časovnih omejitev. Omislila sta si kombi, spakirala nahrbtnike in odšla … za koliko časa še ne veste, sta pa prepričana, da ju čaka obilo nepozabnih dogodivščin.
Alja, nam lahko za začetek malo opišeš, kako si se navdušila nad avanturističnim oziroma popotniškim življenjskim stilom?
Raziskovanje in odkrivanje novih krajev ter vračanje na ljube kotičke me spremlja že od malega. Skozi odraščanje pa se je strast samo stopnjevala in ljubezen do popotovanj je iz dneva v dan močnejša. V otroštvu in mladosti sem potovala s starši, od študentskih let dalje pa sem vse svoje prihranke namenjala za izlete in potovanja. Doživetja so namreč zame največji zaklad, me osrečujejo, širijo obzorja, novi kraji me navdihujejo in izpopolnjujejo. Osvajanje novih vrhov, kolesarjenje po še neobiskanih cestah, sprehajanje skozi odmaknjene vasice, izgubljanje v mogočnih mestih, lovljenje sončnih zahodov na klifih, spanje pod zvezdami … so reči, ki mi dajejo občutek svobode, hvaležnosti in zadovoljstva.
Si že v otroštvu veliko potovala?
Že od malih nog smo z družino veliko potovali. Pogosti so bili vikend izleti in tedenske počitnice, večkrat pa smo se odpravili tudi na enomesečna popotovanja. Najraje se spominjam poletja v Skandinaviji, ko smo se z avtom od doma odpravili na najsevernejšo točko Evrope, na Nordkapp, vmes pa lovili slikovite razglede na fjorde, se ustavili pri Božičku v Rovaniemiju, spali v lesenih brunaricah v neokrnjeni švedski naravi, se sprehajali po klifih na Danskem … Neizmerno sem hvaležna, da sta mi mami in oči že v otroštvu odprla to okno v svet in me spodbujala ter podpirala pri vsakem popotovanju izven domačih meja. Se mi zdi, da je to ena izmed lepših popotnic v življenju!
Nam lahko zaupaš, katere kraje si že vse obiskala, ali jih je morda že preveč?
Mislim, da v Evropi na prste ene roke lahko preštejem države, ki jih še nisem obiskala, svet pa še čaka name! Poleg Amerike in Kanade, sem obiskala še nekaj afriških držav – Maroko, Egipt, Zimbabve, Namibijo in Bocvano – poleg tega pa še Združene arabske emirate in Qatar na Bližnjem vzhodu.
Katera popotovanja pa so se ti najbolj vtisnila v spomin oziroma te najbolj navdušila?
Težko izberem par potovanj, ker me na prav vsa vežejo prekrasni spomini, a če že moram, bi izpostavila ZDA, Islandijo in Maroko. V Ameriki sva s fantom odšla na zares epski roadtrip po zahodni obali in notranjosti ter obiskala nekaj izmed najlepših nacionalnih in state parkov. Yosemite, Zion, Bryce, Antelope Canyon, Monument Valley, Valley of Fire, Grand Canyon … Ni besed, ki bi opisale razsežnosti tamkajšnjih naravnih znamenitosti, poleg tega pa me je očaralo tudi vzdušje med ljudmi, ki sva jih srečevala ter malenkosti v povsem vsakdanjih stvareh. Islandija me je prav tako prevzela z raznovrstnostjo in pestrostjo naravnih bogastev, s kontrasti, ki jih srečuješ na vsakem koraku, z mogočnostjo in nadnaravnimi lepotami, pa tudi izjemno arhitekturo in urejenostjo okolja. S svojo barvitostjo pa me je očaral tudi Maroko, ki sva ga z Miho prevozila po dolgem in po čez. Od morja, do gora, preko puščav in zelenih oaz, do glasnih in natrpanih mest. Ah, pa naj dodam še Kanarske otoke. Tja bi se vračala vsako jesen. Čisto vsak izmed njih je biser in težko izberem kateri je moj najljubši. Njihova narava, klima, vzdušje. Perfekcija!
Kako z Miho izbirata svoje popotovanja? Imata bucket list ali gre bolj za spontane odločitve?
Težko bi rekla, da imava nek bucket list, ker je v resnici cel svet najin bucket list (smeh). Pri izbiri destinacije se običajno najprej zaljubiva v njene naravne znamenitosti potem pa začneva brskati za pohodniške in kolesarske poti.
Si tudi strastna fotografinja, tvoje čudovite fotografije lahko občudujemo tako na blogu kot tvojih profilih na družbenih omrežjih … Si fotografski samouk? Je bila najprej tvoja strast fotografija ali popotništvo?
Fotografija me spremlja že od malih nog, zanjo me je navdušil oči. Spomnim se, kako sem prvi fotoaparat na film dobila v tretjem razredu. Bil je moder, z dvema rumenima kukaloma. Prvič sem ga na teren odnesla na šolski izlet v Postojnsko jamo. In uganite kaj? Porabila sem vseh 24 posnetkov in prav vsi so bili povsem črni!
Rekla bi, da gresta strast za fotografijo in popotništvo pri meni z roko v roki. Na vseh družinskih izletih sta naju z očijem, mami in sestrica vedno čakali. Sprva sta še malo stokali, potem pa sta se navadili in šli svoj tempo. Svoj prvi digitalni fotoaparat sem nato dobila v prvem letniku gimnazije, takrat pa sem pričela tudi s pisanjem bloga in objavljanjem fotografij. V tistem času nas še ni bilo veliko, a blog je zame predstavljal eno nepopisano platno, okno v svet. Da sem svoje navdušenje nad vsem kar me obdaja končno lahko delila z drugimi.
Sicer pa sem tudi na tem področju samouk. Kot pri vseh ostalih stvareh, se tudi pri fotografiji najraje učim skozi izkušnje. In prav res rada pobrskam po arhivu in si ogledam svoje začetke (smeh).
So ti bližje mestne dogodivščine ali raziskovanje narave?
Vsekakor raziskovanje narave.
Kaj so tiste osnovne stvari brez katerih nikoli ne greš na popotovanje? Kaj je obvezno v tvojem nahrbtniku?
Odvisno od potovanja, a kjerkoli in kadarkoli že: steklenička z vodo, rezervna baterija, kaj toplega za obleči in obvezen priboljšek. Ker rada raziskujeva in veliko prehodiva peš oziroma prekolesariva tudi ne moreva vedno vlačiti s sabo težkih potovalk. Zato imam najraje na ramah prostoren nahrbtnik, kot je Ulvö 23, ki ima poseben obložen predal za prenosni računalnik. Ta ja namreč vedno z mano, saj si vedno beležim stvari, bodisi v besedi bodisi v sliki, za svoj blog. Za življenje na poti pa je pomemben še kakšen prenosni ‘štedilnik’. Naju na primer vedno spremlja Primusov kuhalnik Lite Plus Stove System, saj je zelo kompakten in do zdaj naju še nikoli ni pustil lačnih (smeh).
Kako najraje potuješ? Z avtom, letalom, vlakom, kolesom?
Vsako ‘prevozno sredstvo’ ima svoj čar. Pa vendar bi rekla, da svet najraje raziskujem z lastnimi nogami. Na pohodih ali na kolesu. Ker ima svoj čar, bolj intenzivno doživljaš okolico, čas teče počasneje, izbiraš trenutke, ko se lahko ustaviš, veter v laseh te polni z občutkom svobode, hkrati pa niso samo razgledi tisti, ki prinašajo zadovoljstvo, pač pa tudi to, da narediš nekaj dobrega zase.
Za popotniško življenje mora biti človek tudi precej iznajdljiv. Kako se z Miho pripravita na svoje poti? Kakšna ‘znanja’ in ‘veščine’ so potrebne?
Pripraviva se po najboljših močeh in poizkušava predvideti čim več scenarijev. Vseeno pa je veliko tudi spontanosti in dejstvo je, da na vse pač ne moreš biti pripravljen. Lahko poskrbiš, da skleneš zavarovanje, narediš kopije dokumentov, rezerviraš prenočišča in prevoze, spakiraš vse potrebne stvari in pot čim bolj splaniraš. A naju kljub vsemu skoraj vedno doleti kaj nepričakovanega! Pa še dobro da naju, saj so to ponavadi najboljše zgodbe (smeh). Sicer pa se največ naučiš z izkušnjami in tudi če pogledam najine začetke, se vidi, da sva prilezla že kar daleč.
Zdaj marca sta z Miho odrinila na eno prav posebno dolgo turo. Katere kraje bosta vse obiskala?
Res je! Najina pot je začrtana le v smislu vrstnega reda držav in dejstva, da ostajava v Evropi. Podrobnejših planov pa nimava. Običajno sva vedno do potankosti planirala najina potovanja, tokrat pa sva rekla, da greva na pot brez cilja, ker bo pot sama najin cilj. Da odkrivava skrite kotičke, za katere sicer sploh ne bi vedela, da obstajajo, da nisva omejena s časom in se lahko na krajih, ki naju bodo očarali, zadrživa kolikor dolgo pač želiva. Edini strah, ki ga imam je ta, da bova namesto 12 držav odkljukala le tri oziroma da nama bo že na zahodu tako všeč, da ne bova prišla do severa.
Kako dolgo bosta na poti, kdaj se vračata?
Odločila sva se, da si vzameva čas in potujeva brez časovnih omejitev. Morda bova na poti do jeseni, morda podaljšava čez zimo, mogoče pa se vrneva prihodnje leto.
Kako sta se odločila za takšen podvig in še mogoče bolj pomembno, kako sta se pripravila?
Oba sva si tega želela že zares dolgo. Jaz odkar pomnim. Z Miho že nekaj let potujeva na način, da spiva v prtljažniku, na podrtih sedežih, na divjem, v naravi. Večino časa ob nebeških razgledih, vsake toliko pa tudi na kakšnem parkirnem prostoru, če že tako nanese. Ta način potovanja nama je res blizu. Da se zbudiš, si na izhodišču kolesarske ali peš poti in samo greš. Skuhaš kavo, pripraviš malico potem pa cel dan preživiš v naravi. Se ne obremenjuješ s pospravljanjem, ker si pač omejen na avto in zvečer zaspiš z obilo novih spominov.
Zadnji dve leti se nama je zdelo, da toliko zamujava, kot da nama nekdo krade čas. In sva prišla do točke, ko sva si rekla, da to pač morava naredit, sicer bova obžalovala najbrž celo življenje.
In sva, tako kot je v najini naravi, precej otročje in na horuk kupila kombi. Drugi po vrsti, ki sva ga šla gledat. Najin kombi je bil včasih pekarna, potem pa ga je že prejšnji lastnik osnovno predelal. Midva pa sva opravila še par manjših mizarskih del, celo notranjost pobarvala na belo in dodala en kup okraskov.
Priprave so tekle slaba dva meseca. Veliko je bilo papirologije vezane na kombi in na samo potovanje, veliko raziskovanja in razmišljanja, skakanja naokoli in urejanja raznoraznih reči. Veliko sva postorila sama, nekaj stvari pa sva prepustila tudi strokovnjakom (predvsem tehničnih, vezanih na vozilo). Načrtovala sva predvsem z mislimi na najin nov življenjski slog, kaj vse bova potrebovala, da nama bo čim bolj udobno na poti, da se, ko enkrat ‘odrineva’ lahko v čim večji meri prepustiva samemu popotovanju.
Nam lahko poveš, kaj vse sta spakirala za s sabo? Oziroma, kaj mora imeti človek, ko gre na pot za toliko časa?
Pakiranje za tako potovanje, ki se razteza čez več letnih časov je vsekakor svojevrsten izziv. Pri oblačilih sva pozorna na to, da so le ta čim lažja in vsestranska ter primerna za plastenje. Garderobo sva skrčila na minimum in sestavila po principu ‘čebulnega oblačenja’. Moram reči, da sama zelo rada nosim pajkice, zelo pri srcu so mi na primer, Abiskove Trekking Tights, ker so vzdržljive in primerne za vse vremenske razmere. Kot zanimivost naj omenim, da bova ‘ta tople’ kose, kot so puhovke, kape in podobno, shranjevala kar v preoblekah za blazine in jih uporabljala namesto ‘povštrov’. Imava pa seveda tudi topli spalni vreči, noči znajo biti na prostem včasih kar hladne, tudi poleti, odvisno seveda kje se nahajaš. Naju z Miho ponoči greje Singi Two Seasons, ki v spakirani obliki zasede tudi zelo malo prostora. Poleg oblačil je seveda pomemben izbor čevljev – da so primerni za načrtovane terene in vodoodporni ter seveda dovolj udobni za večurne pohode. Sama imam zato vedno spakirane svoje Hanwag Tatra II Lady GTX, ki so ne le izjemno vzdržljivi, ampak tudi udobni. Obvezna pa je tudi prva pomoč, domača lekarna, orodje, kuhinjski pripomočki in železna rezerva v obliki konzerv in žitaric ter seveda kakšna razvedrila, kot so knjige, karte in družabne igre.
Takšno potovanje je najbrž tudi finančni zalogaj … Kako optimizirata stroške in kako dolgo sta po domače povedano ‘šparala’?
Tudi sicer živiva precej skromno, saj so vikend izleti in potovanja od nekdaj najina prioriteta in temu primerno razpolagava tudi s financami. V praksi to pomeni, da namesto v restavraciji, obroke pripraviva doma in jih vzameva na pot, namesto v baru, pijačo spijeva na plaži, namesto v hotelu, prespiva v avtu, namesto z gondolo na vrh odideva peš, in tako naprej. Velika prednost najinega dela pa je tudi to, da lahko delno delava tudi na daljavo, saj ustvarjava vsebine in fotografije za domače in tuje naročnike, ter si na tak način tudi sproti financirava potovanje.
Iz Švedske v Veliko Britanijo pa potem na Norveško. Nekje vmes srečamo Roalda Dahla – izjemnega pisatelja, ki je v svojih delih za otroke pustil domišljiji prosto pot ter ustvaril svetove, kamor ne stopi noga razumnega diskurza nadležnih staršev. Dežele, kjer je mogoče vse – premikati predmete z mislimi, napihniti se kot balon zaradi slaščice, postati najboljši prijatelj velikana. Njegova najbolj znana dela so Matilda, Čarli in tovarna čokolade, Čarli in veliko stekleno dvigalo, Veliki dobrodušni velikan – in seveda ne pozabimo na Čarovnice. Z izbiro njegove knjige otrok nikoli ni razočaran. Svet poln magijskih elementov ima pravila, smisel in predvsem lepoto ter toplino v čudovitih osebah, ki spoznavajo svet in temu primerno oblikujejo svoje vrednote.
Si prišel do spoznanja, da je svet odraslih dolgočasen in pust in da nočeš bit velik? Zagotovo nisi bil edini. Ujeta v svojem domišljijskem svetu – eden na dobeseden, drugi pa na metaforičen način – sta Peter Pan (James Barrie) in Ana z Zelene domačije (L. M. Montgomery), zanimiva portreta, ki nas popeljeta v otroški miselni svet. Panov se dobesedno manifestira kot Dežela Nije, Ana pa nas temu nasprotno popelje v svoj notranji svet, ki se najbrž rodi kot odgovor na njeno monotono in umirjeno okolico.
Zagotovo ne smemo zaključiti tega seznama brez misli na tiste najmlajše, ki radi poslušajo zgodbe za lahko noč. Katere so bile? Grimmove? Zgodbe Hansa Christiana Andersena? Slovenske ljudske? Morda se zdijo najbolj trivialne, a zagotovo napolnijo možgane otrok z mnogimi pomembnimi motivi in referencami, ki se jih spominjajo celo življenje in jih prepoznavajo v drugih delih ter različnih vrstah umetnosti.
