Mi smo univerza, 15o – zasedbene zahteve
Zasedba Filozofske fakultete poteka danes, v sredo, 23.11. ob 12.00!
Zasedba bo potekala v obliki delavnic, na katerih bodo študentje in vodstvo razpravljali in iskali rešitve problemov. Predavanja bodo, a bodo najverjetneje motena.
Zahtevajo javno, brezplačno in kvalitetno visoko šolstvo!
A) Polno financiranje:
A1. Prostorska stiska in katastrofalni materialni pogoji nekaterih fakultet. – Zadostna in kvalitetna infrastruktura!
Filozofska fakulteta: huda prostorska stiska, tako za hrambo materiala kot za izvajanje aktivnosti.
A2. Izkoriščanje skozi prekarne oblike zaposlovanja in ‘outsourcanja’ storitev. – Prekinitev koncesij s podizvajalci in vključitev neposrednih delavcev z redno zaposlitvijo pod posamezne fakultete! Redne zaposlitve za aktualni akademski prekariat! Redne zaposlitve za vsa prihodnja dela! Ureditev plačnih nesorazmerij in zagotovljeno napredovanje!
Filozofska fakulteta: mnogo mlajšega akademskega kadra, asistentov in mladih raziskovalcev, je v garaških prekarnih delavnih razmerjih, zasoljenih s fevdalno hierarhijo. Nadalje, varnostna in čistilna služba sta ‘outsourcani’, fakulteta pa si nad njihovim slabim socialnim položajem lahko umiva roke. Možnost glasne kritike je zaradi strahu pred sankcijami ali celo izgubo delovnega mesta v obeh primerih onemogočena.
A3. Rast in uvajanje plačljivih oblik študija. – Konec šolnin na tretji stopnji in konec pogojevanja financiranja! Konec poskusom uvajanja šolnin nasploh! Izenačitev izrednega študija z rednim! Konec plačljivih rokov! Polno financiranje študijskega gradiva!
Filozofska fakulteta: individualizacija financiranja doktorskega študija je na stežaj odprla vrata pohlepnemu dvigovanju šolnin. Namesto boju za kvaliteten, znanstven in vsem dostopen študij, smo priča rokohitrski potezi brezobzirnega prenašanja stroškov na študente.
B) Študij:
B1. Skokovito naraščanje števila študentov na pedagoga. – Povečanje števila pedagogov glede na število študentov!
Filozofska fakulteta: leta 1990 je prišlo na pedagoga 18 študentov, leta 2008 že 52 – rast za 270%. Del tega procesa je tudi Filozofska fakulteta.
B2. Piflarija namesto dejanskega študija in raziskovanja. – Konec bolonjske reforme! Zmanjšanje števila obveznosti, temeljitejša obravnava snovi!
Bolonjski proces se je pričel s sprejetjem »nedolžnega« dve strani dolgega dokumenta z naslovom Bolonjska deklaracija leta 1999. Pristojni ministri držav podpisnic se po podpisu Bolonjske deklaracije sestajajo vsaki dve leti, da ocenijo dosežen napredek v posameznih državah ter se dogovorijo o smereh nadaljnjega razvoja procesa in potrebnih ukrepih za uresničitev ciljev Bolonjske deklaracije. Z Bolonjsko reformo so se politične elite prvič na ravni celotnega evropskega prostora zavezale, da bodo visokošolsko izobraževanje reformirale tako, da bo le to proizvajalo »zaposljive« kadre, ki bodo takoj pripravljeni za vstop na »evropski trg dela«. Konkretno je to pomenilo sprejetje sistema zlahka prepoznavnih in primerljivih diplomskih stopenj; tudi z obrazcem »Priloga k diplomi«, da bi pospešili zaposlovanje evropskih državljanov ter mednarodno konkurenčnost evropskega sistema visokega šolstva.
Naštejmo nekaj konkretnih ciljev bolonjskega procesa iz Berlinskega komunikeja: zagotavljanje kakovosti visokega šolstva, pospeševanje mobilnosti študentov in akademske delovne sile, vzpostavitev kreditnega sistema za vrednotenje študijskih obveznosti, pospeševanje evropske dimenzije v visokem šolstvu, pospeševanje privlačnosti evropskega visokošolskega prostora, vseživljenjsko učenje itd.
Ključni skupni imenovalec vseh ciljev je čedalje večje prilagajanje izobraževalnega sistema zahtevam trga, kar konkretno pomeni nadomestitev državljanske splošne izobraženosti (splošnih in temeljnih znanj) z predmetno-specifičnimi in generičnimi kompetencami. Temeljni cilj izobraževanja je postal, da študent med študijem pridobi zastavljene učne dosežke in kompetence. Eden izmed temeljnih konceptov bolonjskega procesa je tudi vseživljenjsko učenje, katerega temeljna ideološka predpostavka je, da učenje ni nikoli dokončan proces. Posameznik naj bi se zato celo življenje učil in svoje znanje vedno znova dopolnjeval glede na domnevne »potrebe« trga.
Bolonjski proces uvaja tudi novo vrsto magisterijev. To so t.i. strokovni magisteriji. Strokovni magistrski študiji izobražujejo za raziskovalno-razvojno delo v stroki in hkrati omogočajo nadaljevanje znanstvenega raziskovanja v okviru študija tretje, doktorske stopnje. S tem pa se seveda ukinjajo »stari«, znanstveni magisteriji, ki so bili usmerjeni v znanstveno in raziskovalno delo.
Glede na to, da je bolonjski proces prinesel tudi povsem materialne učinke v kurikulumih posameznih študijskih programov je glede cilja kakovosti bolonjske reforme morda smiselno dodati njegove nasprotne učinke. Število ur se je ponekod (denimo na FDV-ju) za nekatere temeljne predmete posameznih študijskih smeri celo prepolovilo (po “starem” programu 120 ur/predmet, po bolonjskem programu le še 60 ur/predmet), kar zagotovo ne povečuje kvalitete. Kvaliteta študija je padla, saj poudarki niso več na “globini” študija (temeljitega poglabljanja v študijsko literaturo) temveč prej na razpršenosti in hitrem absolviranju vedno novih informacij (in ne več temeljnega znanja).
B3. Oviranje notranje logike znanosti. – Prenova študijskih programov! Odprava administrativnega ločevanja med disciplinami! Sprotna priprava učnih načrtov!
Filozofska fakulteta: vse preveč je primerov, da se programi ravnajo po fevdalnih interesih, namesto po potrebah znanosti in interesih študentov. Hitrost znanstvenega razvoja pa zahteva sprotno prilagajanje in informiranje študentov ter prevprašuje tradicionalno zamejevanje posameznih področij.
B4. Pravica do akademske svobode. – Konec obvezne prisotnosti!
Filozofska fakulteta: odločitev za študij je avtonomna odločitev vsakega posameznika, od izbire določenega kroga znanja do načinov njegove obdelave, refleksije in osebnega angažmaja. Sploh z bolonjsko reformo pa to postaja problem. Dobrim predavanjem se ni za bati, da bi ne imela velikega števila poslušalcev, zato ni nikakršne objektivne potrebe po administrativni prisili.
B5. Izključenost iz vpliva na študijski proces in omejenost študija. – Demokratizacija študijskega procesa: pravica do samoorganiziranega izobraževanja! Večji vpliv študentov na kurikulum!
Filozofska fakulteta: študenti nimamo nikakršnih možnosti samostojne obravnave vsebin ali kalibracije obstoječih glede na lastna zanimanja, mimo benevoletnosti posameznih profesorjev. Pojavljajo pa se vsebine, ki so tu zgolj zaradi partikularnih interesov določenih krogov. Na drugi strani že obstaja mnogo samoorganiziranih izveninstititucionalnih praks, od predavanj do razprav in bralnih krožkov, ki večkrat presegajo kvaliteto vsebin, ki jih nudi fakulteta in bi jih bilo potrebno vključiti. In seveda spodbujati samoiniciativno prakso dalje.
B6. Fizični branik študentov pred birokratsko kontrolo fakultet. – Avtonomni prostor!
Filozofska fakulteta: študenti filozofske fakultete si prizadevamo za pridobitev avtonomnega študentskega prostora pod neposredno demokratično študentsko upravo.V njem bi lahko izvajali svoje vsebine, mimo dolgoveznih birokratskih mlinov petega nadstropja, hkrati pa teoretsko intervenirali in opozarjali na vsebinski manjko institucije. A do sedaj je zainteresirana študentska javnost naletela le na kimajočo pripravljenost, v praksi pa se ni zgodilo – nič. Izgovori se vlečejo že dve leti.
B7. Izkoriščanje študentov in akademskega prekariata za osebno ali komercialno rabo nekaterih akademskih mandarinov. – Sankcije in sprotno onemogočanje!
Filozofska fakulteta: morda manj eklatantno, kot na kakšni drugi fakulteti, a tudi tu so primeri takega postopanja. Konkretizacija je zaradi strahu pred sankcijami izključena.
C) Demokratizacija institucij:
C1. Birokratsko in zaprto delovanje fakultet; izključenost nekaterih segmentov delavcev iz odločanja; predstavništvo študentskih organizacij. – Demokratizacija študentskih organizacij! Demokratizacija fakultet! Študentski veto! Skupščina!
Filozofska fakulteta: študenti imamo zgolj posreden stik z dogajanjem v vrhu fakultete in nikakršne možnosti neposrednega vplivanja. Prav tako so izključeni tehnični delavci in akademski prekariat, ki so ravno tako del fakultete, kakor smo to študenti in profesorji. Problematična je tudi predstavniška forma študentskih organizacij, ker ne interpelira študentov v aktivnejše sodelovanje, marveč jih reducira na raven potrošnikov in obkroževalcev listkov. Pretok informacij zavisi od arbitrarne benevolentnosti voljenih študentskih predstavnikov. Nujen, kakor kaže zlasti primer uvajanja šolnin, je študentski veto. Fakulteta je skupen prostor vseh, ki tam delamo oziroma ga obiskujemo, hkrati pa je znanje v najširši službi družbe – zato naj se jo tako tudi obravnava: angažirani posamezniki niso zamejeni v ničemer, dostop do upravljanja skupnih zadev pa naj gre v roke najširše fakultetne javnosti. Skupščino za vrhovni organ fakultete!
D) Socialni pogoji:
D1. Nujnost dela študentov v brutalno izkoriščevalsko prekarno delo zgolj zato, da sploh lahko študirajo. – Štipendije za vse!
Nekoč tako opevana študentska leta, ki naj bi zagotavljala relativno brezskrbnost, in časi, v katerih je bila glavna obveznost študentov študij, so danes preteklost. Status študenta vedno bolj postaja sinonim za študentsko delo prek napotnic, saj študentje ne živijo od zraka in tudi stroški študija, med katerimi je eden večjih najemnina, zahtevajo vedno višje vsote denarja. Vzpostavlja se prepad me tistimi, ki premorejo dovolj socialnega pokritja, da lahko resno študirajo in tistimi, ki jim le-ti niso zagotovljeni – meritokratska merila v praksi ne veljajo. Vrhunska kvaliteta študija ni dovolj; nujna je socialna varnost, ki šele omogoča čas, energijo in izenačuje pogoje za polno posvečanje študiju.
