Ščitnica je pomembna žleza v našem telesu, ki s svojimi hormoni, ki jih izloča v krvni obtok, skrbi za pravilno delovanje presnove našega telesa. Ščitnični hormoni so izredno pomembni za rast in razvoj človeškega telesa in razvoj centralnega živčnega sistema. Ob pomanjkanju hormonov lahko tako pride do velikih težav pri razvoju otrok. Kasneje pa lahko pomanjkanje ščitničnih hormonov vodi v bolezensko stanje imenovano hipotiroidizem.
Hipotiroidizem, ščitnična bolezen
Hipotiroidizem je bolezen, ki se razvije, ko ščitnica ne more proizvesti dovolj ščitničnih hormonov. »Subklinični ali blagi hipotiroidizem« se nanaša na stanje, ko so ravni ščitničnega hormona v krvi v normalnem območju, vendar mora ščitnica delati veliko več kot običajno, da vzdržuje te ravni. Ljudje s subkliničnim hipotiroidizmom običajno nimajo simptomov, vendar se bo pri znatnem deležu hipotiroidizem razvil v prihodnosti.
Hipotiroidizem je pogost. Prizadene ženske pogosteje kot moške in običajno v srednjih letih. Hipotiroidizem prizadene približno 1 od 1000 moških in 18 od 1000 žensk.
V večini primerov je vzrok avtoimunski. To pomeni, da imunski sistem telesa pomotoma prepozna lastno ščitnico kot tujek, zato jo napade in poškoduje, v nekaterih primerih pa tudi uniči. Zanimivo je, da pri ljudeh z avtoimunskim hipotiroidizmom imunski sistem telesa sicer deluje normalno, vključno s tem, da se še vedno lahko bori proti okužbi.
Drugi manj pogosti vzroki za hipotiroidizem so posledica pomanjkanja joda, prevelikega odmerka zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje hipertiroidizma, uničenja ščitnice po zdravljenju z radioaktivnim jodom in kirurškega posega pri katerem odstranijo ščitnico.
Redko lahko hipotiroidizem povzročijo nekatera zdravila ali bolezni hipofize.
Simptomi hipotiroidizma se od osebe do osebe zelo razlikujejo. Nekateri ljudje imajo lahko zelo malo simptomov, medtem ko so drugi resno prizadeti. Do neke mere je te razlike mogoče razložiti s tem, kako resen je hipotiroidizem. V nekaterih primerih ščitnica namreč ne more proizvajati ščitničnih hormonov, v drugih pa jih lahko proizvede nekaj, vendar premalo za potrebe telesa.
Drug razlog za tako različne simptome je hitrost razvoja hipotiroidizma. To lahko traja od nekaj dni do več let. Pomembna je tudi starost osebe. Na primer, hipotiroidizem pri otroku lahko povzroči slabo rast, mentalno zaostalost in druge težave.
Simptomi hipotiroidizma niso specifični. Raziskave na splošnem prebivalstvu so pokazale, da do tretjina vseh ljudi doživi simptome, podobne simptomom hipotiroidizma. To povzroča zmedo in včasih napačno prepričanje, da mora imeti oseba s sicer nepojasnjenimi simptomi hipotiroidizem. Simptomi hipotiroidizma lahko vključujejo utrujenost, povečanje telesne mase, občutek mraza, fizično in duševno upočasnitev, suho kožo, izpadanje las, mišične krče in mišično oslabelost, zabuhlost okoli oči, depresijo, izguba sluha in zaprtje. Ženske lahko dobijo močne menstruacije ali pa jih popolnoma izgubijo. Nekateri ljudje s hipotiroidizmom razvijejo povečano ščitnico, znano tudi kot golša. Dvojna prisotnost avtoimunskega hipotiroidizma in golše je značilna za Hashimotov tiroiditis, kjer golšo povzroči infiltracija imunskih celic v ščitnico.
Diagnostika
Hipotiroidizem mora diagnosticirati zdravnik. Za postavitev natančne diagnoze se najprej vzame popolna anamneza, nato fizični pregled in krvne preiskave. V krvi se merijo ravni ščitničnega hormonov T3, T4 in TSH. Če je hipotiroidizem potrjen, se lahko izmerijo tudi ravni protiteles.
Skupaj s simptomatiko in krvnimi testi nato postavimo diagnozo. Za tem sledi zdravljenje, ki lahko traja tudi do konca življenja. Načeloma zdravimo pomanjkanje ščitničnih hormonov s pomočjo tablet, ki lahko nadomestijo manjkajoče hormone.
Hipotiroidizem se zdravi s tabletami levotiroksina – sintetične različice tiroksina, ki se daje za nadomestitev neoptimalne ravni ščitničnih hormonov. Zdravljenje se izvaja ambulantno. Ko se levotiroksin absorbira v krvni obtok, se pretvori v trijodotironin, ki je aktivni ščitnični hormon, ki ga tkiva in celice potrebujejo za delovanje.
Ob tem je potrebno dodati, da nam današnja zdravila omogočajo nadomeščanje hormonov brez večjih težav in da lahko tudi brez ščitnice ljudje normalno živimo. Vendar imajo tablete stalno dozo hormonov, naše telo pa lahko s pomočjo povratnih zank bolj natančno uravnava ravni hormonov.
Velika pomoč pri preprečevanju hipotiroidizma, pa je bila uveljavitev obveznega jodiranja soli. S tem se je namreč zmanjšala pojavnost hipotiroidizma, ki je bila posledica pomanjkanja joda v hrani.
Pisateljsko nagrado Srednjeevropske pobude (SEP) za mlade avtorje, ki jo SEP podeljuje skupaj z Društvom slovenskih pisateljev, je letos prejela 29-letna Tijana Rakočević iz Črne gore.
Mlada pesnica, dramatičarka in prozaistka Tijana Rakočević je nagrado prejela v Cankarjevem domu na 38. mednarodnem literarnem festivalu Vilenica. Njeno zmagovalno delo bodo prevedli v slovenščino in še en jezik 17 držav članic SEP po njeni izbiri.
Rakočević je doslej je izdala pesniško zbirko Sve blistavi kvanti (Vsi ti bleščeči kvanti) in knjigo kratke proze Intimus. Za svoje delo je prejela mnoge domače in mednarodne nagrade. Med drugim je članica uredništva literarno-kulturne revije Fokalizator, zaposlena pa je pri vladi Črne gore.
Obiskali ste mednarodni literarni festival Vilenica. Naj najprej vprašam, kako vam je bila všeč Slovenija?
Ja, takrat sem bila prvič v Sloveniji in glede na to, da me naslednje leto čaka literarna rezidenca v Novi Gorici, se zdi, da je bil to šele začetek – ne prijateljstva – ampak ljubezni. Vaša dežela je čarobna. Čista. Pri urejanju prostora ni brezdelja in novogradnje v središču mesta (v prvi vrsti mislim na tiste v Ljubljani) ustrezajo vsemu, kar je obstajalo pred njimi. V večini držav nekdanje Jugoslavije je takšno spoštovanje bistva arhitekture skoraj nepredstavljivo. Da ne pozabim, v Sloveniji je v času širjenja desnih politik po Evropi na volitvah zmagala levica, kar ima zame, levičarko po prepričanju, vedno poseben pomen.
Pisateljska nagrada SEP za mlade avtorje na festivalu Vilenica je le ena izmed mnogih, ki ste jih prejeli za vaše literarno delo. Kaj mednarodna prepoznavnost pomeni za mlado pisateljico? Gre bolj za lastni mentaliteto ali odpiranje vrat in priložnosti?
Zame vse nagrade, tudi mednarodne, predstavljajo potrditev, da jih lahko dobim – in bojim se, nič drugega. Tako pogosto dvomim o svojem talentu, da je edino, kar me lahko vsaj za trenutek prepriča, da ga še imam, dejstvo, da je moje besedilo pustilo najmočnejši vtis na tri osebe v žiriji. Kar govori v prid temu: svoje knjige kratkih zgodb »Intimus« sploh nisem odprla, odkar je izšla, razen v javnosti, ko so me prosili, naj preberem kakšen odlomek.
Seveda pa priznanje, ki ste ga omenili, prinaša vrsto drugih ugodnosti, na primer lažje prideš do literarnih rezidenc in v domovini te nenadoma, čeprav morda neutrudno ustvarjaš deset let, gledajo kot na čisto nov kos pohištva, na katerega so naleteli med brskanjem po podstrešju. Začnejo te ceniti. Na srečo to zame ne velja.
Na dan, ko ste prejeli nagrado, ste sodelovali tudi v okrogli mizi Raznoliki obraz Evrope. O čem je tekla razprava? Kaj ste na njej poudarili?
Bila je zelo živahna in vznemirljiva razprava, ki se je, z raznolikostjo kot izhodiščno tezo, dotaknila številnih literarnih in družbenih izzivov današnjega časa, med katerimi so: meje medsebojnega razumevanja v kontekstu srečevanja in izmenjave med različnimi kulturnimi vzorci; pomen založništva danes; prepoznavnost marginaliziranih skupin; družbene platforme kot sredstvo povezovanja in predstavljanja; sprejem domače in prevedene literature; umetna inteligenca kot grožnja človekovemu ustvarjanju ali sredstvo njegovega raziskovanja.
Ko sem govorila o prihodnosti založništva v naši regiji, sem opozorila na dejstvo, da hiperprodukciji literature v Črni gori praviloma ne sledi občinstvo z izoblikovanim literarnim okusom, torej na to, da za določene žanre skorajda ni občinstva. Navedla sem tudi primer, ki na divjem, nepredvidljivem knjižnem trgu gotovo ni redkost: po mojem vedenju nekateri založniki manipulirajo s številom izvodov in po potrebi dotiskajo naklado brez predhodnega posveta z avtorji/cami. To pravzaprav prispeva k trditvi, da založniki večinoma želijo, da avtorji živijo v prepričanju, da jih nihče ne bere, hkrati pa služijo z njihovo intelektualno lastnino.
Ste doktorska študentka na Oddelku za črnogorski jezik in južnoslovanske književnosti na Filološki fakulteti v Nikšiću, kaj raziskujete? Je povezano z vašim literarnim delom?
Tema moje doktorske disertacije Totalitarizem v delih Borislava Pekića temelji na predpostavki, da je preplet naracije in ideologije – vidna v pomenski in strukturni povezanosti literarnih besedil, v katerih nastopa nasprotje družba : posameznik – podrejena ustvarjanju distopične realnosti, v kateri tudi pisana beseda sama postane nenadomestljiv element propagande tudi takrat, ko ponuja fiktivno sliko sveta. Glede na to, da se antiutopija kot literarni žanr ukvarja predvsem s totalitarnimi družbami, je v ospredju motiv represije znotraj totalitarne države, pa tudi tista literarna besedila, v katerih je totalitarna praksa del konkretne zgodovinske izkušnje.
V zvezi s tem bi rekla, da se teme, ki jih obravnavam z znanstvenega vidika, zbližujejo s tistimi, ki predstavljajo bistvo moje literarne poetike. V vsaki moji zgodbi nekdo pohodi in nekdo je pohojen. Všeč mi je, ko na neki točki zamenjajo stran.
Za tiste, ki vas ne poznajo kot avtorice, o čem pišete?
Edinstvena kombinacija družbenega aktivizma, utelešenega v neustrašnem boju za pravice ranljivih prebivalcev, in zelo močne, slogovno izbrušene pripovedi je naredila moje delo dovzetno tako za kritiko kot za veliko število bralcev. Za mojo prozo, vsaj tako pravijo kritiki, so značilne močne, markantne podobe in zelo igriv, barvit besedni zaklad, zato so moje zgodbe, večinoma zasnovane na dokumentarnem gradivu, primer napetega, pristnega konflikta idej, ki na koncu neizogibno podaja drugačno vrednostno sodbo o kontroverznih izkušnjah iz novejše zgodovine Balkana.
Dokaz za to je posebni, uvodni del moje zbirke Intimus, posvečen (post)kolonialni izkušnji, značilni za celotno afriško celino, ki je v tej kratki prozi neposredno povezana z vojnimi izkušnjami na Balkanu (genocid v Ruanda kot mise en abyme genocida v Srebrenici, s posebnim poudarkom na ženskah žrtvah grozodejstev, na drugi strani pa udeležba Črnogorcev v drugi italijansko-etiopski vojni leta 1935 kot alegorični prikaz zločinov nad nedolžnim črnogorskim prebivalstvom, ki je leta 1918 nasprotovalo prisilni priključitvi).
Na ta način mi je uspelo zgraditi fiktivni svet, v katerem stik dveh nasprotujočih si idej povzroči skoraj apokaliptični epilog, hkrati pa poda svojo, dislocirano verzijo resnice, ki jo zanima mali človek ter njegove potrebe, želje in aspiracije v okviru velikih, planetarno pomembnih dogodkov.
Foto: Tijana Rakočević on Facebook
Žirija za pisateljsko nagrado SEP za mlade avtorje za leto 2023 je zapisala, da ste »pretresli prevladujoči heteronormativni nazor v črnogorski literaturi«, »uveljavili novo pripovedno paradigmo s feminističnim pogledom«, »dekolonizirali žensko telo ter razgalili družbeno sprejeto nasilje nad ženskami in seksualnimi manjšinami«. Je bilo ustvarjanje dialoga glede teh družbenih tem vaš cilj?
Lahko bi rekli tudi tako. Zdaj popularna zgodba Rodi me je nastala prav iz namere, da bi evropskemu bralcu ponudila intimno, zelo nazorno interpretacijo porodniškega nasilja, ki je, zlasti na teh območjih, vseskozi zamolčano. Moje delo je angažirano, tudi ko se sploh ne zdi tako.
Kaj (poleg tega) je vaš glavni cilj, ko pišete?
Prebuditi sočutje, kot so ga meni knjige, ki sem jih prebirala v mladosti. Slišala sem različne vtise o svojih besedilih, a en, povezan z zgodbo Nebo je padlo na nas (inspiriral jo je genocid v Ruandi), se mi je še posebej vtisnil v spomin: »Ko sem prebrala tisto zgodbo,« priznava bralka, »so se mi dvignili vsi lasje na glavi. Kot da bi bile slabe sanje, pomislila sem, da nisem prav razumela, zato sem prebrala še enkrat. Z vsakim novim branjem je postajalo vse bolj strašno, vedno bolj žalostno.« Paradoksalno mi je v tistem trenutku odleglo.
Kaj pa sami radi berete in zakaj? Bi lahko izpostavili posamezen žanr ali avtorja?
Mislim, da noben strasten ljubitelj književnosti na ti dve vprašanji ne bi znal konkretno odgovoriti. Berem hitro, včasih več knjig hkrati, enako sem vesela, ko vidim, da ima knjiga, ki jo iščem, tisoč strani in ko jih ima sto. Obožujem distopične romane, poezijo, staro japonsko literaturo, klasike (ki jih še vedno nisem niti približno vseh prečesala), prav tako se ne izogibam literaturi nizkega žanra – ne bi verjeli, kakšne zaklade lahko najdete tam. Všeč mi je, ko vsi beremo o nekom, ki je že zdavnaj umrl, a je bil še pred nekaj meseci neznan, to mi daje upanje, da ni nikoli zares konec in da je dobro, da je svet toliko večji od nas.
Ker ste prejeli to nagrado, bodo vaše delo prevedli v slovenščino in še en jezik držav SEP, ki ga izberete sami. Katerega ste izbrali?
To bo verjetno najlepši jezik na svetu – italijanščina.
»Oprostite, gospod, tega nisem storila nalašč«,« so bile zadnje besede Marije Antoanete, ko se je 16. oktobra 1793 pomotoma spotaknila ob rabljev čevelj sredi trga Place de la Concorde v Parizu. Sledila je njena usmrtitev z giljotino. Kaj zgodovini priča zgodba Marije Antoanete?
Marija Antoaneta, zadnja hči Marije Terezije
Tistega dne je od trenutka, ko se je pri štirinajstih letih poročila z naslednikom francoskega prestola, Ludvikom XVI., minilo že dvaindvajset let in nekaj dodatnih mesecev. Zadnja hči Marije Terezije in Franca I. Štefana je bila obljubljena nasledniku francoske monarhije že nekaj let pred tem. Ob tem je bil k njej poslan Mathieu-Jacques de Vermond, da bi jo priučil navad in obveznosti bodoče žene kralja oz. kraljice. Kot je pravil sam, je bila pametnejša, kot so mislili, a dovolj lena, da je bilo učenje sila naporno.
Marija Antoaneta ali Marija Antonija Jožefa Ivana Habsburško-Lotarinška Foto: on versailles
Politično pomembna poroka, ki je ojačala moč francoske in habsburške monarhije v »bitki« z Veliko Britanijo in Prusijo, je imela že vse od začetka pripadnike in nasprotnike. Čeprav je njena predstavitev sredi Pariza – ta je potekala 8. junija 1773 – požela salve odobravanja, so nasprotniki še vedno bili. V naslednjih dvajsetih letih si je Marija Antonija oziroma Marija Antoaneta prislužila naziv potratne in zapravljive kraljice, s čimer pa se ne strinjajo vsi zgodovinarji.
Ludvik XVI postane kralj, Marija Antoaneta kraljica
Po smrti Ludvika XV. na začetku maja 1774 je njen mož uradno nastopil kot kralj Francije in Navare. Le dva tedna po smrti očeta je svoji ženi podaril Petit Trianon, majhen dvorec na ozemlju Versaillesa, ki ga je njegov oče zgradil za svojo ljubico Madame de Pompadour. Ludvik XVI. je dovolil Mariji Antoaneti, da jo je prenovila po lastnem okusu. Tako so kmalu zakrožile govorice, da je stene polepila z zlatom in diamanti. In prav te se niso končale, kot pravi prej omenjeni naziv zapravljivosti. Marija Antoineta je s svojo gracioznostjo in vedenjem predstavljala in igrala vlogo kraljice bolje kot kdorkoli na njenem dvoru. Ampak težava je bila izven graščin in dvorcev.
Dvorec Petit Trianon, ki ga je Mariji Antoaneti podaril Ludvik XVIFoto: on versailles
Kraljica je veliko zapravljala za modo, razkošje in igre na srečo, njena država pa se je soočala s hudo finančno krizo in prebivalstvo je trpelo. Pravzaprav nič drugače kot pri njenih predhodnicah in predhodnikih na francoskem dvoru, a krivda se je valila nanjo. Številni Francozi so jo začeli kriviti za ponižujoče gospodarske razmere in nakazovali, da je bila nezmožnost države, da odplača dolg, posledica njenega zapravljanja kronskega denarja.
Leta 1775 so cene žita in kruha povzročile izgrede in proteste, ki jim zgodovina pravi kar »Vojna za moko« (Guerre des farines, op. p.).
Po precej nenavadnem in bizarnem obdobju za takratni kraljevi par, ki ni znal potrditi poroke, se je s pomočjo Marijinega brata Jožefa – ta je kralju Ludviku ponudil nekaj nasvetov, kako opraviti spolni akt – decembra 1778 rodila Marija Terezija Karolina Francoska ali Madame Royale.
Prav med časom nosečnosti pa sta se zgodila dva pomembna trenutka, ki sta vplivala na njeno prihodnost. Prvi je seveda prihod njenega prijatelja, švedskega diplomata Axla von Fersna v Versailles – govorice o njenem globokem prijateljevanju z moškimi – in zahtevanje njenega brata po prestolu, kot del vojne za bavarsko nasledstvo. Svojega moža je prosila naj pomaga »Avstriji« in podpisan je bil Teschenski mir, ki je končal konflikt za nekaj časa, avstrijsko ozemlje pa se je povečalo za območje z več kot 100 tisoč prebivalci. Šlo je za veliko spremembo pri francoskem stališču, ki je bilo najprej neprijazno do Avstrije. Vse to je dajalo vtis, da je kraljica izbrala rojstno deželo pred Francijo.
Javnost je ne bo vzela za svojo, to je zdaj jasno
Marija Antoaneta in njeni trije otroci, Marija Terezija, Ludvik Karl (v njenem naročju) in Ludvik Jožef Foto: Élisabeth Louise Vigée Le Brun on wikipedia
Četudi so jo imeli za kraljico, ki ji je bolj pomembna moda kot pa politika, se je izkazala s svojo vlogo pri pomoči pri Ameriški osamosvojitveni vojni (1775-1783). Njena mati Marija Terezija je umrla 29. novembra 1780, zaradi česar se je bala, da bo to ogrozilo francosko-avstrijsko zavezništvo (in navsezadnje tudi njo samo), vendar ji je njen brat Jožef II., cesar Svetega rimskega cesarstva, pisal, da nima namena prekiniti zavezništva. Njena priljubljenost je navkljub rojstvu prestolonaslednika Ludvika Jožefa, dofena Francije, še vedno padala zaradi prepričane javnosti, da kraljica tako in drugače pomaga svoji rojstni deželi. Bolj kot njene odločitve, je javnost smatrala, da k temu pripomore njen splošen politični vpliv.
Če pa se za trenutek vrnemo k prijateljevanju s švedskim diplomatom, se je dolgo ugibalo o njuni aferi ali celo prešuštništvu. To so francoski raziskovalci potrdili leta 2016 z naprednimi raziskavami njenih pisem, kar je velik skok v prihodnost, a vseeno priča k celovitemu zgledu kraljice. Prav njeno »prijateljevanje« s prijatelji in prijateljicami na odru je postalo sila priljubljeno med javnostjo, predvsem zaradi satiričnih letakov.
Afera z diamantno ogrlico, ki bi danes stala 15 milijonov dolarjev
V naslednjih letih sta se rodila še tretji in četrti otrok, Ludvik XVII. Francoski in Madame Sofija, njeno javno podobo pa so uničevale govorice. Nekatere zvite iz trte, druge stoječe na trdnih temeljih. Ena najbolj slavnih afer je seveda Affaire du collier de la reineoziroma afera diamantne ogrlice, ki velja za tisto, ki je dokončno zlomila njeno podobo v očeh Francozov, čeprav so bile njene roke tu dobesedno čiste.
Rekonstrukcija diamantne ogrlice, za katero bi danes odšteli več milijonov evrov Foto: on versailles
Njen mož, kralj Ludvik šestnajsti, je zapadel v hudo depresijo in tako vse bolj iskal nasvete pri svoji ljubi ženi. Z večjo politično močjo je skušala popraviti svoj ugled, a zaman. Mnogi so mnenja, da je bila njena pozornost med letoma 1787 in 1789 zgolj pri njenem drugem otroku, dofenu Francije, ki je bolehal za tuberkulozo.
Za vsak uspeh, kot sta prvo sodelovanje kraljice na kraljevem svetu po 175 letih in vrnitev Jacquesa Neckerja kot finančnega ministra, je bil tu neuspeh – za oči javnosti, seveda – kot je huda finančna kriza države.
Francija v škripcih, kraljeva družina prav tako
Francoske finančne težave so bile posledica kombinacije dejavnikov: številne drage vojne, velika kraljeva družina z visokimi izdatki in nepripravljenost večine članov privilegiranih slojev, aristokracije in duhovščine, da bi pomagali kriti stroške vlade iz lastnih žepov tako, da bi se odrekli nekaterim svojim finančnim privilegijem. Zaradi javnega mnenja, da je sama uničila državne finance, je Marija Antoaneta poleti 1787 dobila vzdevek »Madame Déficit«. Tuberkuloza njenega sina pa je bila prehuda in 4. junija 1789 je umrl še ne osemletni prestolonaslednik Ludvik Jožef.
Moč aristokracije je bila jasna, a hkrati je vanjo dvomil marsikdo. Ponovni finančni minister Necker je podal predlog o tretji zakonodajni skupščini, ki se je kmalu preoblikovala v neke vrste državni svet. Sprejeli so prisego na teniškem igrišču, Marija Antoineta pa je začela žalovati za svojim najstarejšim sinom.
Začne se Francoska revolucija in konec monarhije
Njena vloga je bila odločilna pri pozivanju kralja, naj ostane trden in ne popusti ljudskim zahtevam po reformah. Poleg tega je pokazala svojo odločenost, da bo uporabila silo za zatiranje prihajajoče revolucije. Te ni bilo treba čakati dolgo, ko je bil 11. julija na poziv Marije Antoanete ponovno odstavljen Necker. Zamenjal ga je Breteuil, kraljičina izbira, s ciljem, da zatre revolucijo s plačanimi švicarskimi četami pod poveljstvom enega njenih ljubljencev, Pierra Victorja, barona Besenvalskega. Ob tej novici so Pariz začeli oblegati nemiri, ki so dosegli vrhunec z napadom na Bastiljo 14. julija. Začela se je Francoska revolucija.
Zavzetje Bastilje in začetek Francoske revolucije, kot je to naslikal Jean-Pierre Houel Foto: on wikipedia
Dan kasneje je postal Markiz La Fayette poveljnik narodne garde. Aristokracija se je poskrila, Marija Antoaneta pa si je to lahko le želela. Še naprej je opravljala dobrodelne dejavnosti in se udeleževala verskih obredov, vendar je večino časa posvetila svojim otrokom. Med letoma 1789 in 1791 je imela tudi pomembno politično, čeprav ne povsem javno vlogo, ko je imela zapleten nabor odnosov z več ključnimi akterji zgodnjega obdobja francoske revolucije. Eden od teh je vsekakor Necker, drugi pa La Fayette, ki ga je sovražila, a jo je javnost vseeno obtožila razmerja z njim.
Ko se je 18. aprila 1791 kraljeva družina pripravljala na odhod v Saint-Cloud za udeležbo na velikonočni maši, jim je pot zaprla velika množica, pospremljena z narodno gardo, ki je kljubovala La Fayettovim ukazom. Preprečili so jim odhod iz Pariza, Marijo Antoaneto pa je to spodbudilo k temu, da zaradi osebnih in političnih razlogov z družino zapusti Pariz. La Fayettu je sporočila, da njena družina ni več svobodna. Celo kralj, ki je bil precej neodločen, je sprejel njeno odločitev, da pobegnejo s pomočjo tujih in protirevolucionarnih sil. Marija Antoaneta pa je nadaljevala pogajanja z nekaterimi zmernimi voditelji francoske revolucije.
Obstajalo je več načrtov, namenjenih pobegu kraljeve družine, ki jih je kraljica zavrnila, ker ni želela oditi brez kralja, ali pa ti niso bili več izvedljivi zaradi kraljeve neodločnosti. Ko se je Ludvik XVI končno zavezal načrtu, je bila njegova slaba izvedba vzrok za njegov neuspeh.
Aretacija Ludvika XVI. in neuspeh pobega v Varennes Foto: Thomas Falcon Marshall (1818-1878) on wikipedia
V poskusu, znanem kot Pobeg v Varennes ali Fuite de Varennes, ki se je po več prestavitvah zgodil 21. junija 1791, je bila družina v manj kot 24 urah aretirana v Varennesu in odpeljana nazaj v Pariz. Neuspeli poskus pobega je uničil še tisto malo trohice zaupanja v kralja in kraljico s strani francoske javnosti. Francoska monarhija še ni bila tako osobražena.
Vse do 10. avgusta 1792 je bila družina pod stalnim nadzorom narodne garde v Tuileriesu. Kamor koli je šla, so jo spremljali štirje stražarji, vrata njene spalnice pa so morala biti ponoči odprta. Njeno zdravje se je znatno slabšalo, posledično pa so padle tudi njene fizične aktivnosti. Deset dni kasneje je Lafayettova narodna garda sredi pariškega parka Champ de Mars streljala na množico, ki se je zbrala z namenom, da podpiše peticijo o odstavitvi kralja. Sredi oktobra je bil La Fayett zaradi tega dogodka, na katerem naj bi bilo ubitih kar nekaj ljudi, odstavljen z mesta poveljnika.
Marijo Antoaneto od daleč brani Franc I. Avstrijski
Francoska revolucija ni pojenjala in Marija Antoineta je še naprej upala, da bo vojaški koaliciji evropskih kraljestev uspelo zatreti revolucijo. Najbolj je računala na podporo avstrijske družine. Po smrti njenega brata Jožefa leta 1790 jo je bil njegov naslednik Leopold pripravljen podpreti v omejeni meri.
Po njegovi smrti leta 1792 pa je nastopil njegov sin Franc I. Avstrijski (v zgodovini kot Franc I. Habsburško-Lotarinški) pripravljen močneje podpirati situacijo francoskega kraljevega para, ker se je bal posledic francoske revolucije in njenih idej za monarhije v Evropi in za vpliv Avstrije na celini. Njegovo odločno ukrepanje v imenu sestre Marije Antonije je privedlo do napovedi vojne Avstriji 20. aprila 1792. To je povzročilo, da so Francozi začeli na kraljico gledati kot na sovražnico, četudi je bila proti avstrijskim zahtevam po francoskih ozemljih na evropskih tleh. Tisto poletje so položaj zaostrili številni porazi francoske vojske s strani Avstrijcev, deloma zato, ker jim je Marija Antoaneta posredovala vojaške skrivnosti.
Sredi junija je množica vdrla v Tuileries in napadla kraljevo družino. Na zahtevo Marije Antoanete je bil izdan Brunsviški manifest, v katerem je Prva koalicija zagrozila napad na francosko ljudstvo, če se kaj zgodi kraljevemu paru. Hitro prispemo do 10. avgusta, ko je v palačo Tuileries vdrla drhal in masakrirala švicarske gardiste, ki so varovali družino. Tri dni kasneje je bila kraljeva družina že zaprta v stolpu Templja sredi pariške četrti Marais pod razmerami, ki so bile bistveno strožje od tistih v prejšnjem zaprtju v Tuileriesu. V tednih, ki so sledili, so bili spremljevalci kraljeve družine odpeljani pred pariško komuno in obsojeni na zapor ali smrt.
Usmrtitev kralja Ludvika XVI.
21. septembra 1792 je bil uradno razglašen padec monarhije. Začele so se priprave na sojenje nekdanjemu kralju na sodišču. Ludvik XVI., obtožen izdaje Prve francoske republike, je bil decembra ločen od družine. Za krivega ga je spoznal Konvent pod vodstvom jakobincev, ki so zavrnili idejo, da bi ga obdržali kot talca. 15. januarja 1793 je bil z večino šestih glasov obsojen na smrt z giljotino in 21. januarja 1793 tudi usmrčen.
Skica Jacques-Louisa Davida – Marija Antoaneta na poti na giljotino Foto: Jacques-Louis David on wikipedia
Marija Antoaneta je žalovala. Še vedno je upala, da bo njen sin nekako vladal Franciji. Ves čas svojega zaprtja je računala na naklonjenost konservativnih manjšin in socialno-verskih skupin, ki so se obrnile proti revoluciji, pa tudi na bogate posameznike, ki so bili pripravljeni podkupiti republikanske uradnike, da bi ji olajšali beg. Noben od načrtov ni uspel.
Po usmrtitvi kralja je postala Marija Antoaneta glavno vprašanje Konventa. Medtem ko so nekateri zagovarjali njeno smrt, so drugi predlagali, da bi jo zamenjali za francoske vojne ujetnike ali za odkupnino cesarja Svetega rimskega cesarstva. V času jakobinske diktature, najbolj nasilnem obdobju francoske revolucije, so zahtevali sojenje nekdanji kraljici. Iz njenega objema so odtrgali sina, osemletnega Ludvika XVII, in ga v le nekaj tednih obrnili proti lastni materi, saj jo je kmalu zatem obtožil krivoverstva. Avgusta je bila preseljena v Concierge, zapor sredi Pariza, pod Sodno palačo. Iz tistih prostorov je ušla zgodba, da naj bi ob udarcu v podboj vrat enemu od stražarjev odgovorila, da je zdaj nič več ne more boleti.
Obsodba in usmrtitev Marije Antoanete
Mariji Antoaneti je 14. oktobra 1793 sodilo revolucionarno sodišče. S svojimi odvetniki oz. sodniki je imela manj kot dan časa za pripravo na obtožbe. Te so bile: prirejanje orgij v Versaillesu, pošiljanje milijonov livrov državnega denarja v Avstrijo, načrtovanje pokola narodne garde leta 1792, razglasitev njenega sina za novega francoskega kralja in incest, kar je bila obtožba njenega spreobrnjenega sina Ludvika Karla.
Zgodaj 16. oktobra je bila Marija Antoineta razglašena za krivo treh glavnih obtožb proti njej: izčrpavanje državne zakladnice, zarota proti notranji in zunanji varnosti države ter veleizdaja zaradi njenih obveščevalnih dejavnosti v interesu sovražnika. Slednja obtožba je bila v očeh sodnikov dovolj, da jo je obsodila na smrt.
Marija Antoaneta je bila obglavljena 16. oktobra 1793 ob 12:15. Njene zadnje besede so zapisane kot: »Pardonnez-moi, monsieur. Je ne l'ai pas fait exprès« ali »Oprostite, gospod, tega nisem storila nalašč«, potem ko je pomotoma stopila na rabljev čevelj.
Usmrtitev Marije Antoanete 16. oktobra 1793, na levi, Sanson, krvnik, ki ljudem kaže glavo Marie Antoinette Foto: on wikipedia
Postala je simbol in kontroverzna figura Francoske revolucije. Njena smrt je odmevala po celem svetu. »Vedno sem verjel, da revolucije ne bi bilo, če ne bi bilo Kraljice,« je zapisal Thomas Jefferson leta 1821.
Študenti in študentke Univerze na Primorskem so se lahko razveselili odprtja Ambulante UP. Po prerezu traku s strani rektorice dr. Klavdije Kutnar in direktorja ZD Koper, Igorja Hrvatina, je svoje prostore slavnostno otvorila Ambulanta UP.
Ambulanta Univerze na Primorskem (Ambulanta UP) je vzpostavljena na podlagi pisma o nameri med UP in ZD Koper, zagotavlja pa zdravstveno varstvo za vse študente in zaposlene UP, ki tega nimajo v kraju bivanja, študija ali dela.
Tovrstno partnerstvo v okolju je podprlo tudi Ministrstvo za zdravje RS, z vzpostavitvijo pa UP v sodelovanju z ZD izboljšuje zdravstveno varstvo za študente, še posebej za tuje študente in študente iz drugih regij, skladno s svojimi cilji, ob tem pa ponuja dodatno podporo zaposlenim.
Ambulanta UP deluje v prostorih ZD Koper Foto: on upr
Kje najdeš ambulanto UP?
Ambulanta deluje v prostorih Zdravstvenega doma Koper na Dellavallejevi ulici 3 v 3. nadstropju.
Delovati bo pričela v četrtek, 19. oktobra 2023.
Njen urnik: vsak torek in četrtek od 15. do 17. ure.
Naročanje je možno preko telefona, osebno v ambulanti v ordinacijskem času in po navadni pošti.
UP: Otvoritev študentske ambulante v Zdravstvenem domu Koper
S sodobno tehnologijo je kolesarjenje še bolj zanimivo. V aplikaciji načrtuješ traso, po kateri se še nikoli nisi vozil. Če bi rad postal hitrejši, poskrbiš tudi za ustrezen plan treninga, trening pa prek druge aplikacije pošlješ v svoj kolesarski števec. Če si tekmovalen, se lahko na segmentih primerjaš z drugimi. Ko prideš z vožnje, lahko svojo dogodivščino deliš z drugimi. Nato pa še skrbno analiziraš celotno vožnjo. Ali že poznaš in uporabljaš vse navedene aplikacije?
Strava, kolesarki Instagram
Strava je nekakšen kolesarski Instagram. Saj veš: »If it's not on Strava it didn't happen!«. Omogoča ti, da nalagaš svoje vožnje (sedaj podpira tudi številne druge športe, od teka, do golfa) in spremljaš aktivnosti svojih prijateljev. Najpomembnejši so seveda segmenti, kjer se lahko primerjaš z drugimi. Najpogosteje so to klanci (ali njihovi odseki), na katerih se meri čas, nato pa vse uporabnike, ki so prepeljali ta segment uvrsti na lestvico.
How to Use the Strava App | Everything You Need to Know… the Ultimate Strava Guide!
Garmin Connect
Kot že ime pove, je aplikacija priljubljena predvsem med uporabniki naprav Garmin. Čeprav imaš tudi tu lahko »prijatelje«, je Garmin connect v osnovi precej bolj zaseben in ni toliko namenjen primerjanju in tekmovanju z drugimi. Omogoča nekoliko obsežnejšo analizo voženj, poleg tega pa tudi spremljanje počutja, spanja, srčnega utripa preko celotnega dneva in podobno. Tako ti služi bolj kot oseben dnevnik treninga. Aplikacija vsebuje tudi funkcije, kot so načrtovanje vadbe ali trase. S tem lahko na računalniku ali telefonu narišeš traso oziroma sestaviš trening in ga nato pošlješ v svoj kolesarski števec.
Garmin Connect, aplikacija za kolesarje Foto: on garmin
Trainingpeaks
Za vse resne in zagrizene kolesarje, ki s strukturiranim treningom skrbijo za optimalno formo, je Trainingpeaks verjetno naslednji na seznamu. Gre za najbolj poznano aplikacijo za načrtovanje in analizo treninga. Žal brezplačna verzija ne omogoča prav veliko. S plačljivo pa boš lahko spremljal svoj napredek, utrujenost, formo in druge pomembne metrike. Tudi večina osebnih trenerjev se poslužuje te aplikacije, kjer se kot trener povežejo s športnikom in mu predpišejo primeren trening.
Get Started with TrainingPeaks
Intervals.icu
Spletna aplikacija, ki jo poznajo le redki, čeprav je v mnogih pogledih uporabnejša od Trainingpeaksov. Njena uporaba je brezplačna, omogoča pa številne podobne funkcije kot Trainingpeaks. Torej obsežno analizo treninga, tekem in načrtovanje treningov. Zelo podrobno lahko analizira tudi morebitne intervale med treningom, prikaže osebne rekorde in podobno. Uporabna je predvsem za kolesarje, ki uporabljajo merilnik moči.
Spletna aplikacija Intervals.Icu Foto: on intervals
Relieve
Ko se ravnokar vrneš z zares epske vožnje, bi svoj uspeh rad delil z drugimi. Ali pa bi zgolj sam rad še enkrat podoživel celotno vožnjo. Relieve naredi ličen povzetek vožnje. Če si kdaj spremljal Tour de France, si morda takoj na začetku (ali pa že pri napovedi naslednje etape), videl nekakšen povzetek trase, ki čaka kolesarje: pikica, ki nariše sled po zemljevidu in ob tem označi še vse najpomembnejše vzpone. Točno to naredi Relieve! Na poti pa te opomni še na vse fotografije, ki si jih napravil med vožnjo.
This is Relive
Komoot
Traso naslednjega kolesarskega izleta sicer res lahko načrtuješ tudi na Garmin connectu ali Stravi (vsaj plačljiva verzija to omogoča), a je bolje uporabiti aplikacijo, ki je bila izdelana za ta namen. S Komootom lahko načrtuješ tako kolesarske trase, kot tudi pohodniške izlete. Na zemljevidu so že označene zanimive točke, lepi razgledi in najbolj priljubljene kolesarske poti. Ker na začetku izbereš tudi vrsto kolesa (cestno, gorsko, gravel in tako dalje) in oceniš svoje kolesarske sposobnosti (od začetnika do profesionalca), ti aplikacija oceni tudi trajanje celotne vožnje. Končni rezultat je gpx datoteka, ki jo naložiš na svoj kolesarski števec (ali pa za navigacijo uporabiš telefon).
Radovednost je pomembna človeška lastnost ki nam omogoča, da se o svetu učimo in se o njem tudi sprašujemo. Kaj spodbuja našo radovednost je precej odvisno od vsakega posameznika zanimivo pa je, da ljudje iz različnih verskih okolij v ZDA vidijo radovednost glede vere, kot krepostno. To je ena glavnih ugotovitev nove študije objavljene v Social Psychological and Personality Science.
Učenje o veri je krepostno
Dosedanje raziskave so preučevale, kaj ljudi dela radovedne in kako radovednost ljudem pomaga pri učenju novih informacij, vendar psihologi vedo manj o tem, kako na izkazovanje radovednosti gledajo drugi ljudje. Sedanja raziskava ugotavlja, da so ljudje naklonjeni tistim, ki izkazujejo radovednost glede vere in znanosti.
»Ljudje, ki izkazujejo radovednost – o veri ali znanosti – se smatrajo kot druge moralne značajske lastnosti,« pravi glavni avtor Cindel White z univerze York. »Ugotovili smo, da opazovalci dojemajo radovedne ljudi kot pripravljene vložiti trud za uspeh v življenju, opazovalci pa dojemajo trud za učenje kot moralno krepostno.«
V študiji je sodelovalo 1891 udeležencev
Dr. White in njeni soavtorji so prosili 1891 udeležencev, naj podajo moralne ocene o ljudeh, ki so pokazali radovednost, imeli ustrezno znanje ali pa jim je primanjkovalo tako radovednosti kot znanja o veri in znanosti. Udeleženci so pripisovali večjo moralno krepost tistim, ki so pokazali radovednost glede vere, trend je bil dosleden pri judovskih, protestantskih, katoliških in drugih krščanskih udeležencih.
»Religiozne ljudi v Združenih državah lahko dojemamo kot ali jih povezujemo z gibanji, ki so protiznanstvena in dogmatično brez dvoma glede verskih doktrin,« pravi dr. White. »Vendar pa so verski udeleženci, ki smo jih anketirali, običajno odobravali postavljanje vprašanj o znanosti, lastni veri in religijah drugih ljudi, kar kaže na splošno odobravanje ljudi, ki želijo izvedeti več o verskih in znanstvenih vprašanjih.«
Dr. White ugotavlja, da so raziskovalci merili opazovalčevo dojemanje ljudi, ki so radovedni, ne pa, kaj napoveduje radovednost ali kako so stopnje radovednosti ljudi povezane z njihovimi dejanskimi ravnmi truda ali moralnega značaja. Sedanja raziskava se osredotoča tudi na udeležence v Združenih državah – dr. White si želi, da bi prihodnje študije vključevale ljudi v širšem naboru držav.
V drugih študijah dr. White in njeni kolegi preizkušajo, kako otroci, stari od pet do osem let, ocenjujejo radovednost glede vere in znanosti. Ekipa ugotavlja, da majhni otroci prav tako pozitivno ocenjujejo in nagrajujejo radovednost, vendar je potrebnih več raziskav na tem področju, da bi razumeli dejavnike, ki igrajo vlogo pri tem pojavu.
»Verjetno bodo določena vprašanja o poizvedovanju, kulturnih kontekstih ali okoljih medskupinskih konfliktov, kjer radovednost signalizira negativne lastnosti, kot je nelojalnost do svoje skupine,« pojasnjuje dr. White.
Družene države Amerike so zelo podvržene epidemijam drog, ki so vse prej kot nedolžne. Ena od drog, ki je v zadnjem času prišla na tržišče je ksilazin poznan kot tranq. Gre za močno pomirjevalo in je v zadnjih tednih povezano s povečanim številom smrtnih primerov. Zelo nevaren je v kombinaciji z opioidi, posebej ob uporabi s fentanilom, ki je od petindvajset do več tisočkrat močnejši od heroina. Fantanil pomešan s ksilazinom je bil razglašen za nastajajočo grožnjo.
Nova droga, ki ni podobna ničemur, kar nam je do sedaj poznano
Svet so pretresli posnetki mest v zvezdni državi Filadelfiji, ki prikazujejo mestne ulice polne nepremičnih ljudi, ki v čudnih pozicijah ležijo po mestih. Skupaj s temi posnetki je zaokrožila tudi novica o razvoju nove droge, imenovane ksilazin, pogovorno ji pravimo tudi zombi droga, ki je preplavila Ameriške ulice. Novica je segla celo do Bele hiše, kjer so sprejeli nacionalni odzivni načrt za obravnavo nastajajoče nevarnosti, ki jo predstavljata ksilazin in fentanil.
Ksilazin, tranq ali zombi droga
Ksilazin, ki je imenovan tudi tranq, je neopiodni sedativ, ki ni odobren za uporabo na ljudeh. FDA je izdala tudi simptome in tveganja, ki jih nova droga predstavlja. Med njimi so sedacija, težko dihanje, nevarnost za nizek krvni tlak, upočasnjen srčni utrip, okužba rane, hudi odtegnitveni simptomi in seveda smrt.
Prepovedane droge, kot so kokain, heroin in fentanil, je mogoče mešati s ksilazinom, bodisi za izboljšanje učinkov zdravila ali povečanje ulične vrednosti s povečanjem njihove teže. Ljudje, ki uporabljajo prepovedane droge, se morda ne zavedajo prisotnosti ksilazina. Ksilazin se običajno injicira, čeprav ga je mogoče pogoltniti ali posnifati.
DEA ob tem dodaja, da Ksilazin predstavlja eno najsmrtonosnejših drog, s katerimi so se spopadle ZDA.
Mešanice so smrtno nevarne
Mešanice zdravil ksilazina in fentanila izpostavljajo uporabnike večje tveganje za smrtno zastrupitev z drogami. Ker ksilazin ni opioid, nalokson (Narcan) ne odpravi njegovih učinkov. Naloksan se daje kot protistrup za zastrupitev z drogami.
Kljub temu strokovnjaki vedno priporočajo dajanje naloksona, če se nekdo zastrupi z drogami. »Ljudem zdaj ne moremo preprosto dati Narcana. Opraviti moramo veliko reševalnega dihanja zaradi pomiritve, ki prihaja. To bo spremenilo pogled na preveliko odmerjanje po vsej državi, ko se bo infiltriralo,« je dejala Stephanie Klipp, ki dela kot medicinska sesta. Ljudje, ki si injicirajo mešanice zdravil, ki vsebujejo ksilazin, lahko prav tako razvijejo hude rane, vključno z nekrozo – gnitjem človeškega tkiva –, ki lahko privede do amputacije.
Podatki kažejo razsežnost problema
Po podatkih CDC je med avgustom 2021 in avgustom 2022 zaradi zastrupitev z drogami umrlo 107.735 Američanov, pri čemer je 66 odstotkov teh smrti vključevalo sintetične opioide, kot je fentanil. Po nekaterih podatkih pa ni naj kar 90% drog v Filadelfiji vsebovalo ksilazin.
Čeprav je bila droga na ulicah Filadelfije prisotna že več kot 8 let, o epidemiji govorimo šele sedaj, ko so v letu 2023 oblasti v ZDA, ksilazin odkrile v kar 48 državah od 50. Laboratorijski sistem DEA pa je poročal, da je približno 23 % praška fentanila in 7 % tabletk fentanila, ki jih je leta 2022 zasegla DEA, vsebovalo ksilazin.
Laurel, ki je nekoč živela na ulicah, medtem ko se je borila z odvisnostjo od heroina, preden je začela okrevati pred šestimi leti, je povedala, da je bilo težko gledati, kako je ksilazin zajel njeno skupnost.
»Ksilazin je bil prvotno vključen v zalogo, da bi povečal evforijo in visok občutek za posameznike, ki uživajo to drogo,« je dejal Laurel. »Nihče ni zahteval tega. Nihče ni vedel, da se to ponareja v našo ponudbo.«
Jose Castillo je bil nekoč brezdomec v Kensingtonu in se boril z odvisnostjo od opioidov. Zdaj specialist za zmanjševanje škode pri odvisnikih od drog, pravi, da je bilo razstrupljanje od drog, ki so vsebovale tranq, izjemno brutalno.
»Bilo je grozno vse do točke, ko si nisem mislil, da mi bo uspelo,« je povedal Castillo. »Je kot bolezen traja dlje ali pa ste ravno sredi odtegnitve in ni nobene vrste zdravila, ki bi vam pomagala. Ne vem, to je povsem drugačna igra,« je dodal.
O tranqu in njegovih učinkih na človeško telo je še vedno veliko neznanega. »Vemo, da ljudje v času obdukcije umirajo s ksilazinom v telesu. Ne vemo, kakšna je strupena količina ksilazina,« je dejal Dr. Nabarun Dasgupta, vodilni raziskovalec prevelikih odmerkov drog.
Medtem ko medicinska skupnost še vedno raziskuje škodljive poze, ki jih zavzame telo ob odmerku tranq, se strokovnjaki, kot je Dasgupta, strinjajo, da le te zapletejo že tako hudo krizo prevelikega odmerjanja.
»Kot družba smo imeli na zahvalnem dnevu preveč praznih sedežev. Preveč ljudi nam je manjkalo v življenju,« je dejal Dasgupta. »Moramo priznati, da 100.000 ljudi, ki umrejo na leto, ni v redu. Moramo biti odprti za nove rešitve, sicer se preprosto ne bomo izvlekli iz tega.«
'It eats up your flesh': 'Tranq', the new drug worsening America's opioid epidemic • FRANCE 24
Nova študija v JAMA Network Open lahko ponudi ključne odgovore, kako pomagati ljudem s kroničnimi bolečinami v hrbtu. Objavljena študija je preučevala kritično povezavo med možgani in bolečino za zdravljenje kronične bolečine. Natančneje, preučili so pomen pripisovanja bolečine, ki je prepričanje ljudi o vzrokih za njihovo bolečino, za zmanjšanje resnosti kronične bolečine v hrbtu.
Milijoni ljudi se soočajo s kronično bolečino
»Milijoni ljudi se soočajo s kronično bolečino in mnogi niso našli načinov za lajšanje bolečine, kar jasno kaže, da pri diagnosticiranju in zdravljenju ljudi nekaj manjka,« je dejal prvi avtor študije YoniAshar, dr. docent interne medicine na medicinskem kampusu Anschutz Univerze v Koloradu.
Ashar in njegova ekipa sta preizkusila, ali je ponovna dodelitev bolečine umu ali možganskim procesom povezana z lajšanjem bolečin pri terapiji za predelavo bolečine (PRT), ki uči ljudi, da signale bolečine, poslane v možgane, zaznajo kot manj nevarne. Njihov cilj je bil bolje razumeti, kako si ljudje opomorejo od kroničnih bolečin v hrbtu. Študija je pokazala, da so bolniki po PRT poročali o zmanjšani intenzivnosti bolečine v hrbtu.
»Naša študija kaže, da razprava o pripisovanju bolečine z bolniki in pomoč pri razumevanju, da je bolečina pogosto v možganih, lahko pomaga zmanjšati bolečino,« je dejal Ashar.
Prejemanje PRT in prejemanje placeba
Da bi preučili učinke atribucij bolečine, so vključili več kot 150 odraslih, ki so imeli zmerno hude kronične bolečine v hrbtu, v naključno preskušanje za prejemanje PRT. Ugotovili so, da sta dve tretjini ljudi, zdravljenih s PRT, poročali o brez bolečin ali skoraj brez bolečin, v primerjavi s samo 20 odstotkom kontrolnih skupin s placebom.
»Ta študija je ključnega pomena, ker so pacientove atribucije bolečine pogosto netočne. Ugotovili smo, da zelo malo ljudi verjame, da imajo njihovi možgani kaj opraviti z njihovo bolečino. To je lahko nekoristno in škodljivo, ko gre za načrtovanje okrevanja, saj atribucije bolečine vodijo glavne odločitve o zdravljenju, na primer, ali naj dobim operacijo ali psihološko zdravljenje,« je dejal Ashar.
Pred zdravljenjem s PRT je bilo le 10 odstotkov pripisov udeležencev o zdravljenju s PRT povezanih z umom ali možgani. Vendar se je po PRT to povečalo na 51 odstotkov. Študija je razkrila, da bolj kot so udeleženci svojo bolečino gledali kot na posledica uma ali možganskih procesov, večje zmanjšanje intenzivnosti kronične bolečine v hrbtu, so poročali.
Spreminjanje perspektiv o vlogi možganov pri kronični bolečini omogoči pacientom boljše rezultate
»Ti rezultati kažejo, da lahko spreminjanje perspektiv o vlogi možganov pri kronični bolečini omogoči pacientom boljše rezultate,« dodaja Ashar.
Ashar tudi pravi, da je eden od razlogov za to morda ta, da ko pacienti svojo bolečino razumejo kot posledica možganskih procesov, se naučijo, da z njihovim telesom ni nič narobe in da je bolečina lažni alarm, ki ga sprožijo možgani in da se ni treba bati.
Raziskovalci upajo, da bo ta študija spodbudila ponudnike, da se s svojimi bolniki pogovarjajo o razlogih za njihovo bolečino in razpravljajo o vzrokih zunaj biomedicinskih.
»Pogosto se pogovori z bolniki osredotočajo na biomedicinske vzroke bolečine. Redko se razpravlja o vlogi možganov,« je dejal Ashar. »S to raziskavo želimo pacientom zagotoviti čim več olajšav z raziskovanjem različnih zdravljenj, vključno s tistimi, ki obravnavajo možganske dejavnike kronične bolečine.«
Upadajoča linija las, popolna izguba las s temena in na koncu klasičen vzorec plešavosti v obliki podkve. Prejšnje raziskave moškega vzorca izpadanja las so vključevale številne običajne genetske različice. Genetiki iz Univerzitetne bolnišnice v Bonnu (UKB) in transdisciplinarne raziskovalne enote Življenje in zdravje Univerze v Bonnu so zdaj izvedli sistematično raziskavo o obsegu, v katerem lahko redke genetske različice prav tako prispevajo k tej motnji. V ta namen so analizirali genetske sekvence 72.469 moških udeležencev projekta UK Biobank. Analize so identificirale pet pomembno povezanih genov in dodatno potrdile gene, vpletene v prejšnje raziskave.
Zakaj izpadajo lasje po moškem vzorcu?
Izpadanje las po moškem vzorcu je najpogostejša oblika izpadanja las pri moških in je v veliki meri posledica dednih dejavnikov. Trenutne možnosti zdravljenja in napovedovanje tveganja so neoptimalne, zato so potrebne raziskave genetske podlage bolezni.
Do danes so se študije po vsem svetu osredotočale predvsem na običajne genetske variante in so vključevale več kot 350 genetskih lokusov, zlasti gen za androgenski receptor, ki se nahaja na kromosomu X, podedovanem po materi. V nasprotju s tem se tradicionalno domneva, da je prispevek redkih genetskih variant k temu običajnemu stanju nizek. Vendar pa ni bilo sistematičnih analiz redkih variant.
»Takšne analize so bolj zahtevne, saj zahtevajo velike kohorte, genetska zaporedja pa je treba zajeti bazo za bazo, npr. s sekvenciranjem genoma ali eksoma prizadetih posameznikov,« je pojasnila prva avtorica prispevka Sabrina Henne, ki je doktorska študentka na Inštitutu za Humana genetika na UKB in Univerzi v Bonnu. Statistični izziv je v dejstvu, da lahko te redke genetske različice nosi zelo malo ali celo en sam posameznik.
»Zato uporabljamo analize na podlagi genov, ki najprej zrušijo različice na podlagi genov, v katerih se nahajajo,« je pojasnila avtorica dr. Stefanie Heilmann-Heimbach, ki je vodja raziskovalne skupine na Inštitutu za humano genetiko na UKB na Univerzi v Bonnu. Med drugimi metodami so raziskovalci iz Bonna uporabili vrsto testa asociacije jedra zaporedja (SKAT), ki je priljubljena metoda za odkrivanje povezav z redkimi različicami, kot tudi GenRisk, ki je metoda, razvita na Inštitutu za genomsko statistiko in bioinformatiko (IGSB) na UKB in Univerzi v Bonnu.
Možna pomembnost redkih variant pri izpadanju las po moškem vzorcu
Raziskava je vključevala analizo genetskih zaporedij 72.469 moških udeležencev britanske Biobank. Znotraj tega obsežnega nabora podatkov so bonski genetiki skupaj z raziskovalci iz IGSB in Centra za humano genetiko Univerzitetne bolnišnice Marburg pregledali redke genske različice, ki se pojavljajo pri manj kot enem odstotku populacije. Z uporabo sodobnih bioinformacijskih in statističnih metod so našli povezave med izpadanjem las po moškem vzorcu in redkimi genetskimi različicami v naslednjih petih genih: EDA2R, WNT10A, HEPH, CEPT1 in EIF3F.
Pred analizami sta EDA2R in WNT10A že veljala za kandidatne gene, kot na podlagi prejšnjih analiz skupnih variant. »Naša študija zagotavlja nadaljnje dokaze, da imata ta dva gena pomembno vlogo in da se to dogaja prek običajnih in redkih variant,« je pojasnila dr. Stefanie Heilmann-Heimbach.
HEPH nikoli ni bil obravnavan kot kandidatni gen
Podobno se HEPH nahaja v genetski regiji, ki je že bila vpletena v običajne različice, in sicer EDA2R/androgenski receptor, ki je regija, ki je v preteklih študijah povezav dosledno kazala najmočnejšo povezavo z izpadanjem las po moškem vzorcu. »Vendar sam HEPH nikoli ni bil obravnavan kot kandidatni gen. Naša študija kaže, da lahko igra tudi vlogo,« je pojasnila Sabrina Henne. »Gena CEPT1 in EIF3F se nahajata v genetskih regijah, ki še niso bile povezane z izpadanjem las po moškem vzorcu. Gre torej za povsem nove kandidatne gene in domnevamo, da redke različice teh genov prispevajo k genetski nagnjenosti. HEPH, CEPT1 in EIF3F predstavljajo zelo verjetne nove kandidatne gene glede na njihovo prej opisano vlogo pri razvoju in rasti las.«
Poleg tega rezultati študije kažejo, da lahko geni, za katere je znano, da povzročajo redke dedne bolezni, ki prizadenejo kožo in lase (kot so ektodermalne displazije), prav tako igrajo vlogo pri razvoju izpadanja las po moškem vzorcu. Raziskovalci upajo, da bodo koščki sestavljanke, ki so jih odkrili, izboljšali razumevanje vzrokov za izpadanje las in tako omogočili zanesljivo napovedovanje tveganja in izboljšane strategije zdravljenja.
Osupljive globalne študije o ledenikih napovedujejo, da do leta 2100 večine ledenikov na Norveškem ne bo več. Taka prihodnost nas čaka, tudi če nam bo uspelo omejiti dvig globalne temperature znotraj zastavljenih ciljev.
Kaj nas čaka konec stoletja?
Zaradi hitro naraščajočih globalnih temperatur se talijo mnogi ledeniki po vsem svetu. To še posebej negativno vpliva na kraje z manj ledeniki, kot so Skandinavija in evropske Alpe.
Če bo globalno segrevanje do leta 2100 doseglo 2,7°C, bo Skandinavija morda izgubila okoli 90% ledu in ledenikov.
Morda še bolj zaskrbljujoč je scenarij, po katerem svetu uspe ostati znotraj cilja segrevanja, torej 1,5°C. Celo v primeru tega scenarija (ki se zdi vse manj verjeten) je izguba ledu ocenjena na 70-80%.
Globalna študija
Večji ledeniki na Norveškem se bodo seveda obdržali dlje časa, kot manjši. A vseeno se bodo močno skrčili. Raziskovalci so naredili nove izračune, da bi razumeli, kako se bodo ledeniki spreminjali, ko se bodo topili.
Ugotovili so, da bo približno polovica svetovnih ledenikov izgubljena, če globalnega segrevanja ne omejimo na 1,5°C. V primeru, da bo globalno segrevanje doseglo 2,7°C ali več, bodo stvari veliko slabše.
Taljenje ledenikov bo povzročilo dvig morske gladine in prizadelo veliko ljudi. Zaenkrat je precej zaskrbljujoče taljenje ledenikov na Antarktiki in Grenlandiji. Pričakuje pa se da bodo od leta 2100 tudi drugi taleči se ledeniki prispevali k problemu.
Ledeniki so pomembni tudi za oskrbo z vodo in kulturo, zlasti v visokogorju. Več kot milijarda ljudi v Aziji je odvisnih od sladke vode iz ledenikov.
Taljenje ledenikov bo vplivalo tudi na hidroelektrarne, ki uporabljajo vodo iz njih. Ko ledeniki izginejo, lahko pride do več zemeljskih in skalnih podorov, ker tla postanejo manj stabilna.
Kako bo to vplivalo na Norveško?
V članku, ki ga je objavila Univerza v Oslu, je avtorica poudarila pomen ledenikov za proizvodnjo hidroenergije na Norveškem. Vodo, ki se poleti topi z ledenikov, uporabljajo elektrarne nižje po vodnem toku.
Trenutno imajo v ledenikih neskončne zaloge vode za hidroelektrarne. V naslednjih desetletjih, ko se bodo ledeniki topili, pa se bo odtok dejansko povečal. Izpostavila je tudi nevarnosti, povezane z izginjajočimi ledeniki. Ko se ledeniki umaknejo, bo večja možnost za nastanek zemeljskih in skalnih podorov, ker tla niso več zamrznjena in ker brez ledenika na vrhu postanejo bolj nestabilna.
Kulturna dediščina
V osrednji Norveški se že čutijo posledice taljenja ledenikov. Zadnjih nekaj let raziskovalni projekt Skrivnosti ledu (ang. Secrets of the Ice) išče in dokumentira na novo odkrita ledeniška arheološka najdišča.
Dosedanje najdbe vključujejo konice puščic in najstarejši par smuči, ki je bil do sedaj odkrit kjerkoli na svetu.
Svalbard
Arktično otočje Svalbard je eden prvih krajev na Zemlji, ki je občutil vpliv našega spreminjajočega se podnebja. Kljub ogromni količini ledu bo tudi ta trpel zaradi izgube ledenikov.
Če se temperatura dvigne za 1,5°C, bo Svalbard obdržal okoli 80% svojega ledu. Vendar se z vsako stopinjo segrevanja močno poveča količina ledu, ki izgine. Pri segrevanju za 4°C ali 5°C ne bo ostalo nič.
Za Svalbard šteje vsaka stopinja. In vsako zmanjšanje emisij bo pomagalo ohraniti ledenike. Nedvomno bo taljenje ledenikov močno vplivalo na vse prebivalce sveta, zato je potrebno, da naredimo vse kar je v naši moči, da omilimo posledice globalnega segrevanja.
