Razvoj kot proces
Izvor borilnih veščin je tema, o kateri je na voljo premalo zgodovinsko verodostojnih podatkov za oblikovanje popolne predstave. Sam pojem „borilne veščine“ je tako vseobsegajoč, da je celovito gledano izvorov mnogo, saj so borilne veščine povezane z razvojem človeških civilizacij in geografsko lego. A kakor hitro je prišlo do stikov med različnimi ljudstvi, tako vojaških kot gospodarskih in kulturnih, se je začel proces medsebojnega izmenjevanja dobrin in seveda znanja, tudi na področju borilnih veščin. Ta je še dodatno okrepil naraven dinamični proces razvoja veščin, katerega posledice so oblikovanje, preoblikovanje z odvzemanjem ali dodajanjem znanj, pa tudi izginjanje mnogih oblik borilnih veščin. Proces je stalen, potekal je tako v preteklosti in poteka seveda tudi danes. Nenehno se razvijajo različice izvornih borilnih veščin, t. i. stili, ali celo popolnoma nove oblike borilnih veščin. Mnoge veščine so še danes pomembna in varovana zgodovinsko-kulturna tradicija določenih delov sveta.
V pisani druščini
Tudi zaradi kulturnega ponosa, zgodovinsko-političnih, ekonomskih in tudi čisto osebnih stališč ter razlogov je prihajalo in še vedno prihaja do nesoglasij in trenj glede izvora, pristnosti in čistosti, učinkovitosti in večvrednosti določene veščine. Vse skupaj je vodilo v dodatno cepljenje na nove in nove oblike in različice. Proces oblikovanja različic in novih oblik veščin je prisoten še danes, a zaradi lažje komunikacije in izmenjave znanj poteka hitreje in morda celo v večji meri kot v preteklosti. Borilne veščine, izoblikovane v prejšnjem ali predprejšnjem stoletju, pa so, kljub nasprotnim trditvam, skoraj brez izjem zgrajene na temeljih večjega ali manjšega števila svojih zgodovinskih prednikov. Razumen in urejen vpogled v celovit zgodovinski razvoj borilnih veščin je tako večinoma možen le na podlagi razdelitve po geografskih regijah, nato pa znotraj posamezne regije še po tipu borilne veščine (goloroka, oborožena, mešana).
Urejeni sistemi
Borilne veščine ali umetnosti bojevanja so sistemi urejenih metod vadbe telesa in tudi duha z namenom učinkovitega bojevanja, tako golorokega kot tudi oboroženega. Pojem se dandanes uporablja predvsem v povezavi z golorokimi azijskimi borilnimi veščinami, čeprav v resnici zajema raznolike veščine bojevanja z vsega sveta. Praktično vse borilne veščine govorijo o odnosu med človekovim duhom in telesom. Pri tem poudarjajo, da duh in telo nista nasprotna, temveč dela iste celote, med katerima je potrebno vzpostaviti skladen odnos. Indijski ep Mahabharata („Velika vojna“) govori o borbi znotraj vsakega človeka, ki se nanaša na spopad njegovega višjega in nižjega vidika. Od izida tega boja je odvisno, kateri vidik bo vladal človeku. Cilj omenjenega boja ni uničenje enega od njiju, ampak vzpostavitev njune medsebojne skladnosti. Borilne veščine so odraz ravno te duhovne, notranje borbe. Verjetno je ta ideja vgrajena vanje že od samega začetka. Uma ne moremo videti, toda z opazovanjem svojega telesa in delovanja lahko ugotovimo, kakšno je njegovo stanje. To, kar počnemo in kako to počnemo, kaže, kakšni ljudje smo in v kolikšni meri se zavedamo svojih ravnanj. Na vzhodu pravijo, da je cilj vadbe razvoj naše zavesti. Prav tako navajajo, da moramo ozavestiti vsak trenutek našega obstoja. Pri tem se vadba ne nanaša le na trenutke, ki jih preživimo v dvorani ali na nekem izoliranem mestu. Kajti šele takrat, ko izstopimo iz dvorane, si moramo prizadevati za ohranitev tako notranjega miru kot tudi fizične spretnosti.
Nasprotja so sestavni del
Simbol jina in janga, ki sega daleč v zgodovino stare Kitajske, je zapis ravnovesja, harmonije in enakovrednosti ter najboljši model za dinamično razumevanje sebe in vsega, kar obstaja. Po starodavni kitajski filozofiji sta sili jin in jang od davnega trenutka stvarjenja edini kozmični sili. Vse živi le po njiju in vse, kar obstaja, sestoji iz obeh. Sta dva enakovredna svetova: snovno in duhovno. Resnična narava jina in janga, dveh temeljnih filozofskih gledišč v kitajski misli, soustvarja dinamično ravnovesje. Energija jina in janga je energija življenja v vesolju, ki se poraja iz nenehnega boja sil. Sobivanje nasprotij pa je tisto, kar osuplja v kitajskem pogledu na svet in je tako pomembno za sodobnost. Ta pogled nam lahko pomaga razumeti svet, ki nas obdaja, in dogajanje v njem. Pojasnjuje protislovja, ki jih nosimo v sebi, in nam pomaga razumeti sile, ki nas obdajajo. Uglašeno ravnovesje jina in janga v nas ohranja naše zdravje. Na njem temelji tradicionalna kitajska medicina in tudi borilne veščine.
Moč telesa in duha
Ne manjka niti raziskav, ki se ukvarjajo z vplivom vadbe borilnih veščin na zdravje ljudi. Številne pokažejo, da imajo borilne veščine pozitivne učinke. Med različnimi borilnimi veščinami so morda še najbolj zanimive tiste, ki jih poznamo relativno dobro tudi pri nas. Pri vadbi tai chija, kung fuja, juda ali taekwondoja strokovnjaki ugotavljajo, da je denimo tai chi veščina, ki temelji bolj na duhovni kot na fizični ravni in ima podobne učinke kot joga, medtem ko naj bi judo, karate, kung fu in taekwondo bolj poudarjali telesno aktivnost. Večina borilnih veščin uporablja vzhodnjaško filozofijo, od budizma, ki v ospredje postavlja individualne napore za doseganje lastne popolnosti, do daoizma, ki uporablja določene fizične in dihalne vaje za povezovanje v celoto. Dejstvo je torej, da se borilne veščine razlikujejo od ostalih športov prav v razvijanju fizične in psihične ravni človeka hkrati. Poleg fizičnega napredka nam ponujajo tudi duhovno rast in izkušnjo, ki vpliva na izboljšanje samopodobe v najširšem smislu.
