Na današnji dan se spominjamo ene največjih tragediji, ki si jo je človeštvo dopustilo. Milijone mrtvih na najbolj grozovite načine. Spomnimo se na slepo sovraštvo in barbarstvo zaslepljenih ljudi. Spomnimo se na izrek: Edino kar je potrebno za zmago zla je to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.
»Endlösung«
Za neko mizo se skupina moških oblečenih v temno zelene, črne in rjave uniforme pogovarja o transportu tovora. Dogovarjajo se o logistiki in vzdrževanju tirnic. Menijo se o tem, kdo bo vodil katero sektor in kako bodo ravnali s tovorom teh vlakov.
Z nekaj podpisi potrdijo ukaze in tako se začne »Endlösung« ali po slovensko–dokončna rešitev. Kmalu bo cel svet izvedel, da je tovor na teh zanikrnih živinskih vagonih živ. Da ima ta tovor dušo in čustva. Sanje in osebnost. Da so ta tovor Judje.
Začne se s »čistilnimi« enotami na vzhodni fronti, kjer je treba narediti prostor za nemško prebivalstvo. Med operacijo Barbarossa (napad Sovjetske zveze) za kolonami prašnih in izmučenih vojakov, ki potujejo v strelske jarke, vozijo tovornjaki prekriti s plahtami.
»Einsatzgruppen«
Na njem so ljudje z različnimi ozadji. SS–ovci, ki so si že umazali roke s krvjo cerkvenih mož in intelektualcev na Poljskem. Navadni vojaki se jih bojijo gledati v oči. To so »Einsatzgruppen«. Rablji, ki so po odhodu navadne vojske prišli v zasedene kraje in »očistili« prebivalstvo vseh Judov in boljševikov. Masovna streljanja in požiganja so bili njihovi najljubši metodi. Za sabo so puščali razsul in smrt.
William Craig v svoji knjigi Bitka za Stalingrad opisuje eno izmed takšnih enot kot poblaznele može, ki so bili opiti od izživljanja nad ljudmi. Klicali naj bi jih Vrani zaradi njihovih črnih uniform in rekrutirani so bili iz umobolnic in najbolj temačnih zaporov, kamor so zapirali morilce, pedofile, posiljevalce in sadiste. Preden so jih poslali v vas so jih napili ali celo omamili. Potem pa so jim potisnili v roke »šmajser« (nemška brzostrelka MP40) in jih spustili nad otroke, ženske in starejše.
Med njimi niso bili samo Nemci ampak ljudje iz cele Evrope. SS–ovci so bili pohvaljeni, če so po bitki počistili še ozemlje vseh Judov. V SS pa so služili tudi Francozi, Španci, Ukrajinci, Latvijci, Kozaki, Hrvati, Estonci… in tudi Slovenci (kakor bomo tudi kasneje v članku videli). Marsikatera nacistično simpatizerska paravojaška skupina je z veseljem pomagala »čistiti« Evropo.
Ciklon B
Faza dve se je začela kmalu po tem. Na Poljskem so začela rasti koncentracijska taborišča. Ta so se delila na dve vrsti: delavska in uničevalna. V delavskih taboriščih so ljudi razdelili v dve skupini. Tiste, ki so bili sposobni za delo in tiste, ki niso bili »uporabni« in so bili tako samo še usmrčeni. V uničevalnih taboriščih delitve ni bilo. Vsi, ki so pristali tam so čakali na enako usodo – plinsko celico in peč.
Nacisti so holokavst vodili kakor podjetje vodi proizvajanje. Birokracija je bila tekoča, tudi transport. Iskali so najhitrejše načine pobijanja in odgovor na to vprašanje je bil pesticid Ciklon B. Zapornikom je bilo rečeno, da jih čaka topel tuš. Ti so se veselili tople vode in občutka čistoče in veselo stekli v veliko tuš kabino. A iz cevi tušev ni pritekla voda. Iz tušev je uhajal Ciklon B.
Nacisti so popisovali smrti kakor da popisujejo koliko robe bi jim uspelo tisti dan proizvesti. Vse je bilo natančno, birokracijsko zabeleženo in označeno. Mogoče je to najbolj boleči del te tragedije. Da je bil ta masaker za naciste tako mehaničen. V tem sistemu ni bilo nobene barbarske krvoželjnosti. Samo hladna in hitra »proizvodnja« smrti. In tone birokracijskega papirja z imeni in številkami. Na tem papirju pa se je znašlo tudi okoli 10.000 Slovencev.
Po Evropi so kmalu zaslovela najbolj zloglasna taborišča. Auschwitz (imenovan tudi Tovarna smrti), Treblinka, Dachau, Majdanek… imena, ki še dan danes nosijo ogromno težo in srh, ko jih izrečemo. So kot ogromne brazgotine Evrope, ki se ne bodo nikoli zacelile.
Angel smrti
Poleg plinskega poboja je bil v Auschwitzu tudi zelo znan zdravnik. Klicali so ga Angel smrti. To je bil dr. Josef Mengele, nacistični zdravnik, ki je izvajal poskuse na živih ljudeh. Skušal je spremeniti pigment oči in las, da bi lažje kontrolirali gene, ki niso veljali za »arijske«. Na živih dvojčkih je preučeval ali je res, da skupno čutijo bolečino. Kaj se zgodi s človekom če pade iz višine 100 metrov? Kaj pa 300 metrov? To vse je zanimalo Angela smrti in Auschwitz mu je dal vso testno gradivo, ki ga je potreboval.
Koliko komunistov, vernikov, ljudi s posebnimi potrebami, intelektualcev, Slovanov, Romov, Judov in homoseksualcev je preminilo v koncentracijskih taboriščih je težko navesti. Različni viri dajejo različne številke za ostale, a za Jude naj bi veljala številka okoli 6 milijonov. Šest milijonov življenj je ugasnili v hladni, mehanični »mašineriji« holokavsta.
Slovenski vodja uničevalnih taborišč
Odilo Globočnik, sin Slovenca iz Tržiča in banatske Čehinje je bil ena izmed tistih sivih celic holokavsta, ki je ostajala v ozadju. Njegova družina je bila nemško govoreča in tako se je Odilo kmalu znašel v avstrijskem SS.
Tako je plezal po nacistični lestvi in prilezel do visokega položaja? Kako visokega? Pod njegovo komando je bilo veliko uničevalni koncentracijskih taborišč, med njimi tudi Treblinka in Majdanek pa tudi Sobibor.
Ustvaril je tudi Slovenski narodni varnostni zbor, čigar naloga je bila iskanje in eliminiranje partizanov na Jadranskem predelu Slovenije.
Na današnji dan se spomnimo vseh, ki so umrli v plinskih celicah ali pa postavljeni ob zid. Vseh žrtev mučenja in prisilnih poizkusov s strani nacistične ideologije. Spomnimo se tisoče Nemcev, ki so umrli ob protestu nad temi dejanji. A spomnimo se tudi, da so vse takratne »velesile«– ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza vedele kaj se dogaja. A vseeno niso storile ničesar, da bi to preprečile. Zato končujem z istim citatom, s katerim sem začel.
»Edino kar je potrebno za zmago zla je to, da dobri ljudje ne storijo ničesar.« Edward Bruke
V spomin na grozote holokavsta pa smo zbrali najboljše filme na to temo, ob katerih nam zastane dih.
