Če dovolj dolgo brskate po družbenih omrežjih, boste hitro ugotovili, da so algoritmi uničili novičarski tok. Objave se ne prikazujejo več v preprostem kronološkem vrstnem redu, in pogosto se na vrh uvrščajo negativne ali moteče novice.
Večina stvari v našem življenju tako narejenih, da pritegne našo pozornost. Zakaj nas pri algoritmih to tako moti?
Naše nelagodje izhaja iz neskladja: tisto, kar pravimo, da si želimo od našega informacijskega okolja, se ne ujema vedno s tem, kako se dejansko obnašamo, ko smo vanj potopljeni.
Ali smo vsi le hinavci?
Ko se ljudje pritožujejo nad tem, kaj se pojavlja v njihovih novicah, se lahko zdi, da izpadejo hinavsko: pravimo, da tega ne želimo, a kljub temu vseeno klikamo na te naslove. V tem je kanček resnice, a gre tudi za površno razlago.
V resnici gre manj za neiskrenost in bolj za notranji konflikt.
Ljudje na splošno nismo posebej dobri v introspekciji glede lastnih preferenc – še zlasti, ko te preference vlečejo v različne smeri. V teoriji si mnogi ljudje resnično želijo mirnejše, bolj navdihujoče ali bolj informativne vsebine. To so preference, ki jih imamo o tem, kaj naj nam platforma prikazuje. Toda ko se potopimo v hitro tekoči tok informacij, pridejo v igro druge sile: radovednost, pazljivost, ogorčenje, novost in globoko v sebi občutek, da so morda te novice bolj pomembne.
Pozornost ni isto kot odobravanje. Interakcija z določeno vsebino ne pomeni nujno, da nam je všeč, da se z njo strinjamo ali da si v širšem smislu želimo več takšnih vsebin. Pogosto to pomeni le, da je bilo vsebino težko prezreti – še posebej, če se dotika močnih čustvenih ali z grožnjo povezanih dražljajev.
Tako neskladje med tem, kar pravimo, da hočemo, in tem, s čimer se dejansko ukvarjamo, odraža dejstvo, da naše preference niso stabilne, enoznačne ali vedno dostopne zavestnemu razmišljanju. Lahko si iskreno želimo eno stvar, medtem ko se vedno znova obnašamo na načine, ki nas vlečejo k drugi.
Zakaj negativne in ekstremne vsebine vedno zmagujejo
Da bi razumeli, zakaj se to neskladje pojavlja tako pogosto, moramo razumeti našo naravo. Z evolucijskega vidika je to, da spregledamo grožnjo pogosto dražje kot pretirana reakcija na lažni alarm, zato so naši sistemi pozornosti usmerjeni v znake, ki signalizirajo tveganje, konflikt ali negotovost – to so vrste objav, nad katerimi se ljudje pritožujejo, da se pojavljajo v njihovih novicah. Tudi kadar je tveganje majhno – kar je značilno za družbena omrežja – ti znaki sprožajo iste temeljne mehanizme.
Zato mediji posvečajo toliko pozornosti negativnim novicam. Vsebina, ki zanesljivo pritegne pozornost – ker je zaskrbljujoča, kontroverzna ali čustveno nabita –, se za trenutni uspeh ne mora ujemati z našimi dolgoročnimi cilji. Pomembno je le, da se v tem trenutku zdi pomembna, da aktivira vrednote, ki spodbujajo takojšnje ukrepanje, naj gre za všeček, komentar ali delitev.
Tako dobimo predvidljiv vzorec: privlačijo nas vsebine, ki sprožajo močne dražljaje, čeprav vztrajamo, da bi raje izbrali kaj drugega, če bi imeli izbiro.
Za vse to niso potrebni slabi akterji ali zlonamerni nameni. To je naravna posledica tega, kako deluje človeška pozornost.
Sistemi merijo, tisto kar lahko
Platforme družbenih medijev ne delujejo po skupnem, splošno sprejetem standardu, ki bi določal, katere vsebine naj se prikazujejo posameznemu uporabniku.
V odsotnosti jasnih normativnih smernic se platforme ponavadi zatečejo k tistemu, kar lahko izmerijo. Vključenost postane nadomestni pokazatelj preferenc, ker jo je mogoče opazovati. Algoritmi sklepajo, kaj je pomembno za uporabnike, tako da spremljajo, kaj pritegne njihovo pozornost, in se temu ustrezno prilagajajo.
Novičarski tok si tako oblikujemo sami. Vsak sistem, ki določa, katere možnosti so vidne, izstopajoče ali lahko dostopne, vpliva na odločitve. Običajni sistemi oblikujejo tok tako, da prikazujejo kar ljudje želijo. Algoritmični tokovi to logiko obrnejo. Namesto da bi uporabnike usmerjali na podlagi abstraktnih modelov vedenja, neprestano prilagajajo okolje na podlagi preteklih interakcij vsakega posameznika.
Algoritmi so le odziv
Razočaranje uporabnikov nad delovanjem algoritmov je smiselno. Želimo si sistemov, ki odražajo naše vrednote, ne le naše impulze. A ko te vrednote pridejo v nasprotje z dejanskim delovanjem naše pozornosti, nobeno prilagajanje novic ne bo v celoti odpravilo tega nasprotja.
Algoritmi tega konflikta ne ustvarjajo; le razkrivajo ga. Odzivajo se na to, kar počnemo, ne na to, kar si želimo, da bi počeli. In dokler se ne sprijaznimo z vrzeljo med našimi željami in našim vedenjem, se nam bodo novičarske vsebine, nad katerimi se pritožujemo, še naprej zdele nezadovoljive in neprijetno znane.
