V Sloveniji se je ponovno vzplamtela polemika o evtanaziji. Na eni strani medicinska stroka večinsko nasprotuje uzakonitvi prostovoljnega končanja življenja, na drugi pa so podporniki avtonomije nad lastnim telesom, življenjem in tudi lastno smrtjo. Slovenski volivci in volivke lahko do 22. junija podpišejo podporo predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, so pa vlagatelji predloga že zbrali zakonsko potrebnih 5000 podpisov. Raziskave med Slovenci sicer kažejo, da so naklonjeni taki možnosti končanja življenja.
Ena izmed javnih podpornic uzakonjenja evtanazije Alenka Čurin Janžekovič je marca letos odpotovala v Švico, kjer je izvedla asistiran samomor. Od otroštva je živela z neozdravljivim morquijevim sindromom, muke pa so postale prehude, da bi možnost evtanazije dočakala doma. Pred dvema letoma je izdala knjigo o svoji življenjski zgodbi Sam bog naj jo bere. Ko je odšla na zadnjo pot, je pravice prepustila Ines Ćeman, s katero sva se ob tej priložnosti usedli in pogovarjali o Alenki, knjigi in polemiki o evtanaziji.
Alenka Čurin Janžekovič: »To čutim kot poslanstvo«
Alenka Čurin Janžekovič je postala znana borka za pravico do evtanazije v javnosti, ko je leta 2019 Slovenskemu zdravniškemu društvu, Zdravniški zbornici Slovenije in Ustavnemu sodišču naslovila odprto pismo o evtanaziji.
Izrazila je svojo podporo uzakonitvi evtanazije v Sloveniji in strokovnjake pozvala k javni razpravi. »Ne želim pomagati le sebi. Želim pomagati tudi drugim. Rada bi, da združimo moči vsi, ki menimo, da imamo podoben pogled na dostojno življenje in dostojanstveno smrt. Da združimo moči vsi, ki smo prepričani, da je to, ali bi vsaj morala biti, ena od osnovnih človekovih pravic,« je zapisala.
Alenka si je samomor z zdravniško pomočjo (kar pomeni, da dejanski akt izvede pacient sam, zdravnik samo pripravi smrtonosno snov in nastavek) uredila v Švici. Tja jo je marca po letu hudih bolečin, ki jih je v javnosti uspela zakriti, pospremil mož Marijan. Želela si je, da bi to dočakala v Sloveniji, da bi umrla v domačem okolju, pa tudi zaradi pravnega vidika. Kdor te odpelje na postopek, je namreč lahko tretiran kot nekdo, ki pomaga pri samomoru, kar pa je pri nas kaznivo dejanje. Čeprav Alenka možnosti evtanazije v Sloveniji ni dočakala, njen glas ni odletel v prazno, v državi namreč poteka javna razprava. Kakor je v najinem pogovoru poudarila Ines Ćeman, je pismo takrat poslala, da se bo zakonodaja spremenila vsaj za tiste, ki ostanejo za njo.
Knjiga pomaga razumeti
Alenka za sabo ni pustila le močnih idej, temveč tudi knjigo Sam bog naj jo bere o svoji življenjski zgodbi, ki je, kot pravi Ines Ćeman, polna »veselja, radoživosti, sreče«. Pomen knjige je zanjo, da »daje priložnost razumeti, zakaj se nekdo, ki ima toliko sreče in ljubezni za dati, pa mu nič ne manjka v življenju, odloči za dokončanje življenja.«
Bralec lahko v knjigi vpogleda v življenje osebe, ki ji je bila pri osmih letih postavljena diagnoza morquijevega sindroma, za katerega ni zdravila. Kljub diagnozi je Alenka izpolnila svojo otroško željo in postala učiteljica, celo ravnateljica. »Knjiga govori veselo zgodbo, bolezen in diagnozo v knjigi imenuje nadloga«, je povedala Ines, ki jo je Alenkina zgodba osebno prevzela in je zavzeto sprejela širjenje njenega sporočila.
Knjiga je pomembna za razumevanje odločitve za prostovoljno končanje življenja in njenega poslanstva, je izpostavila Ines. »Najprej je umrl njen oče, nato še sestra in mama in vsi so grozno trpeli pred smrtjo,« je dejala Ines in nadaljevala: »Alenka si je obljubila, da če že nihče od njih, ona ne bo na ta način končala.« Ines niti sama najprej ni razumela, zakaj je Alenka komaj čakala smrt, a pravi, da »vsak ki bi preživel z njo pet minut, bi razumel«. Meni, da nikoli ne bo dovolj ozaveščanja in izobraževanja glede te teme, zato je sporočilo knjige tu z razlogom.
Bomo v Sloveniji uzakonili pomoč pri samomoru?
Društvo Srebrna nit – združenje za dostojno starost je aprila vložilo pobudo volivcem za vložitev Predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Podpise volivk in volivcev bodo zbirali še do 22. junija, a so sicer že zbrali 5000 podpisov, kar je dovolj, da predlog zakona vložijo v parlamentarni postopek.
To nakazuje, da veliko državljanov podpira možnost odločanja o končanju lastnega življenja. Trenutni predlog zakona opredeljuje pomoč pri samousmrtitvi, pri čemer zdravstveni delavec samo priskrbi smrtonosno učinkovino, prosilec pa jo vnese sam.
Podporniki: Sami se lahko odločimo, kdaj bomo zadnjič vdihnili
Glavni argument podpornikov evtanazije je avtonomija nad lastnim telesom, življenjem in tudi smrtjo. »Ko se rodimo, zajamemo prvi dih sami. Zakaj bi nam nekdo diktiral, da ne smemo zadnjega tudi? Zakaj bi nam nekdo preprečeval, da bi se odločili, kdaj bomo zadnjič vdihnili?« je jasno opredeljena Ines Ćeman.
To vprašanje študentka Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani Larissa Dolinar, ki se vsakodnevno srečuje z neozdravljivo bolnimi pacienti, povezuje s konceptom dostojanstva. Sprašuje se, ali je dostojanstvo negibno trpeti na postelji in biti neviden, saj ne moreš opozoriti nase. Poleg tega se sprašuje o koristi in škodi svojega dela: »Ali je naše delovanje zares koristno, če delujemo v nasprotju s pacientovo avtonomijo in njegovimi interesi?« Ob pogledu na nemočne ljudi namreč želi le pomagati, sami pa jo vprašajo, zakaj jim ne pusti umreti.
Alenka Čurin Janžekovič je izpostavljala, da že sama možnost izbire človeku daje pomiritev, tudi če se na koncu ne odloči za izvedbo. Tudi Ines se je strinjala, da jo pomirja misel, da bi se lahko odločila za evtanazijo, če bi bilo pretežko in bi vsak dan živela bolj na polno: »Ta pravica ne bo jemala življenj ali jih skrajševala, ampak jih bo podaljševala.«
Pustiti umreti ja, pomagati umreti ne?
Sogovornici na mizo postavljata še en pomislek, ki kot pri evtanaziji in pomoči pri samomoru postavlja vprašanje avtonomije pacienta in koristi. Ko zdravljenje pacientu ne pomaga več, se zdravstveni delavci odločijo za paliativno sedacijo. S sedativi pri pacientu dosežejo stanje zmanjšane zavesti, zaradi česar ne občuti bolečin, kar po navadi vzdržujejo do njegove smrti.
Larissa pojasnjuje, da je razlika med paliativno sedacijo in pomočjo pri samomoru v tem, da gre v prvem primeru za čakanje, da bo pacient umrl, v drugem pa mu pomagamo umreti. »V obeh primerih je rezultat enak, pod vprašajem pa je udobje in kvaliteta pacientovega življenja, nenazadnje pa tudi njegovih svojcev, ki je v primeru paliativne sedacije najverjetneje močno okrnjeno,« zaključi.
Ljudi je strah, česar ne poznajo
Ines in Larissa sta se odločili, da bosta o evtanaziji in z njo povezanih temah začeli pisati v slovenskem jeziku, saj sta ugotovili, da so ljudem na voljo večinoma le tuja literatura in tuje raziskave. Ključno se jima zdi ozaveščanje. »Začeli bova izobraževati, ker vsak strah izvira iz neznanja,« pravi Ines.
Neznanega se bojimo ali se vanj ne poglabljamo, ugotavljata. Ob tem Larissa poudarja, da ne želita prepričevati ostalih, naj sprejmejo njuno stališče, »temveč jih želiva osveščati zato, da si bodo lahko ustvarili svoje mnenje, ki ga bodo znali tudi argumentirano zagovarjati.«
Naj smrt in evtanazija pri mladih ne bosta tabu
Larissa in Ines vidita velik pomen pri mladih. »Prav na njih je, da izobražujejo in širijo obzorja svojim bližnjim. Odkrit pogovor, brez strahu in tabujev je vsekakor prvi korak k osveščanju,« meni Larissa.
Ines si želi, da bi mladi razmišljali tudi o vprašanju evtanazije, ker o tem odločajo za prihodnje generacije. Ob tem je izrazila obžalovanje, da o tem odločamo zdravi, ko bi nekateri to pravico nujno potrebovali že danes.
