ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Ko so zavezniške sile vztrajno napredovale v srce Tretjega rajha, so na poti proti Berlinu odkrivale zločine enega najokrutnejših totalitarnih režimov 20. stoletja. Koncentracijska taborišča, kamor so nacisti internirali Jude, Slovane, politične zapornike in vse »nezaželene«, so bila prizorišča smrti, prisilnega dela ter eksperimentov na ljudeh.

V tem prispevku se bomo osredotočili predvsem na posledico okrutnih eksperimentov, ki so jih nad nesrečnimi taboriščniki izvajali nemški zdravniki. Ta nepredstavljiva tragedija je neposredno vodila do oblikovanja Nürnberškega kodeksa, ki danes predstavlja pomemben dokument zdravniške etike v povezavi z medicinskimi poskusi na ljudeh.

Nastanek Nürnberškega kodeksa

Kmalu po vojni so zmagovite zavezniške sile začele s sodnimi procesi proti vojnim zločincem. Najbolj poznani so nam Nürnberški procesi, na katerih so predstavniki ZDA, Sovjetske zveze, Francije in Velike Britanije sodili vidnejšim članom nacističnega vojaškega ter političnega vrha. Nekoliko manj znani so procesi, v katerih so ZDA sodile tudi drugim članom nemške družbe.

Na teh procesih je ameriško vojaško sodišče sodilo pravnikom, sodnikom, profesorjem, gospodarstvenikom in – kar je za ta članek najbolj pomembno – zdravnikom, ki so sodelovali pri zločinih nacističnega režima.Med letoma 1946 in 1947 je pred sodišče stopilo 20 zdravnikov in 3 sodelavci, ki so bili obtoženi umorov in mučenj pri izvajanju medicinskih poskusov na internirancih. Sodniki so krivdo ugotovili pri 16 obtoženih, 7 pa jih je bilo oproščenih.

Med sojenjem se je pojavilo tudi vprašanje Hipokratove prisege, saj so bili obtoženi večinoma zdravniki. Čeprav je pomen Hipokratove zaprisege in maksime primum non nocere (najprej ne škoditi) bil upoštevan, so sodniki ugotovili, da je pri medicinskih eksperimentih na ljudeh potrebno natančneje opredeliti pravice subjektov.

Sodniki so tekom sojenja oblikovali 10 točk, ki se primarno osredotočajo na subjekt eksperimenta in ne na zdravnika, ki eksperiment izvaja. Teh deset točk danes poznamo pod imenom Nürnberški kodeks.

Vsebina kodeksa

Točke, ki so jih oblikovali sodniki (avtorstvo kodeksa ni popolnoma znano), niso bile popolnoma nove. Začetke urejanja pravic človeških subjektov v medicinskih eksperimentih najdemo – ironično – v nemškem pravu.

Weimarska republika je že leta 1931 izdala smernice (Richtlinien für neuartige Heilbehandlung und für die Vornahme wissenschaftlicher Versuche am Menschen), ki so uvajale pravico do prostovoljne privolitve oz. informiranega soglasja (ang. informed consent) in ščitile ranljivejše skupine. Omenjene smernice so kmalu po prihodu Hitlerja na oblast utonile v pozabo.

Nürnberški kodeks prav tako vključuje načelo informiranega soglasja in odsotnosti prisile, dodaja pa tudi možnost odstopa od eksperimenta s strani subjekta (9. točka). Prav tako zahteva pravilno načrtovanje znanstvenih poskusov in dobronamernost zdravnikov do subjektov. Načela temeljijo na Hipokratovi prisegi, vendar jo hkrati pomembno razširijo.

Deset točk Nürnberškega kodeksa

1. Nujno potrebna je prostovoljna privolitev preiskovanca.
2. Poskus mora biti tak, da bo prinesel koristne rezultate v dobro družbe, ki jih ni mogoče pridobiti z drugimi metodami ali sredstvi proučevanja in ki niso naključni in nepotrebni.
3. Poskus mora temeljiti na rezultatih poskusov na živalih in poznavanju naravnega poteka bolezni ali drugega proučevanega problema ter mora biti zasnovan tako, da bodo pričakovani rezultati upravičili izvedbo poskusa.
4. Poskus je treba izvesti tako, da se preprečijo vse nepotrebno telesno in duševno trpljenje in poškodbe.
5. Noben poskus se ne sme izvesti, če obstaja apriorni razlog za domnevo, da bo prišlo do smrti ali poškodbe, ki bo povzročila invalidnost, razen morda tistih poskusov, pri katerih so zdravniki raziskovalci tudi preiskovanci.
6. Stopnja tveganja, ki jo je treba sprejeti, ne sme nikoli preseči stopnje, ki jo določa humanitarni pomen problema, ki ga je treba s poskusom rešiti.
7. Poskrbeti je treba za ustrezno pripravo in zagotoviti ustrezne prostore, da se preiskovanca zaščiti tudi pred manj verjetnimi tveganji za poškodbo, invalidnost ali smrt.
8. Poskus naj izvajajo samo znanstveno usposobljene osebe. V vseh fazah poskusa je treba od tistih, ki ga izvajajo ali sodelujejo pri njem, zahtevati najvišjo stopnjo usposobljenosti in skrbnosti.
9. Med potekom poskusa mora imeti preiskovanec možnost, da ga konča, če je dosegel telesno ali duševno stanje, ko se mu zdi nadaljevanje poskusa nemogoče.
10. Med potekom poskusa mora biti odgovorni znanstvenik pripravljen poskus v kateri koli fazi končati, če ima verjeten razlog za mnenje, da bo ob dobronamernem ravnanju, vrhunski usposobljenosti in skrbni presoji, ki se od njega zahtevajo, nadaljevanje poskusa verjetno povzročilo poškodbo, invalidnost ali smrt preiskovanca.

Pomen Nürnberškega kodeksa danes

Čeprav Nürnberškega kodeksa per se ni uzakonila nobena država ali večja zdravstvena organizacija, so načela kodeksa prešla v nacionalne ustave, zakone in mednarodne pogodbe.

Pravico do informiranega soglasja npr. uvajajo Združeni Narodi v Mednarodni konvenciji o državljanskih in političnih pravicah, prav tako pa se neposredno na kodeks sklicujejo v dokumentih Svetovne zdravstvene organizacije.

Težko si je predstavljati, da lahko nepredstavljivi zločini v koncentracijskih taboriščih privedejo do nastanka etičnega kodeksa, ki še danes – 80 let po dogodkih – simbolizira velik napredek v zgodovini medicine in človeštva.