Vse od odkritja prvih kamnitih struktur v Karahantepeju, najdišče spreminja zgodovino ljudi, ki so v jugovzhodni Anatoliji šiveli pred približno 12 tisoč leti. Leto 2025 ni bilo izjema, zahvaljujoč dvema edinstvenima odkritjema. Prvo odkritje je kamniti spomenik (T-steber), ki vključuje izklesan človeški obraz. Drugo odkritje pa je zbirka artefaktov, za katere areholog Necmi Karul z istanbulske univerze meni, da predstavljajo najstarejšo tridimenzionalno pripoved na svetu. Obe najdbi ponujata povsem nov vpogled v to, kako so si neolitski ljudje v regiji predstavljali sami sebe, pa tudi bogate dokaze o simbolnem mišljenju, ki je v arheoloških zapisih tega obdobja malo.

T-stebri so bili odkriti na več najdiščih v regiji in za zdaj velja, da predstavljajo človeške figure, čeprav do zdaj še noben ni bil najden s tridimenzionalnim obrazom. Novo odkriti 1,2 metra visok steber, izklesan iz kamninske podlage, datira v deveto tisočletje pr. n. št.

»Odkritje obraza na vrhu stebra podpira stališče, da so simbolizirali ljudi,« pravi Karul.

V namerno zakopani in zapuščeni stavbi drugje na najdišču so arheologi odkrili kamnito skledo brez dna, v kateri so bili kamniti krožnik, kamnite palice in majhna skleda s kompletom kamnitih figuric, ki so predstavljale divjega prašiča, jastreba in lisico. Karul pravi, da so te živali igrale vodilno vlogo v zgodbah neolitskih ljudi. Glavo vsake 3,8 cm visoke figurice je obdajal apnenčast obroč, Karul meni, da so bile v skledo postavljene v simbolnem zaporedju: »Dejstvo, da so bile figurice postavljene druga ob drugi in da je bila vsaka njihova glava vstavljena v ločen kamniti obroč, lahko razlagamo kot različne živali, ki delijo isto usodo ali so bile priče istemu dogodku.«

»Z nekaterimi strukturami so ravnali kot s smrtnimi bitji, ki so se rodila, živela in umrla, zato je najdba te kompozicije, zakopane v stavbi, verjetno povezana s procesom opuščanja. Kar je resnično izjemno, je uspeh neolitskih ljudi pri posredovanju njihovih čustev in sporočil,« je dodal.

Po več kot štirih desetletjih izkopavanj na majevskem najdišču Caracol je ekipa pod vodstvom arheologov Univerze v Houstonu, Arlena in Diane Chase, odkrila grobnico Te’ Kab Chaaka, ustanovitelja vladajoče dinastije kraljestva. V majevski arheologiji je izjemno redko, da bi lahko človeške ostanke povezali z zgodovinsko osebnostjo, znano iz hieroglifskih napisov. To je tudi edina grobnica vladarja, ki so jo našli v Caracolu.

Te’ Kab Chaak se je povzpel na prestol leta 331 n. št. in predsedoval Caracolu v njegovih zgodnjih fazah, preden je zrasel v eno najmočnejših majevskih mest na južnem polotoku Jukatan. Vladarjev grob so odkrili na območju najdišča, ki so ga Chaseovi prvič raziskali leta 1993. Lani je ekipa ponovno obiskala lokacijo in odkrila veliko praznino tik pod mestom, kjer so se njihova prejšnja izkopavanja ustavila. »Bil je trenutek »evreke«, ko smo vtaknili merilno palico in se ta ni dotaknila dna,« je povedal Arlen Chase. »Vedeli smo, da mora biti nekaj tam, ampak vprašanje je bilo, kako pridemo noter?«

Ko so člani ekipe vstopili, so našli dva metra visoko pravokotno grobno komoro, katere stene so bile prekrite z rdečim cinabaritom, kar dokazuje, da je bil pokojnik pomembna oseba. Med artefakti na tleh komore so bili lončeni posodi, nakit iz žada in izrezljane kostne cevi, ki so jih arheologi slogovno datirali v vladavino Te’ Kab Chaaka, ki se je končala okoli leta 350 n. št. Najbolj izjemen predmet je bila posmrtna maska ​​iz mozaika žada in školjk, ki je nekoč prekrivala obraz majevskega kralja.

»To odkritje je zgodba o tem, kako hitro se lahko stvari zgodijo, pa tudi o tem, koliko potrpljenja je treba imeti,« je povedala Diane Chase in dodala: »Po eni strani je nastajanje trajalo več kot tisoč let, za nas pa vsaj štirideset let.«

Vse odkar so znanstveniki v osemnajstem stoletju ugotovili, da latinščina, grščina in sanskrt izvirajo iz skupnega jezika, so raziskovalci zaposleni z ugotavljanjem, kdo ga je prvi uporabljal. Znan kot protoindoevropski jezik, je skupni prednik vseh jezikov, ki pripadajo indoevropski jezikovni družini, ki vključuje angleščino, hindijščino, perzijščino in stotine drugih. Danes skoraj polovica prebivalstva planeta govori enega od teh jezikov. Zgodnja oblika protoindoevropskega jezika je prispevala tudi k jeziku, ki je sčasoma postal hetitščina, ki so jo govorili v Anatoliji v bronasti dobi (približno 3000–1200 pr. n. št.) in je bil prvi jezik iz te družine, ki je bil pisno zapisan.

Arheološki, jezikoslovni in genetski dokazi kažejo, da je nomadska kultura iz bronaste dobe, imenovana Jamnaja – v stepah severno od Črnega morja je gradila ogromne grobne gomile, znane kot kurgani –, govorila neko obliko protoindoevropskega jezika. Okoli leta 3100 pr. n. št. so se Jamnaja preselili vse do Bolgarije in zahodne Sibirije ter s seboj širili svoj jezik. Toda njihove povezave s hetitskimi govorci Anatolije so že dolgo skrivnostne, še posebej ker prejšnje genetske študije niso ugotovile nobenih povezav med obema kulturama.

Nova študija DNK več kot 400 starodavnih ljudi iz vzhodne Ukrajine in južne Rusije kaže, da tako govorci jamnega jezika kot predniki Hetitov izvirajo iz eklektične eneolitske oziroma bakrenodobne (približno 4500–3300 pr. n. št.) populacije stepskih nomadov in kmetov s severnega Kavkaza. Ti ljudje so se poročali med seboj in pokopavali svoje mrtve v majhnih gomilah, ki spominjajo na kasnejše jamne kurgane na območju okoli rek Volge in Don od približno 4400 do 3300 pr. n. št. »Ta študija je privedla do izbruha podatkov, ki jih bomo analizirali še leta,« je povedal arheolog David W. Anthony s kolidža Hartwick.

»Zdaj lahko rečemo, da so ti eneolitski ljudje skoraj zagotovo govorili najzgodnejšo obliko protoindoevropskega jezika,« je dodal. Znanstveniki še vedno razpravljajo o tem, kako so se predniki hetitskega jezika prebili iz stepe v Anatolijo, vendar so novi genetski podatki pomagali natančneje opredeliti prednike Jamnega jezika. To nakazuje, da so ti protoindoevropski govorci, katerih predniki so kasneje razširili svoje jezike po Evraziji, prvotno izhajali iz majhnega klana, ki je štel morda le 2000 ljudi in živel na območju današnje vzhodne Ukrajine.

Na vrhu gore Papoura v osrednji Kreti arheologi preiskujejo zelo nenavadno krožno strukturo. Zgradili so jo pripadniki minojske kulture iz bronaste dobe (približno 3000–1100 pr. n. št.) in velja za najstarejši monumentalni kompleks, odkrit na otoku. Kompleks, ki v premeru meri več kot 50 metrov, je bil zgrajen na nagnjenem terenu in bil sestavljen iz osmih koncentričnih kamnitih zidov, od katerih so nekateri ohranjeni do višine več kot šest metrov.

Zunanji obroči tvorijo prostore približno enake velikosti, povezane z majhnimi vrati. V središču strukture je ekipa pod vodstvom vodje izkopavanj Danae Kontopodi in Vassiliki Sythiakaki, direktorice Eforata starin Herakliona, odkrila obokano zgradbo, razdeljeno na štiri dele, katerih ometne stene ohranjajo sledi barve. Arheologi verjamejo, da je bil kompleks zgrajen že leta 3000 pr. n. št. – več kot tisočletje pred vzponom palačne družbe, ki je pozneje prevladovala v minojskem družbenopolitičnem življenju – in se je uporabljal do približno leta 1800 pr. n. št.

»Spomenik je bil očitno skupnostni podvig, zgrajen tako, da je bil viden iz naselij na nižini Pediada spodaj in okoliških vrhov in grebenov,« je povedal Sythiakaki. »Njegova mogočna prisotnost bi ga naredila za osrednjo točko skupnosti po vsej regiji,« je dodal.

Minojci, ki so prihajali iz majhnih podeželskih območij in večjih naselij, so se verjetno zbirali na tlakovanem delu zgradbe, ki je bil dovolj prostoren, da je lahko sprejel precejšnje množice. Raziskovalci menijo, da keramika, najdena v kompleksu, nakazuje, da je mreža ljudi, ki so se tam zbirali, morda vključevala tudi tiste iz razkošnih središč Knososa in Malije na severni obali Krete, oddaljenih približno 32 kilometrov. »Krožni spomenik je služil kot skupni prostor za občasne pojedine in obredne dejavnosti,« je razložil Kontopodi in dodal, da se »vendar zdi, da se je njegova funkcija razvijala glede na geopolitične premike in družbene ali duhovne potrebe lokalnih skupnosti.«

Med izkopavanji grobov lovcev in nabiralcev v jami v Vietnamu se je arheologinja Hsiao-chun Hung spraševala, kako razložiti upognjene, prepognjene in zvite položaje nekaterih okostij. Sumila je, da so bili ti ljudje prvotno mumificirani s postopkom sušenja z dimom, na podlagi etnografskih poročil o takšnih praksah v jugovzhodni Aziji še v dvajsetem stoletju. Da bi preizkusila teorijo, je Hungova ekipa analizirala okostne ostanke 57 ljudi, najdenih na 11 različnih najdiščih po Kitajskem, Vietnamu in Indoneziji, ki datirajo med 10.000 in 2000 pr. n. št. Raziskovalci so uporabili tehnike, ki so vključevale bombardiranje kosti z rentgenskimi žarki in infrardečo svetlobo. Njihovi rezultati so pokazali, da je bilo veliko kosti segretih pri nizkih temperaturah. Nekatere so imele tudi vidne sledi opeklin. Ekipa je sklenila, da so bila trupla verjetno res sušena nad ognjem.

Ko so bila trupla mumificirana in zvezana, so bila dovolj lahka, da so se lahko premikala. »Ti lovci in nabiralci so morda s seboj nosili svoje prednike,« je povedal arheolog Peter Bellwood. »Ko so trupla razpadala, so se odločili, da jih pokopljejo.« Nekateri pokopi so datirani približno 10 tisoč let nazaj, zaradi česar so to najstarejši znani namerno mumificirani ljudje na svetu.

V veliki hiši v delu Pompejev, imenovanem Regio IX, je ekipa iz Arheološkega parka Pompeji odkrila čudovito okrašeno jedilnico, na katero so naleteli izkopavalci iz osemnajstega stoletja, a so jo večinoma prezrli. Obokana soba, ki se odpira na vrt, je obdana z delno ohranjenimi stebri, pobarvanimi v bogati rdeči barvi, ki uokvirjajo freske na stenskih ploščah. Arheologi so bili presenečeni, ko so odkrili, da freske predstavljajo redek primer megalografije – skupine slik, ki prikazujejo figure skoraj v naravni velikosti, v tem primeru del spremstva Dioniza, boga vina. Raziskovalci so rezidenco poimenovali Hiša Tiasa, po izrazu za dionizijsko procesijo, in freske na podlagi njihovega sloga datirali v obdobje med 40 in 30 pr. n. št.

Med veseljaki, ki sedijo na poslikanih podstavkih kipov, so satiri, ki igrajo na dvojne flavte in točijo vino. Videti je tudi plesalke, imenovane menade, ki jih Dioniz spravi v ekstatično stanje. Na sredini zadnje stene moški spremljevalec boga vodi žensko, da bi jo iniciiral v svoj misterijski kult. Prikazane so tudi ženske v lovu, tema, za katero arheologinja Molly Swetnam-Burland pravi, da jo poudarjajo upodobitve živih in mrtvih živali v poslikanih frizih, ki potekajo nad glavnimi ploščami.

»Ko v rimskih hišah vidimo upodobljene prave ženske, so običajno prikazane v bolj ustreznih družbenih vlogah,« je povedala. »Zanimivo se mi zdi, da v hiši Tiasa slavimo divjost žensk, ne da bi prikazali kontrapunkt – kakšne naj bi bile, ko so v vsakdanjem življenju zapete,« je še dodala.

Sprva je ekipa mislila, da so na koncu devet metrov dolgega hodnika, ki je bil skoraj do stropa napolnjen z odpadlim kamenjem in poplavnimi ruševinami, našli žensko grobnico. Med izkopavanjem grobnice pa so počasi zbirali dokaze, ki so kazali, da temu ni tako. »Nikoli si nismo predstavljali, da smo našli kraljevo grobnico, kaj šele grobnico faraona iz osemnajste dinastije,« je povedal egiptolog Piers Litherland iz Fundacije za raziskave Novega kraljestva.

Arheologi so na stenah sobe opazili majhne zaplate poslikanega ometa, v enem kotu pa majhen del stropa, pobarvan modro z rumenimi zvezdami. Vendar grobnice kraljevih žensk iz 18. dinastije (ok. 1550–1295 pr. n. št.) niso bile nikoli okrašene, zvezdasti stropi pa so bili rezervirani predvsem za kralje. Na stenah sobe je ekipa odkrila tudi dele Amduata – besedila, ki je pokojne faraone vodilo na njihovem nevarnem nočnem potovanju, da bi se ob zori ponovno združili s soncem. Med 18. dinastijo so bile ilustracije grobnic Amduata prav tako izključna pravica faraonov. Kljub temu so člani ekipe oklevali pri sklepu, da so odkrili faraonov grob.

»Okraske smo sprva razložili kot verjetno izjeme od pravil, ki jih določajo egiptologi,« je povedal Litherland. »Ne morem dovolj poudariti, kako neradi sprejmemo nekaj tako nenavadnega. Vaš um išče katero koli drugo razlago, saj so posledice prepričanja, da je to kraljeva grobnica, prevelike,« je še dodal.

Čeprav so arheologi v zadnjih dveh stoletjih iz mezopotamskih najdišč izkopali 500.000 klinopisnih tablic, približno polovica teh besedil, ki so zdaj v muzejih po vsem svetu, ni bila temeljito preučena ali objavljena. Šele z uporabo nove tehnologije bodo znanstveniki lahko vsaj malo prispevali k temu ogromnemu številu. Letošnja zgodba o uspehu je na novo dešifrirana, prej neznana himna, ki opeva Babilon kot prvo obstoječe mesto. Himna hvali tudi babilonske državljane in njihovo božanstvo zavetnika Marduka. »To je besedilo, ki vas poskuša indoktrinirati v ljubezen do vašega mesta,« je pojasnil asiriolog Enrique Jiménez z Univerze Ludwig Maximilian.

Jiménez in asiriolog Anmar Fadhil z Univerze v Bagdadu sta preučevala velik del ploščice z delom himne, ki jo hrani Iraški muzej in je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izkopana v knjižnici v starodavnem mestu Sippar. Po prečrkovanju besedila sta uporabila modele umetne inteligence za iskanje prekrivanja z drugimi ploščicami. Raziskovalca sta identificirala 30 fragmentov z 20 različnih ploščic, ki vsebujejo dele himne. Brez pomoči umetne inteligence bi ta postopek trajal leta, če ne celo desetletja – ali pa bi bil nemogoč. »V zadnjih 150 letih študij klinopisa so raziskovalci našli približno 6000 mest, kjer so se fragmenti ploščic združili,« je razložil Jiménez in dodal, da so jih v zadnjih petih letih našli 1500.

Jiménez in Fadhil sta doslej odkrila približno dve tretjini himne, za katero ocenjujeta, da je prvotno obsegala približno 250 vrstic in je bila verjetno napisana v drugi polovici drugega tisočletja pr. n. št. Poleg hvalospeva Babilonu himna vsebuje številne prej neznane informacije, kot je naštevanje dolžnosti babilonskih svečenic, ki so po besedilu služile tudi kot babice. V nasprotju z večino mezopotamske literature kralj ni osrednja osebnost v himni. »Zanimivo je, da se Babilonci predstavljajo kot skupina in da ni kraljeve perspektive,« sta povedala. Babilonci tako pravijo ‘Starejši smo od katerega koli kralja, ki bi lahko prišel. Kralji prihajajo in odhajajo, Babilonci pa bodo vedno ostali‘.

Razkošen grob na najdišču Pampa la Cruz, ki datira med letoma 850 in 1000 n. št., ponuja vpogled v obdobje, ko je nadzor starejših kultur nad severno perujsko obalo upadal, vpliv novejših pa naraščal. »Ta izjemen grob kaže značilen hibridni umetniški slog, ki odraža izrazit vpliv visokogorske družbe Wari na uveljavljene lokalne kulturne tradicije, kot so tradicije Moche,« je povedal arheolog Gabriel Prieto z Univerze na Floridi. V grobu sta bila dva starejša moška, ​​eden je sedel z nogami v lotosovem položaju, tipični pozi Wari. Moški je bil pokopan z lesenim ogledalom v obliki antropomorfnega raka, ki je bilo izdelano s tehnikami Wari, vendar upodobljeno v lokalnem slogu Moche. Imel je tudi ušesno školjko, vdelano s poldragimi kamni in eksotičnimi školjkami, ki imajo upodobitve živali v slogu Wari.

Tudi drugi moški je bil pokopan v sedečem položaju, tradicionalnem za višavje. Med njegovimi grobnimi pridatki je bil nož iz bakrene zlitine, ki prikazuje antropomorfno figuro, ki drži bojno palico, izdelano v značilnem umetniškem slogu Moche. Keramične posode, pokopane z obema moškima, ponujajo dodatne primere prehodne narave tega obdobja. Na primer, lonec, najden z moškim v lotosovem položaju, odraža tipične višavske motive na vrsti posode, ki ni niti strogo višavska niti strogo močevska. Po besedah Prieta, odkritje Pampa la Cruz, predstavlja ključni trenutek družbene in politične preobrazbe na severni obali Peruja.

Velika neolitska kmetijska skupnost Çatalhöyük v južni Anatoliji že dolgo muči arheologe kot možen primer matriarhalne družbe. Ta razlaga je temeljila na odkritju figuric na najdišču s pretirano žensko anatomijo, ki so bile identificirane kot boginje plodnosti. Nekateri znanstveniki so zagovarjali teorijo, da so te skulpture častili člani kultov matere boginje.

Vendar do nedavnega ni bilo dokazov, da bi imeli moški ali ženske v Çatalhöyüku višji družbeni status. Obsežna genetska študija je zdaj prepričljivo pokazala, da je v skupnosti prevladovala družbena struktura, osredotočena na ženske. Ekipa raziskovalcev je analizirala DNK 131 ljudi, pokopanih v 35 hišah na vzhodnem nasipu Çatalhöyük, ki je bil naseljen od približno 7150 do 5950 pr. n. št. Genetski material je bil pridobljen predvsem iz kamnite kosti v lobanji, ki ščiti notranje uho, nekaj pa je bilo vzetega iz zob. Trdota in gostota tako kamnite kosti kot zob lahko ohranita DNK izjemno dolgo časa. Raziskovalcem je prvič uspelo s pomočjo DNK določiti biološki spol dojenčkov in otrok, pokopanih v Çatalhöyüku, česar niso mogli ugotoviti samo na podlagi skeletnih ostankov. Oboroženi s temi informacijami so ugotovili, da so bile deklice in otroci petkrat pogosteje deležni grobnih pridatkov kot njihovi moški vrstniki. »Zdi se, da je bila to zelo močna praksa in običaj,« je povedal Mehmet Somel, evolucijski genetik na Tehnični univerzi Bližnjega vzhoda.

Analiza ekipe je tudi pokazala, da so bili ljudje, pokopani v določeni hiši, običajno v sorodu po materini liniji, kar kaže na to, da so ženske ostale povezane s svojimi domovi, medtem ko so se moški odselili, da bi se pridružili gospodinjstvom svojih partneric. Eren Yüncü, prav tako evolucijska genetičarka na Tehnični univerzi Bližnjega vzhoda, pravi, da ni jasno, kakšne posledice je imela organizacija družbe okoli žensk in dajanje prednosti ženskam z grobnimi pridatki v Çatalhöyüku. Predlaga, da je to morda preprečilo razvoj socialne stratifikacije.

»Morda bi bolj žensko usmerjene prakse, pa tudi dejstvo, da so imele ženske morda več besede v socialnih zadevah, morda pripomogle k ohranjanju bolj egalitarnih odnosov,« je razložil.