Pojavlja se nov element katastrofalnih vplivov podnebnih sprememb – kako globalno segrevanje vpliva na človeške možgane.
Kako klimatske spremembe vplivajo na možgane?
Mednarodna skupina akademikov je raziskovala načine, na katere so raziskave pokazale, da spreminjajoče se okolje vpliva na delovanje naših možganov, in kako bi podnebne spremembe lahko vplivale na delovanje naših možganov v prihodnosti. Prispevek je vodila Univerza na Dunaju s prispevki univerz v Ženevi, New Yorku, Chicagu, Washingtonu, Stanfordu, Exeterju v Združenem kraljestvu in Inštitutu Max Plank v Berlinu. Raziskuje tudi vlogo, ki jo lahko igrajo nevroznanstveniki pri nadaljnjem razumevanju in obravnavi teh izzivov.
Vpliv okoljskih sprememb na naše možgane in telo Foto: RomoloTavani iz iStock
Vodilna avtorica dr. Kimberly C. Doell z Univerze na Dunaju je dejala: »Že dolgo vemo, da lahko dejavniki v našem okolju povzročijo spremembe v možganih. Vendar šele začenjamo opazovati, kako podnebne spremembe, največja globalna grožnja našega časa, lahko spremeni naše možgane. Glede na vse pogostejše ekstremne vremenske pojave, ki smo jih že deležni, poleg dejavnikov, kot so onesnaženost zraka, način dostopa do narave ter stres in tesnoba, ki ju ljudje doživljajo zaradi podnebnih sprememb, je ključnega pomena da razumemo vpliv, ki bi ga vse to lahko imelo na naše možgane. Šele takrat lahko začnemo iskati načine za ublažitev teh sprememb.«
Od leta 1940 so znanstveniki iz študij na miših vedeli, da lahko spreminjanje okoljskih dejavnikov močno spremeni razvoj in plastičnost možganov. Ta učinek so opazili tudi pri ljudeh v raziskavah, ki so preučevale učinke odraščanja v revščini in so odkrile motnje v možganskih sistemih, vključno s pomanjkanjem kognitivne stimulacije, izpostavljenostjo toksinom, slabo prehrano in povečanim stresom v otroštvu. Čeprav ni povsem presenetljivo, ta raziskava poudarja velik vpliv, ki ga ima lahko okolje posameznika na njegove možgane.
Zdaj avtorji pozivajo k raziskavam, da bi raziskali vpliv izpostavljenosti ekstremnejšim vremenskim pojavom, kot so vročinski valovi, suše in orkani, ter s tem povezanimi gozdnimi požari in poplavami na človeške možgane. Verjamejo, da lahko takšni dogodki spremenijo možgansko strukturo, delovanje in splošno zdravje, zahtevajo pa tudi več raziskav, da bi ocenili, kako lahko to pojasni spremembe v dobrem počutju in vedenju.
Prispevek raziskuje tudi vlogo, ki jo ima lahko nevroznanost pri vplivanju na naše razmišljanje o podnebnih spremembah, naše presoje in naše odzive.
Dr. Mathew White z univerz v Exeterju in na Dunaju je soavtor študije. Dejal je: »Razumevanje nevronske aktivnosti, ki je pomembna za motivacije, čustva in časovna obzorja, lahko pomaga napovedati vedenje in izboljša naše razumevanje osnovnih ovir, ki ljudem preprečujejo, da bi se obnašali tako okoljsko, kot bi si želeli. Tako delovanje možganov kot podnebne spremembe so visoko kompleksna področja. Nanje moramo začeti gledati kot na medsebojno povezana in ukrepati, da zaščitimo svoje možgane pred prihodnjo realnostjo podnebnih sprememb ter začeti bolje uporabljati naše možgane, da se spopademo s tem, kar se že dogaja, in preprečimo hujše scenarije.«
Z njim je povsod. Doma, na snemanjih, na potovanjih ali pa med druženjem s prijatelji. Da, tudi Igor Mikič naglas pove, da ga je osvojil Huawei P60 Pro. Huawei, ki že nekaj časa vse svoje adute postavlja v kamere (kjer njihovi telefoni zares sijejo), s tem telefonom navdušuje vse entuziaste mobilne tehnologije. To je res »kralj mobilne fotografije«.
Igorja, ki je pred dnevi odšel na Bali, smo vsi spoznali v oddaji Exatlon Slovenija, za katero pravi, da je bila njegov najljubši projekt v karieri in jo opiše kot vrtiljak emocij.
Igor, kaj je zate lepota?
Ufffff! Lepota je zame pravzaprav vse. Ta beseda mi veliko pomeni, saj človek lahko lepoto najde prav v vsem.
Poznamo najbolj popularno – fizično lepoto človeka, lepoto karakterja in osebnosti, lepoto podeželja itn.
Na življenje skušam venomer gledati s pozitivne plati in tudi v črnih oblakih poiskati lepoto. To s svojimi motivacijami in pesmimi učim tudi mlajše generacije ter se trudim biti pozitiven vzornik. Zunanji izgled odraža notranje počutje in videz lahko veliko pove o človeku in njegovi samopodobi. Z manekenstvom sem se začel ukvarjati pri 15. letih, saj modo preprosto obožujem in sam sem bil od nekdaj zelo samozavesten fant. Lepa postava je privilegij in ne pravica in za njo je potrebno veliko »švica«, je rekel neki pameten dečko. (smeh)
S teboj potuje Huawei P60 Pro. Kaj te je pri tem telefonu pritegnilo, zakaj ravno ta telefon?
Že od nekdaj prisegam na Android in pred nekaj leti sem si kupil svoj prvi Huawei telefon, to je bil Mate 20. Navdušil me je s svojim izgledom, lahkotno uporabo in seveda kamero, kar je pri mojem delu zelo pomembno.
Priznam, da sem vedno ostal brez besed, ko sem videl, kako krasne fotografije lahko nastanejo ob fotografiranju s P60 Pro in z njim v roki sem tudi sam dobil veselje do fotografiranja pokrajine, ljudi in arhitekture. Kar je pa najbolje – za popolne fotografije nisem potreboval seči globoko v žep in kupiti drage kamere in fotoaparata. Vse sem lahko dosegel s tem telefonom.
S Huawei P60 Pro se je moje veselje do fotografiranja in snemanja še poglobilo, popolnoma navdušen pa sem tudi nad hitrim polnjenjem telefona in zmogljivostjo baterije.
Nam opišeš zadnjo fotografijo z novim Huawei P60 Pro? Si jo posnel v kakšni posebni funkciji?
Zadnja fotografija je bila posneta s funkcijo super makro. Slikal sem rožo ob svojem bloku, na kateri so bile dežne kapljice in detajlov, kateri se vidijo na tej fotografiji, človek ne more videti s prostim očesom. To me je fasciniralo. Hmmm… s to funkcijo moram fotografirati svoje oko, morda bom celo skozi njih videl v moje v možgane. (smeh)
S tele-foto objektivom tega telefona lahko motive približamo tudi do 200-krat. Ali obstaja Igor, ki bdi nad motivom in skuša s takšnim približanjem poudariti detajle nekega motiva? Kaj najraje fotografiraš s približevanjem?
Že, kar nekaj časa čakam na polno luno, da lahko uporabim tele-foto objektiv in 100-krat približam luno.
Najraje zadolžim svoje prijatelje in jim naročim, da me morajo slikati s tri kratnim zoom, ker takrat slika dobi poseben filmski efekt. Vsi se smejijo temu, ker se mi morajo zelo oddaljiti.
Glede na to, da si gastronomski tehnik po izobrazbi – velikokrat fotografiraš hrano?
Kljub temu da sem po izobrazbi gastronomski tehnik, je moja prehrana zelo enolična. Vsak dan isti zajtrk, kosilo in večerja. Vendar se kar velikokrat zgodi, da imam poslovno kosilo ali večerjo in seveda takrat rad fotografiram svoj krožnik. Igram se z barvami, ki jih ponuja xmage funkcija in vedno poskrbim, da je ozadje zamegljeno.
Kakšna je tvoja izkušnja pri fotografiranju v slabših svetlobnih pogojih?
Ste vedeli, da ima, od vseh proizvajalcev telefonov, samo Huawei zmogljivost sprednje kamere v 4k formatu? No, sedaj veste! Zvečer ali ponoči velikokrat dobim kakšen navdih in takrat se snemam s sprednjo kamero. In kljub pomanjkanju svetlobe, mi ekran P60 Pro tako osvetli obraz, da ni potrebe po prižiganju luči v avtomobilu ali iskati luči na ulici. Ultra Lighting glavna kamera pa poskrbi, da kljub slabi svetlobi moje slike v noči oživijo in mi ni treba čakati naslednjega dne, da jih naredim.
Odšel si na Bali. Zakaj?
Že dve leti zapored sem skorajda celo zimo preživel na Karibih, kjer sem nastopal in vodil TV oddajo. Zima se približuje in moji bližnji vedo, da je ne maram. Zato sem se odločil, da letošnje novo leto preživim na Baliju. Združil bom prijetno s koristnim in potoval, raziskoval ter odkrival lepote Indonezije, obenem pa bom posnel še videospot za mojo novo pesem Barbie & Ken. Veste kaj? Posnel ga bom kar s svojim Huawei P60 Pro. To pa ja!
Ko potujemo, se velikokrat obremenjujemo s tem, kje bomo polnili svoje naprave. V turbo načinu polnjenja Huawei P60 Pro doseže polovično polno baterijo v samo 10 minutah. Kako ta funkcija hitrega polnjenja vpliva na tvojo vsakodnevno uporabo telefona?
Želim si, da bi tudi jaz imel takšno turbo funkcijo polnjenja svojih baterij in mišic, ker potem bi rabil samo 20 minut spanca na dan in bi bil še enkrat bolj produktiven! (smeh)
Hitro polnjenje pomeni ogromno. Današnji ritem življenja je zelo hiter in hitro se zgodi, da ponoči pozabimo napolniti svoje naprave. A pri P60 Pro to res ni težava – medtem ko pijem jutranjo kavico, je moj telefon že napolnjen.
Kako bi izgledal tvoj popoln dan in kje v njem najdeš prostor za telefon?
Na Baliju bodo vsi dnevi popolni in bodo izgledali nekako takole: zjutraj se bom zbudil in popil jutranjo kavico ob pogledu na ocean. Moj pogled bom ujel na fotografijo in jo objavil na moj Instagram profil zato, da mi bodo vsi zavidali. Kako sem nesramen, kajne. Potem se bom odpravil v fitnes, kasneje na kosilo, katerega bom seveda poslikal in objavil, da mi bo zavidalo še več ljudi, hahaha. Zajahal bom svoj motor in se odpeljal na raziskovanje vsak dan drugega koščka Balija in zaplaval pod čudovitim slapom. Vmes bom posnel nor bumerang pod vodo, ker moj telefon to zmore. Zvečer se bom odpravil v kakšno diskoteko in objavil sebek s čudovito punco, da mi bodo vsi fantje »fouš«! (glasen smeh)
Če bi ti sedaj vzeli telefon in rekli »Izbrisali ti vse, razen 5 aplikacij.« Katere bi izbral?
Dandanes je kar malo žalostno, ker če nimaš družbenih medijev, je tako, kot da ne obstajaš. Jaz pa menim, da včasih nujno naredit nekakšen post tudi od vseh naprav, saj menim, da z vsemi aplikacijami izgubljamo stik z realnostjo. Sam se veliko raje dobim osebno na kavici in naredim sliko za spomin!
Sicer pa so moje najljubše aplikacije YouTube, Instagram, Gmail, TikTok in mobilna banka. Vedno raje pa uporabljam kakšen program, kot je CapCut za urejanje videoposnetkov.
Kakšen vtis je pustila trgovina z mobilnimi aplikacijami AppGallery na Huawei P60 Pro? Je zate dovolj zanesljiv vir za funkcionalne in raznolike aplikacije?
V Huawei trgovini App Gallery najdem vse, kar želim. Pred mano je 15-urni let na Bali in prenesel sem si aplikacijo za branje knjig in se veselim branja na svojem telefonu. Samo, da veste – zelo se bojim letenja in nikakor ne morem zaspati na letalu.
Katere so nekatere izjemne lastnosti ali funkcionalnosti tega telefona, ki jih najbolj ceniš?
Odklepanje s prstnim odtisom mi je zelo všeč, ker le tako vem, da mi kakšna punca ne bo mogla vdreti v telefon. (smeh) Uporaba Huawei P60 Pro telefona je tako enostavna, hitra in učinkovita. Njegov odlični procesor mi omogoča odlično uporabniško izkušnjo – brez najmanjših težav imam lahko odprtih 10 zavihkov in aplikacij in telefon ne bo nič »zaštekal«.
Največje prednosti pa so kamera, ultra hitro polnjenje baterije in seveda čudovit izgled ohišja. Jaz imam belo svetleče ozadje, ki izgleda kot biser. Zelo mi je všeč in zato ga bom uporabljal kar brez ovitka.
S pomočjo telefonov ostajamo v stikih s svojimi najdražjimi. S kom največkrat klepetaš po telefonu?
Na telefonu največ časa preživim s svojo mamo! Ker mama je ena sama in jo imam najraje na svetu. Se zelo razumeva in z leti vedno bolj cenim njen čas, trud in vzgojo, katero mi je predala.
Zgodi se, telefon kdaj pade na tla. Sam od sebe, seveda. 😊 Za zaščito poskrbi utrjeno steklo Kunlun Glass, ki dokazano 10-krat izboljša odpornost na padce. Kako Kunlun steklo, skupaj z oceno odpornosti na vodo in prah IP68, vplivata na tvojo brezskrbnost med vsakodnevno uporabo?
Jooooj, jaz sem ena taka neroda. Priznam, ne le kdaj pa kdaj – meni telefon non stop pada iz rok. Ali pa ga poškropim z vodo. Če se lahko komu kaj zgodi s telefonom, sem to jaz. Zato sem hvaležen tistemu, ki je izumil Kunlun Glass, kajti moj ekran je še vedno cel. Tudi to je velik razlog, da sem zvest znamki Huawei – telefoni so res trpežni.
Jaz sem že 100- krat padel in se 101-krat pobral, zato potrebujem tudi takšen telefon, ki ga padci ne uničijo, tako kot mene moji padci ne.
Igorju želimo srečno pot na Bali, le kako ne – saj je res človek, ki v življenju uživa, obenem pa skuša pomagati in navdušiti čim več ljudi ter s svojim delom pustiti pozitivne sledi. Ob koncu najinega pogovora je imel tudi poseben nasvet za vse nas: »Vprašajte se, kaj vaš obstoj doprinese temu svetu in kako lak pozitivno vplivate na mladino in svojo okolico. Če bi vsak od nas vsak dan naredil nekaj dobrega za skupnost, bi bili veliko bolj srečni. Vedno se zahvalite za to, kar imate. Bodite hvaležni in nasmejani, kajti nasmeh je najlepši make up za človeka. In še zastonj je!«
Skozi zgodovino so različne živali povezovali s smrtjo. Toda zakaj so nekatera bitja postala sinonim za konec življenja? Nekateri so znani po uživanju mrtvih, drugi pa imajo bolj nejasne povezave s smrtjo. Od kačjih pastirjev do kljunorogovcev, tukaj je sedem živali, ki so bile zgodovinsko povezane s smrtjo in posmrtnim življenjem v različnih kulturah.
Kljunorožec, mesojeda ptica Afrike
Južni talni kljunorožec je mesojeda ptica, ki lovi majhne živali in žuželke in jo najdemo na travnikih, v savanah in gozdovih.
Glede na raziskavo iz leta 2014, ki je vključevala 98 ljudi, opisano v Journal of Ethnobiology and Ethnomedicine, so te živali s svetlim kljunom obravnavani kot prinašalci smrti in uničenja v devetih državah južne in vzhodne Afrike. Na splošno so ljudje menili, da je južni kljunorožec slabo znamenje. V Zimbabveju in Malaviju so nekateri ljudje mislili, da bo kljunorožec, ki sedi na strehi hiše, stanovalcem v hiši prinesel nesrečo, poroča študija. Če so kljunorožci opaženi v skupinah lihega števila je to znak smrti. V Tanzaniji ptico dojemajo kot nosilko mrtvih duš in jeznih duhov.
Kljunorožci veljajo za znanilce smrtiFoto: ambquinn iz Pixabay
Kačji pastirji, glasniki duhov
Na Japonskem se rdeči kačji pastirji pojavijo na nizkih traviščih in se selijo v visoke gore, da se hranijo. Njihova številčnost se poveča v začetku jeseni, ko se z gora spustijo v gnezdišča, ki so nižje ležeča.
Ta čas je popolnoma v skladu s poletnim festivalom Obon, ko se po izročilu duhovi mrtvih vrnejo, da obiščejo svoje ljubljene. Glede na etnografsko študijo iz leta 1959 so na Japonskem ti veliki rdeči kačji pastirji veljali za glasnike teh duhov.
Jastrebi, nekoč simbol čistost danes strah in trepet
Ni presenetljivo, da so jastrebi na seznamu živali, povezanih s smrtjo. Jastrebi uporabljajo svoj neverjeten voh, da zaznajo mrhovino z razdalje več kot kilometer. In njihova nagnjenost k kroženju okoli trupel med letom in obiranju mesa s trupel še poglablja vraževerje.
Presenetljivo pa je, da so v starem Egiptu na jastreba gledali kot na simbol čistosti v krogu življenja in smrti. Po podatkih Kraljevega antropološkega inštituta Velike Britanije in Irske so jastrebi postali simbol božanstva Maut ali »mati vseh«. Stari Egipčani so morda verjeli, da so vsi jastrebi samice in spontano rojeni iz jajc. To je privedlo do tega, da so faraonove žene in faraonke kot zaščito nosile jastreba kot pokrivalo.
Nekatere kulture gledajo na jastrebe kot na sveti način odstranjevanja mrtvih. Zoroastrijska skupnost v Indiji, znana kot Parsi, kot tudi vadžrajanski budisti v Tibetu se zanašajo na jastrebe, da pojedo njihove mrtve, kar je v njihovi kulturi znano kot »nebeški pokopi«.
K dobremu imenu jastrebu pa niso ravno prispevale risanke, kjer so jastrebi pogosto glavni zlobneži, ki želijo pojesti živali. Vendar pa je nekoliko manj znano, da se jastrebi nikoli ne hranijo z živim mesom, ampak zgolj z mrtvim mesom in so glavni čistilci okolja. Malo za zabavo pa je tukaj še posnetek iz Ledene dobe 2, kjer jastrebi pojejo o večerji.
Ledena doba 2: Meso sočno meso
Netopirji, napovedovalci smrti
V nekaterih kulturah so netopirje že stoletja povezovali s smrtjo. Na primer, ljudstvo Māori na Novi Zelandiji povezuje netopirje s hokioi, mitsko nočno ptico, ki naj bi napovedovala smrt. Glede na »The Raupo Book of Maori Proverbs« je bil pogost rek »netopir leti v mraku, hokioi leti ponoči.« Legenda pravi, da ptice še nikoli niso videli, slišali so jo le ponoči po njenih krikih v temi.
Možno je, da je bil hokioi dejansko ptica, znana kot Haastov orel, ptica roparica, ki je bila dovolj velika, da bi lahko odnesla majhnega otroka.
Sove so morda delno povezane s smrtjo, ker so večinoma nočne živali. V mnogih kulturah so simboli smrti in glasniki, ki jih pošiljajo bogovi iz podzemlja, piše v knjigi »Owl« Desmonda Morrisa.
Na primer, v rimski mitologiji je zvok sove, ki joka, znak skorajšnje smrti. Verjeli so, da so sove napovedale smrt več rimskih cesarjev, saj je njihova smrt sledila po zvoku sove.
Podobna prepričanja so bila odkrita med intervjujem, opravljenim v visokogorju okrožja Nyeri v osrednji Keniji. Anketiranih je bilo 72 kmetov na osmih območjih sov, pri čemer je bilo opravljenih od 2 do 12 intervjujev na ozemlje. Na vprašanje, “Kaj vaša etnična skupnost verjame o sovah?”, je 76 % kmetov odgovorilo, da krik sove povzroči smrt.
To vraževerje poznamo tudi iz slovenskih krajev. Sove so namreč preganjali in jih ubijali, saj so verjeli, da skovikanje sove prinaša smrt v hišo, kjer ga slišijo. Seveda je to zgolj vraževerje, ampak populaciji sov v Sloveniji se je naredila velika škoda.
Mrhovinarji so zelo inteligentne ptice, ki jedo vse od jagodičja do razpadajočega mesa mrtvih živali. V irski folklori je Badb ena od trojice vojnih boginj, ki so prevzele obliko vrane, glede na članek iz 19. stoletja, objavljen v Proceedings of the Royal Irish Academy. To ljudsko izročilo pravi, da je lahko napovedala prelivanje krvi, ki je prestrašilo vojake na bojišču.
Podgane morda niso presenetljiv vnos na seznam. Glodalci prenašajo številne patogene, od katerih so nekateri smrtonosni.
Na primer podgane so bile krive za črno smrt v 14. stoletju, ki jo je povzročilo širjenje bakterije Yersinia pestis. Do nedavnega so ljudje mislili, da podgane hranijo bolhe, ki prenašajo patogen. Kuga je nazadnje v samo petih letih pobila najmanj 25 milijonov ljudi v Evropi.
Študije v zadnjih letih pa kažejo, da podgane niso primarni prenašalci bolezni. Večino širjenja bolezni so povzročili ljudje ter bolhe in telesne uši, ki so jih prenašali.
Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2017 objavila seznam najnevarnejših bakterij na svetu. Devet pa jih je razvrstila v kategorijo posebno nevarnih, saj so izjemno odporne na antibiotike.
Salmonela
Bakterije salmonele so zelo raznolike in obsegajo na tisoče sevov (serotipov) znotraj dveh glavnih vrst. Nekatere so specifične za gostitelja, druge pa lahko kolonizirajo ljudi in vrsto različnih živali. Ljudje se s to bakterijo najpogosteje srečamo zaradi slabo termično obdelane hrane. Povzroča tako imenovano salmonelozo – v bistvu gre zastrupitev s hrano, za katero so značilni naslednji simptomi: zvišana telesna temperatura, bolečine v trebuhu, driska, slabost in včasih bruhanje. Pri posebej ranljivih skupinah, kot so otroci in starejši, so največkrat za zdravljenje antibiotiki nujni. V zadnjem času se je pojavilo več odpornih sevov salmonele.
Salmonela spada med najbolj nevarne bakterije Foto: Gilnature iz iStock
Heliobacter pylori
Ta bakterija kolonizira želodčno sluznico in naj bi bila prisotna pri kar dveh tretjinah človeške populacije, običajno brez simptomov. Ko pa se simptomi pojavijo lahko hitro postane problematična. Povzroča želodčne razjede, ki običajno zahtevajo zdravljenje z antibiotiki. Trenutno znanstveniki razvijajo različne kombinacije antibiotikov, na katere heliobacter ni odporen. Pojavil pa se je že sev te bakterije, ki je odporen na klaritromicin, ki se med drugim uporablja tudi za zdravljenje borelioze.
Heliobacter pylori je izjemno odporna bakterija Foto: iLexx iz iStock
Enterobakterije
To je velika in raznolika družina bakterij, ki živijo v človeškem črevesju. Večina je povsem neškodljivih simbiontov. Vendar pa je med njimi nekaj neprijetnih patogenov, vključno s salmonelo, E.coli, klebsielo in šigelo, ki kažejo vse večjo odpornost na najmočnejšo skupino antibiotikov, karbapeneme. Enterobakterije, odporne na karbapeneme, največkrat srečamo v zdravstvenih ustanovah in so lahko smrtne v do 50 odstotkih primerov. E. coli in Klebsiella sta glavni bakteriji, ki povzročata zastrupitev krvi. Trenutno jih je mogoče zdraviti le z vse manjšim številom antibiotikov, ki se uporabljajo v skrajni sili in tudi ti niso učinkoviti v vsakem primeru.
Ta bakterija se naravno pojavlja v truplih številnih živali, zato je pot prenosa na ljudi običajno prek surovega ali premalo kuhanega mesa. Bakterijo je mogoče zlahka uničiti s termično obdelavo hrane, vendar lahko povzroči resne simptome zastrupitve s hrano in dodatne zaplete, če vstopi v naš sistem. Zdravljenje z antibiotiki običajno ni potrebno, vendar je njihova neustrezna raba v nekaterih delih sveta povzročila odpornost kampilobakterjev na antibiotike, kot so fluorokinoloni.
Ja, tista gonoreja… Od leta 1940 se pojavlja vse večja odpornost na antibiotike iz skupin penicilinov, tetraciklinov, kinolonov in makrolidnih antibiotikov. V zadnjem času je bakterija pokazala odpornost na cefalosporine tretje generacije in je uradno označena kot »odporna na več zdravil«.
Gonoreja je odporna na marsikaj Foto: iLexx iz iStock
Pseudomonas aeruginosa
Ta bakterija lahko živi v številnih gostiteljih, vključno z rastlinami. Pri ljudeh je navadno oportunistični patogen, ki ga srečamo predvsem v zdravstvenih ustanovah. Tudi ta bakterija je uradno odporna na več zdravil in je med največjimi grožnjami, s katerimi se zdravstvo sooča. Odporna je na več antibiotikov za skrajno silo, med drugim na karbapeneme in cefalosporine tretje generacije. Obstaja možnost, da bi lahko ta bakterija v bližnji prihodnosti postala neozdravljiva in smrtno nevarna.
Pseudomonas aeruginosa velja za oportunistični patogen Foto: Dr_Microbe iz iStock
Enterococcus faecium
E. faecium, ki je pogost v človeškem črevesju, večino časa mirno sobiva z nami. Lahko pa postane patogen in povzroči resne zaplete, kot so okužbe sečil, okužbe krvi in meningitis. Odporen je na več razredov antibiotikov, kot so penicilini in cefalosporini, vendar je najbolj znan po svoji odpornosti na antibiotik vankomicin. Pri zdravljenju te bakterije so pogosto potrebne že kombinirane terapije večih antibiotikov, na katere pa so enterokoki vse bolj odporni.
Enterococcus faecium je odporen na številne antibiotike Foto: Artur Plawgo iz iStock
Staphylococcus Aureus (MRSA)
Večina sevov živi neškodljivo na koži in sluznicah nosu ter dihalnih poti. Lahko pa postane patogena, če pride globlje v telo, na primer skozi rane. V zdravstvenih ustanovah se je pojavil sev, ki povzroča resne težave – na meticilin odporen staphylococcus aureus ali MRSA. Je izvirna in arhetipska »superbakterija«, ki je zdaj odporna na vse, razen na peščico naših antibiotikov »zadnje možnosti«. MRSA je tako postala ena izmed najpogostejših in najnevarnejših bolnišničnih okužb.
Staphylococcus Aureus ali MRSA velja za super bakterijo Foto: Dr_Microbe iz iStock
Acinetobacter Baumannii
Za konec pa bakterija, ki jo lahko štejemo za »državnega sovražnika številka ena«. Je na kritičnem seznamu za antibiotike naslednje generacije, saj je premagala karbapenemske antibiotike zadnje možnosti. Povzroča pljučnico in okužbe ran, ki lahko povzročijo neozdravljive okužbe krvi (sepso). Pojavlja se predvsem v zdravstvenih ustanovah in ima izjemno visoko smrtnost. Posebno učinkovito pridobiva genski materiala iz drugih vrst bakterij, zato je tako uspešno razvila odpornost na skoraj vse, s čimer se proti njej borimo.
Acinetobacter Baumannii velja za državnega sovražnika številka 1 Foto: Dr_Microbe iz iStock
Le kdo ne obožuje čokolade? Verjetno s(m)o ljubitelji čokolade v veliki večini, kar ni nič čudnega, saj je čokolada preprosto omamna in noro okusna. Si jo že kdaj poskusil narediti doma? Veš, da bi ti vzelo zelo malo časa in le nekaj sestavin? V prispevku smo tokrat pripravili enostaven recept za domačo čokolado.
Recept za domačo čokolado v le nekaj korakih
Sestavine, ki jih boš potreboval za domačo čokolado
1 skodelica kakava v prahu
1 skodelica kokosovega olja (ali katerega koli drugega rastlinskega olja po tvoji izbiri)
½ skodelice medu ali javorjevega sirupa (prilagodi okusu)
1 čajna žlička vanilijevega ekstrakta
Ščepec soli (neobvezno)
Izbirni dodatki: sesekljani oreščki, suho sadje, kokos itd.
Navodila za pripravo domače čokolade
Manjši pekač ali model za čokolado obloži s peki papirjem. Tako boš pri koncu čokolado lažje odstranil, ko se bo ta strdila. V toplotno odporni posodi stopi kokosovo olje. To lahko storiš tako, da posodo postaviš v mikrovalovno pečico ali uporabiš dvojni kotel na štedilniku. Prepričaj se, da je kokosovo olje popolnoma stopljeno in gladko.
Stopljenemu kokosovemu olju dodaj kakav v prahu, med (ali javorjev sirup), ekstrakt vanilije in ščepec soli (če ga uporabljaš). Dobro premešaj, dokler se vse sestavine popolnoma ne povežejo in dobiš gladko, sijočo zmes.
Okusi čokoladno mešanico in po potrebi prilagodi sladkost z dodajanjem več medu ali javorjevega sirupa. Ne pozabi, da je raven sladkosti osebna želja. Po želji dodaj sesekljane oreščke, suho sadje ali druge dodatke po tvoji izbiri. Ta korak tvoji domači čokoladi doda teksturo in okus.
Čokoladno zmes vlij v pripravljen pekač ali model za čokolado in jo enakomerno porazdeli. Model postavi v hladilnik, da se čokolada strdi. To običajno traja približno 1-2 uri, odvisno od velikosti in debeline čokolade. Ko se čokolada strdi, jo vzemi iz modela in nareži na kvadratke ali nalomi na nepravilne koščke. Domačo čokolado hrani v nepredušni posodi v hladilniku.
Eksperimentiraj z različnimi okusi tako, da čokoladni mešanici dodaš kanček cimeta, izvlečka poprove mete ali pomarančne lupinice.
Odlična novica za študentke in študente, ki bi jo z veseljem pozdravili že pred mnogimi leti. Govora je seveda o prejemanju Zoisove in Državne štipendije hkrati.
Spremembe zakona o štipendiranju, ki so bile v Državnem zboru sprejete v petek, so omogočile prejemanje obeh štipendij. Kdaj bo to omogočeno v praksi in kako bo to videti?
Državno in Zoisovo bodo študenti prejemali hkrati
Študenti, ki prihajajo iz socialno šibkejšega okolja in hkrati dosegajo izjemne dosežke, bodo ob izpolnjevanju pogojev lahko dobivali obe štipendiji. Tako Zoisovo kot državno.
Študenti in dijaki bodo lahko Zoisovo in državno štipendijo prejemali hkrati Foto: niekverlaan iz Pixabay
Do zdaj je veljalo, da lahko dijak ali študent zaprosi bodisi za državno bodisi za Zoisovo štipendijo za posebne dosežke, ne pa za obe hkrati. »Ne, Zoisova in državna štipendija nista združljivi. Stranka lahko vloži obe vlogi. Po znanih rezultatih za pridobitev Zoisove štipendije se stranko obvesti, da izpolnjuje pogoje za Zoisovo štipendijo in da se izjasni, katero od obeh štipendij želi prejemati,« je do zdaj odgovarjal Javni štipendijski sklad. Zdaj je drugače.
Kaj se spreminja s spremembami zakona?
»Po sprejemu zakona bo z naslednjim študijskim letom vsem študentkam in študentom omogočeno, da hkrati prejemajo tako Zoisovo kot državno štipendijo, če le izpolnjujejo pogoje,« pojasnjuje predstavnik predlagateljev zakona, Miha Kordiš iz Levice.
S tem se poleg tega odpravlja tudi nepravilnost, zaradi katere bi bile štipendije prihodnje leto nižje kot letos.
Zakon namreč odpravlja zaplet pri višinah štipendij za prihodnje leto. Zneski štipendij za letos in prihodnje leto so bili določeni lani s spremembami zakona. Zaradi visoke inflacije so se štipendije letos povišale, zakonskih sprememb za posledično zvišanje zneskov za štipendije v letu 2024 pa ni, zato štipendisti že prejemajo odločbe z nižjimi zneski štipendij, kot so bile letos.
Od sodobnih pohodnikov, ki opazujejo visoke opice, ki se sprehajajo po globokih gozdovih, do srednjeveških mornarjev, ki vohunijo za grozečimi morskimi kačami, ki se vrtinčijo pod njihovimi ladjami, fantastične zgodbe o neznanih zveri nas navdušujejo že generacije. O teh mitoloških živalih pogosto razmišljajo le kot o zgodbah, toda ali obstajajo kakšna mitološka bitja, ki še niso bila razkrita? Kratek odgovor je, da, nekako.
Ali mitološka bitja obstajajo?
Ali je mogoče, da bitja iz mitov resnično obstajajo? Vprašanje izključuje nekatere kriptide – bitja, za katera se govori, da obstajajo – ki so znani znanosti, vendar so bili razglašeni za izumrle, kot so tasmanski tigri.
Razkritje ni enostavno; po Merriam-Websterju morate razkriti laž ali željo po zavajanju. Bitja iz mitov niso nujno laž samo zato, ker ne obstajajo točno tako, kot so opisana, in dokazati s 100-odstotno gotovostjo, da katero koli bitje ne obstaja, je skoraj nemogoče, saj ne moremo iskati povsod hkrati.
Pogosto velja, da so mitološka bitja omejena na določeno lokacijo ali območje. Na primer, pošast iz Loch Nessa na Škotskem naj bi živela v svojem istoimenskem domu, Loch Ness. To omogoča znanstvenikom, da uporabijo tisto, kar vedo o jezeru, da razumno ocenijo, ali ga naseljuje mitološka zver.
Jezero Loch Ness je oligotrofno jezero, kar pomeni, da ima malo hranilnih snovi in da ni verjetno, da bi podpiralo veliko neznano vrsto plenilcev na vrhu prehranjevalne verige, je povedal Charles Paxton, statistični in vodni ekolog z univerze St Andrews na Škotskem. »Če obstajajo pošasti iz Loch Nessa, jih je zelo malo,« je dejal.
Ko Paxton raziskuje pošast iz Loch Nessa in druga legendarna bitja, se osredotoča na razpoložljive dokaze, namesto da išče bitja sama. Glede na to, kar je videl, misli, da pošast iz Loch Nessa ne obstaja.
»Vprašanje zame kot znanstvenika je, kaj bi lahko pojasnilo napačno poročane pojave?« je rekel Paxton. »Lahko bi ga razložili z nekaterimi vidiki človeške psihologije, z napačnim dojemanjem znanih vrst ali pa z neznano vrsto.«
Znanstveniki še zdaleč niso dokumentirali vseh vrst na Zemlji. Študija iz leta 2013, objavljena v reviji Science, je ocenila, da smo odkrili približno 1,5 milijona živih vrst. Le teh naj bi bilo približno 5 milijonov, plus ali minus 3 milijone. Vendar bi se to lahko štelo za konzervativno oceno. Prispevek iz leta 2011, objavljen v reviji PLOS Biology, je napovedal, da danes živi približno 8,7 milijona vrst, študija iz leta 2016, objavljena v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, pa je ocenila, da je samo mikrobnih vrst več kot trilijon.
Kar zadeva vodne živali, Paxton meni, da smo izčrpali velike neznane živali blizu površja, razen potencialno nekaterih neodkritih kljunatih kitov – redko videnih vrst kitov, ki se globoko potapljajo in lahko zadržijo dih več kot 3 ure. Z drugimi besedami, poznane so skoraj vse velike živali, ki so jih ljudje lahko videli v vodi, da bi navdihnile mite.
Študija iz leta 2021, objavljena v reviji Nature Ecology & Evolution, je raziskala možnost neodkritih živali na kopnem. »Možnosti, da jih odkrijemo in opišemo, niso enake med vrstami,« je povedal Mario Moura, profesor ekologije na zvezni univerzi Paraíba v Braziliji.
Za velike živali, ki živijo na območjih, kjer živijo ljudje, ali blizu njih, je veliko manj verjetno, da bodo zdrsnile skozi znanstveno mrežo v primerjavi z manjšimi živalmi, ki živijo v oddaljenih habitatih, ki so težko dostopni, kot so tropski deževni gozdovi. Glede na študijo so plazilci najmanj raziskana skupina živali z največjim potencialom za odkrivanje novih vrst po vsem svetu.
Zmaji
Zmaji so najbolj znani mitološki plazilci, vendar znanstveniki povezujejo njihovo legendarno sposobnost vdihavanja ognja s srednjeveškimi upodobitvami ustja pekla, ki so pogosto predstavljena kot usta pošasti, in obstaja malo fizičnih dokazov o resničnih zmajih.
Zmaji, tako kot številna mitološka bitja, imajo vzporednice v naravi. Fosilni ostanki dinozavrov in drugih izumrlih živali so pomagali okrepiti zgodbe o zmajih. Tako so na primer lobanjo zdaj izumrlega volnatega nosoroga iz pleistocenske dobe (pred 2,6 milijona do 11.700 leti) hranili v avstrijskem mestu Celovec kot lobanjo »zmaja«, ki naj bi bil ubit preden je bilo mesto okoli leta 1250 ustanovljeno, poroča Ameriški naravoslovni muzej v New Yorku.
Spletno mesto Zemljevid življenja ima interaktivni zemljevid ugotovitev študije Moura iz leta 2021, kjer lahko po svetu iščete morebitne neznane živali. Zemljevid razkriva ZDA kot večinoma izčrpan vodnjak za nove živali, ki so bile obsežno preučene in imajo manj vrstne raznolikosti kot tropski predeli. Vendar pa lahko opazovalci z orlovimi očmi opazijo, da sta dve državi z največjim potencialom za neodkrite sesalce Washington in Oregon – glavni državi Bigfoota.
Zgodbe o Bigfootu opisujejo velikansko, opicam podobno bitje, ki je bil najpogosteje »opažen« na pacifiškem severozahodu. Vendar je Moura opozoril, da obstaja le zelo majhna možnost obstoja velikih sesalcev v tej regiji; najverjetneje so ta domnevna opažanja posledica prisotnosti nečesa, kar je »težko najti«, kot so glodavci, rovke ali netopirji , in ne ogromne dlakave opice.
Čeprav se ne zdi, da bi Bigfood lahko obstajal, to ne pomeni, da na svetu ni neodkritih primatov. Moura je dejal, da meni, da so najboljše možnosti za velike neodkrite živali verjetno v družini primatov, z vrstami, kot je Plecturocebus parecis, opica titi iz Brazilije, odkrita v zadnjih desetletjih.
Raziskovalci so identificirali štiri potencialne žarišča neodkritega življenja: Brazilijo, Indonezijo, Madagaskar in Kolumbijo. Te države so bogate z vrstami in raziskovalci še niso temeljito raziskane. »Naloga je večja, rok pa manj,« je dejal Moura.
Orang Pendek
V ljudskem izročilu je veliko zgodb o velikih, skrivnostnih primatih, a morda najbolj obetavna naj bi živela v Indoneziji. Legendarno bitje, imenovano »Orang Pendek«, je dvonožna opica, za katero se govori, da tava po indonezijskem otoku Sumatra, o čemer poročajo lokalni prebivalci, vodniki, naseljenci in zahodni raziskovalci.
Nekateri so mnenja, da je Orang Pendek nastal v povezavi z orangutani. Vendar preseneča, da na tistem območju od koder izvira Orang Pendek orangutanov praktično ni.
Tako je nastala ena od domnev, da so Orang Pendek v mitih uprizorili še v času, ko so orangutani še živeli na jugu.
Potem pa so se preselili na sever, kjer živijo še danes. Spet drugi pa so mnenja, da je večja možnost, da je Orang Pendek resničen za razliko od Bigfoota, več pa lahko preberete v našem članku.
Odpri predal za nogavice. No, poglej vanj. Povej mi kakšne nogavice imaš? Če je tvoj odgovor »nogavice do gležnjev«, imam zate slabo novico: si ljubitelj avokadov, ki pije belo kavo in nima svojega doma oziroma ni lastnik stanovanja. Ampak če bi raje umrl, kot da bi razkril gležnje vetru, čestitam: si član generacije Z, ki nosi dolge nogavice.
Slog milenijcev temelji na nogavicah
Vsaj tako trdi Phoebe Parsons, voditeljica podkasta, katere TikTok o tem je bil ogledan 1,7 milijona krat. »Točno tako lahko ločiš milenijca od člana generacije Z, samo z ogledom njihovih nog,« pravi Parsons v posnetku, preden s ponosom dvigne gležnje svojih nogavic do kamere in izjavi: »Sem milenijec.« Njen video postavlja skromne nogavice med stilsko izbiro, ki naj bi bila očiten pokazatelj za razlikovanje med pripadniki ene generacije in druge – ali, kot jih lahko šaljivo imenujemo, »milenijski slog«.
Kolesarske nogavice, ki jih bodo veseli predvsem Rogličevi oboževalci. Foto: Primož Rogljič
Prejšnji izbranci tega klana vključujejo frizure na prečko (očitno zelo milenijsko), ozke kavbojke (pravi pripadnik generacije Z bo izpuhtel, čim se njegova meča dotaknejo oprijetih denim hlač), »francoski tuck« (populariziran s strani Tana Francea iz Queer Eye, najbolj požrtvovalne milenijske preobrazbe na televiziji) in hlače z visokim pasom (očitno ljudje v zgodnjih dvajsetih ne nabreknejo). Pokliči to narcizem majhnih razlik: obe strani se lahko počutita upravičeno potrjeno ali prizadeto, odvisno od tega, na kateri strani delitve stojijo.
Pretiravanje moderne mode
Te razlike so le redko trdno zasidrane. Kot so poudarili komentatorji videa, so mnogi milenijci odraščali v nogavicah, ki segajo vse do njihovih meč, medtem ko so mnogi povsem opustili nogavice do gležnjev, ko so ugotovili, da jih bo verjetno pojedel pralni stroj.
Kljub temu pa ima vračanje k osovraženim oblačilom iz svoje mladosti svojo logiko. V prvem desetletju 3. tisočletja se je dekletom vcepilo miselnost, da morajo stradati, če želijo biti vsaj malo elegantne. Mini krilaso bila prepovedana, če si bila nadpovprečno visoka ženska. Namesto tega nam zdaj svetujejo, naj se zredimo, kot da bi pogled na vse te golote zažgal oči javnosti. Prej pa smo poslušali, naj se izogibamo naramnicam, če imamo velike roke in če smo v dvomih, naj si s pasom zategnemo trebuh, da izgleda manjši.
Odgovor Zoomerjev
Generacija Z je vse to vrgla skozi okno. Za ljudi določene starosti je današnje brskanje po Instagramu in TikToku podobno temu, da vas preganjajo duhovi vseh neudobnih oblačil, ki smo jih opustili pri 19 letih, vključno z bolero šali, ogrinjali za noge, oprijetimi topi babydoll in kapami v slogu Britney-Spears.
A čeprav je veliko slogovnih domislic milenijcev prav takšnih, je jasno, da nekatere izhajajo iz tega, da nam je bilo rečeno, naj se oblačimo na določen način, da bi se prilagodili našim tako imenovanim pomanjkljivostim.
Pogost argument, ki ga večina milenijcev navaja za to, da se še vedno držijo teh modnih odločitev, je, da smo tako preprosto videti bolje. Toda lepota je navsezadnje v očeh opazovalca – in koliko našega razumevanja tega, kaj je videti dobro, se je izoblikovalo v obdobju velikosti 0?
»Letos poleti sem na glasbenem festivalu v Berlinu videla ljudi vseh velikosti in spolov, ki so v tangicah in hlačah z nizkim pasom razkazovali trebuhe in zadnjice. Za nekoga, ki je odraščal v sramu, je bilo vse to nenavadno potrjujoče. In, da, preden vprašate – na veliko grozo svojih kolegov milenijcev sem nosila dolge nogavice,« v šali dodaja predstavnica milenijcev.
Ko sodelujemo v družbenih interakcijah, kot je rokovanje ali pogovor, je naše opazovanje dejanj drugih ljudi ključnega pomena. Toda naše dojemanje, kaj počnejo drugi, je bolj odvisno od tega, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo, kot smo prej verjeli, pravijo Raziskovalci na Nizozemskem inštitutu za nevroznanost.
Naši možgani vidijo tisto, kar pričakujemo
Raziskovalci že nekaj časa poskušajo razumeti, kako naši možgani obdelujejo dejanja drugih ljudi. Znano je na primer, da opazovanje nekoga, ki izvaja dejanje, aktivira podobna možganska področja v primerjavi s tem, ko to dejanje izvajamo sami. Ljudje so domnevali, da se te možganske regije aktivirajo v določenem vrstnem redu: opazovanje, kaj počnejo drugi, najprej aktivira vidne možganske regije, nato pa parietalne in premotorične regije, ki jih običajno uporabljamo za izvajanje podobnih dejanj.
Kako naši možgani obdelujejo dejanja drugih ljudi? Foto: libre de droit iz iStock
Znanstveniki so menili, da je ta pretok informacij, od naših oči do lastnih dejanj, tisto, zaradi česar razumemo, kaj počnejo drugi. To prepričanje temelji na meritvah možganske aktivnosti pri ljudeh in opicah, medtem ko so opazovali preprosta dejanja, kot je pobiranje noža, predstavljena ločeno v laboratoriju. V resnici se dejanja običajno ne zgodijo ločeno, nenadoma: sledijo predvidljivemu zaporedju s končnim ciljem v mislih, kot je priprava zajtrka. Kako se naši možgani soočajo s tem?
Chaoyi Qin, Frederic Michon in sodelavci, pod vodstvom Christiana Keysersa in Valerie Gazzola, nam dajejo zanimiv odgovor: če opazujemo dejanja v tako pomembnih zaporedjih, naši možgani vse bolj ignorirajo, kar nam pride v oči, in so bolj odvisni od napovedi, kaj bi moralo zgodijo naslednje, izhajajo iz našega motoričnega sistema.
»Kar bi naredili naslednje, postane to, kar vidijo naši možgani,« povzema Christian Keysers, višji avtor študije in direktor laboratorija za socialne možgane na inštitutu. Da bi prišli do tega kontraintuitivnega zaključka, je ekipa v sodelovanju z medicinsko univerzo Jichi na Japonskem imela edinstveno priložnost izmeriti možgansko aktivnost neposredno iz možganov bolnikov z epilepsijo, ki so sodelovali v intrakranialni raziskavi za medicinske namene. Takšen pregled vključuje merjenje električne aktivnosti možganov s pomočjo elektrod, ki niso na lobanji, temveč pod njo.
Merjenje možganske aktivnosti zato da bi videli, kako svet vidijo naši možgani Foto: DaryaDanik iz iStock
Edinstvena priložnost za raziskavo in potrditev teze
Prednost te tehnike je, da je edina tehnika, ki omogoča neposredno merjenje električne aktivnosti, ki jo možgani uporabljajo za delovanje. Klinično se uporablja kot zadnji korak pri bolnikih z epilepsijo, odpornimi na zdravila, saj lahko določi natančen vir epilepsije. Toda medtem ko medicinska ekipa čaka na pojav epileptičnih napadov, imajo ti bolniki obdobje, v katerem morajo ostati v bolniški postelji in jim ne preostane drugega, kot da čakajo – raziskovalci so to obdobje izkoristili kot priložnost, da se poglobijo v delovanje možgane s časovno in prostorsko natančnostjo brez primere.
Med eksperimentom so udeleženci opravili preprosto nalogo: ogledali so si videoposnetek, v katerem je nekdo izvajal različna dnevna dejanja, na primer pripravo zajtrka ali zlaganje srajce. V tem času bi lahko njihovo električno možgansko aktivnost merili z vsajenimi elektrodami v možganskih regijah, vključenih v opazovanje dejanj, da bi preučili, kako se med seboj pogovarjajo.
Testirana sta bila dva različna pogoja, ki sta povzročili različno aktivnost možganov med gledanjem. V enem je bil videoposnetek prikazan – kot bi običajno videli, da se dogajanje odvija vsako jutro – v svojem naravnem zaporedju: vidiš nekoga, ki izbere žemljico, nato nož, nato razreže žemljico, nato zajema malo masla itd.; v drugi pa so bila ta posamezna dejanja ponovno premešana v naključni vrstni red. Ljudje so videli popolnoma enaka dejanja v obeh stanjih, vendar le v naravnem vrstnem redu, ali lahko njihovi možgani uporabijo svoje znanje o tem, kako bi namazali žemljico, da bi predvideli, katero dejanje sledi.
Različen pretok informacij
Z uporabo sofisticiranih analiz v sodelovanju s Pascalom Friesom z inštituta Ernst Strüngmann (ESI) v Nemčiji je ekipa lahko razkrila, da so imeli možgani resnično tok informacij, ki je potekal od vizualnih možganskih regij, za katere so mislili, opišejo, kaj vidi oko, do parietalnih in premotoričnih regij, ki prav tako nadzorujejo naša lastna dejanja – tako kot je napovedal klasični model. Ko pa so si udeleženci lahko ogledali naravna zaporedja, se je dejavnost dramatično spremenila. »Zdaj so informacije dejansko tekle iz premotoričnih regij, ki vedo, kako sami pripravimo zajtrk, do temenske skorje in zatrte aktivnosti v vidni skorji,« pojasnjuje Valeria Gazzola. »Kot da bi se ustavili, da bi videli z očmi, in začeli videti, kaj bi storili sami.«
Njihova ugotovitev je del širšega spoznanja nevroznanstvene skupnosti, da se naši možgani ne odzovejo preprosto na to, kar prihaja skozi naša čutila. Namesto tega imamo prediktivne možgane, ki stalno napovedujejo, kaj sledi. Pričakovani senzorični vnos je nato potlačen. Svet vidimo od znotraj navzven in ne od zunaj navznoter. Seveda, če to, kar vidimo, krši naša pričakovanja, zatiranje, ki ga vodi pričakovanje, odpove in začnemo se zavedati tega, kar dejansko vidimo, namesto tega, kar smo pričakovali videti.
Napoleon je težko pričakovani film Ridleyja Scotta, ki nas je s svojo prezenco končno počastil v kinematografih. Zgodba o francoskem cesarju, njegovih vojaških podvigih in zasebnem življenju, v kateri glavno vlogo zapiše oskarjevski nagrajenec Joaquin Phoenix. Ko je leta 2021 Scott v kina poslal izjemen film Poslednji dvoboj (The Last Duel), je naznanil snemanje filma o Napoleonu. Uspelo mu je posneti film, ki ga Stanley Kubrick ni nikoli posnel. In to mu je uspelo v 62 dneh v 85. letu starosti. Zares eden največjih vseh časov. Je tudi Napoleon tak?
Napoleon Ridleyja Scotta, zgodovinski ep ali navdih zgodovine?
Kaj nam o zgodbi filma Napoleon pravi opis? Film Napoleon opisuje razburkani vzpon in padec slavnega francoskega cesarja in se poglobi v njegov neutrudljivi boj za oblast skozi prizmo nepotešljivega, viharnega razmerja, ki ga je imel s svojo največjo ljubeznijo, Josephine.
Že napovedniki so poskrbeli za zvrhano mero kurje polti pri navdušencih nad zgodovinskimi epi in pri zgodovinskih navdušencih oz. poznavalcih. Pri enih zaradi epskega prikaza bojnih prizorov in velikosti posnetkov, pri drugih zaradi popolnega nespoštovanja zgodovinskih dogodkov. Pri tem se je tako vredno vprašati, ali mora biti film sploh historično natančen, če gre le in zgolj za umetnost? S hudo cenzuro krajšanja odgovora, bi se ta glasil nekako takole – filmom je dovoljena določena mera poetičnosti, hkrati pa to ne sme biti dovoljenje za zanemarjenje dejstev v zgodovinski fikciji.
Ridley Scott pri 85. letih ustvarja filme, ki si jih mnogi le želijo Foto: on napoleon
Od Gladiatorja preko trupel do Poslednjega dvoboja
Gladiator, magnum opus Ridleyja Scotta Foto: on tmdb
Ko je leta 2000 Gladiator ugledal luč sveta je bilo jasno, da gre za dramatizacijo določenega dela zgodovine. Glavni protagonist Maximus je izmišljena oseba, postavljena v dobro opisano časovno obdobje s kar nekaj liki, ki so dejansko obstajali in obkrožen z dogajanjem, ki ga skorajda splošno povezujemo z navedenim obdobjem.
Ridley Scott tistega časa je imel v svojem ožjem krogu nemalo zgodovinarjev, ki so mu pomagali pri ustvarjanju kar se da točnega filma v okvirju dramatizacije, ki jo je želel sam. Ridley Scott, ki je očitno pozabil na doprinos zgodovinarjev pri njegovem Gladiatorju, zdaj na očitke o historičnih nepravilnostih odgovarja s preprostima: »Ste bili tam?« in »Je*ite se!« To so seveda zadnja leta njegovega ustvarjanja, čeprav je bil Britanec vedno tak v svojih odgovorih.
Veličina križarske vojske v filmu Nebeško kraljestvo Foto: on tmdb
Gladiator je velikan v svetu zgodovinskih filmov in o tem ni dvoma. Sledil je njegov Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, 2005), ki je s kino različico nekoliko zgrešil, a s podaljšano različico – 50 minut več filma – povrnil kvaliteto filma, četudi so ga mnogi dojemali kot napad na zahodnjaško kulturo s svojim odnosom do križarskih vojn, Jeruzalema in Islama.
Deset let kasneje je sledil Exodus: Bogovi in kralji (Exodus: Gods and Kings, 2014), ki je temeljil na biblijskem epu zato mu (ne)točnosti ne moremo oporekati, bil pa je lep prikaz, kako daleč je Scott prišel od Gladiatorja, kjer ga je v velikanskem epu zanimal tisti zakaj v osebnosti glavnega lika – njegove ambicije, želje, razlogi in cilji.
Poslednji dvoboj je bil eden najboljših filmov leta 2021 Foto: on tmdb
To je začelo bledeti, vsaj tako se je zdelo. Do leta 2021, ko je v kina povsem potihem prišel Poslednji dvoboj, ki so ga spisali Nicole Holofcener, Ben Affleck in Matt Damon po romanu Erica Jagerja z istim naslovom oz. nekoliko podaljšanim. Krivdo za finančni neuspeh filma o zadnjem dvoboju na smrt v srednjeveški Franciji je Scott zvalil na milenijce: »Pridemo do tega, da imamo danes občinstvo, ki je bilo vzgojeno na teh prekletih mobilnih telefonih. Milenijci ne želijo, da bi jih kaj naučili, razen, če jim tega ne povedo po telefonu.« A prav kasnejši finančni uspeh filma na pretočnikih, kjer prevladujejo prav milenijci in mladi, je kriv, da film ni bil celotna finančna polomija.
Ko je ob promociji Poslednjega dvoboja spregovoril o nastajanju film o Napoleonu, smo se po več letih lahko veselili, saj je bil Poslednji dvoboj eden najbolj točnih zgodovinskih filmov vseh časov, ki je dogodke dramatizirano razširil z rašomonovim stilom treh zgodb o istem dogodku. In če ne drugega, je Napoleon ime, ki lahko v kina privabi množice gledalcev.
Napoleon bo dobil 90 in več minut podaljšane različice
In smo pri Napoleonu. Film, ki je imel progo nastavljeno za izjemen uspeh. A pred premiero filma, ki traja 2 uri in 37 minut oznaniti, da bo na pretočniku AppleTV+ na voljo režiserjeva različica v dolžini 4 ure in 10 minut, je strel v koleno. Predispozicija je govorila v prid ponovitve situacije z Nebeškim kraljestvom, ki pa je imel nekaj znatno drugačnega. Pripovedoval je o velikem dogodku in ne o veliki osebnosti. Tu je Ridley Scott poskrbel, da bodo Francozi in zgoodovinarji skočili na noge, hote ali nehote, a v prvi vrsti zaradi njegovih odločitev.
Stopimo v začetek filma, kjer nam uvodni tekst pove, da bo ambiciozni in častihlepni Napoleon iz Korzike želel napredovati na vse mogoče načine. Film že v prvih treh minutah postavi jasen zastor med fikcijo in dejanskim zgodovinopisjem. Dramatizacijo filma, ki temelji na zgodovinskih dogodkih ali osebnostih, je dokaj enostavno upravičiti, če gre pri tem tudi za logično izbiro v sami zgodbi. Primer sta lahko že Waterloo iz leta 1970 ali Scottova Dvobojevalca iz leta 1977.
Film obsega več kot dvajset dogodkov v tridesetih letih
Največja težava filma je obseg, ki si ga zastavi. Začnemo v letu 1789 in začetkom Francoske revolucije, kjer je simbolično prikazan odvzem Marije Antoanete in njenih otrok ter skočimo v leto 1793, kjer poteka njena obglavitev. Dva prizora kasneje smo že pri obseganju Toulona istega leta, ki je tudi prva od bitk v filma in prikaz velikosti vojaških dvobojev, ki nas še čakajo – in čaka jih nas veliko.
Joaquin Phoenix kot Napoleon Bonaparte Foto: on napoleon
Sledi leto 1794 z usmrtitvijo Maximiliena Robespierra in konec Jakobinske diktature. Sledijo Vendémiairska vstaja rojalistov sredi Pariza, ki jo leta 1795 zatre Napoleon. Spozna Josephine de Beauharnais in se z njo poroči v naslednjem letu. Film nas popelje v Egipt dve leti kasneje z noro dramatizacijo bitke pri piramidah ob francoski invaziji Egipta. Napoleon odide nazaj domov zaradi prešuštništva žene, film pa to združi še s pučom novembra 1799, ko je odstavljen direktorijat, Napoleon pa postane prvi Konzul Francije. Sledi cesarsko kronanje leta 1804, bitka pri Austerlitz leto kasneje in še nekaj dogodkov, ki si sledijo do leta 1810, ko se loči od Josephine. Poroči se z Marijo Avstrijsko, ki mu leta 1811 rodi sina, prestolonaslednika.
Leto kasneje z vojsko zakoraka proti Rusiji, kjer film na hitro predstavi bitko pri Borodinu, prazno Moskvo in hitro vrnitev v Francijo, kjer ga leta 1814 izženejo na Elbo. Po enajstih mesecih se vrne na celino, da bi prevzel oblast, pridružijo pa se mu francoski vojaki. Sledi še slavna bitka pri Waterlooju poleti 1815, njegov poraz in izgon na otok Svete Helene, kjer vidimo še njegovo smrt leta 1821.
Bitke v filmu Napoleon si ne delajo usluge z dolžino Foto: on tmdb
Zakaj točno je Napoleon tak film, kot je?
Več kot dvajset dogodkov iz Napoleonovega življenja je »naštancanih« v filmu, ki traja manj kot tri ure. Vsak izmed teh bi lahko bil svoj film, kar je jasno dokazal tudi nekdanji Waterlo, še posebej, ko govorimo o bitkah, ki si jih film izposodi iz zgodovine. Gre za pohitren prikaz dogodkov, kot bi pred ogledom zadnje epizode priljubljene serije z desetimi sezonami ogledali tisti »Kaj se je zgodilo do zdaj?« in pri tem izpustili vso vsebino in ozadje dogodkov. V filmu ni moč najti niti tistega zakaj, kaj šele, da bi nato izvedeli tisti zato.
Naštetih je le toliko in toliko dogodkov, ki se zgodijo, ker so se v zgodovini pač zgodili. Ne ponudijo pravega zgodovinskega vpogleda, ki je ustvarjalcem želja le v kostumskem in scenografskem stilu, povsod drugje pa potisnjen daleč v ozadje. Zakaj? Niti ni jasno, saj gre za kolobocijo nečesa, kar se opisuje z besedami zgodovinski ep.
Joaquin Phoenix je bil na papirju prava odločitev
Zgodovinska točnost Scottovega Napoleona je nezaslužen gost v filmu z enormnim proračunom Foto: on napoleon
Napoleon Joaquina Phoenixa je dolgočasna karikatura lika, ki veliko bolj spominja na njegovega Jokerja ali Beauja, ki je našemljen v francoskega cesarja. Zdi se kot da se Phoenix ni vrnil iz depresivnosti predhodnih likov in pozabil, da lahko igra karizmatične like, kot je bil njegov Johnny Cash. Tako pa prinaša karizmo jajčevca v vlogo osebe z eno najvišje zapisanih ravni karizme v zgodovini.
Napoleonove ozadje, ambicije, želje, misli, taktična pretkanost in osebnost niso prikazane, kaj šele razložene. Film si ne vzame niti dovolj časa, da bi opravil kolikor toliko konkretno osebnostno študijo o osebi, ki je vrnila suženjstvo na eni strani in na drugi omogočila manjšinam uporabo svojega jezika in pisave. Napoleon je samo še posmeh, karizma lika pa se v ospredje prerine le v dveh minutah celotnega filma. Gre za tako slab lik, da te ne moti več dejstvo, da 50-letnik igra 20-, 30-, 40- in 50-letnega moža v enem filmu brez želje ustvarjalcev, da bi prikazali njegovo starost.
Vanessa Kirby, svetla točka filma
Vse, kar se v filmu zgodi, je režiser pojasnil z besedami, da je Napoleon želel svet osvojiti zato, da bi dokazal ljubezen svoji Jožefini, in ko mu to ni uspelo, ga je osvajal, da bi uničil njo in sebe. Če se to na papirju sliši zanimivo, ne glede na točnost same navedbe, tega v filmu ni. Prav tako je za lase privlečena kakršna koli ljubezen, ki vlada med kraljevima zakoncema v filmu in najpogosteje izpade kot toksična in huronsko smešna upodobitev razmerja. Tu nasproti Phoenixa zaigra Vanessa Kirby, ki je zelo redka svetla točka filma. Njene želje in ambicije so jasne, a tudi to ne deluje »naravno«. Ko pa je končno prikazan talent obeh igralcev skupaj, je za to prepozno.
Kar se tiče preostanka igralske zasedbe, so vsi zelo pozabljiv del ansambla, ki zavzema več kot trideset let dogodkov in ima vsak od njih zgolj »cameo« vlogo. Nekateri izmed njih ne spregovorijo niti besede, prepoznali pa jih bodo le poznavalci zgodovine.
Vanessa Kirby kot Joséphine de Beauharnais v filmu Napoleon Foto: on napoleon
Visok proračun pomeni visoko kakovostno produkcijo
Bitke v filmu Napoleonu bi bile za mnoge tisto glavno vabilo za ogled filma na velikem platnu. In to je v veliki meri moč potrditi, prav tu pa je moč odvzeti nekaj kritike v zameno za dramatizacijo dogodkov. Kar pri Austerlitzu napihnejo, pri Waterlooju in Piramidah odvzamejo zaradi nepojasnjenih razlogov. Če bi imela vsaka od šestih glavnih bitk filma svoj čas za mariniranje v tistem »zakaj in zato«, v posledicah in pomembnosti vsake, potem bi imeli šest izjemnih bitk, ker jih Ridley Scott zna posneti.
Napoleon zaživi v bitkah, ki pa nimajo dovolj časa Foto: on napoleon
To je jasno v tistih petih minutah, ki jih ima vsaka bitka na razpolago, a je to preprosto premajhen vzorec za razsodbo, da gre za izjemne zgodovinske bitka na velikem platnu. Gre bolj za idejo o bitkah, kot prikazu epskosti le teh.
S svojim 200-milijonskim proračun pa Napoleon naredi vsaj nekaj prav. Napoleon je vizualno prekrasen film. Scottova dolgoletna sodelavka Janty Yates si v kostumografskem delu zasluži prav vse pohvale in najverjetneje tudi novega oskarja. Enako je s produkcijo, scenografijo in v določeni meri tudi kinematografijo, ki so, če jim izvzamemo zgodbo in like, na najvišjem možnem nivoju v svetu zgodovinskih filmov. Petnajst minut dobrega filma v tako obširni zgodbi preprosto ne more biti dober film.
Lep primer zmožnosti filma je prav kronanje (slika spodaj), kjer na velikem platnu zaživi Davidova slika v vsem kraljevskem obsegu.
Napoleon (Joaquin Phoenix) in Josephine (Vanessa Kirby) med kronanjem Foto: on napoleon
Zakaj Napoleon sploh obstaja?
Nekoč je bil Gladiator, zdaj je zgolj Napoleon. Bo navdušil tiste, ki imajo radi filme z zgodovinsko tematiko? Najverjetneje. A bodo ti morali spregledati nezavedno duhovitost filma, pohitrenost pripovedi in praznost vsebine ter odsotnost sporočila ali razloga, zakaj je ta film sploh nastal.
Napoleon Ridleyja Scotta je na koncu koncev film, ki si je zadal preveč in še tisto storil narobe. Gre za zaporedje netočnih dogodkov, ki so na platno izstreljeni iz neočiščenega mitraljeza. Kaj točno je Napoleon, ni jasno. Ni zgodovinski prikaz dogodkov. Ni filmska dramatizacija zgodovine, ki si zasluži obstoj z dejstvom, da gre za izjemen film. Napoleon je filmska personifikacija filma, ki je na papirju videti dobro, a propade zaradi nespoštovanja temeljev zgodovinskih dogodkov, ki jih želi obravnavati.
Ufffff! Lepota je zame pravzaprav vse. Ta beseda mi veliko pomeni, saj človek lahko lepoto najde prav v vsem.
