Konec septembra se bo v Mariboru odvila Evropska mladinska konferenca. To je priložnost, da kot prostovoljec sodeluješ na dogodku v okviru slovenskega predsedovanja Svetu EU, pobliže spoznaš proces evropskih mladinskih konferenc in oblikovanja resolucij v okviru predsedovanja, sodeluješ z 200 predstavniki mladih oblikovalcev politik iz cele Evrope ter pridobiš izkušnjo in kompetence sodelovanja na mednarodnih dogodkih.
Prostovoljci se iščejo v dveh vlogah in sicer:
harvesting (vsebinska podpora skupinam pri delu, zapisovanje in sooblikovanje zaključkov) ter
Konferenca bo potekala med 26. in 30. septembrom na spletu. Kot prostovoljec boš na konferenci prisoten od 24. do 30. septembra in sodeloval na spoznavnem usposabljanju v živo v Mariboru 31. julija. Organizator ti krije prenočišče, hrano in potne stroške do 35 evrov na povratno vožnjo do usposabljanja in konference.
Ko želiš nekaj zdravega: LOSOS S ŠPARGLJI IN PEČENIM KROMPIRJEM
2–3 rezine lososa
2–3 mladi krompirji
1 sveženj špargljev
2 stroka česna
sol
poper
olivno olje
limonin sok
Čas priprave: 35 minut
Krompir olupimo ter dvakrat po dolgem prerežemo na četrtinke. Na večji ponvi segrejemo nekaj olivnega olja in dodamo krompir, ki ga posolimo in pečemo približno 15 minut. Medtem ko se krompir peče, pripravimo šparglje – odrežemo jim olesenele dele in jih splaknemo z vodo. Česen nasekljamo na rezinice. Po 15 minutah šparglje in česen dodamo h krompirju in pečemo nadaljnjih 10 minut. Zatem dodamo še rezine lososa, ki smo jih prej rahlo začinili s poprom in soljo, in jih pečemo približno 3–4 minute na vsaki strani. Na koncu jed pokapamo z limoninim sokom in postrežemo.
Ko si v časovni stiski: REZANCI V SMETANOVI OMAKI Z BUČKAMI
130 g rezancev
1 bučka
0,2 l smetane za kuhanje
olivno olje
sol
poper
mediteranske začimbe
parmezan
Čas priprave: 20 minut
Bučko umijemo in narežemo na tanke rezinice. Na segreto ponev zlijemo nekaj olivnega olja. Počakamo, da se segreje, nato pa nanjo stresemo bučke in jih rahlo premešamo, da pridejo v stik z oljem. Počakamo dve minuti, nato pa bučke zmerno posolimo, po občutku dodamo poper in mediteranske začimbe. Vse skupaj premešamo in pustimo, da se bučke na zmernem ognju pražijo okrog 15 minut – toliko, da se zmehčajo. Vmes skuhamo rezance. Tik preden so testenine kuhane, na bučke zlijemo smetano za kuhanje in vse skupaj rahlo premešamo na manjšem ognju ter počakamo, da se smetana nekoliko zgosti. Dodamo še nekaj naribanega parmezana in ponovno premešamo. Testenine odlijemo in stresemo k omaki. Dobro premešamo ter postrežemo.
Ko potrebuješ dozo kalorij: PIŠČANČJE TORTILJE
4 tortilje
300 g piščančjih prsi
1 rdeča paprika
1 zelena paprika
1 majhna bučka
1 večji paradižnik
1 čebula
200 g koruze iz pločevinke
2 žlici kisle smetane
2 žlici gorčice
1 žlica čili omake
sol
poper
mleta paprika, timijan, peteršilj, origano.
Čas priprave: 50 minut
Piščančje prsi narežemo na majhne koščke ali trakce in jih mariniramo (dodamo začimbe, npr. poper, timijan, rdečo papriko, in pokapamo z malo olivnega olja), nato pa pustimo stati nekaj časa. Medtem narežemo vso zelenjavo na majhne kocke. Na olivnem olju popražimo čebulo, k njej stresemo mariniranega piščanca in ga pražimo toliko časa, da se obarva belo. Zatem postopoma dodajamo zelenjavo: najprej papriki in bučko, malo popražimo, nato pa dodamo še paradižnik in koruzo. Posolimo, popopramo, dodamo mleto papriko, peteršilj in ščepec origana. Vse skupaj premešamo in pustimo, da se kuha v lastnem soku, da se zelenjava nekoliko omehča (približno 15–20 minut). Nato dodamo še kislo smetano, gorčico in čili omako ter vse skupaj premešamo in pustimo brbotati na malem ognju še nekaj minut, tako da se omaka lepo zgosti.
Poslednji varuh otoka Ellis obravnava tematiko begunstva in priseljencev, a to stori nekoliko drugače. Otok Ellis je bil pred nekaj desetletji gromozanski emigracijski center, preko katerega so prešle trume priseljencev. Avtorica Gaelle Josse zgodbo postavi deset dni pred zaprtjem centra in otoka, ko se zadnji direktor centra pripravlja na upokojitev. V svojih zapisih se spominja njegove preteklosti na otoku in obrazov, ki jih je videl med svojim delom.
Priseljenstvo skozi oči direktorja
Med leti 1892 in 1954 je šlo skozi center na otoku Ellis več kot dvanajst milijonov priseljencev. Večina jih je prešla brez težav, drugi so bili nekaj časa zaprti zaradi tega in onega razloga, nekaj pa jih je moralo nazaj na začetno lokacijo.
Poslednji varuh otoka Ellis: Gaëlle Josse, prevedla Jedrt Lapuh Maležič, založba Miš, 168 strani.
Dogajanje je postavljeno v leto 1954, natančneje devet dni pred zaprtjem centra. Zadnji direktor centra oziroma poslednji varuh začne zapisovati svoje spomine na delo in čas, ki ga je preživel na otoku. Zgodba o begunstvu in priseljencih je tako postavljena na glavo, saj jo vidimo skozi oči nekoga, ki ni bil begunec. John Mitchell je osrednja figura, čigar zgodbo spoznavamo preko njegovih zapisov. Govori o svojih začetkih na otoku, ženi Liz, izseljenki Nelli, anarhistu Lazzariniju, pisatelju Kovacsu in mnogih dogodkih na otoku.
New York, 3. novembra 1954. V nekaj dnevih bo emigracijski center na otoku Ellis, skozi katerega so šle množice priseljencev, zaprt. Njegovemu direktorju se v zadnjih dneh na tem opustelem kraju vračajo spomini, ki jih je vestno beležil v dnevnik: o pokojni ženi Liz, o Nelli, izseljenki s Sardinije z nenavadno preteklostjo, ter o drugih usodnih in tragičnih dogodkih. V trenutku resnice doživi svoje neuspehe in občutke krivde, čeprav se zaveda, da človek ne zmore obvladovati svoje usode.
Usode nimamo v svojih rokah, je prepričan glavni lik zgodbe, ki jo piše sam. Ljubil je in izgubil. Storil je kruto dejanje, se držal pravil in jih prekršil, da bi svoje dejanje popravil. V njegovih zadnjih dneh in zapisih, ki jih ustvarja, smo priča njegovemu precej ubogemu življenju. Po izgubi se vrže v delo in le poredko se zdi, da ga kaj premakne iz njegovih tirnic. A vseeno so tukaj ljudje, ki jih je na dnevni ravni na tisoče. Begunci, priseljenci, imigranti in tujci, ki njemu ne pomenijo veliko, a predstavljajo njegov smisel. Spoznamo tudi njegovo delo, vse od začetkov do potrjevanja tistih, ki bodo prešli center in odšli z otoka Ellis. Devetindvajset vprašanj odloča o tem, ali bo oseba odšla nazaj ali postala del nove ere zahodne poloble.
Štiri oziroma pet zgodb poslednjega direktorja je ključnih, da lahko empatično doživimo dogajanje na otoku Ellis. Avtorica je zamisel o knjigi dobila med obiskom otoka Ellis in pregledovanjem slik, ki so tam postavljene in prikazujejo obratovanje centra. Same odločitve in protagonistovi pogledi nanje verjetno ne bi bili taki, če jih ne bi pisala ženska avtorica. To da še večjo globino nekaterim odločitvam in v njegovih mislih prikaže večplastnost dvomov in povpraševanja o posledicah.
Recenzijo nam je omogočila založba Miš.
Ellis Island - History of Immigration to the United States | 1890-1920 | Award Winning Documentary
Izraelsko podjetje je odprlo prvo masovno proizvodnjo mesa iz laboratorija.
Znanstveniki predvidevajo, da bo človeštvo do leta 2050 potrebovalo 70 % več hrane. Za širjenje kmetijstva že zdaj vsak dan posekamo stotine hektarjev deževnega gozda in ta številka lahko le še raste. Poleg polj soje, ki so zaradi tega na slabem glasu, morda še večji problem predstavljajo površine namenjene gojenju živali za zakol. Kljub temu, da v razvitem svetu potreba po mesu v zadnjih letih pada, države v razvoju to nadoknadijo in presežejo. Stotine milijonov ljudi, ki jih je globalni razvoj potegnil iz najhujše revščine zdaj pričakuje meso na svojih krožnikih, kot so to pričakovali američani v zlatih dvajsetih.
Ker nadaljnje sekanje gozdov vodi v ekološko katastrofo, imamo le dve možni poti. Ali močno znižamo porabo mesa na globalni ravni ali pa močno spremenimo naš način pridobivanja mesa. Ta novi način bi lahko bilo gojenje mesa in vitro oz. v laboratorijih v bioreaktorjih.
Kaj je in vitro meso?
Postopek gojenja mesa v laboratoriju je zapleten, vendar poenostavljeno gre nekako tako: nekaj mišičnih celic naselimo v bioreaktor in jim dovajamo hranila, hormone ter rastne faktorje. S tem simuliramo procese, ki bi se dogajali v telesu med celicami in krvnim obtokom. Celice rastejo in se množijo. Čez nekaj časa smo vzgojili kos mesa, brez da bi ta kadarkoli bil del živali.
vir: www.newatlas.com
Povedati je treba, da takšno »meso« še vedno ni živalim prijazno, kljub temu, da smo ga pridelali brez klavnice. Hranilo, v katerem plavajo celice se imenuje bovinski serum, pridobi pa se ga iz živalskih mladičev. Laboratorijsko meso je torej še vedno neprimerno za vegeterijance, vegane in ortodoksne kristjane ob petkih.
Dobra plat takšnega vzgajanja mesa je, da je bolj okolju prijazno, proizvede manj toplogrednih plinov, potrebuje mnogo manj prostora kot naprimer prosta reja in da je za enako količino mesa potreben zakol manjšega števila živali. Po drugi strani pa takšno meso nikoli ne more doseči polnosti in raznovrstnosti okusov pravega. Zdi se, da je to nekakšna vzporednica ideji o gojenju alg za človeško prehrano. Takšna hrana bi bila poceni in v izobilju, ne bi pa bila okusna brez množice aditivov.
In vitro meso na trgu
Leta 2013 je prva in vitro vzgojena pleskavica pridobila medijsko pozornost. Njeno gojenje je trajalo dve leti in stalo 300.000 dolarjev. Kritiki, med katerimi je bila tudi uslužbenka podjetja Future Meat Hanni Rützler, so se strinjali da je ta zelo drag polpet skoraj tako dober kot pravi. Skoraj. Do zdaj je proces gojenja že močno napredoval, se pocenil in pospešil. Med drugimi tudi NASA sodeluje pri raziskavah, ki naj bi omogočile astronavtom gojenje mesa na dolgih misijah.
Izraelsko podjetje Future Meat je vodilno na tem področju, kar so dokazali z odprtjem prve tovarne in vitro mesa. To je pravi prelom v tej industriji, saj jim uspeva meso gojiti po dovolj nizkih cenah, da je primerno za na trgovinske police in restavracije s hitro hrano. Mimogrede, tudi KFC se spogleduje z idejo gojenja svojega laboratorijskega piščanca. Predstavniki Future Meat pravijo, da bo njihov obrat sposoben pridelati pol tone mesa na dan. To je približno 3000 hamburger pleskavic ali toliko mesa, kot ga dobimo iz 250 piščancev.
Čas bo pokazal ali bo meso, vzgojeno v laboratoriju postalo prodajna uspešnica in zamenjalo meso iz klavnic. Zagotovo pa je uspeh podjetja Future Meat nov mejnik v alternativnih načinih proizvodnje hrane, ki jih bomo morali uporabljati tudi pri raziskovanju vesolja.
Vpij potiho, brat je mladinski roman češke avtorice Ivone Brezinove. Tričlanska družina z dvema štirinajstletnima dvojčkoma se preseli v novi kraj. Mati samohranilka, štirinajstletna najstnica in njen brat dvojček, ki je avtist. Knjiga tako dojemanja avtizma ne opisuje z vidika strokovnjakov, ampak z vidika tistih, ki so noč in dan v stiku z njim.
Privajanje na nov kraj je že tako težavno
Preselitev v nov kraj, novo stanje in novo šolo je za najstnike že tako naporno. Spoznavanje novega okolja, sošolcev in prijateljev pride s svojo težavnostjo, ki pa jo za glavno junakinjo knjige otežuje še njen brat dvojček. Pri treh letih so mu diagnosticirali nizkofunkcionalni avtizem s težko duševno zaostalostjo. Štirinajstletni fant ima vse stvari v svojem življenju v redu. Hrana mora biti okrogla, gumbi morajo imeti luknje, vsak dan ima svojo barvo, obožuje svojo pokrovko in zadrge, ki jih odpenja in zapenja. Sporazumeva se s preprostimi besedami, ki omogočajo neko raven komunikacije s sestro in mamo. Velika težava pa se pojavi, če te stvari niso take, kot morajo biti. Napačna barva majice, vzemanje pokrovke, hrana drugačne oblike in podobno.
Jeremiáš je samosvoj. Živi v svetu strogih pravil, v svetu, v katerem ima vsak dan v tednu svojo barvo, kosi kruha pa so nujno okrogli. S svetom, v katerem živita mama in sestra, se ne razume najbolje. Včasih komu povzroča preglavice, toda ljubeči mama in sestra mu vselej stopita v bran. Samo da jima Jeremyja ne bi dali v zavod, tega ne bi prenesli.
Dogajanje vedno spremljamo z vidika njegove sestre Pamele. Ker je nova v šoli in okolišu, se mora najprej soočati s temi problemi, šele nato se dogajanje preseli v stanovanje. Čeprav je na prvi pogled dokaj tipična najstnica, pa takoj opazimo kako odgovorna punca je. Skrbi za brata dvojčka in velikokrat tudi za mamo, ki v njej vidi sebi enako, odraslo osebo. Spozna sošolce, ki so prijazni in tiste, ki niso. Ta razmerja se poglobijo predvsem po tem, ko nekateri izmed njih vidijo njenega brata. V šoli pa spozna tudi Patrika, ki ima Aspergerjev sindrom. Najlažje in zelo amatersko bi ga lahko primerjali s Sheldonom iz priljubljene serije The Big Bang Theory.
Svetovne raziskave kažejo, da ima eno izmed motenj avtističnega spektra 1,1% ljudi.
Prvi korak do razumevanja
Ugotovimo, da to ni bila prva selitev te družine, saj jo velikokrat povzroči nerazumevanje okolice do motnje njenega brata. Dobimo odgovore na veliko vprašanj, ki se nam porodijo že po prvih prebranih straneh. Kako vse to vidi mama? Zakaj ni nikjer očeta? Kakšno vlogo igra v vsem tem socialna služba?
Avtorica na prisrčen in hkrati krut način prikaže delovanje, spopadanje in življenje družine z avtizmom. Pametno hodi po robu meje resničnosti, saj se dotakne tudi nekaj tematik, ki so žal zelo resnične. Knjiga ni namenjena temu, da izvemo vse o avtizmu, ampak predstavlja prvi korak do razumevanja drugačnosti in cenjenja tega, kar imamo. Prav tisti pomisleki, ki jih imajo nekateri liki v knjigi pa so stik s popolno resničnostjo. Predvsem misli mame in sestre, ki se kljub optimizmu in ljubezni, včasih zatečeta k sivemu območju pred temačnostjo.
Roko na srce, študentske in mladostniške družabne priložnosti se odvijajo v baru ali pri nekomu doma ob kozarcu vina ali pa na klopi v kakšnem parku ob steklenici alkohola. Če se zaradi katerih koli osebnih ali zdravstvenih razlogov odločiš, da se alkohol ne bo dotaknil tvojih ustnic, zna biti druženje dokaj neprijetno. Zato smo sestavili nekaj predlogov, kako biti družaben in se zabavati brez alkohola.
1. Pripravi odgovore.
Ljudje smo zelo firbčna bitja in tako bo tvojo družbo najverjetneje zanimalo, zakaj se ne nacejaš z alkoholom. Zato je dobro imeti že vnaprej pripravljene odgovore na vprašanja, ki bodo deževala po tebi. Odgovori naj bodo jasni in jedrnati, a naj ne sprožijo nadaljnjih vprašanj.
2. Prijatelje raje povabi na kavo.
Ko se srečamo s prijatelji, imamo dve klišejski povabili: »Gremo na pir?« in »Gremo na eno kavo?« Če se odrekaš alkoholu, raje povabi na kavo. Tako se pričakuje pitje brezalkoholnih pijač in toplih napitkov.
3. Najdi si zamenjavo.
Ali ob družabnih dogodkih pogrešaš pitje alkohola? Mogoče pogrešaš okus ali pa ti gre na živce, kako te vsi pivci piva grdo gledajo, ko v svoji roki pestuješ stekleničko kokakole? Potem posezi po brezalkoholnem pivu ali pa si privošči brezalkoholen radler.
4. Bodi trezen voznik.
Trezni vozniki niso deležni teženja o tem, zakaj ne pijejo. Če se javiš, da boš trezen voznik, lažje uživaš v večeru, saj tvoje pitje brezalkoholnih pijač vsi razumejo, hkrati pa tudi poskrbiš za svoje prijatelje, da pridejo varno domov.
5. Zabava brez alkohola.
Če želiš preživeti čas s prijatelji, a brez alkohola, organiziraj dogodke, pri katerih ni treba piti. Tukaj lahko velikokrat uporabiš nostalgijo. Povabi svoje prijatelje, da pogledate celotno serijo, ki ste jo oboževali kot otroci. Zraven imejte prigrizke in sokove, kakor ste jih imeli v tistih časih. Ali pa povabi na športne dogodke, na katerih ljudje po navadi ne posegajo po alkoholu. Tako se boste lahko zabavali in tebi bo prizanešeno poizvedovanje, zakaj ne piješ.
6. Pomisli na mačka.
Ko bodo vsi tvoji prijatelji mrtvo pijani in bo bruhanje redna zvočna spremljava večera, se spomni, kako lepo ti bo jutri, ko boš lahko zgodaj vstal in užival dan brez celodnevnega mačka.
V pražarni Escobar kavo z nivoja vsakdanje dobrine postavljajo ob bok vrhunskim produktom, kot so izbrana vina, piva, siri, čokolade… Specialne kave oziroma Specialty kave so sinonim za kakovost, za kakovost pridelave v kavnem nasadu, kakovostno praženje in na splošno za kakovosten odnos do kave, ki daje priložnost vsem tistim, ki želijo pridelovati kakovostno kavo, nam pa omogoča, da pijemo zdravo, 100-% sledljivo in kakovostno kavo.
Specialty kave iz pražarne Escobar so sveže, sezonske, procesirane na tradicionalne načine ali pa na eksperimentalne načine, tako da kavna zrna pokažejo najboljše okuse. Dobavljajo jih z manjših kavnih kmetij in sodelujejo s pridelovalci, ki jim lahko zaupajo. Na ta način zagotavljajo kakovost kavnih zrn in čim krajšo verigo sledljivosti. Kava je sadež, zato sta sezonskost in svežina kavnih zrn izredno pomembni.
Katja in Omar Escobar v cvetočem kavnem nasadu (Foto: Escobar pražarna vrhunskih kav)
Najboljše kave rastejo na odročnih področjih subtropskega pasu, in sicer v nasadih, kjer imajo kavovci najbolj naravne pogoje za rast, navadno je to v senci višjih dreves. Senčna rast omogoča nekoliko počasnejše dozorevanje kavnih »češenj«, zato kava, gojena v senčnih kavnih nasadih, daje boljše rezultate v kavni skodelici.
Poleg vzdrževanja in obnavljanja kavnega nasada je zelo pomembno tudi pravilno obiranje zrelih kavnih češenj. Ker ne dozori ves pridelek istočasno, je zelo pomembno, da se oberejo le rdeče, torej zrele, kavne češnje, kar praviloma poteka ročno. Pravilno obiranje vpliva na kakovost pridelka. Na kakovost pridelka pa vplivajo tudi dogodki, ki sledijo – način čiščenja oziroma procesiranja, skladiščenja, praženja in ne nazadnje način priprave. Kavno zrno je namreč zakladnica neštetih sestavin ter obenem črna skrinjica, ki v sebi skriva, kaj se z zrnom dogaja na poti iz kavnega nasada do skodelice.
V pražarno Escobar večina kav, ki jih imajo v ponudbi, pride po »direct trade« modelu, kar pomeni, da preko uvoznika po čim krajši poti pridejo v Slovenijo neposredno iz kavnih nasadov, kar zagotavlja kakovost in svežino kavnih zrn.
Predstavitev Specialty kav si lahko pogledate tudi v mini seriji Escobar KofiTok, s katero v pražarni Escobar skrbijo za izobraževanje in predajanje zanimivih informacij iz kavnega sveta.
Specialty kava I KofiTok #1
Vstopite v svet vrhunskih kav in se spoznajte s kavami iz pražarne Escobar. S kodo VRHUNSKA KAVA ob vsakem nakupu v spletni trgovini Escobar.si prejmete 5 % popust na vse izbrane izdelke.
Pri adrenalinskih športih ni sivega območja. Ali jih imaš rad ali pa jih ne preneseš. Na začetku se je zdelo, da so adrenalinski športi dostopni le ekstremnim športnikom, v zadnjem času pa se vse več ljudi odloča zanje. Tisti, ki nikoli ni poskusil leteti s padalom ali plaval z morskimi psi, ne more razumeti občutka, ki ti ga takšen adrenalin prinese. Ekstremni športi so tako vedno bolj priljubljeni in tudi naša državica ponuja veliko možnosti, za testiranje svojih meja.
Najbolj priljubljen je skok s padalom, kjer se z letalom dvigneš na približno 4000 metrov nadmorske višine, minuto prosto padaš, nato pa varno pristaneš s pomočjo padala. Skok lahko v Sloveniji opraviš na treh lokacijah, in sicer z letališča v Bovcu, Portorožu in iz Šentvida pri Stični.
Za malo bolj prestrašene je dober nadomestek spust s padalom, kjer ni prostega pada in zato ni tako adrenalinsko nabit kot skok. Kljub temu ponuja izjemno izkušnjo poleta z jadralnim padalom in ogled panorame iz ptičje perspektive. Izvaja se iz različnih vzletališč na slovenskih hribih, kot so Mangart, Kanin, Lijak pri Novi Gorici.
Za hiter in drzen prelet je na voljo tudi zipline oziroma spust po jeklenicah, kjer se spustiš visoko med gorami, prek divje soteske ali divje struge. Med poletom lahko dosežeš hitrost tudi do 60 km/h, kar poda krepko mero adrenalina.
Če te letenje s padalom ne zanima, bi pa rad doživeli občutek svobode in padanja v prazno, je dobra izbira Bungee Jumping, ki ga od leta 1993 izvajajo v Solkanu. S 55 metrov visokega mostu se podaš proti smaragdni Soči in uživaš v prelepem razgledu, dokler ti adrenalin ne požene kri v žile.
Veliko izbire je tudi za tiste, ki si želijo adrenalina bližje tlom. V poletnem času sta najbolj popularna soteskanje in rafting, ki se odvijata v skrivnostnem svetu divjih sotesk, slikovitih slapov in kristalno čistih rek. V zimskem času pa prevladuje ekstremno smučanje in bordanje po zasneženih vrhovih.
Kljub veliki ponudbi ekstremnih športov je pomembno, da si na izbran šport mentalno in fizično pripravljen. Adrenalinski športi niso le fizično zahtevni, temveč zahtevajo tudi veliko mero mentalne pripravljenosti. Pomembno je, da si na izziv pripravljen in se ne bojiš soočanja s strahovi. Ko si pripravljen živeti na robu, lahko izbiraš med obsežnim seznamom pustolovskih športov, ki ti bodo zagotovo sprožili adrenalin po žilah.
Telesne vonjave nam povedo veliko o zdravju. Čeprav se lahko vonjave spreminjajo glede na prehrano in zdravje, je veliko odvisno od genetike. So nam lahko informacije o telesnih vonjavah tudi koristne?
HLA (human leukocyte antigen) je skupina beljakovin, ki našemu imunskemu sistemu pomaga ločiti celice, ki pripadajo nam, in celice, ki pripadajo nekomu drugemu in so zato potencialni patogeni. Patogeni so mikroorganizmi, ki povzročajo bolezni pri gostitelju. Genski kompleks kodira tudi nekatere druge beljakovine, ki se uporabljajo v našem imunskem sistemu. Ta je uporaben kot bližnjica za znanstvenike, da vidijo, kakšno zaščito lahko nudi naš imunski sistem.
Tvoj HLA se razlikuje od drugih, čeprav bodo imeli tvoji sorodniki bolj podoben HLA kot tujci. Z genetskega vidika je prednost imeti otroka z nekom, ki ima drugačni profil HLA, saj bodo imeli boljšo odpornost proti patogenom. Čeprav bi sklepali, da se za izbiro partnerjev uporabljajo genske informacije, skrite v telesnih vonjavah, to ne drži. Morda imamo raje določene vonje, vendar to ne igra pomembne vloge pri izbiri partnerja.
A čeprav HLA ne vpliva na izbiro parnerjev, vpliva na spolno počutje. Pari, ki so imeli visoko različnost HLA, so imeli najvišjo stopnjo spolnega zadovoljstva in najvišjo stopnjo želje po otrocih.
Ta povezava je močneje vidna pri ženskah. Ženske, ki so bile v zvezi z moški, s podobnimi HLA, so poročale o večjem spolnem nezadovoljstvu in manjši želji po otrocih. Iz evolucijskega vidika je izbira pri ženskah precej logična. V naravi samice po navadi izbirajo samce, saj je mati tista, ki največ vlaga v vzgojo otrok in lahko največ izgubi s partnerjem, ki je gensko slabši. Samica zato išče namige glede njegove kakovosti. Samci so zato pogosto bolj pisani, izvajajo paritvene plese, pojejo pesmi in ponujajo darila.
Povezava med preferencami telesnega vonja in geni je spodbudila celo zmenke na hitro, kjer si ljudje izmenjujejo majice, v želji, da najdejo partnerja zase, ter storitve Lahko bi rekli, da ima vsak človek preference glede telesnih vonjav partnerjev, vendar se na koncu ne odločamo na podlagi tega. Zakaj ne?
Eden od razlogov je lahko ta, da je resničnost bolj zapletena, da bi natančno uporabljali informacije o vonjih. Naša druga čutila lahko popačijo informacije, ki jih vnesemo iz vonja. Na podlagi telesnega vonja lahko natančno ocenimo nevrotizem drugih ljudi, ko pa vidimo obraz osebe, postanemo manj natančni. Vemo torej, da v svojem telesnem vonju oddajamo informacije o svoji reproduktivni kakovosti in vemo, da jih lahko zaznamo, vendar niso pomembni pri izbiri partnerja.
Če je tvoj edini interes iskanje partnerja z dobrimi geni, potem bi moral biti pozoren na njegov vonj. Toda za večino ljudi to ni najpomembnejše in tega ne počnejo. Pri izbiri partnerja obstajajo pomembnejše stvari kot telesni vonj in genetski zapis.
LEGO se je usmeril k bolj trajnostni prihodnosti, ko je napovedal, da bo podjetje začelo izdelovati kockeiz reciklirane plastike, piše UNILAD. Nedavno so uspešno dokončali svoj prvi prototip novega oblikovanja kock iz reciklirane plastike, kar so označili kot »zadnji korak na poti k izdelavi LEGO izdelkov iz trajnostnih materialov.«
Podjetje je preizkusilo več kot 250 različnih kock iz reciklirane plastike, a ta prototip je prvi, ki izpolnjuje stroge zahteve glede kakovosti in varnosti v podjetju. Prototip naj bi bil izdelan iz polietilen tereftalatne plastike iz recikliranih plastičnih steklenic. Od leta 2018 se je skupina 150 ljudi ukvarjala z ustvarjanjem trajnostnih LEGO kock.
Podpredsednik za okoljsko odgovornost pri podjetju LEGO Tim Brooks je v sporočilu za javnost dejal: »Nad tem prebojem smo zelo navdušeni. Največji izziv na naši trajnostni poti je premislek in inovacije novih materialov, ki so tako trpežni, močni in kakovostni kot naše obstoječe opeke – in se prilegajo elementom LEGO, izdelanim v zadnjih 60 letih. S tem prototipom lahko predstavimo napredek, ki ga dosegamo.«
V zadnjih letih se je LEGO zavezal, da bo svoje izdelke naredil okolju prijaznejše. Leta 2020 je napovedal, da bo iz svojih škatel odstranil plastiko za enkratno uporabo, do leta 2022 pa bo dal 400 milijonov dolarjev za izboljšanje svoje trajnosti. Trajnostne kocke so sveti gral za podjetje, ko gre za dokazovanje zelenih lastnosti.
V svoji izjavi je LEGO dejal, da bo trajalo še nekaj časa, preden se bodo trajnostne kocke pojavile v trgovinah. Dodal je, da je optimističen, da se v fazo pilotne proizvodnje potencialno preseli že prihodnje leto.
»Želimo, da imajo naši izdelki pozitiven vpliv na planet, ne samo z igro, ki jo navdihujejo, ampak tudi z materiali, ki jih uporabljamo,« je dejal Brooks.
