Pred desetimi leti bi se jim smejali: Danes K-pop in anime poslušajo in gledajo milijoni

Žan Sotlar
-
0
Pred desetimi leti bi se jim smejali: Danes K-pop in anime poslušajo in gledajo milijoni

Pred desetimi leti bi te sošolec, ki je poslušal korejsko glasbo in gledal risanke z japonskimi napisi, verjetno pogledal postrani. Danes ta isti sošolec morda plačuje naročnino na tri različne platforme, ima na steni plakat skupine, ki poje v jeziku, ki ga ne razume, in to je popolnoma v redu. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Ko je risanka postala največji film na Netflixu

Najbolj zgovoren dokaz, da je meja med nišno in mainstream zabavo padla, je animirani film KPop Demon Hunters. Naslov, ki je izšel junija 2025 na Netflixu, je do sredine leta 2026 zbral več kot 648 milijonov ogledov in postal najbolj gledana vsebina v zgodovini platforme – pred tem je rekord držal Squid Game, torej spet nekaj korejskega. Glasbeni del filma je pesem Golden popeljal na vrh Billboard lestvic, na letošnjih oskarjih pa je film pobral nagrado za najboljši animirani film, pesem Golden pa je postala prva skladba s korejskimi koreninami, ki je kadarkoli osvojila oskarja za najboljšo pesem.

To ni majhen uspeh neke nišne produkcije. To je Netflixov najbolj gledan naslov vseh časov, pika.

Ocena filma – KPop: Demon Hunters

Anime ni več nekaj, kar gledaš skrivaj

Podobna zgodba se dogaja pri japonskih risankah. Po podatkih japonskega združenja AJA (Anime Industry Report 2025) je celotna anime industrija leta 2024 dosegla rekordnih 3,84 bilijona jenov, kar je nekje okoli 25 milijard dolarjev, in to s 14,8-odstotno rastjo v samo enem letu. Prvič v zgodovini panoge je prodaja v tujini presegla domačo prodajo na Japonskem – kar pomeni, da anime dobesedno ni več japonski izdelek za Japonce, ampak globalni izvozni artikel.

Crunchyroll, glavni pretočni servis za anime na zahodu, je maja 2026 presegel 21 milijonov plačljivih naročnikov, kar je skok z 17 milijonov le leto prej. Netflix pa je samo v letu 2025 zabeležil več kot 8 milijard ur gledanja anime vsebin. Za primerjavo – to je več, kot bi kdorkoli pričakoval še pred petimi leti, ko je bil anime rezerviran za posebne police v videotekah.

Koliko dejansko stane biti K-pop fan

Tu pridemo do dela, kjer se stvari otipljivo poznajo v denarnici. Vstopnice za koncerte skupine BLACKPINK na turneji leta 2025 so se na primer na stadionu Stade de France v Parizu gibale od 78,50 evra za standardna mesta pa vse do 216 evrov za boljše sektorje, VIP paketi z zgodnjim vstopom in dodatnim merchandisejem pa gredo pogosto še precej višje. Njihova prejšnja turneja Born Pink (2022–2023) je postala najbolje obiskana in najbolj zaslužkarska turneja katerekoli ženske glasbene zasedbe v zgodovini, skupina pa je bila tudi prva azijska izvajalka, ki je headlinala Coachello.

Če k temu dodaš še mesečno naročnino na Crunchyroll (pri nas se gibljemo okoli 8 do 10 evrov na mesec za osnovni paket, cena se sicer razlikuje glede na trg), album v fizični obliki s pripadajočimi photocardi in kakšen kos merchandisea, hitro ugotoviš, da to ni več hobi za nekaj evrov na mesec. Cela ta ekonomija fandoma je zrasla v posel, kjer podjetja natančno vedo, koliko so oboževalci pripravljeni plačati za občutek pripadnosti.

Serija One Piece: Netflixu uspela najboljša predelave animeja in mange v enem

Glasbena industrija raste, in K-pop ni izjema

Po podatkih letnega poročila IFPI (International Federation of the Phonographic Industry) so globalni prihodki od snemane glasbe leta 2025 zrasli za 6,4 odstotka in dosegli 31,7 milijarde dolarjev – že enajsto leto zapored gre številka navzgor, predvsem zaradi plačljivih pretočnih naročnin, ki jih je zdaj po svetu 837 milijonov. K-pop je pri tem le en, a vse pomembnejši del slike – po nekaterih tržnih ocenah je celotna panoga leta 2023 dosegla velikost okoli 9,3 milijarde dolarjev, čeprav gre pri tej konkretni številki bolj za oceno analitikov kot za uradno potrjen podatek.

Zakaj se je to zgodilo zdaj

Del odgovora je preprost – algoritmi. YouTube in TikTok ne poznata jezikovnih meja, in ko se korejska koreografija ali anime posnetek enkrat prime na For You strani, ni pomembno, ali gledalec razume besedilo. Drugi del je generacijski premik: mladi, ki so odraščali s pretočnimi platformami, so navajeni na podnapise in sinhronizacijo veliko bolj kot generacije pred njimi. Titlanje ni več ovira, je pač standard.

Osebno se mi zdi najbolj zanimivo prav to, da je meja med tujo in domačo popkulturo skoraj izginila. Nekdo v Ljubljani danes posluša isto pesem kot nekdo v Seulu ali Sao Paulu, v istem tednu, na isti platformi. To se v glasbeni industriji ni dogajalo v tem obsegu, odkar obstaja radio.

Bo trend zdržal?

Težko je napovedati, ali bo K-pop čez pet let še vedno tako viden, ali pa bo šel po poti drugih velikih pop trendov in se skrčil na trdo jedro oboževalcev. Glede na številke, ki jih vidimo trenutno – rekordi na Netflixu, rastoča industrija v Aziji, milijoni novih naročnikov – kaže, da gre za nekaj bolj trajnega kot le poletno modno muho. Sam bi stavil, da bomo čez nekaj let gledali na leto 2025 kot na trenutek, ko je azijska popkultura prestopila iz trenda v stalnico.

Klasiki v šoli: Zakaj beremo Cankarja in ne Kovačiča?

Tyana Rendič
-
0
Klasiki v šoli: Zakaj beremo Cankarja in ne Kovačiča?

Zakaj beremo Cankarja in ne Kovačiča? Kdo odloča, kaj je ‘obvezno branje' in kaj to pove o tem, čemu šola služi?

Vprašanje v naslovu je na prvi pogled preprosto, a skriva past. Lojze Kovačič namreč ni povsem odsoten iz slovenskih učnih načrtov. Njegovi deli Otroške stvari in Kristalni čas se pojavita med obveznimi besedili za četrti letnik gimnazije, torej tik pred maturo. Vendar je razlika med njegovim mestom v kanonu in mestom Ivana Cankarja ogromna: Cankar je prisoten skozi vso osnovno šolo in gimnazijo, obravnavan v celoti, z več deli, kot obvezno domače branje, kot tema šolskega eseja in kot del mature, medtem ko je Kavčič eno samo, pozno, delno izbirno postavko na dolgem seznamu.

Kdo sestavlja seznam?

V Sloveniji o tem, kaj se bere pri pouku slovenščine, ne odloča en sam urednik ali ministrstvo neposredno. Postopek je institucionalno razpršen. Učne načrte pripravljajo predmetne kurikularne komisije (PKK) – tripartitna telesa, sestavljena iz predstavnikov učiteljev, univerzitetnih strokovnjakov (praviloma s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani) in svetovalcev Zavoda RS za šolstvo (ZRSŠ). Predloge nato obravnava in dokončno določi Strokovni svet RS za splošno izobraževanje (SSSI), katerega pristojnosti izhajajo iz Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Ta svet določa predmetnike, učne načrte in izpitne kataloge za osnovno šolo in gimnazijo. Ministrstvo za vzgoji in izobraževanje postopek formalno vodi in objavi končno besedilo.

Na tej poti nastanejo tudi t.i. didaktična priporočila. Ta so strokovna podlaga, ki učiteljem pojasnjuje, kako naj besedila obravnavajo. Seznam »obveznih« in »izbirnih« avtorjev torej ni naključje niti okus enega uradnika, temveč rezultat pogajanj med akademsko stroko (literarno zgodovino), didaktiko (kaj je »izvedljivo« v razredu) in – kot bomo videli – širšo predstavo o namenu izobraževanja.

Zakaj je Cankar »drugi kulturni svetnik«

Literarni zgodovinar, ki se je posebej ukvarjala s šolsko recepcijo Cankarja, ga v strokovnem prispevku o njegovih šolskih besedilih opiše kot avtorja, ki v berilih zaseda položaj drugega kulturnega svetnika, takoj za Francetom Prešernom. Kljub obsežnemu opusu je bilo Cankarjevih besedil v šolski rabi skozi zgodovino manj, kot bi si zaslužil, nekatera pa so bila v preteklosti celo cenzurirana ali prirejena za mlade bralce.

Ta vloga ni zgolj literarna, temveč tudi identitetna. Analiza učbenikov za slovenščino pokaže, da se pojem nacionalne identitete pri pouku sistematično uvaja prav ob Cankarjevih besedilih, na primer ob odlomku Lepa naša domovina, ob katerem se povezujeta domoljubje in razumevanje prelomnic v razvoju slovenskega jezika, literature in kulture. Sam učni načrt za gimnazije eksplicitno pove, da naj si dijaki, katerim je slovenščina prvi jezik, ob pouku oblikovali zavest, da je slovenščina temeljna prvina njihove osebne in narodne identitete. Cankar torej v kurikulu ne nastopa le kot pisatelj, temveč kot nosilec naracije o slovenstvu. Podobno vlogo, le v drugem žanru, ima Prešeren.

Kovačič take vloge strukturno ne more imeti, ne le zato, ker je pisal kasneje in drugače, temveč kot njegova osrednja tema (izkušnja izgnanstva, dvojne pripadnosti, otroštva brez državljanstva v povojni Jugoslaviji) spodkopava prav tisto enotno, teritorialno zasidrano pripoved o narodu, ki jo kanon od Prešerna do Cankarja gradi.

Kaj kanon dejansko izloči?

Akademske razprave o šolskem kanonu redno opzarjajo, da gre pri izboru vedno tudi za izbiro izpuščanja. V zborniku Jezik in književnost v spreminjanju je posebno poglavje namenjeno prav vprašanju, kako se je mladinska klasika umeščala v učne načrte za slovenščino med letoma 1869 in 2024, druga pa temam, ko je »Literarni kanon med teorijo, šolsko prakso in digitalno tehnologijo«, kar kaže, da je vprašanje kanona v strokovni skupnosti živo in sporno, ne pa dogovorjeno enkrat za vselej.

Podoben pomislek najdemo v razpravi o poeziji v gimnazijah, objavljen v reviji Jezik in slovstvo (2024), kjer avtorica predlaga širitev seznama pesnic in pesnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ter dodatno vključitev doslej odsotnih pesnic starejših obdobij, hkrati pa opozarja, da so gimnazijski učni načrti od nekdaj zgrajeni na literarnozgodovinskem, kronološkem pristopu, ki sicer omogoča pregledno sliko razvoja književnosti in medpredmetne povezave z zgodovino, a je zaradi obsežnosti snovi težko izvedljiv v razpoložljivem času pouka.

To pojasni tudi usodo avtorjev, kot je Kovačič: kronološki, literarnozgodovinski model kurikuluma nagrajuje avtorje, ki učinkovito »predstavljajo« celo obdobje ali smer (realizem, moderna, ekspresionizem), medtem ko avtorji, ki so težje uvrstljivi v tak linearni pregled, ker pišejo avtobiografsko prozo na robu žanrov, ali ker njihova biografija (odraščanje kot oseba brez državljanstva) ne sodi v nobeno od uveljavljenih »obdobij«, v takem sistem težje dobijo osrednje mesto, tudi če jih stroka literarnozgodovinsko visoko vrednosti.

Ko se kanon znajde v javni razpravi

Vprašanje, kaj sodi na seznam obveznega branja, ni le akademsko, saj redno postane tudi javna, politično obravnavana zadeva. Leta 2021 je posodobljeni učni načrt sprožil javno polemiko prav okoli Dnevnika Ane Frank, na kar se je odzval didaktik slovenščine dr. Igor Saksida, ki je pozval k umiritvi strasti in zaupanju stroki, saj po njegovem mnenju noben resen raziskovalec vzgoje in izobraževanja ne bi zagovarjal umika tega besedila iz pouka. Primer dobro pokaže, da se razprave o kanonu hitro razširijo od vprašanja »kaj je literarno vredno« k vprašanjem o družbeni odgovornosti šole, spominski kulturi in politični občutljivosti besedil.

Trenutno (2024-2026) poteka celovita kurikularna prenova, sofinancirana iz Mehanizma EU za okrevanje in odpornost, v okviru katere je Strokovni svet RS za splošno izobraževanje med letoma 2025 in 2026 v več fazah že določili prenovljene učne načrte za osnovno šolo ter splošno in strokovno gimnazijo. Predsednik strokovnega sveta Kristijan Musek Lešnik je ob sprejetju izjavil:

Določitev učnih načrtov dokazuje sposobnost strokovne skupnosti za povezano in odgovorno delovanje pri temeljnih vprašanjih prihodnosti izobraževanja …

To implicitno priznava, da gre pri sestavi kanona vselej tudi za vrednostno, ne le strokovno odločitev.

Children sitting in row and reading books at the park
Foto: Wavebreakmedia iz iStock

Čemu torej šola (v resnici) služi

Iz vsega naštetega se izriše vsaj trojna funkcija, ki jo šolski literarni kanon opravlja v slovenskem prostoru, in te tri funkcije si pogosto konkurirajo:

    1. Nacionalno-identitetna funkcija: Kanon (Prešeren, Cankar, Župančič) gradi skupno pripoved o jeziku in narodu; učni načrt to nalogo eksplicitno formulira kot enega od splošnih ciljev predmeta.
    2. Literarnozgodovinska/sistemska funkcija: Kronološki pregled obdobij daje dijakom »zemljevid« književnosti in omogoča medpredmetno povezovanje z zgodovino; a ta sistematičnost avtomatično privilegira avtorje, ki dobro »predstavljajo« obdobje, in postavlja v ozadje tiste, ki so težje uvrstljivi.
    3. Bralno-razvojna/sodobna funkcija: Novejše didaktične smernice (razvijanje »literarne zmožnosti«, uvajanje sodobnih avtoric in avtorjev, kritičnega branja in medijske pismenosti) poskušajo kanon odpirati navzven, k besedilom, ki nagovarjajo sodobno izkušnjo mladih bralcev.
Rear view of a girl with a backpack walking among bookshelves in the school library, searching for a book to read
Foto: 24K-Production iz iStock

Cankar dobiva osrednje mesto, ker hkrati ustreza prvi in drugi funkciji, tako je najpomembnejši pisatelj obdobja in nosilec narodne naracije. Kovačič ustreza predvsem tretji funkciji. Njegova proza o odraščanju, izkoreninjenju in dvojni pripadnosti nagovarja sodobnega bralca morda bolj neposredno kot marsikatero besedilo iz jedra kanona. A prav zato, ker se izmika enotni narodni pripovedi in kronološki uvrstljivosti, ostaja v učnem načrtu obrobna, pozna in delno izbirna postavka.

Vprašanje »zakaj beremo Cankarja in ne Kovačiča« je torej napačno zastavljeno kot izključujoče »ali«. Pravilneje bi se glasilo: zakaj en avtor nosi težo celotnega sistema, drugi pa je dodatek na koncu seznama. Odgovor pove manj o literarni vrednosti obeh avtorjev, in več o tem, da slovenska šola literaturo še vedno razume predvsem kot orodje za vzgojo v narod in jezik. Šele nato, postopoma, kot prostor za sodobno bralno izkušnjo.

Umrl je dolgoletni profesor ljubljanske fakultete, hčera v čutnem slovesu: »Srečni mi, ki smo te poznali. «

Žiga Kastelic
-
0
Umrl je dolgoletni profesor ljubljanske fakultete, hčera v čutnem slovesu: »Srečni mi, ki smo te poznali. «

V 82. letu starosti je umrl psiholog in dolgoletni profesor Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani Miro Kline.

Miro Kline, docent Fakultete za družbene vede in mojster marketinga

Vest je na Facebooku sporočila njegova hči Mala Kline. Ob slovesu je zapisala: »Pa si se odpeljal na ono stran. Hvala ti za vse, najbolj pa za divje modro prostranstvo, ki si ga razpiral za nas. Srečni mi, ki smo te poznali. Do kmalu spet!«

Kline je bil javnosti poznan predvsem kot strokovnjak za politični marketing in politični komentator. Med drugim je bil tudi eden od soustvarjalcev reklamnega gesla ‘Slovenija, moja dežela'.

Kot docent na Fakulteti za družbene vede je poučeval predmete s področja psihologije tržnega komuniciranja, strateškega upravljanja tržnih znamk, vizualnega komuniciranja in medorganizacijskega tržnega komuniciranja.

Leta 2017 je prejel odlikovanje red za zasluge za izjemen prispevek k razvoju slovenske tržne komunikacijske stroke ter vzpostavljanju sodobnega slovenskega nacionalnega značaja in samozavesti. Podelil mu ga je takratni predsednik Borut Pahor.

Zakaj je Francija v Panthéon pripeljala zgodovinarja, ki je svaril pred slepoto elit?

Pija Lucija Kralj
-
0
Zakaj je Francija v Panthéon pripeljala zgodovinarja, ki je svaril pred slepoto elit?

Francija je v Panthéon sprejela novega prebivalca. Ne predsednika, ne generala in ne umetnika, ki bi ga poznali vsi turisti s pariških razglednic. Sprejela je zgodovinarja.

Francija in Marc Bloch

Marc Bloch ni ime, ki bi ga večina takoj prepoznala. Panthéon pa ni prostor, kamor države pošiljajo ljudi zato, ker so bili popularni. Tja jih pošljejo zato, ker želijo z njimi nekaj povedati o sebi.

Bloch se je rodil leta 1886 v Lyonu, v judovski družini alzaškega izvora. Bil je profesor, raziskovalec, vojak v obeh svetovnih vojnah in soustanovitelj zgodovinske šole Annales. Zgodovino je razumel širše od datumov, kraljev in bitk. Zanimalo ga je, kako ljudje živijo, verjamejo in organizirajo družbe. Z drugimi besedami: zanimala ga je preteklost kot nekaj živega.

Prav zato je njegova panthéonizacija danes zanimiva. Francija ni počastila le človeka, ki je pisal o zgodovini, ampak človeka, ki jo je tudi živel. Med drugo svetovno vojno je Bloch kljub starosti, judovskemu poreklu in položaju profesorja vstopil v odporniško gibanje. Leta 1944 ga je Gestapo aretiral, zaprl, mučil in ustrelil skupaj z drugimi borci.

Osemdeset let pozneje se njegovo ime seli pod kupolo Panthéona, med tiste, ki jih Francija razume kot del svoje moralne dediščine.

Panthéon je nenavaden prostor. Na zunaj spominja na tempelj, znotraj pa deluje kot arhiv nacionalne vesti. Tam počivajo ljudje, skozi katere Francija pripoveduje zgodbo o sebi. Toda ta zgodba ni nikoli nevtralna.

Vsak vstop v Panthéon je tudi politična odločitev

Država z njim pove, koga želi postaviti za zgled, katere vrednote želi poudariti in kakšno različico preteklosti želi ohraniti. Zato vprašanje ni samo, kdo je bil Marc Bloch, ampak tudi: zakaj ga Francija potrebuje prav zdaj?

Bloch je bil intelektualec, patriot, Jud v času antisemitizma, republikanec v času kolaboracije in zgodovinar v času, ko je resnica postajala nevarna. V delu L’Étrange Défaite oziroma Nenavadni poraz ni iskal udobnih izgovorov za francoski poraz leta 1940. Pisal je o šibkosti institucij, intelektualni lenobi in elitah, ki niso razumele svojega časa.

Zveni precej sodobno.

Zato njegov vstop v Panthéon ni le poklon zgodovinarju, ampak tudi opomin. V času, ko se po Evropi znova krepijo nacionalizmi, antisemitizem in nezaupanje v znanost, se odločitev, da Francija med svoje največje simbole sprejme zgodovinarja, zdi skoraj programska.

Lahko bi rekla: preteklost ni dekoracija. Preteklost je opozorilo.

Marc Bloch je postal del francoskega večnega spomina. A njegovo vprašanje ostaja zelo sedanje: kaj naredimo z zgodovino, ko ta ne govori le o mrtvih, ampak tudi o nas?

Dopust postaja luksuz? Skoraj vsak tretji Evropejec si tedna počitnic ne more privoščiti

Špela Ferlin
-
0
Dopust postaja luksuz? Skoraj vsak tretji Evropejec si tedna počitnic ne more privoščiti

Medtem ko evropska letališča in turistična središča tudi letos polnijo milijoni popotnikov, za pomemben del prebivalcev Evropske unije dopust zunaj doma ostaja finančno nedosegljiv. Najnovejši podatki kažejo, da si skoraj trije od desetih Evropejcev ne morejo privoščiti niti enotedenskih počitnic.

Po podatkih Eurostata si leta 2025 skoraj 30 odstotkov prebivalcev EU, starih 16 let ali več, ni moglo privoščiti enotedenskega letnega dopusta zunaj doma. Delež se je v primerjavi z letom 2024 povečal za 0,5 odstotne točke, vendar ostaja precej nižji kot pred desetletjem – v tem obdobju se je zmanjšal za 7,7 odstotne točke.

Med državami so velike razlike

Možnosti za počitnice so po Evropi zelo neenakomerno porazdeljene. Največji delež prebivalcev, ki si enotedenskega dopusta ne morejo privoščiti, so leta 2025 zabeležili v Romuniji, Grčiji, Bolgariji in na Madžarskem.

Na drugem koncu lestvice so Luksemburg, Švedska in Nizozemska, kjer je bil delež prebivalcev, ki si dopusta ne morejo privoščiti, najnižji.

Razlike niso povezane zgolj z višino plač. Na dostopnost počitnic vplivajo tudi stroški nastanitev, prevoza in hrane, življenjski stroški ter kupna moč gospodinjstev. Ko se osnovni izdatki povečujejo hitreje kot razpoložljivi dohodek, je dopust med prvimi stvarmi, ki jih gospodinjstva lahko opustijo.

Dopust ni več samoumevna možnost

Počitnice pogosto razumemo kot nekaj, kar sodi k normalnemu življenju. Vendar podatki kažejo, da je za številne prebivalce Evrope dopust še vedno stvar finančnih zmožnosti.

Esther Lynch, generalna sekretarka Evropske konfederacije sindikatov, opozarja, da počitek in čas z družino ali prijatelji nista zgolj razkošje, temveč pomembna za telesno in duševno zdravje. Po njenem mnenju vse več ljudi zaradi negotovih in slabše plačanih zaposlitev počitnice težko vključuje v svoj družinski proračun.

Evropejci pogosto počitnikujejo doma

Da dopust ne pomeni nujno potovanja v tujino, kažejo tudi evropske turistične statistike. Leta 2024 je bilo približno sedem od desetih turističnih potovanj prebivalcev EU opravljenih znotraj njihove matične države.

Največji delež domačih potovanj so imeli v Romuniji, kjer jih je bilo kar 90 odstotkov, sledili sta Španija z 88 odstotki ter Francija, Portugalska in Grčija z 85 odstotki. V Luksemburgu, Belgiji in na Malti je bil delež potovanj v tujino precej večji. Povprečno potovanje prebivalca EU znotraj Unije je trajalo štiri noči, potovanje zunaj EU pa osem noči.

Kaj pa Slovenija?

Slovenci pri potovanjih v tujino očitno ne zaostajamo. Po podatkih Statističnega urada RS je leta 2025 na turistično potovanje odšlo približno 1,2 milijona prebivalcev Slovenije, starejših od 15 let, oziroma skoraj 65 odstotkov prebivalstva te starosti.

Skupaj so opravili približno 8 milijonov turističnih potovanj. Od tega jih je bilo okoli 3,2 milijona opravljenih v Sloveniji, kar 4,8 milijona pa v tujini. Število potovanj v tujino se je glede na leto 2024 povečalo za dva odstotka, medtem ko je število potovanj po Sloveniji upadlo za šest odstotkov.

Podatek pa ne pomeni, da si počitnice lahko privoščijo vsi. Statistika o turističnih potovanjih zajema tiste, ki so dejansko potovali, medtem ko podatek o nezmožnosti financiranja dopusta meri širši problem finančne dostopnosti počitnic.

Počitnice kot pokazatelj življenjskega standarda

Možnost, da si gospodinjstvo lahko privošči teden dni počitnic, je zato več kot zgolj turistični podatek. Je tudi eden od pokazateljev življenjskega standarda in finančne odpornosti gospodinjstev.

Evropska slika je pri tem precej protislovna: turizem raste, ljudje potujejo, turistične nastanitve beležijo rekordne številke, hkrati pa velik del prebivalstva ostaja zunaj tega trga. Leta 2025 je bilo v turističnih nastanitvah v EU opravljenih rekordnih 3,08 milijarde nočitev, pri čemer so domači gostje predstavljali približno polovico vseh nočitev.

Ali so razvili cepivo proti enemu najsmrtonosnejših rakov?

Špela Bošnjak
-
0
Ali so razvili cepivo proti enemu najsmrtonosnejših rakov?

Rak trebušne slinavke velja za enega najbolj agresivnih rakov, saj ga pri večini bolnikov odkrijejo šele v napredovali fazi, ko so možnosti zdravljenja omejene. Zaradi odsotnosti zanesljivih presejalnih metod in zelo skromnega petletnega preživetja raziskovalci že vrsto let iščejo načine, kako bolezen odkriti prej ali jo celo preprečiti. Zdaj so znanstveniki z Univerze Johns Hopkins predstavili prve rezultate klinične raziskave cepiva, namenjenega ljudem z zelo visokim tveganjem za razvoj raka trebušne slinavke. Čeprav je raziskava še v zgodnji fazi, kaže, da bi lahko imunskemu sistemu nekoč pomagali prepoznati in uničiti prve rakave spremembe, še preden se razvije invazivni rak.

Zakaj je rak trebušne slinavke tako težko premagati?

Najpogostejša oblika raka trebušne slinavke je duktalni adenokarcinom trebušne slinavke (PDAC), ki predstavlja približno 90 odstotkov vseh primerov bolezni. Posebno težavo predstavlja dejstvo, da bolezen dolgo časa ne povzroča značilnih simptomov. Ko se pojavijo bolečine, izguba telesne mase, zlatenica ali prebavne težave, je rak pogosto že lokalno napredoval ali razširjen v druge organe. Zato je petletno preživetje še vedno nizko, kljub napredku kirurgije, kemoterapije in tarčnih zdravil.

V zadnjih letih se vse več raziskav osredotoča na preprečevanje bolezni pri ljudeh z velikim dednim tveganjem. Mednje sodijo posamezniki z več obolelimi sorodniki, nosilci mutacij genov, kot so BRCA2, ATM, PALB2 ali CDKN2A, ter osebe, pri katerih so z magnetno resonanco ali endoskopskim ultrazvokom odkrili ciste oziroma druge spremembe trebušne slinavke. Prav pri teh bolnikih bi lahko preventivno zdravljenje prineslo največ koristi.

Pancreatic cancer is cancer that forms in the cells of the pancreas. 3d illustration
Foto: Mohammed Haneefa Nizamudeen iz iStock

Mutacija KRAS je prvi korak na poti do raka

Raziskovalci so se pri razvoju cepiva osredotočili na mutacijo na genu KRAS, ki je vzrok za mutacijo enako imenske beljakovine, ki je bil najden v mnogih celicah raka trebušne slinavke. Beljakovina KRAS v zdravih celicah uravnava rast, delitev in preživetje celic. Ko pride do mutacije, pa ostane trajno aktivirana, zaradi česar začne celica nenadzorovano rasti in se deliti.

»Rak trebušne slinavke se razvija deset let ali celo dlje. Začne se z mutacijo beljakovine KRAS v sicer normalnih celicah trebušne slinavke. Sama mutacija še ni dovolj za nastanek raka, vendar je prvi in najpomembnejši korak v tem procesu. Več kot 90 odstotkov rakov trebušne slinavke vsebuje prav to mutacijo, od katere je tumor odvisen tudi kasneje,« je pojasnila dr. Elizabeth M. Jaffee, namestnica direktorja Onkološkega centra Sidney Kimmel na Univerzi Johns Hopkins. Prav zato je KRAS eden najbolj obetavnih tarčnih proteinov za razvoj preventivnih cepiv.

Cancer cells, malignant cells, scientific 3D illustration
Foto: Dr_Microbe iz iStock

Prvo klinično preskušanje pri ljudeh z visokim tveganjem

V raziskavo je bilo vključenih 20 oseb s povečanim dednim tveganjem za razvoj raka trebušne slinavke, pri katerih so zdravniki na slikovnih preiskavah že opazili manjše spremembe ali ciste v trebušni slinavki. Povprečna starost udeležencev je bila 66,5 leta. Vsi so prejeli pet odmerkov peptidnega cepiva, ki vsebuje sintetične dele šestih najpogostejših mutacij gena KRAS, skupaj z imunskim spodbujevalcem poly-ICLC.

Primarni cilj raziskave ni bil dokazati preprečevanje raka, temveč preveriti predvsem varnost cepiva in sposobnost sprožitve imunskega odziva. Raziskovalci poročajo, da so udeleženci zdravljenje dobro prenašali. Najpogostejši neželeni učinki so bili blaga utrujenost in prehodne reakcije na mestu injiciranja, resnih zapletov pa niso zabeležili.

Pancreas or pancreatic cancer with organs and tumors or cancerous cells 3D rendering illustration with male body. Anatomy, oncology, disease, medical, biology, science, healthcare concepts.
Foto: libre de droit iz iStock

Cepivo je spodbudilo močan odziv imunskega sistema

Najpomembnejši rezultat raziskave je bil odziv limfocitov T, ki predstavljajo eno ključnih obrambnih linij imunskega sistema proti rakavim celicam. Pri kar 18 od 20 udeležencev oziroma pri 90 odstotkih cepljenih so raziskovalci zaznali močan odziv limfocitov T, usmerjen proti mutiranemu KRAS.

Podrobnejše analize so pokazale, da je bil odziv posebej izrazit pri limfocitih CD4+, ki imajo pomembno vlogo pri usmerjanju celotnega imunskega odgovora. Še pomembnejše pa je bilo, da so s sodobnimi genetskimi metodami dokazali obstoj teh zaščitnih limfocitov še dve leti po cepljenju. To pomeni, da cepivo ni sprožilo le kratkotrajnega odziva, temveč je ustvarilo dolgotrajen imunološki spomin.

Prvi klinični znaki so spodbudni, vendar previdnost ostaja

Bolnike so spremljali povprečno 16,5 meseca. V tem času pri nobenem niso odkrili raka trebušne slinavke niti sprememb, ki bi zahtevale kirurško zdravljenje. Pri treh udeležencih so ciste popolnoma izginile, pri treh pa so se zmanjšale. V primerjavi s podobno skupino necepljenih bolnikov je bilo zmanjšanje cist pogostejše.

Raziskovalci kljub temu opozarjajo, da teh sprememb še ne morejo neposredno pripisati delovanju cepiva. »Ta raziskava je pokazala, da lahko z imunizacijo proti mutaciji KRAS spodbudimo imunski sistem, da prepozna najzgodnejše spremembe, ki vodijo v razvoj raka. Cepivo je povzročilo imunski odziv proti mutacijam KRAS, ki je ostal zaznaven vsaj dve leti,« poudarja Jaffeejeva. Ob tem dodaja: »Ne moremo z gotovostjo trditi, da je izginotje cist neposredna posledica imunskega odziva, saj so bile spremembe premajhne za biopsijo.«

Medical personnel filling a syringe needle with generic vaccine booster from vial
Foto: MargJohnsonVA iz iStock

Šele začetek novega pristopa k preprečevanju raka

Avtorji raziskave poudarjajo, da gre za študijo prve faze, ki je vključevala majhno število udeležencev in ni bila randomizirana. Zato še ni mogoče dokazati, da cepivo dejansko preprečuje nastanek raka. Potrebne bodo večje raziskave z več sto udeleženci in daljšim spremljanjem, da bo mogoče oceniti, ali cepljenje res zmanjša pojavnost bolezni in ali bodo potrebni obnovitveni odmerki.

Kljub temu strokovnjaki menijo, da raziskava predstavlja pomemben premik v onkologiji. »Ta strategija pomeni potencialen premik od zdravljenja k preprečevanju raka,« je ocenil onkolog dr. Nilesh Vora, ki pri raziskavi ni sodeloval. Danes je večina zdravljenja usmerjena v obvladovanje bolezni po postavitvi diagnoze, pogosto v napredovali fazi. Preventivno cepivo bi lahko v prihodnosti postalo nova možnost za ljudi z največjim tveganjem za razvoj bolezni. Tudi Jaffeejeva poudarja pomen ugotovitev: »To je prva raziskava, ki je pokazala, da je mogoče sprožiti imunski odziv proti beljakovini, ki povzroča raka, že v najzgodnejših fazah njegovega razvoja.«

Nov študentski servis bo državni, prinesel bo večje spremembe v ponudbo študentskega dela

Žiga Kastelic
-
0
Nov študentski servis bo državni, prinesel bo večje spremembe v ponudbo študentskega dela

Slovenski trg študentskega dela bi naj 1. oktobra dobil novega igralca. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje bo zagnal digitalni sistem, prek katerega bodo lahko dijaki, študenti in delodajalci uredili praktično celoten postopek, od iskanja dela do izplačila. Prvič se bo tako zasebnim študentskim servisom zares postavil ob bok tudi državni ponudnik. Šlo bo za neke vrste državni študentski servis.

Državni študentski servis prihaja: Kaj bo nova javna platforma prinesla mladim in kaj zasebnim servisom?

Študentsko delo je za številne mlade prvi stik s svetom dela. Nekateri z njim prvič zaslužijo lasten denar, drugi si tako nabirajo izkušnje, ki jim pozneje pomagajo pri iskanju zaposlitve. Do zdaj pa je bila pot do takšnega dela skoraj v celoti v rokah zasebnih študentskih servisov. To se bo jeseni spremenilo, napoveduje Svet24, ki je prvi pisal o tematiki.

Zavod za zaposlovanje bo, kot zapisano, 1. oktobra odprl nov digitalni sistem za posredovanje študentskega dela. Dijaki in študenti bodo lahko prek spletne strani in namenske mobilne aplikacije iskali prosta dela, delodajalci pa bodo oglase objavljali prek portala ZaDelodajalce.si. Državni sistem naj bi pokril celotno pot: od objave oglasa in prijave kandidata do izbire, izdaje napotnice, obračuna in nakazila.

Prvi preizkus že poteka

Čeprav bo sistem za širšo javnost odprt šele oktobra, ga Zavod že preizkuša.V pilotnem projektu sodeluje pet delodajalcev in približno 30 dijakov oziroma študentov. Do zdaj so pripravili 17 obračunov in po podatkih Zavoda tudi že izplačali vse obračunane zaslužke.

Pilot bo potekal do 30. septembra. Dan pozneje naj bi bila nova storitev dostopna vsem.

Začetek je sicer precej poznejši od prvotnih napovedi. Zagon so sprva načrtovali že za 1. februar 2026, kar pomeni, da bo javna platforma začela delovati z okoli osemmesečnim zamikom.

Hands exchanging an envelope filled with euro banknote cash, symbolizing payment, bribe, or financial transaction in a discreet setting.
Foto: Igor Paszkiewicz iz iStock

Za mlade se strošek ne bo spremenil

Ena ključnih stvari pri novem sistemu je, da dijaki in študenti zaradi izbire državnega servisa ne bodo dobili manj, prav tako se ne bo spremenil strošek za delodajalca. Razlika bo predvsem v tem, kam bo šel del denarja, ki ga danes pri zasebnih posrednikih predstavlja plačilo za posredovanje.

Zavod tega prihodka ne bo zadržal za svoje poslovanje. Po zakonski ureditvi bo denar usmerjen v proračunski sklad za štipendije. In prav tukaj se skriva eden pomembnejših razlogov za uvedbo javnega sistema.

Država je namreč pri finančnih ocenah vendarle računala tudi na to, da bo Zavod prevzel del trga. Čeprav Zavod danes poudarja, da si konkretnega tržnega deleža ni zastavil kot cilj, je vladna finančna ocena ob sprejemanju zakonskih sprememb predvidevala scenarij, po katerem bi pri približno 15-odstotnem deležu trga v štipendijski sklad priteklo okoli 1,8 milijona evrov na leto. Kolikšen delež bo Zavod v resnici dosegel, pa bo pokazal šele čas.

Ena pomembna razlika: na denar bo treba počakati

Za mlade ima javni sistem tudi manj prijetno stran. Zavod namreč ne bo prevzel financiranja zaslužka pred plačilom delodajalca. Dijak ali študent bo svoje plačilo prejel šele, ko bo delodajalec poravnal račun.

Pri nekaterih zasebnih servisih je drugače. Ti lahko mladim izplačilo založijo in jim celoten zaslužek nakažejo že po prejemu obračuna opravljenih ur, nato pa sami čakajo na plačilo podjetja. Za študenta, ki od svojega zaslužka pokriva najemnino, hrano ali druge stroške, je lahko razlika precej pomembna.

Uradno! Najvišji dvig študentske urne postavke v zgodovini

Od študentskega dela do prve službe

Toda Zavod svojo prednost vidi predvsem drugje. Študentsko delo želi povezati s kariernim razvojem mladih. Ideja je precej preprosta: če nekdo že med šolanjem pridobiva delovne izkušnje, bi morale te izkušnje tudi pozneje nekaj pomeniti.

Zavod želi zato študentsko delo povezati z evropskim kompetenčnim modelom ESCO. Mladi naj bi lahko dobili potrdila o znanju in izkušnjah, pridobljenih pri delu, podatki pa bi se lahko pozneje povezali tudi s storitvami Zavoda za iskalce zaposlitve. To pomeni, da študentsko delo ne bi bilo več zgolj nekaj, kar se konča z nakazilom na bančni račun.

Če bi sistem deloval tako, kot si ga je Zavod zastavil, bi lahko študent, ki je na primer več let opravljal strokovno delo na določenem področju, te izkušnje pozneje lažje dokazal tudi potencialnemu delodajalcu.

Karierno svetovanje kot del zgodbe

Nova platforma zato ni zamišljena zgolj kot spletna oglasna deska. Zavod napoveduje tudi skupinsko in individualno karierno svetovanje, pomoč pri pisanju življenjepisa in prijave na delovno mesto, pripravo na zaposlitveni razgovor, spoznavanje poklicev ter načrtovanje kariere.

Mladi bodo imeli na voljo tudi Euresove svetovalce, če bodo razmišljali o zaposlitvi v drugih evropskih državah. Zavod želi s tem mlade z delovnim okoljem povezati že precej pred koncem šolanja. Cilj je tudi zmanjšati možnost, da bi po zaključku izobraževanja ostali brez zaposlitve in brez nadaljnjega izobraževanja ali usposabljanja.

Država bo preverjala delodajalce

Pomemben del novega sistema bo tudi preverjanje podjetij. Na Zavodu pravijo, da bodo oglase objavljali le za preverjene delodajalce. Podjetju z negativnimi referencami naj oglasa ne bi objavili, enako velja za delodajalce z zapadlimi davčnimi obveznostmi oziroma tiste, ki Finančni upravi ne predlagajo obračunov davčnih odtegljajev.

Takšen filter lahko mladim prihrani marsikatero neprijetno izkušnjo. Ne pomeni pa popolnega jamstva. Tudi preverjeno podjetje lahko pozneje pride v finančne težave ali zamuja s plačili. Prav tako imajo zasebni študentski servisi že dolgo razvite lastne sisteme preverjanja bonitete podjetij, sezname neplačnikov in postopke za pomoč pri izterjavi.

Woman pulls money out of an envelope on laptop background, wages, bonus or bribe concept
Foto: Oleg Elkov iz iStock

Zasebni servisi dobivajo državnega konkurenta

In prav tu se odpira največje vprašanje novega sistema. Zavod pravi, da zasebnih servisov ne želi nadomestiti. Prav tako si ni določil cilja glede števila uporabnikov, izdanih napotnic ali konkretnega tržnega deleža.

Kljub temu je jasno, da vstop javnega ponudnika pomeni novo konkurenco na področju, ki je bilo doslej skoraj v celoti v rokah zasebnikov. Ti imajo pred državo pomembno prednost: desetletja izkušenj, razvite odnose s podjetji, veliko število oglasov in že vzpostavljeno mrežo dijakov in študentov.

Zavod bo moral zato prepričati uporabnike, da je njegova platforma dovolj enostavna, hitra in uporabna, da bodo zaradi nje pripravljeni zamenjati oziroma dopolniti dosedanji način iskanja študentskega dela.

Nova tekma se bo začela oktobra

Zanimivo je, da je Zavod možnost posredovanja študentskega dela imel že doslej. A je ta možnost v praksi ostala skoraj neopažena. Po podatkih Radia Študent je Zavod v petih letih izdal vsega 33 napotnic.

Za mlade to pomeni novo možnost. Za delodajalce nov kanal za iskanje kadra. Za zasebne študentske servise pa prvi pravi preizkus, kaj se zgodi, ko na njihov trg vstopi država. Ali bo javni sistem ostal nišna alternativa ali pa bo v nekaj letih postal pomemben igralec, bo jasno šele po njegovem dejanskem zagonu.

To so najbolj plačana študentska dela med poletjem 2026

Cape Fear: Kako nas ujame strašljiva preteklost?

Špela Ferlin
-
0
Cape Fear: Kako nas ujame strašljiva preteklost?

Obstajajo filmi, pri katerih že sama omemba naslova sproži zelo natančen vizualni spomin. Cape Fear je eden takšnih. Robert Mitchum in Gregory Peck leta 1962, nato Robert De Niro in Nick Nolte leta 1991 pod režiserskim vodstvom Martina Scorseseja. Zgodba o maščevalnem Maxu Cadyju je preživela dve filmski različici, zdaj pa se je preselila še na televizijo. Apple TV+ je iz nje naredil desetdelno serijo, v kateri sta glavni vlogi prevzela Javier Bardem in Amy Adams, izvršna producenta pa sta med drugim Scorsese in Steven Spielberg.

Na papirju je to skoraj nehvaležna naloga. Kako znova pripovedovati zgodbo, ki jo je Scorsese pred več kot tremi desetletji že spremenil v enega najbolj prepoznavnih psiholoških trilerjev devetdesetih? Odgovor nove Cape Fear je precej preprost: ne poskuša premagati starega filma, temveč zgodbo prestavi v svet, v katerem je strah dobil nova orodja.

Max Cady se zato ne vrača samo kot človek iz preteklosti. Vrača se v svet pametnih telefonov, družbenih omrežij, dronov, spletnih iger, umetne inteligence in lažnih posnetkov. Če je bil Cady nekoč človek, ki je lahko družino preganjal s telesno prisotnostjo, je danes dovolj, da prodre v njen digitalni prostor. In prav tukaj serija najde svoj najboljši razlog za obstoj.

Cape Fear
Foto: on apple

Osnovna zgodba je znana. Cady, ki je odslužil dolgoletno zaporno kazen, se vrne v življenje odvetnice Anne Bowden in njenega moža Toma. Prepričan je, da sta odgovorna za njegovo preteklost, zato se začne počasi, sistematično in z očitnim užitkom vpletati v življenje njune družine. Toda nova serija zgodbo razširi in jo naredi bolj zapleteno. Anna in Tom nista več tako preprosto nedolžni žrtvi, Cady pa ni samo pošast, ki je prišla iz zapora. Med njimi obstaja zgodovina, polna moralnih sivin, zamolčanih resnic in vprašanja, koliko človeka lahko določi tisto, kar je storil v preteklosti.

Največji razlog za ogled je vendarle Javier Bardem

Njegov Max Cady je verjetno najboljša stvar, ki se je lahko zgodila tej seriji. Bardem ima za seboj vlogo Antona Chigurha v filmu No Country for Old Men, zaradi katere bi bilo zelo lahko pričakovati še eno različico hladnega, skoraj nadnaravno zlobnega morilca. Toda igralec se temu presenetljivo izogne. Njegov Cady je bolj živčen, teatralen, nepredvidljiv in celo zabaven. Zna biti šarmanten, nato pa v naslednjem trenutku postane grozljiv. Kot je poudaril Richard Roeper, Bardem svojega lika ne gradi kot ponovitve Chigurha, ampak kot povsem drugačno mešanico karizme, nasilja in nepredvidljivosti.

Prav ta nepredvidljivost je tisto, kar serijo drži pokonci

Cady je namreč najbolj zanimiv takrat, ko ne vemo, kaj bo storil. Ko stoji pred družino, ko se pojavi na nepričakovanem mestu, ko nekoga pokliče ali ko se samo nasmehne, je v zraku občutek, da se lahko vsak trenutek zgodi nekaj slabega. Bardem razume, da za strašljivega negativca ni potrebno nenehno kričanje ali nasilje. Včasih je dovolj pogled.

Amy Adams ima težjo nalogo. Anna Bowden mora biti hkrati verodostojna mati, žena, pravnica in ženska, ki jo počasi razjeda občutek, da je izgubila nadzor nad lastnim življenjem. Adams liku prinese dovolj ranljivosti, vendar tudi trdnosti. Patrick Wilson kot Tom ji dobro sledi in med njima nastane odnos, ki je bolj zapleten od običajnega televizijskega zakonskega para, ki ga zlobnež prisili, da se ponovno poveže. Kritiki so prav dinamiko med Adams in Wilsonom pogosto izpostavili kot eno od prednosti serije.

Cape Fear
Foto: on apple

Toda Cape Fear postane zares zanimiv šele, ko začne govoriti o tehnologiji

Današnji človek je navajen, da je ves čas dosegljiv. Telefon je hkrati denarnica, fotoaparat, koledar, televizor, arhiv spominov in ključ do zasebnega življenja. Serija to odvisnost obrne proti gledalcu. Cady lahko uporablja tehnologijo kot orožje, družina pa nikoli več ne ve, ali jo nekdo opazuje, posluša ali manipulira z informacijami, ki jih vidi na zaslonu.

To je pomembna posodobitev zgodbe. V Scorsesejevem filmu je bil strah predvsem fizičen. Cady je lahko stal pred hišo ali se pojavil tam, kjer ga družina ni pričakovala. V novi seriji je meja med varnim in nevarnim prostorom praktično izbrisana. Cady lahko vstopi v družinsko življenje, ne da bi stopil skozi vrata. Družbeni mediji, lažni posnetki, klonirani glasovi in nadzorna tehnologija ustvarijo občutek, da resničnosti ni več mogoče povsem preveriti.

To je hkrati tudi trenutek, ko Cape Fear pokaže svojo drugo plat. Serija je namreč predolga.

Deset epizod je veliko prostora za zgodbo, ki ima v svojem jedru precej preprost konflikt. Kritiki so na to opozarjali že pred zaključkom sezone: serija zna biti napeta, vizualno dovršena in zelo dobro odigrana, vendar se ji občasno pozna, da mora relativno omejeno zgodbo raztegniti čez deset ur.

In res je. Ko Cape Fear sledi Cadyju, je pogosto izvrstna. Ko se mora ukvarjati z dodatnimi zapleti, razlagami in stranskimi linijami, napetost začne popuščati. Nekateri preobrati delujejo bolj kot scenaristični poskus ohranjanja šoka kot pa kot organski razvoj zgodbe. Serija zna biti včasih tako pretirana, da se približa meji med psihološkim trilerjem in skoraj pulpovsko televizijsko melodramo. Tudi najbolj naklonjeni kritiki so opozarjali na njeno namerno pretiranost in nekatere precej neverjetne zaplete.

Toda tu je zanimiv paradoks: tudi ko Cape Fear pretirava, ni dolgočasna

To je precej pomembna lastnost. Serija lahko gledalca pripravi do tega, da zavije z očmi, vendar ga praviloma ne pripravi do tega, da bi odnehal. Vedno obstaja občutek, da bo naslednji prizor morda ponudil nekaj dovolj neprijetnega, nenavadnega ali absurdnega, da bomo želeli pogledati še naprej. In Bardem je pri tem ključnega pomena.

6 znanstvenofantastičnih romanov, ki jih morate prebrati v letu 2026

Meta Vražič
-
0
6 znanstvenofantastičnih romanov, ki jih morate prebrati v letu 2026

Znanstvena fantastika že dolgo ni več le žanr vesoljskih ladij in oddaljenih planetov. Je prostor edinstvenih zgodb, neznane prihodnosti in vprašanj, ki nas silijo k razmisleku o svetu, tehnologiji in človeštvu. Če iščete roman, ki vas bo popolnoma posrkal v drugačno resničnost, ste na pravem mestu. Za vas smo izbrali pet znanstvenofantastičnih romanov, ki navdušujejo tako dolgoletne ljubitelje žanra kot tudi tiste, ki vanj šele vstopajo.

Problem treh teles, Liu Cixin

knjiga

Problem treh teles je prvi del nagrajene trilogije, ki navdušuje ljubitelje znanstvenofantastičnega žanra po vsem svetu. Zgodba se prične v času kulturne revolucije na Kitajski. V obdobju blaznosti, v katerem je predsednik Mao Cetung s krutimi ukrepi utrjeval svojo oblast in iz družbe odstranjeval vse ‘moteče' elemente.

Medtem ko Mao preko trpljenja milijonov sega po statusu božanstva, se življenje Ye Wenjie, obetavne študentke astrofizike, prelomi. Podivjana tolpa na javnem obračunu obsodi in ubije njenega očeta, profesorja fizike, ker je poučeval “revolucionarno” zahodno znanost. Ye Wenjie zaradi protirevolucionarnih zločinov pošljejo v delovno taborišče, ki leži na prostranstvih stepnega pogorja Velikega Hingana. Zaradi njenega izjemnega strokovnega znanja ji ponudijo delo v skrivni vojaški raziskovalni bazi, v kateri se skupaj z ostalimi znanstveniki ukvarja z iskanjem nezemeljskega življenja

 Delo ni tipična zgodba o nezemljanih in oddaljenih planetih, temveč govori predvsem o nas samih. O človeški naravi in preživetju, o odnosu do sočloveka, do ‘našega' planeta in narave. O civilizaciji, ki je sama odprla vrata svojemu uničenju.

Ko Zemlja zdrsne za obzorje, Igor Harb

ko zemlja zdrsne za obzorje

Ko Zemlja zdrsne za obzorje je znanstvenofantastična romanca, ki se iz Slovenije prihodnosti izstreli v vesolje. Človeštvo je zakorakalo v kolonizacijo osončja z gradnjo vesoljskih postaj in baz na Luni in Marsu. Astronavtski poklic je med najbolj iskanimi in najboljše astronavte v Evropi urijo v Planici. 

Tam se nenadoma znajde arheolog Frank Beddoe, postavljen pred dejstvo, da se mora izuriti za pot v vesolje. A zakaj? In kam natančno ga bodo napotili? Vse manj mu je jasno, odkar ga je po višjem nalogu odvedla Solarpolova detektivka Julija Perun, ki mora prav tako opraviti urjenje. Ampak, ali ju bodo prvi vzdihljaji nepričakovane zaljubljenosti iztirili iz orbite? 

Roman začenja novo poglavje slovenske znanstvene fantastike, saj je šele prvi del prihajajoče trilogije Na robu obzorja. Ta bo predstavila povsem nov svet: od ruševin piramid do marsovskih planot, od potopljenih mest pregretega planeta do vesoljskih postaj, ki vzgajajo ekosisteme prihodnosti, in od vzdržljivostnih naporov v Alpah, do trenutkov nežnosti v mikrogravitaciji … vse to je poligon za drzne pustolovščine, napete akcijske scene, potovanje v vesolju in vroče poljube. 

Oriol, Jaka Tomc

knjiga

Barcelona v zelo bližnji prihodnosti, leta 2029. Skupina znanstvenikov v skrivnem laboratoriju izvaja projekt Asgard. Cilj projekta je izdelati superračunalnik, ki bo služil kot domovanje superinteligence.

Čez nekaj dni nekdanji policijski pogajalec Alex Lopez, ki se je po travmatični in tragični izkušnji v službi upokojil, prejme telefonski klic, ki se najprej zdi kot neslana šala, a se kmalu izkaže, da je na drugi strani terorist, ki ima nenavadno zahtevo – svetovne vlade naj takoj prenehajo z uničevanjem planeta. Svoje zahteve podkrepi z napadi na različnih lokacijah in prva tragedija je poln avtobus mrtvih otrok. Nadaljuje se z napovedjo in uresničitvijo napada na ameriško predsednico in podpredsednika ter kupom ostalih groženj, ki svet potisnejo v kaos.

Oriol je napet tehnotriler, v katerem se umetna inteligenca prepleta s političnimi igrami, terorizmom in vprašanji o prihodnosti človeštva

22. 11. 1963, Stephen King

knjiga

Zmes alternativne zgodovine in znanstveno fantastičnega trilerja o potovanju skozi čas pripoveduje zgodbo o srednješolskem učitelju Jaku Eppingu, ki uspe najti pot v točno določen trenutek v preteklosti, kjer se mu ponudi neverjetna priložnost; lahko prepreči atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki se je zgodil 22. novembra 1963 v Dallasu. Tako začne med drugim zasledovati atentatorja Leeja Harveyja Oswalda, hkrati pa se zaplete v romanco s knjižničarko, hkrati pa postane jasno, da ima spreminjanje preteklosti usodne posledice za prihodnost.

Štoparski vodnik po galaksiji, Douglas Adams

knjiga

Štoparski vodnik po galaksiji je naslov prvega dela in hkrati celotne serije “trilogije v petih delih” (ki pa ji sledi še šesti del pod avtorstvom Eoina Colferja).

Zgodba, sestavljena iz niza duhovitih dialogov in pripetljajev, nas v družbi Angleža Arthurja, njegovega prijatelja Forda Perfecta, v resnici vesoljca iz Betelgeze, in melanholičnega robota Marvina popelje na izlet skozi širne medgalaktične razdalje. Na popotovanju med drugim izvemo, kakšen je resnični namen Zemlje in končno, kakšen je odgovor na večno vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem.

Kultno delo znanstveno-fantastične literature je nastalo že leta 1979, njegov vpliv pa sega široko čez meje literature: med drugim je bil – po odlomku iz romana – 25. maj razglašen za mednarodni dan brisače.

Marsovec, Andy Weir

knjiga

Mark Watney je član Nasine znanstvene odprave na Mars leta 2035. Ko se mora posadka odprave zaradi hudega peščenega viharja predčasno umakniti s planeta, Watneyja ostali člani posadke pustijo za seboj, misleč, da se je v viharju smrtno ponesrečil. A se ni. Na Marsu torej ostane sam – Marsovec – in skuša preživeti. 

Watney je astronavt, ki je seveda izurjen za reševanje težav, in ne brodolomec, ki ne bi znal izdelati trnka. A vendarle je zgodba robinzonska: za njegovo preživetje sta ob obsežnem znanju botanike, strojništva, fizike in kemije ključni iznajdljivost in sreča.

 Izkaže se, da je za preživetje v vesolju lepilni trak vendarle pomembnejši od brisače in da moramo ob tem imeti tudi veliko krompirja. Pri tem ni prostora za eksistencialno krizo in jezo. Astronavtovo preživetje pa je konec koncev odvisno od stika s Houstonom in Zemljanov pred malimi ekrani, ki zanj držijo pesti.

Znanstvenofantastični roman je plod izčrpnih raziskav avtorja, Andyja Weira, programerja in zanesenjaka za znanost, ki z Marsovcem odgovarja na vprašanji: Kako bi izgledala odprava na Mars s tehnologijo, ki je na voljo danes? In: Kako na podlagi današnjih znanstvenih dognanj preživeti na Marsu?

Nove spremembe pri štipendijah: Vlada z novelo spremenila, kdo bo dobil več točk

Žiga Kastelic
-
0
Nove spremembe pri štipendijah: Vlada z novelo spremenila, kdo bo dobil več točk

Vlada izdala novelo Uredbe o štipendiranju v organih državne uprave. Kot pojasnjuje Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo je njen namen zagotoviti enotno uporabo meril ter enostavnejšo in učinkovitejšo izvedbo digitaliziranega postopka dodeljevanja štipendij pred Centrom za kadre.

Spremembe se nanašajo na izbirni postopek za podelitev štipendije

Kot novo merilo v izbirnem postopku določen čas do zaključka izobraževanja. Kandidati, ki bodo izobraževanje zaključili prej, prejmejo več točk.

Uredba po novem določa tudi, da se poročilo o opravljeni presoji temeljnih osebnih sposobnosti in veščin za opravljanje dela uporabi tudi v drugih izbirnih postopkih za podelitev štipendije še v roku dveh let od dneva izvedbe presoje.

Ostale spremembe, ki so tehnične narave, bodo zagotovile lažje izvajanje posameznih procesnih dejanj v celoti digitaliziranega postopka pred centrom za kadre.

Concept of justice, law and legal system
Foto: seb_ra iz iStock

Štipendije v državni upravi

Uredba o štipendiranju v organih državne uprave je začela veljati 1. januarja 2026, sprejeta na podlagi novega Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-1).

Ureja podrobnejši postopek in merila za podeljevanje kadrovskih štipendij, višino štipendij in medsebojna razmerja štipenditorja in štipendista v organih državne uprave. Za organe državne uprave postopek javnega natečaja za dodelitev štipendije kot enotna vstopna točka izvaja Center za kadre (razen za Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo).

Javni natečaji za podelitev štipendij se objavijo enkrat letno, za dijake do 1. septembra in za študente do 1. oktobra. Organi državne uprave podeljujejo kadrovske štipendije za izobraževalne programe na podlagi svojih potreb.

Center za kadre bo izvajal izbirne postopke v več javnih natečajih za vsako štipendijo, ki jo je razpisal organ, posebej.

Ko bodo javni natečaji objavljeni, kandidat svojo prijavo odda elektronsko prek portala eUprava. Za oddajo vloge potrebuje veljavno sredstvo elektronske identifikacije (kvalificirano digitalno potrdilo (na primer SIGEN-CA), mobilno identiteto smsPASS ali e-osebno izkaznico in druge).

Zoisova štipendija 2026/2027: Višina štipendije, oddaja vloge in nerazdružljivost z drugimi štipendijami

1...212223...2.164Stran 22 od 2.164