Gregorjevo se praznuje 12. marca, ko goduje sv. Gregor. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi. Po starih običajih so ga praznovali na prvi spomladanski dan, ko se je dan začel daljšati. Ljudsko izročilo pravi, da se na ta dan ptički ženijo, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci.
Naše ljudsko izročilo pozna več dni za ptičjo ženitev, med drugim vincencijevo, 22. januarja, vsem najbolj znano valentinovo, 14. februarja, in pa urbanovo, ki ga praznujemo 25. maja. A med Slovenci je poleg valentinovega priljubljeno predvsem gregorjevo.
Izvor
Do 16. stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca. Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII. in v Avstrijskem cesarstvu je koledar začel veljati leta 1584. Po papežu Gregorju XIII. se zato imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan Gregor Veliki.
Še danes je na praznik vezanih mnogo zanimivih običajev
Nekoč je veljajo, da se morajo dekleta na ta dan ozirati v nebo, kajti prva ptica, ki jo je dekle na ta dan videlo, je naznanjala, kakšnega moža bo dobila.
Otroci so mislili, da se na ta dan ptički ne le ženijo, ampak tudi gostijo, zato so po drevju in grmičevju iskali pogače. Odrasli so jim tako ponekod začeli sčasoma tudi skrivati priboljške v grme, da so jih razveselili.
Tisti, katerih delo je bilo vezano na sveče in petrolejke, so jih na ta dan spustili po vodi, saj jih v naslednjih mesecih niso več potrebovali. Ta običaj je v nekaterih delih Slovenije živ še danes. Na predvečer gregorjevega tako imenovane gregorčke (plovila s svečkami), ki so vsako leto bolj barvita in izvirna, ljudje spuščajo med drugim v Tržiču in Ljubljani.
Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.
Približno do 2. svetovne vojne pa so šolarji v Beli krajini na gregorjevo hodili po hišah, preoblečeni v svatovski sprevod. Darovali so jim jajca in denar.
Astronomi z Evropskega južnega observatorija (ESO) so leta 2021 objavili rezultate svojih opazovanj in obstoj nam najbližje črne luknje le 1000 svetlobnih let stran. Sledilo je veliko objav, špekulacij in splošnega medijskega pompa, a rezultati niso prepričali vseh. Drugi strokovnjaki so dvomili v obstoj črne luknje in predlagali drugačne hipoteze, zadnja raziskava pa je do konca zavrnila hipotezo črne luknje v sistemu HR 6819.
Tako smo si predstavljali HR 6819 pred dvema letoma.
Kaj je videl ESO leta 2021
V sistemu HR 6819 so opazili dve zvezdi, ki krožita druga okoli druge na sumljivi razdalji. Sistemi z več kot eno zvezdo so kar pogosti, a glede na podatke so znanstveniki vedeli, da gre za nekaj več kot le binarni sončni sistem. Postavili so hipotezo, da vidimo trojni sistem z eno zvezdo in črno luknjo v sredini, ki krožita druga okoli druge, druga zvezda pa kroži okoli obeh.
Nova hipoteza
Podatki iz leta 2021 so bili dostopni astronomom po vsem svetu in skupina pod vodstvom Julie Bodensteiner je na podlagi enakih opazovanj postavila drugačen zaključek. Njihova hipoteza je bila, da imamo opravka z binarnim sistemom brez črne luknje, v katerem se dogaja zvezdni vampirizem. Ta je pogost pojav v binarnih sistemih, kjer so zvezde dovolj blizu. Zaradi različno hitre rasti zvezd se zunanja plast hitreje rastoče preveč približa drugi, ki jo s svojo gravitacijo »sleče«. Zdaj je tista, ki je rastla hitreje, manjša in navidez bolj oddaljena.
Ilustracija zvezdnega vampirizma (vir: wiki)
Raziskava
Tudi avtorji prve raziskave so se zavedali, da je njihova hipoteza le hipoteza in skupaj z drugo skupino so izvedli nadaljnja opazovanja na drugih instrumentih. Uporabili so MUSE (Multi Unit Spectroscopic Explorer) in GRAVITY. Prvi je pokazal, da na predvideni zunanji orbiti ni zvezde (tiste, ki naj bi krožila okoli črne luknje in notranje zvezde), GRAVITY pa je razkril, da je razdalja med zvezdama trikrat manjša kot med Zemljo in Soncem.
Ti dve dejstvi sta ovrgli obstoj črne luknje, a astronomi se že veselijo nadaljnjega opazovanje zvezdnega vampirizma, ki so ga ujeli v objektiv. Vodja raziskave Abigail Frost je povedala, da so imeli veliko srečo, saj se takšni dogodki med zvezdami odvijajo hitro in bi lahko zamudili pravi trenutek. Poleg tega bo HR 6819 popoln kandidat za raziskovanje binarnih sistemov in njim lastnih fenomenov.
Vsi poznamo Batmana, Spidermana, Supermana in Wonder Woman. Ti superjunaki imajo izjemne moči in so priljubljeni po vsem svetu, saj so zanimivi, dobri po srcu in se vedno borijo proti zlobnežem. A v prejšnjem stoletju se je zaradi primanjkovanja junakov za stripe pojavilo kar nekaj novih, čudnih (anti) junakov. Veliko teh je bilo uspešnih, a nekaj je bilo res bizarnih in preprosto rečeno, slabih.
»Leather Boy«
Mnogi oboževalci menijo, da je Gene Lorrene eden najslabših junakov v zgodovini. »Leather boy« oziroma »usnjeni fant« nima nobenih supermoči – razen uživanja v bolečini, se zdi.
Ne pozabi, to je (bil) strip za otroke. Zakaj je v stripu potreben moški, ki je obseden z BDSM? Najbolj žalostno je, da se je to zdela nekomu dobra ideja. Heteroseksualen moški oblečen v preozko usnje in z »gag-om« v ustih je zelo zanimiv otrokom. Said no one ever. Na žalost pa v tridesetih letih prejšnjega stoletja to ni bila največja težava, sploh ne v Nemčiji oziroma državah poleg te. Oh, ta črna štirideseta.
Varilec
Tu je še en superjunak, ki si zasluži biti v druščini najslabših superjunakov. Je varilec v srebrni obleki, ki zvarja mrtve pse na obraze zlobnežev.
Seveda ne govori, temveč raje pusti, da govorita njegov varilec in zaloga mrtvih psov. Je skrivnosten in moten posameznik. V stripih njegov obraz ni nikoli razkrit. Skriva se za masko varilca.
Živi na ulici, nastavlja pasti za potepuške živali in ima neskončno zalogo mrtvih psov. »Junak« je na žalost, verjetno pa bolj na srečo, kasneje umrl in se v stripih ne pojavlja več. Škoda? Otroci v preteklosti so, očitno, načrtno trpeli. Ne verjamem, da ga kdo pogreša.
»Big Bertha«
Vsaj meni, na prvi pogled, »Velika Bertha« izgleda zelo zanimivo. Spominja me na Brienne iz Tartha iz serije Igra prestolov. Čeprav Breinne definitivno ni debela, ta oddaja podobno možačo podobo. A ko se v Bertho poglobimo, vidimo, da je pravzaprav namenjena sramotenju debelosti in debelih žensk.
Marvel nenehno poskuša vključiti nove junake. V svoji kampanji so pozitivno naravnani in vključujoči. Vsaj v teh časih je tako. Toda kaj se je zgodilo v njihovih glavah, ko so poskušali predstaviti lik, kot je »Big Bertha«? Nihče ne ve. Velika Bertha je hodeče utelešenje sramotenja zaradi debelosti. Težko je prezreti sporočilo, ki ga pošilja otrokom, ki berejo stripe.
Začela je kot supermodel, kasneje pa je pridobila moč rasti do poljubne velikosti in nadnaravne moči. Vsak strip, v katerem se pojavi, vsebuje šalo o debeluhih. V nekem stripu je na primer ujela Leather Boya tako, da se je na njega usedla.
»The Red Bee«
Če bi obstajal »Captain Slovenia« bi bil ta sigurno čebelar. A verjetno ne bi bil tako dolgočasen kot Rdeči Trot. V bistvu mu nadimek trot zelo pristoji. A zakaj je postal superjunak, se sprašuješ? Ima izurjenega čmrlja po imenu Michael.
Njegova supermoč je priklic celega roja čebel. V bistvu, če ne bi bil tako dolgočasen, bi bil lahko kar uporaben.
Doorman
Bil je član Great Lakes Avengers, njegova moč pa je bila, da je lahko ustvaril portal, skozi katerega se lahko teleportira. Hudo, mar ne? A kaj, ko morata biti sobi ena ob drugi, in še to ni zagotovilo, da je teleportacija mogoča. V bistvu lahko »Vratar« le ustvari vrata iz ene sobe v drugo, če ima srečo. Čez portal gre lahko le on sam. Torej je vse, kar lahko stori, da sam zbeži.
Je pa lepe, črno bele barve.
Don’t do drugs, kids.
Stripi so bili in so še izjemno popularni. Če se kdaj počutiš neuporabnega, šibkega ali neljubljenega, se spomni na te »superjunake«, ki so bolj v napoto, kot v korist. Potolaži se, da se te vsaj otroci ne bojijo. No, če se te, imaš vsaj mir. Zdi pa se, da si vsak otrok z malo domišljije lahko izmisli veliko zanimivejše junake, kot so se pisci teh stripov.
Število ljudi na planetu bo do sredine stoletja preseglo devet milijard, s tem pa se bodo potrebe po hrani povečale za 50 odstotkov. Kako bo mogoče te potrebe zagotoviti, ko pa imamo le omejeno površino kmetijskih zemljišč? Problem nastane tudi pri industrijski reji živali, ki je postala vse bolj nevzdržna za okolje, vseeno pa meso v prehrani predstavlja pomemben vir beljakovin. Rešitev za naštete probleme bi lahko predstavljajo uživanje žuželk.
Uživanje žuželk ni novost
Kulture po vsem svetu že tisočletja uvrščajo žuželke v svojo prehrano. Ocenjuje se, da dandanes približno 2000 vrst žuželk v svoji redni prehrani uživa približno 2 milijardi ljudi na svetu.
V nekaterih delih sveta je nabiranje ličink, jajčec, bub ali odraslih žuželk za uživanje povsem običajno. Med najbolj priljubljenimi užitnimi žuželkami na svetu so hrošči in ličinke hroščev, ose in ličinke os, kobilice ter metulji.
Danes se zahodni svet izogiba žuželkam kot viru hrane, globalne prehranske trende in trge pa na splošno oblikujejo zahodni okusi. Obstajajo različne teorije o tem, zakaj ljudje iz zahodnih kultur tako pogosto občutijo odpor do uživanja žuželk. Ena od zgodovinskih teorij ima korenine v ledeni dobi. Zaradi hladnega podnebja v Evropi ni bilo veliko vrst užitnih žuželk, poleg tega je pa je bilo teh nekaj užitnih žuželk zelo majhnih, zato jih ni bilo vredno loviti. Zato niti evropske kulture niti evropski naseljenci v Severni Ameriki niso razvili kulinarične tradicije, ki bi vključevala hrošče kot vir beljakovin.
Zakaj uživati žuželke?
Veliko vrst žuželk predstavlja vir beljakovin, vendar poleg beljakovin vsebujejo tudi vlaknine, zdrave maščobe, vitamine in minerale. Črički na primer vsebujejo železo, kalcij, vitamin B12, omega-3 maščobne kisline, poleg tega pa so polnovreden vir beljakovin. To pomeni, da vsebujejo vseh devet esencialnih aminokislin, ki jih naše telo ne more proizvajati samo in jih mora dobiti iz hrane. S tega vidika so celo boljša izbira kot nepopolni viri beljakovin, na primer nekatere beljakovine rastlinskega izvora.
Testenine iz moke iz čričkov
Če ti ocvrti ali kuhani črički ne vzbujajo apetita, te žuželke že obstajajo v drugih oblikah. Kupiš lahko moko iz čričkov, ki je polna beljakovin in drugih, zgoraj navedenih hranil. Iz te moke izdelujejo tudi beljakovinske ploščice in testenine, katerih okus naj bi bil zelo podoben običajnim testeninam. Moko iz čričkov je mogoče uživati tudi v palačinkah ali smutijih.
Žuželke in okolje
Žuželke živijo v temi in gneča jih ne moti, zato bi jih bilo mogoče gojiti v industrijskem obsegu, posledice za okolje pa bi bile minimalne. Za razliko od velikih prašičjih in govejih farm, bi farme žuželk ustvarjale manj odpadkov oziroma gnoja.
Če si ali boš v študijskem letu 2022/23 vpisan v študijski program 1., 2. ali 3. stopnje Univerze na Primorskem (UP), lahko vse do 15. 9. 2022 zaprosiš za štipendijo, ki jo podeljuje štipendijski sklad Univerze na Primorskem. Štipendije znašajo od 200 evrov mesečno.
Kdo se lahko prijavi?
Pogoji za vključitev v štipendijski sklad so sledeči – prijavijo se lahko:
kandidati, ki so se prijavili za vpis ali so vpisani v letnik kateregakoli študijskega programa 1. stopnje na UP, in so na maturi dosegli zadovoljivo število točk (več na spletni strani);
kandidati, ki so se prijavili za vpis ali so vpisani v 1. letnike študijskih programov 2. in 3. stopnje na UP, kadar je njihova skupna povprečna ocena študija na predhodni stopnji višja od 8,50;
študenti, vpisani v višje letnike študijskih programov 1. ali 2. ali 3. stopnje UP brez absolventov, katerih povprečna ocena je višja od 8,50.
Spodbuda za najboljše študente
Štipendijski sklad je namenjen »nagrajevanju in spodbujanju najboljših študentov UP, navezovanju stikov študentov z delodajalci že v času študija in zagotavljanju večjih možnosti za zaposlitev študentov takoj, ko zaključijo študij. Cilj sklada je obenem spodbuda vseh študentov UP k čim boljšim študijskim uspehom,« so zapisali na spletni strani Univerze na Primorskem.
e-vloga za 2000 evrov
Prijaviš se z oddajo e-vloge preko portala Kariernega centra UP do 15. 9. 2022, vlogi moraš priložiti še življenjepis in motivacijsko pismo ter ostala potrebna dokazila. Višina štipendije znaša 200 evrov na mesec oziroma 2.000 evrov na študijsko leto. V nekaterih primerih se lahko podelijo višje štipendije.
Več si preberi na spletni strani Univerze na Primorskem.
Od uspešnosti razmnoževanja je odvisen obstanek vrste. V živalskem kraljestvu je zato potrebna iznajdljivost, hitrost in učinkovitost. Spodaj si preberi nekaj osupljivih rekordov s tega področja.
Najkrajša brejost
Pri avstralskih vrečarjih iz rodu Sminthopsis preživi zarodek v maternici le 2 do 3 dni. Takrat meri okrog pet milimetrov in je pripravljen, da življenje nadaljuje v materini vreči, kjer se prisesa na njene prsne bradavice. Zarodek v tej fazi še ni dokončno razvit, saj ne vidi, sliši in nima ravnotežja. A že po skupno 9 do 11 dneh lahko celotno leglo, v katerem je do osem mladičev, začne živeti samostojno življenje. Gre za najkrajšo brejost med vsemi sesalci, na drugem mestu so severnoamerški oposumi (11 do 12 dni), na tretjem mestu pa hrčki (16 dni). Kratka brejost je verjetno pomembna, ker samice sesalcev zaradi povečane teže navadno težje pridejo do hrane in bežijo pred plenilci.
Najhitrejše parjenje
Pri kolibrijih je dvorjenje relativno dolgo in obsega akrobacije na višini 20 do 40 metrov, samo parjenje pa traja zgolj trenutek. Ker med parjenjem ne morejo leteti, so takrat zelo ranljivi. Varna spolnost pri kolibrijih torej pomeni hitro parjenje. Samci kolibrijev sploh nimajo spolnega uda. Najverjetneje so ga tekom evolucije izgubili ravno zaradi čim krajšega časa ranljivosti med parjenjem. Med parjenjem samec kloako prisloni tesno ob samičino in izloči semenčice. Parjenje opravljeno!
Najhitrejše semenčice
Tudi rekord najhitrejših semenčic ostaja med pticami. Pri pticah iz podreda pravih pevk se namreč te premikajo s hitrostjo 7,5 mm/min, torej skoraj dvakrat hitreje kot človeške semenčice. To jim omogoča oblika njihove glave, ki ni okrogla kot pri ljudeh, ampak ima obliko vijaka. Bolj kot so vijačno zavite, hitrejše so, saj se med premikanjem vrtijo in migajo z bičkom. Hitrost semenčic pri teh pticah igra pomembno vlogo, ker se samice parijo z več samci in je pomembno, čigavi geni se bodo prenesli v naslednjo generacijo.
Prejšnji mesec so znanstveniki, ki so se ukvarjali s podatki, pridobljenimi s programom Tropomi, nadzornim instrumentom na satelitu Sentinel-5P Evropske vesoljske agencije, objavili nekaj presenetljivih ugotovitev. V reviji Science so poročali, da so v letih 2019 in 2020 odkrili približno 1800 primerov velikih izpustov metana (več kot 25 ton na uro) v ozračje. Dve tretjini teh je bilo iz naftnih in plinskih objektov, pri čemer so bila uhajanja skoncentrirana nad največjimi naftnimi in plinskimi bazeni po vsem svetu ter glavnimi prenosnimi plinovodi, je navedla ekipa.
Tropomi, ki je bil izstreljen leta 2017, je bil velik korak naprej za znanstvenike, ki raziskujejo metan, saj je prvi instrument v vesolju, ki lahko neposredno vidi pluse emisij metana, pravi Lena Höglund-Isaksson, raziskovalka metana na Mednarodnem inštitutu za uporabno sistemsko analizo. Instrument je na primer omogočil odkritje velikih uhajanj metana v Turkmenistanu, ki jih raziskovalci prej niso poznali, pravi.
Vendar so te emisije le vrh ledene gore metana
»Trenutna konstelacija satelitov, ki so danes v orbiti okoli planeta, lahko vidi približno deset odstotkov emisij metana iz nafte in plina na planetu,« pravi Riley Duren, izvršni direktor podjetja Carbon Mapper in raziskovalec na Univerzi v Arizoni, ki je bil soavtor članka. »Preostalih 90 odstotkov emisij metana iz nafte in plina je pod mejo zaznavnosti tega satelita, vendar ne bodo dolgo ostale neopažene.«
Kmetijstvo je največji vir metana, ki ga povzroča človek, predvsem zaradi krav.
Boljše odkrivanje izvora metana postaja globalna nujnost. Analiza Mednarodne agencije za energijo je prejšnji mesec pokazala, da so emisije metana iz nafte, plina in premoga za približno 70 odstotkov višje od tistih, o katerih uradno poročajo vlade. Če bo svet kdajkoli dosegel znatno zmanjšanje tega plina, mora vedeti, od kod prihaja.
V naslednjih nekaj letih naj bi izstrelili več novih satelitov z veliko višjo ločljivostjo, med njimi MethaneSat, ki naj bi ga ameriška neprofitna organizacija Environmental Defense Fund (EDF) izstrelila v začetku leta 2023, in prva dva satelita organizacije Carbon Mapper konec leta 2023; slednja namerava do leta 2025 v orbito poslati celotno konstelacijo satelitov.
Ti sateliti bodo omogočili sledenje virom tega močnega toplogrednega plina brez primere in upamo, da bodo na koncu pomagali preprečiti nastanek emisij.
Metan je za CO2 drugi največji povzročitelj podnebnih sprememb, vendar je bil do nedavnega pri podnebnih ukrepih deležen veliko manj pozornosti. »V preteklosti se je svet osredotočal predvsem na dolgoročno stabilizacijo podnebja, način za to pa je zmanjševanje emisij CO2,« pravi Ilissa Ocko, klimatologinja pri EDF.
Čeprav se metan v ozračju zadržuje veliko krajši čas kot CO2, je kratkoročno veliko močnejši toplogredni plin. Dvajset let po izpustu je več kot 80-krat močnejši od CO2, po 100 letih pa se ta vrednost zmanjša na približno 30-krat. To pomeni, da ima metan kratkoročno prevelik vpliv na globalno segrevanje.
Emisije metana naraščajo
Emisije metana so se med letoma 2000 in 2017 povečale za približno med osem do deset odstotkov. Medvladni odbor za podnebne spremembe je v svojem šestem ocenjevalnem poročilu, objavljenem lani, opozoril, da je antropogeni (človeški) metan odgovoren za približno četrtino današnjega segrevanja za 1,1 stopinje, medtem ko je v lanskem poročilu ZN navedeno, da bi se z zmanjšanjem emisij metana za 45 odstotkov izognili segrevanju za 0,3 stopinje do leta 2040. Reševanje problema metana bo imelo velik vpliv na to, ali bo svetu uspelo zadržati dvig globalne temperature pod 1,5 stopinje celzija.
»Še do nedavnega nismo popolnoma razumeli, kako velik vpliv ima metan na naše podnebje,« pravi Jonathan Banks, mednarodni direktor za super onesnaževala pri organizaciji Clean Air Task Force. »[Toda] metan, ker je kratkotrajno podnebno onesnaževalo, nam daje priložnost, da dejansko upočasnimo segrevanje. Ni namreč pomembno le, kako se planet segreje, ampak tudi, kako hitro se segrejemo.«
Cop26
Po desetletjih osredotočanja na CO2 se je lani na konferenci o podnebnih spremembah Cop26 več kot 100 držav zavezalo, da bodo do leta 2030 zmanjšale globalne emisije metana za 30 odstotkov v primerjavi z letom 2020. »Resnično razburljivo je bilo videti, da smo resnično naredili korak naprej pri ozaveščanju o metanu in ukrepanju na področju metana,« pravi Ocko. »To, da imamo ločen cilj za metan, je ogromno.« Meni, da je cilj tako ambiciozen, kot bi lahko bil, če bi ga podpisalo več kot 100 držav, čeprav bi lahko z razpoložljivimi tehnologijami naredili še več.
Ena od težav pri metanu je, da ni vedno lahko ugotoviti, od kod prihaja. »Če želijo države izpolniti cilje 30-odstotnega zmanjšanja, moramo imeti na voljo način, kako to preveriti,« pravi Höglund-Isaksson.
Velika večina izpustov metana na planetu, ki jih povzroča človekova dejavnost, je danes nevidna, ker se jih ne spremlja – vsaj ne celovito in ne redno, pravi Duren.
Seveda so mokrišča velik vir metana, vendar so te emisije zdaj daleč nad emisijami, ki jih povzroča človek s proizvodnjo fosilnih goriv, kmetijstvom in odpadki.
Vir metana je tudi gojenje riža.
Največji viri metana
Kmetijstvo je največji vir metana, ki ga povzroča človek, predvsem zaradi krav (ki oddajajo metan s svojimi izmečki in gnojem) in riža (ki oddaja metan, ko so polja poplavljena). Te težave se že rešujejo, od uporabe različnih sistemov pridelave riža do različnih predlaganih načinov, kako preprečiti kravam, da bi izpuščale toliko metana (ali preprosto zmanjšati porabo mesa). Pri tem ne gre toliko za odkrivanje kot za ukrepanje, vendar bo zaradi razpršene narave kmetijstva ta proces počasi potekal.
Tudi odlagališča odpadkov lahko sproščajo precej metana, vendar tudi tu obstajajo rešitve: odlagališčni plin je mogoče zajeti in uporabiti, kar zmanjšuje tudi lokalno onesnaževanje zraka. Banks pravi, da bo koristno, če bomo iz vesolja opazili velika mesta, kjer se sprošča metan, saj bo to pomagalo usmeriti mednarodno pozornost in nenazadnje tudi denar v mesta z največjimi izpusti.
Vendar je študija, ki jo je lani objavilo francosko multinacionalno električno podjetje (EDF), pokazala, da je industrija fosilnih goriv tista, ki ima največ možnosti za kratkoročno enostavno zmanjšanje emisij metana. Študija je pokazala, da bi lahko do leta 2030 zmanjšali 50 odstotkov emisij metana v naftnem in plinskem sektorju, ne da bi pri tem imeli kakršne koli neto stroške. Na splošno je bilo v študiji ugotovljeno, da bi lahko s stroškovno učinkovitimi ukrepi zmanjšali približno četrtino svetovnih emisij metana, s čimer bi se svet že približal cilju 30 odstotkom, pravi Ocko.
Trije glavni viri
Metan je glavna sestavina zemeljskega plina in se v naftni in plinski industriji sprošča vedno, ko se zemeljski plin sprošča v ozračje, namesto da bi zgorel v CO2. Obstajajo trije glavni viri: namerno izpuščanje metana, nepopolno sežiganje, pri katerem se plin namerno sežge, namesto da bi se prodal, vendar se v celoti ne pretvori v CO2, in nenamerne ubežne emisije zaradi naključnega uhajanja, na primer zaradi okvarjenega tesnila. Precej metana se sprosti tudi pri pridobivanju premoga, saj se metan, ki se nahaja v bližini premoga, pogosto odvaja stran, da bi se izognili eksplozijam.
Tehnologija odkrivanja je ključnega pomena pri odpravljanju uhajanj v naftni in plinski industriji, pravi Ocko. »Včasih lahko z zategovanjem ventila, zamenjavo tesnila ali nastavitvijo motorja – to so zelo preproste vodovodne napeljave, s katerimi lahko preprečite nastanek teh puščanj. Izziv je le vedeti, kje so.«
Zaveza o metanu na konferenci Cop26 je spodbudila prizadevanja za zmanjšanje emisij. Toda nekateri znanstveniki in neprofitne skupine so že daleč pred politiki glede tega, kako to storiti. Že več let se ukvarjajo z naslednjim korakom pri odkrivanju metana: novo generacijo satelitov, ki bodo omogočili veliko globlji vpogled v to, kje natančno na planetu prihaja do emisij metana.
»V naslednjih dveh do treh letih se bo razširila konstelacija satelitov za spremljanje metana, ki nam bodo omogočili obsežnejši pogled na metansko ledeno goro,« pravi Duren. Ti sateliti bodo omogočili pregled nad tem, kje se metan sprošča, in pomagali upravljavcem in nosilcem odločanja pri njihovih prizadevanjih za njegovo zmanjšanje.
Sateliti
Prvi med njimi je EDF-jev MethaneSat, ki bo podatke začel pošiljati leta 2023. Satelit MethaneSat bo imel v primerjavi s satelitom Tropomi izjemno natančnost, pravi Ocko. Zajemal bo lahko le 5 kilogramov uhajanja na uro na kvadratni kilometer, kar je precej manj od 25 ton na uro, kolikor jih lahko zazna Tropomi, in bo zagotavljal skoraj globalno pokritost.
»Zagotavljal bo informacije o tem, koliko emisij prihaja z določenega območja, ki jih je nato mogoče združiti za posamezne države, tako da boste bolje obveščeni o tem, kakšne so vaše izhodiščne emisije,« pravi Ocko. »Prav tako boste obveščeni o velikih uhajanjih [ali] nenadnih nenavadnih dogodkih. Tako boste lahko šli, določili vir in ga čim prej odpravili, namesto da bi pustili, da nenehno uhaja.«
MethaneSat bo še posebej koristen za boljše razumevanje metana, ki prihaja iz tistih delov sveta, kjer je težje poleteti z letalom, ki nosi senzor, na primer iz Rusije, dodaja Ocko. »[Ta] bo imel natančnost brez primere pri prepoznavanju teh virov metana na svetovni ravni, zato bo to zelo koristno pri nadaljnjem dopolnjevanju sestavljanke v smislu, kakšne so emisije nafte in plina na svetovni ravni.«
Sateliti naprave Carbon Mapper pa se bodo lahko osredotočili na posamezne vire metana s prostorsko ločljivostjo le 30 metrov. Njegov končni cilj je zagotoviti »dnevno do tedensko spremljanje vseh območij z visokimi emisijami po vsem planetu ter dati podatke o metanu in CO2 na voljo javnosti,« pravi Duren. Ko bo sredi leta 2020 v orbiti vseh 20 satelitov, upa, da se bo s satelitskim zaznavanjem povečalo odkrivanje približno 90 odstotkov uhajanj v naftnem in plinskem sektorju.
Metan se sprošča med črpanjem nafte in plina z nepopolnim sežiganjem.
Sateliti delujejo skupaj
Odlično je, da se oba satelita vzpenjata skupaj, saj se medsebojno dopolnjujeta, pravi Banks. Po njegovih besedah je EDF-jev MethaneSat bolj podoben širokokotnemu objektivu in bo videl veliko večji del planeta. Sateliti podjetja Carbon Mapper pa so bolj podobni teleobjektivu, ki omogoča povečan pogled na določene vire. »Tako delujejo skupaj. Mislim, da bodo bistveno spremenili naše dojemanje tega problema.«
Höglund-Isaksson pravi, da bo s tem, ko bomo dosegli raven, na kateri lahko zaznavamo emisije neposredno z lokacij, vladam omogočeno, da od posameznih podjetij zahtevajo odgovornost za emisije, in da preverijo, ali se emisije nadaljujejo. Doslej ni bilo načina za neprekinjeno spremljanje lokacij, opozarja. »Nekoliko smo se spotikali v temi, ker nismo imeli nobenega načina za preverjanje emisij na ravni vira,« pravi o svojem delu, pri katerem je preučevala izvor emisij metana.
Druge uporabne metode
Obstajajo tudi druge uporabne metode za odkrivanje virov emisij metana, kot so ročne optične kamere za slikanje plinov in meritve z daljinskim zaznavanjem z letal. Te mreže bodo še vedno bolj občutljive na manjše, lokalne emisije, pravi Ann Stavert, znanstvenica pri projektu Global Carbon Project na oddelku za oceane in ozračje organizacije Commonwealth Scientific and Industrial Research Organisation v Avstraliji. »Sateliti imajo pomembno vlogo, vendar bo prav tako pomembno razširiti opazovanje na tleh,« pravi. »Na področju infrastrukture za opazovanje metana ni čarobne palice – potrebna je vrsta pristopov.«
Ker se svetovni voditelji zaradi podnebnih razlogov osredotočajo na zmanjšanje količine metana, bo razumevanje, od kod metan prihaja, vse pomembnejše. »Velikokrat je bilo že rečeno: ne moreš upravljati tistega, česar ne meriš,« pravi Duren. »Resnica je, da je velika večina emisij metana na planetu, ki so posledica človekove dejavnosti, še vedno nevidna.«
Izpusti metana v naših kuhinjah
Morda ga ni mogoče zaznati s sateliti, vendar so raziskovalci odkrili še en zaskrbljujoč vir metana. Študija iz januarja letos je pokazala, da plinski štedilniki v približno 40 milijonih ameriških hiš sproščajo metan zaradi nepopolnega izgorevanja med kuhanjem in uhajanja, ko je štedilnik ugasnjen.
Čeprav je vsako zmanjšanje emisij dobro, je verjetno, da so plinski štedilniki odgovorni le za manj kot 0,1 odstotek vseh emisij metana v ZDA, pravi Stavert. Vendar pa se pri izgorevanju plina sprošča tudi CO2, zato je izbira električnega kuhanja še vedno dober korak k zmanjšanju emisij ogljika, dodaja.
Druga težava plinskih štedilnikov je njihov vpliv na zdravje: deset milijonov Američanov, ki kuhajo na plinskih štedilnikih, verjetno v zaprtih prostorih povzroča onesnaženje z dušikovim dioksidom, ki bi bilo nezakonito, če bi bilo zunaj, je bilo ugotovljeno v poročilu za leto 2020.
Objavljen je bil nov štipendijski razpis. Tokrat se lahko podiplomski študenti Univerze v Ljubljani prijavijo na razpis za štipendijo Knafljeve ustanove. Gre za štipendijo, ki je namenjena diplomantom univerze, ki se bodo vpisali na magistrski ali doktorski študij na visokošolskih ustanovah na Dunaju.
Štipendija velja le eno študijsko leto. Deluje kot plačilo stanarine za bivanje v Knafljevem domu ali domu Korotan na Dunaju.
Kaj je štipendija Knafljeve ustanove?
Luka Knafelj je bil slovenski duhovnik, ki je sredi 17. stoletja služboval na Dunaju. Nato je leta 1658 postal župnik bogate cesarske župnije v Gross Russbachu na Spodnjem avstrijskem. S svojimi dohodki je lahko kupil hišo na Dunaju, kjer je tudi stanoval.
Pred smrtjo je v oporoki skoraj celotno premoženje zapustil ustanovi za štipendiranje študentov iz Kranjske. Sprva je Knafljevo ustanovo (hišo, v kateri je bival Luka Knafelj) upravljala dunajska univerza, leta 1961 pa je prešla v upravo Univerze v Ljubljani, ki zanjo skrbi še danes.
Kdo se lahko prijavi?
Za štipendijo Knafljeve ustanove lahko zaprosijo vsi diplomanti fakultet Univerze v Ljubljani, ki imajo povprečno oceno 8 ali več in ob poteku roka za vložitev prošnje za štipendijo še niso dopolnili 30 let. Izjemoma se lahko podelijo tudi študentu na dodiplomskem programu, ki ni v prvem letniku. Vendar le v primeru, kadar je mogoče pričakovati, da bo študij na Dunaju prinesel bistveno boljše rezultate.
Izjemoma lahko štipendijo dobi tudi študent z nižjo povprečno oceno, če obstajajo za to utemeljeni razlogi npr. odličen uspeh na študijskem področju, ki je predmet podiplomskega študija, struktura ocen, ki kaže na primer na kandidatove začetne ali začasne težave.
Štipendija ti omogoča enoletno bivanje na Dunaju.
Kaj še moraš vedeti?
Razpisani sta dve štipendiji za študijsko leto 2022/2023. Podeljeni bosta v obliki plačila stanarine za bivanje v Knafljevem domu (12 mesecev) ali domu Korotan na Dunaju (devet mesecev). Mesečna vrednost posamezne štipendije znaša 380 € na mesec. V primeru, da bo Upravni odbor (Kuratorij) podelil le eno štipendijo, se bo le ta podelila v obliki plačila stanarine za bivanje v Knafljevem domu.
Ob prošnji kandidati predložijo tudi preverjeno fotokopijo diplome, potrdila o opravljenih izpitih in povprečni oceni, kratek življenjepis, pismo o nameri, priporočili dveh profesorjev (priporočili se oddata vsako v svoji zapečateni ovojnici, ki jih profesorja podpišeta in svoj podpis prelepita s prozornim lepilnim trakom), potrdilo o oddani prošnji za sprejem na študij na Dunaju, dokaz o državljanstvu RS in izjavo o rednih dohodkih in morebitnih preostalih štipendijah, ki jih prejema.
Rok oddaje in izbire kandidatov
Prošnjo za dodelitev štipendije morajo kandidati oddati do 24. junija 2022. Poslati jih morajo na naslov: Upravni odbor Knafljeve ustanove, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana. Izbiro med kandidati bo Kuratorij opravil do 22. julija 2022. O dokončni odločitvi bodo obvestili vsakega kandidata, ki je vložil popolno prijavo.
Si vedel, da je letošnje leto razglašeno za evropsko leto mladih? Evropski parlament in Svet evropskega leta mladih sta 20. decembra 2021 sprejela sklep, ki je prepoznal stisko mladih in nam ponudil glas v prihajajočem letu. Zaradi pandemije, ki je hudo prizadela mlajše generacije, smo se znašli v krizi, ki jo moramo reševati skupnostno. Evropska komisija se je odločila v ta proces vključiti mlade, katerih glas je velikokrat preslišan in zanemarjen.
»Pandemija je bila težavno obdobje še posebej za mlajše generacije. Medtem ko družba na splošno okreva po njenih posledicah, je za izhod iz krize bistveno sodelovanje z mladimi in razumevanje njihovih skrbi,« pravijo v Evropskem svetu. » Mladi so pomembni nosilci sprememb in bistveni za izgradnjo miroljubnih in demokratičnih družb. Evropa pri gradnji tvoje prihodnosti želi in potrebuje tvojo pomoč.«
Kaj to pomeni?
Mladim se leto namenja z idejo vključevanja mladinske perspektive v politiko Unije. S tem, ko nam ponudijo priložnost, da izražamo svoja mnenja, stremijo k temu, da postanemo aktivni državljani in državljanke. S spoznavanjem evropskih institucij in sodelovanjem z njimi se hkrati tudi mladi lahko osveščamo o priložnostih, ki nam jih prinaša zeleni in digitalni prehod, kot to še posebej poudarja sklep sveta.
V 2022 se bo organiziralo več konferenc, projektov, aktivnosti in dogodkov, ki bodo odpirali vprašanja o relevantnih temah s področja zdravja in dobrega počutja mladih, izobraževanja, zaposlovanja, kulture, trajnostnega razvoja, okolja, izobraževanja, aktivne participacije in kulturnega udejstvovanja. Diskutiralo se bo o naši vlogi ter njeni aktivnosti v določenih razmerah. Govorili bomo o izzivih, s katerimi se srečujemo in kakšno infrastrukturo potrebujemo za to.
Kje in kdaj?
Glavni dogodek, ki ga ne smeš zamuditi, je Festival mladih, ki bo potekal v Ljubljani, 27.5.2022 (petek). V Sloveniji bo poleg tega za dogodke skrbelo več mladinskih organizacij iz različnih regij, ki mlade pozivajo k aktivni udeležbi, kot tudi k so-organizaciji projektov. S svojo udeležbo lahko začneš že v marcu in se pridružiš posvetovanjem za pripravo Resolucije o nacionalnem programu za mladino. Dvanajst regijskih posvetovanj bo izvedenih v partnerskem sodelovanju med Uradom RS za mladino, NA MOVIT, Mladinskim svetom Slovenije in Mrežo MaMa.Ne zamudi priložnosti, da danes sooblikuješ prihodnost mladih za naslednjih devet let!
Tukaj si lahko ogledaš okvirne datume srečanj in si rezerviraš pomembne dneve:
Fizična zasvojenost kot simptom posameznikove psihe?
Psihična odvisnost
Če na fiziološkem nivoju premagaš odvisnost od PAS, torej se prebiješ čez abstinenčno krizo, si na konju. Vendar, kako tega konja uspešno jahati naprej, če razvojno nimaš dobro razvitih samo pomiritvenih mehanizmov, volje do življenja, zdrave agresije, ki privede do motivacije in akcije … Ob vseh teh morebitnih deficitih vidim veliko težavo že v samem boju z abstinenčno krizo, saj se posameznik, ki se bori z odvisnostjo dvojno bori. Bori se na telesnem nivoju od fiziološke zasvojenosti, hkrati pa je že v osnovi psihično slabše opremljen za samo pomiritev in občutke ugodja. Tako se bo nekdo, ki ni zgolj fizično zasvojen od PAS, zaradi slabše psihične opremljenosti težje spopadal s stresom, ki ga povzroči abstinenčna kriza. Ko oziroma če bo premagal telesno zasvojenost, abstinenčno krizo, pa ga znova čaka njegova pomanjkljivo opremljena psihična popotnica. Ta ga bo lahko znova vodila nazaj k občutkom ugodja, ki si jih sam težko zagotovi in k pomiritvi, ko mu bo življenje ponudilo izzive.
Kje se bi torej lahko začeli zametki za odvisnost v odrasli dobi?
Po Freudovem psihoseksualnem razvoju bi se razvojni deficiti začeli v oralni fazi, fazi, ki traja od rojstva do 18-24 mesecev. V tej fazi so otroku največji užitek in interakcija z zunanjim svetom usta in proces sesanja. V tej fazi je »libido zadel usta« (Rešetnikov, Pritz, 2019). Oralna faza je otrokovo prvo doživljanje ugodja s pomočjo ust. Ker dojenka hrani njegova skrbnica (mati ali druga oseba), je sesanje njegova prva izkušnja socialne interakcije. Med procesom hranjena otrokova psiha razporeja vtise med prijetne in neprijetne. Materino vedenje določa razvoj otroka in njegovo sposobnost, da razvoje temeljno zaupanje, razume čustvene potrebe in zahteve drugih in je od njih razumljen. Mati je ob procesu hranjenja namreč lahko uglašena z otrokovim potrebami, se čustveno odziva na njegove potrebe, lahko pa tudi ni (Rešetnikov, Pritz, 2019) (ga na primer sili s hrano, čeprav dojenček pljuva hrano ven). Psihične travme lahko povzročijo fiksacijo na oralni fazi, kar pomeni, da otrok razvojno ne preraste te faze, saj njegove čustvene potrebe niso bile zadovoljene. Iz teh fiksacij bi se lahko razvile odvisnosti od PAS, ki so oralno motivirane, zraven pa nudijo občutek ugodja in pomirjanja ter kratkoročno zadovoljujejo razvojni deficit oralne faze.
Seveda ni vse tako enostavno. To je zgolj en vidik in morebitni vzrok odvisnosti v odrasli dobi. Zloraba PAS je tudi samo destruktivna, zato se psihološki vzroki lahko razvijajo skozi vse Freudove faze psihosocialnega razvoja (poleg oralne so še analna, falična in genitalna).
Ustavila bi se še pri falični fazi, ki traja od približno tretjega do šestega leta. V tej fazi naj bi otrok razrešil ojdipov kompleks in po Freudovi teoriji razvil še zadnjo psihično strukturo superego (id/ego/superego). To je tisti del psihičnega aparata, ki so ga izoblikovale starševske podobe in njihove prepovedi (Rešetnikov in Pritz, 2019). Ta struktura vsebuje privzete moralne zahteve, norme in ideale, posameznikovo vest. Še preden se oblikuje superego, otrok že oblikuje pravila o pravilnem obnašanju, kot mu ga narekuje okolje, postopoma z razvojem superega pa otrok ta pravila ponotranji za svoje, postanejo del njega v obliki psihične strukture superego. Freud ga je razdelilna dva dela: vest in ego-ideal. Vest se odzove na neprimerno vedenje, ego-ideal pa na moralno vedenje. Zaradi vesti čudimo krivdo, sram, težnjo po samokritiki in kaznovanju, zaradi ego-ideala pa odobravanje, ponos, in moralno zadoščanje. Tako ima superego tri naloge, in sicer zaviranje gonov (Id), nadomeščanje realističnih ciljev z moralističnimi in težnja k popolnosti. Superego od posameznika terja popolnost (Brezovar, 2019).
Če pride do fiksacije v falični fazi in posledično do patologije superega, posameznik lahko premočno doživlja občutke krivde, je samo kaznovalen in teži k pretirani popolnosti in perfekcionizmu. Zmožnost doživljanja ugodja ter zmožnost dovoliti si ugodje so okrnjeni in potisnjeni na stranski tir. Tako bi se iz fiksacije v falični fazi, slabše razrešenemu ojdipovem kompleksu in ob razvoju patologije superega lahko razvili pogoji za razvoj odvisnosti v odrasli dobi. Samo kaznovanje bi se lahko prelevilo v simptom samodestrukcije, pomanjkanje zmožnosti doživljanja ugodja pa v potrebo po PAS, ki sproščajo dopamin in serotonin.
Vse nadaljnje analitično razvojne teorije poudarjajo pomen uglaševanja matere z otrokom za razvoj njegove psihične strukture. V prvih letih otrokovega življenja se z dovolj dobro materino nego v otrokovi psihi razvijejo mehanizmi pomiritve, zmožnost občutkov ugodja ter soočanje s frustracijami.
Razvoj mehanizma samo pomiritve v posameznikovi psihi bi na primer razložila s psihoanalitičnim konceptom Wilfreda Biona, konceptom vzdržanja. Dojenček nima zmožnosti predelave svojih občutkov. Zato z obrambnim mehanizmom projektivne identifikacije nepredelane občutke izvrže materi. Ključnega pomena za otrokov razvoj je zmožnost matere, da ustrezno sprejema otroke občutke in njihove fiziološke ekvivalente. Bion je slednje poimenoval »surovi nepredelani podatki beta elementov«. Mati mora biti zmožna sprejeti te »beta elemente«, jih razumeti, osmisliti in vrniti otroku v predelani obliki, ki jih Bion imenuje »alfa elementi«. Ustrezna izmenjava beta in alfa elementov otroka pomiri in spodbudi formiranje njegove psihe (Rešetnikov in Pritz, 2019).
Če predelava teh podatkov ni ustrezna, da se mati ni zmožna uglasiti na otrokove občutke, jih ne zmore predelati in mu jih vrniti v zanj sprejemljivi obliki, potem bo otrok slabo razvil mehanizem samo pomiritve. Večja je zanemarjenost, večji bo razvojni deficit. Ta razvojni deficit bi v odrasli dobi lahko vodil k razvoju odvisnosti PAS, ki sproščajo serotonin in dopamin.
Razvojne deficite lahko kratkoročno nadomešča zloraba nikotina in alkohola. Če nadomeščata razvojni manko, se zdi veliko težje prekiniti odvisnost in nato vzdrževati abstinenco. Bolj smiselno bi bilo ob vzdrževanju abstinence iskati tudi poti, kako zapolniti razvojne vrzeli, kar se vsekakor ne zgodi čez noč in je dolgotrajen psihološki proces.
Celostno zdravljenje odvisnosti
Na tem mestu je zato dobro ozaveščati o kompleksnosti odvisnosti, ki vključuje tudi psihološke vzroke. Človek je celostno bitje, njegovo psihično in fizično se prepletata, sta vzročno posledična entiteta. Zato je dobro pogledati odvisnost posameznika s celostnega vidika. Preveč optimistično bi bilo predlagati, naj se odvisnik zgolj odloči in tako uspešno prekine odvisnost. Mogoče bi bilo bolje stremeti k temu, da se odpravi na pot, ko bo s pomočjo psihološke pomoči in obravnave psihično razvojno napredoval in odvisnost prerastel.
Ko se poda na pot abstinence, dopamin in serotonin začasno lahko nadomešča s hrano, ki vsebuje veliko dopamina, s telovadbo, glasbo … seveda jim vse to ne bo povzročilo omenjenega prekomernega učinka nagrajevanja v možganih, bo pa s fiziološkega vidika vsaj malo nadomestilo pomanjkanje dopamina.
V procesu odvajanja od fizične zasvojenosti od nikotina so pri nas na voljo nikotinski obliži in razpršilci. Narodni inštitut za javno zdravje za pomoč pri odvajanju od kajenja nudi tudi brezplačno strokovno pomoč po telefonu.
Pri procesu odvajanja odvisnosti od alkohola je najbrž dobro pogledati stopnjo zasvojenosti in dinamiko psihične odvisnosti. Nedvomno je ob odvajanju od alkohola dobro predlagati kakršnokoli obliko psihološke pomoči, kot so psihoterapija, skupine za alkoholike, psihiatrično zdravljenje, ki nudi tudi psihofarmakološko zdravljenje odvisnosti od alkohola (antidepresivi, pomirjevala). Pomembno vlogo pri odvajanju od alkohola ima seveda tudi družina in njena podpora. Velikokrat so partnerji alkoholikov nezavedno ujeti v takšno partnersko dinamiko, zato je pogosto zaželena psihoterapevtska obravnava obeh partnerjev ali celo celotne družine.
Če se fizična zasvojenost od psihoaktivnih substanc začne z uporabo le-teh, pa se zametki za odvisnosti lahko začenjajo že na samem začetku našega življenja. Zato je, če se tega ne zavedamo, odvisnost od PAS mnogokrat zelo težko opustiti, saj posameznikova psihična dinamika vedno znova zvabi v recidiv. Šele ko sami razvijemo mehanizme, ki jih učinki PAS nadomeščajo, lahko odvisnost psihično premagamo oziroma bolje rečeno, jo prerastemo.
Več o tem kaj je odvisnost in več o fizični zasvojenosti si lahko preberete v prvem delu članka.
Avtorica: Polona Zoja Jambrek, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana
Viri
5. Pregelj P. (2013). Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.
6. Praper P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.
7. Brezovar S. (2019). Osebnostne motnje v teoriji in praksi. Ljubljana: UMco.
8. Rešetnikov M., Pritz A. (2019). Osnove klasične psihoanalize. Dunaj: Sigmund Freud University Press.
