Kranj bodo preplavili filmi, saj bo med 10. in 17. junijem potekal Krafft! Kranjski igralski filmski festival v letu 2023 vabi na ogled filmov in spremljevalnega programa, Kranj pa se lahko veseli tudi otvoritve novega kina, ki bo zaživel tam, kjer je nekoč kranjski kino že oobstajal.
Krafft 2023 od 10. do 17. junija
Tretji KRAFFT festival bo med 10. in 17. junijem potekal v Kranju na različnih prizoriščih. Letos bo Krafft prvič potekal v prostorih kina MOJKINO Kranj, ki se nahaja na lokaciji znamenitega kina Center v Kranju. Filmi in pogovori pa bodo na ogled tudi v Stolpu Škrlovec in Prešernovem gledališču Kranj.
Prvi dogodek v novem kranjskem kinu bo odprtje festivala in podelitev nagrad Društva DSI. Eden najbolj pričakovanih trenutkov letošnjega festivala je dokumentarni film Pero, ki ga je režiral Damjan Kozole.
»Za mene je bil vedno Pero, ne Peter. Leta 2002 sva snemala film Rezervni deli in to je bil začetek najinega prijateljstva in sodelovanja. Potem sva skupaj posnela še 6 filmov. Konec leta 2019 sva začela pripravljati nov film. O njem in o njegovih demonih. Marca 2020, na začetku korona krize, je Pero naredil samomor. Nisva posnela niti kadra. Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Vendar sem čutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Da se z njim poslovim od Perota,« je o filmu in svojem prijatelju Petru Musevskem povedal Kozole.
Del festivala bo tudi projekcija študentskih igranih filmov v Stolpu Škrlovec, naslovljen z re:do izbor. Ob koncu festivala, v nedeljo 17. junija, bodo prav tako v MOJKINO Kranj podeljene nagrade Zlato jabolko.
O Krafftu
Namen festivala Krafft je v osrednje gorenjsko mesto pripeljati svetovni izbor filmov, ki jih zaznamuje odlična igra, nadarjene in globalno prepoznavne igralce in igralke ter vrhunske strokovnjake in strokovnjakinje, da z nami delijo svoje zgodbe, znanje in izkušnje.
Vse informacije o programu, urniku, vstopnicah in prizoriščih najdeš na spletni strani festivala KRAFFT.
Sladoled je ena najbolj priljubljenih sladic po vsem svetu. Njegova osvežujoča tekstura, bogati okusi in možnost izbiranja med različnimi kombinacijami okusov so razlogi, da ga obožujejo ljudje vseh starosti. Klasični okusi, kot so vanilija, čokolada in jagoda, so vedno odlični. Za dodatno pestrost danes vse več slaščičarn pripravlja domače sladolede, ki združujejo številne sadne kombinacije. A če želiš preizkusiti kakšen zares odštekan okus, te bodo spodnji primeri morda navdušilli!
Česen
Se sprašuješ, kako sladoled sploh lahko vsebuje česen z značilnim ostrim okusom in vonjem? Nekatere sladoledarne so pogumno eksperimentirale in rezultat je bil sladoled s česnovim okusom. Sladoled je osvežujoč, a ima obenem nežen okus po česnu.
Da, prav si prebral! Nekatere sladoledarne so se odločile, da bodo ustvarile sladoled s prelivom iz rakovic. Ta nenavaden okus je postal priljubljen v nekaterih azijskih državah, kjer rakovice predstavljajo pomemben del njihove kulinarične tradicije. Za sladoled s prelivom iz rakovic so značilne subtilne note morskih sadežev, njami 😉!
Ta nenavadna kombinacija okusov je postala priljubljena v nekaterih evropskih državah. Sladoled s poprom in olivnim oljem združuje pikantnost popra z okusom olivnega olja, kar ustvari zanimivo harmonijo okusov. Še en primer, ko nenavadne kombinacije okusov postanejo pravo kulinarično doživetje.
Čeprav se špinača in paradižnik običajno uporabljata v solatnih jedeh ali kot sestavini juh, so nekatere sladoledarne poskusile združiti zelenjavne sestavine v sladoledu. Rezultat je osvežujoč zelen sladoled z okusom špinače in paradižnika.
Kombinacija sira in sadja je že dolgo priljubljena. Zakaj je ne bi preizkusili še v zamrznjeni različici? Nekatere sladoledarne so si postavile točno to vprašanje in ustvarile sladoled s kombinacijo gorgonzole, italijanskega modrega sira, in svežih fig. Ta nenavaden okus združuje bogatost in kremasto teksturo gorgonzole s sladkostjo in nežno kislostjo fig. Rezultat je presenetljiv in edinstven sladoled, ki te bo navdušil, če imaš rad kombinacijo slanega in sladkega.
Avokado je danes priljubljena sestavina številnih jedi, vključno s solatami in sendviči. Najdemo pa ga tudi že v sladoledu. Sladoled s kombinacijo avokada in limete ima kremasto teksturo avokada in osvežujočo kislost limete. Je bogat in osvežujoč hkrati.
Wasabi, japonska začimba s pikantnim okusom, se pogosto uporablja v sushiju in drugih azijskih jedeh. Nekatere sladoledarne so poskusile uporabiti wasabi tudi v sladoledu. Ta nenavaden okus je poln okusa in pikantnosti, ki je uravnotežena z nežno sladkostjo sladoleda. Za tiste, ki imajo radi začinjeno hrano, je sladoled z wasabijem popolna izbira.
Okuse, značilne za italijansko kulinariko, so nekatere sladoledarne prenesle v svet sladoleda. Sladoled s paradižnikom in baziliko združuje sladkost in sočnost paradižnika s svežo aromo bazilike. Rezultat je edinstven sladoled, ki spominja na poletno solato caprese. Navdušil bo predvsem tiste, ki imajo radi sveže zeliščne okuse.
Uživanje v soncu, morskih valovih in svežem zraku brez kopalk je lahko resnično osvežujoče doživetje. Čeprav je v Sloveniji nudizem še vedno nekolikšna tabu tema, ima naša domovina v svojem okolišu nekaj čudovitih nudističnih plaž, ki so pravi raj za ljubitelje naturizma. Tukaj je nekaj najboljših nudističnih plaž v slovenskem okolišu, kjer se lahko brezskrbno sprostiš in uživaš v naravi.
Divja plaža Debeli rtič (med RKS in svetilnikom)
Divja plaža Debeli Rtič je priljubljena nudistična plaža, ki se nahaja v bližini Kopra. Plaža ponuja čudovit pogled na Jadransko morje in je enostavno dostopna.
Čeprav je nekoliko izven Slovenije, je Valalta v bližini Rovinja v sosednji Hrvaški vsekakor vredna ogleda. Ta obsežen naturistični kompleks je znan po svoji izjemni naravni lepoti. Ponuja več kilometrov dolgo obalo z majhnimi zalivi, kjer se lahko udobno nastaniš in uživaš v sončenju. Valalta je znana tudi po svojih številnih aktivnostih, kot so vodni športi, savne in bazeni, ki bodo zadovoljili vse vaše potrebe po razvedrilu.
Bele skale so priljubljena destinacija za nudiste. Ta območje sestavljajo visoke klifne stene, ki ustvarjajo čudovit naravni okvir za nudistično plažo. Plaža je odmaknjena od mestnega vrveža, kar omogoča popolno zasebnost in mir. Območje je tudi del naravnega parka Strunjan, kjer lahko raziskuješ različne poti in uživaš v osupljivem pogledu na morje.
Še ena izmed čudovitih plaž, ki je v bližini Slovenije, se nahaja v Umagu na Hrvaškem. Plaža Kanegra je obdana z borovim gozdom in ponuja čudovit pogled na Jadransko morje. Tu lahko uživaš v mirnem okolju, se sončiš na obsežni plaži in se osvežiš v morju.
Nudizem naj bi na teh plažah bil sprejet in spoštovan, zato se lahko sprostiš in uživaš v naravi ter soncu. Pomembno je vedeti, da je vedno dobro upoštevati pravila nudističnega obnašanja, da bi zagotovil prijetno in spoštljivo okolje za vse obiskovalce.
Se včasih vprašaš, katera kava je najboljša za pripravo turške kave? No, ni se ti treba več spraševati, saj so pri Zvezi potrošnikov Slovenije opravili test mletih praženih kav, ki so naprodaj v Sloveniji. Katera je najboljša za pripravo turške kave?
Testiranih je bilo 14 mletih kav za pripravo turške kave
Na test so pri ZPS vključili 14 predpakiranih praženih in mletih kav za pripravo turške kave. Dvanajst vzorcev so kupili aprila 2023 kot običajni potrošniki v trgovinah Eurospin, Hofer, Lidl, Mercator in Spar v Ljubljani. Na test so vključili tudi dva izdelka iz manjših pražarn: enega so kupili v spletni trgovini escobar.si, drugega v kavarni Čokl v Ljubljani.
Testirali so izključno mešanice mlete kave, ki so namenjene pripravi turške kave. Kave, ki so namenjene uporabi v kafetieri in/ali espresso avtomatu, so bolj grobo mlete in tako analizni rezultati niso primerljivi s fino mleto kavo za pripravo turške kave. Zato teh izdelkov v testiranje niso vključili.
Kaj je sestavljalo oceno?
100 odstotkov celotne ocene so setavljala merila:
vsebnost ohratoksina A – 10 %
vsebnost akrilamida – 20 %
senzorična ocena – 55 % (izdelek lahko zbral največ 20 točk na podlagi ocene okusa, videza, vonja in barve kave)
označevanje – 10 % (čitljivost označbe, kontrast med podlago in črkami, navodila za shranjevanje izdelka pred odprtjem in po njem ter navedba porekla kavnih zrn. )
Zmagovalec testa, izdelek Buna, je za vsebnost škodljivih snovi prejel zelo dobro oceno, saj ne vsebuje ohratoksina A in med vsemi izdelki na testu vsebuje najmanj akrilamida (200 µg/kg). Med vsemi je prejel najvišjo oceno za senzorične lastnosti. Ima zelo dobro oceno za označbo in glede na proizvajalčeve navedbe sledi trajnostnim načelom.
Drugouvrščeni izdelek Barcaffé Flora ima dobro razmerje med kakovostjo in ceno. Pri senzoričnih lastnostih in vsebnosti škodljivih snovi se je odrezal zelo dobro. Ima trajnostni certifikat Rainforest Alliance. Pri označbi se je predvsem zaradi skopih informacij o poreklu odrezal slabše. Stane 16,45 €/kg oziroma več kot 20 evrov manj za kilogram kot zmagovalec.
Za kilogram kave na testu so odšteli od osem do 40 evrov. Najdražja sta, pričakovano, izdelka iz manjših pražarn Buna (40 €/kg) in Escobar (34 €/kg), ki delujeta bolj butično. Sledi edini izdelek iz ekološke pridelave, Barcaffé Bio s ceno 24 €/kg.
Med najcenejšimi na testu so kave trgovskih blagovnih znamk, a so se tokrat kar tri znašle med najslabše ocenjenimi, tudi najcenejša S Budget, zanjo so odšteli 7,90 €/kg.
Raziskovalci so usposobili robotskega kuharja, da je gledal in se učil iz videoposnetkov o kuhanju ter sam poustvaril jed.
Robotski kuhar se je učil iz videoposnetkov kuhanja
Raziskovalci z Univerze v Cambridgeu so svojega robotskega kuharja sprogramirali s kuharskoknjigo z osmimi preprostimi recepti za solate. Po ogledu videoposnetka, na katerem človek prikazuje enega od receptov, je lahko robot ugotovil, kateri recept se pripravlja, in ga pripravil.
Poleg tega so videoposnetki pomagali robotu, da je postopoma dopolnjeval svojo kuharsko knjigo. Ob koncu poskusa je robot sam pripravil deveti recept. Rezultati, objavljeni v reviji IEEE Access, kažejo, kako je lahko video vsebina dragocen in bogat vir podatkov za avtomatizirano proizvodnjo hrane ter bi lahko omogočila lažje in cenejše uvajanje robotskih kuharjev.
Robotski kuharji se že desetletja pojavljajo v znanstveni fantastiki, vendar je v resnici kuhanje za robota zahtevna naloga. Več komercialnih podjetij je izdelalo prototipe robotskih kuharjev, vendar trenutno nobeden od njih ni komercialno dostopen, po spretnosti pa precej zaostajajo za svojimi človeškimi kolegi.
»Želeli smo preveriti, ali lahko robotskega kuharja naučimo učiti se na enak postopen način kot ljudje – s prepoznavanjem sestavin in njihovega medsebojnega povezovanja v jedi.« Foto: AndreyPopov iz iStock
Človeški kuharji se lahko naučijo novih receptov z opazovanjem, bodisi z opazovanjem kuhanja druge osebe, bodisi z ogledom videoposnetka na YouTubu, vendar je programiranje robota za pripravo različnih jedi drago in dolgotrajno.
»Želeli smo preveriti, ali lahko robotskega kuharja naučimo učiti se na enak postopen način kot ljudje – s prepoznavanjem sestavin in njihovega medsebojnega povezovanja v jedi,« je povedal GrzegorzSochacki z oddelka za inženirstvo v Cambridgeu, prvi avtor članka.
Robot je analiziral posnetek in prepoznal predmete
Sochacki, doktorski kandidat v laboratoriju za biološko navdihnjeno robotiko profesorja Fumiye Iide, in njegovi sodelavci so pripravili osem preprostih receptov za solate in se pri tem posneli. Nato so uporabili javno dostopno nevronsko mrežo za usposabljanje svojega robotskega kuharja. Nevronsko omrežje je bilo že prej programirano za prepoznavanje različnih predmetov, vključno s sadjem in zelenjavo, uporabljeno v osmih receptih za solato (brokoli, korenček, jabolko, banana in pomaranča).
S tehnikami računalniškega vida je robot analiziral vsak posnetek in prepoznal različne predmete in značilnosti, kot so nož in sestavine, pa tudi roke, dlani in obraz človeškega demonstratorja. Recepti in videoposnetki so bili pretvorjeni v vektorje, robot pa je nad vektorji izvajal matematične operacije za ugotavljanje podobnosti med demonstracijo in vektorjem.
S pravilnim prepoznavanjem sestavin in dejanj človeškega kuharja je robot lahko določil, kateri od receptov se pripravlja. Foto: Prostock-Studio iz iStock
S pravilnim prepoznavanjem sestavin in dejanj človeškega kuharja je robot lahko določil, kateri od receptov se pripravlja. Robot je lahko sklepal, da če je človeški demonstrator v eni roki držal nož, v drugi pa korenček, je bil korenček nato razrezan.
Robot sposoben zaznati veliko nians
Od 16 videoposnetkov, ki si jih je ogledal, je robot v 93 odstotkih primerov prepoznal pravilen recept, čeprav je zaznal le 83 odstotkov dejanj človeškega kuharja. Robot je lahko tudi zaznal, da so majhne spremembe v receptu, kot je priprava dvojne porcije ali običajna človeška napaka, spremembe in ne nov recept. Robot je pravilno prepoznal tudi predstavitev nove, devete solate, jo dodal v svojo kuharsko knjigo in jo pripravil.
»Presenetljivo je, koliko nians je bil robot sposoben zaznati,« je dejal Sochacki. »Ti recepti niso zapleteni – gre v bistvu za nasekljano sadje in zelenjavo, vendar je bil res učinkovit pri prepoznavanju, da sta na primer dve nasekljani jabolki in dve nasekljani korenčki enak recept kot tri nasekljana jabolka in tri nasekljana korenčka.«
»Naš robot ni zainteresiran za videoposnetke hrane, ki so viralni v družbenih medijih – preprosto jim je pretežko slediti.« Foto: alan LAW iz iStock
Videoposnetki, ki so bili uporabljeni za usposabljanje robotskega kuharja, niso podobni videoposnetkom o hrani, ki jih snemajo nekateri vplivneži na družbenih omrežjih in so polni hitrih rezov in vizualnih učinkov ter hitro prehajajo sem in tja med osebo, ki pripravlja hrano, in jedjo, ki jo pripravlja. Robot bi na primer težko prepoznal korenček, če bi ga človek demonstrator ovil z roko – da bi robot lahko prepoznal korenček, bi moral človek demonstrator dvigniti korenček, da bi robot lahko videl celotno zelenjavo.
»Naš robot ni zainteresiran za videoposnetke hrane, ki so viralni v družbenih medijih – preprosto jim je pretežko slediti,« je dejal Sochacki. »Toda ko bodo ti robotski kuharji bolje in hitreje prepoznavali sestavine v videoposnetkih o hrani, bodo morda lahko uporabljali spletna mesta, kot je YouTube, za učenje cele vrste receptov.«
Transformerji: Vzpon zveri (Transformers: Rise of the Beast) je sedmi film v franšizi Transformerji, ki jo je v filmski obliki leta 2007 začel Michael Bay. Po dobrem in nadvse zabavnem prvem delu smo morali pretrpeti štiri katastrofalna nadaljevanja, da smo leta 2018 dobili Bumblebee, daleč najboljši film v franšizi. Po petletnem premoru se Transformerji vračajo v letu 2023.
Transformerji se vračajo po petletnem premoru
Transformerji so v natanko desetih letih ustvarili več milijard dobička, a hitro postali tarča posmeha po tem, ko so prvemu filmu sledila abotna nadaljevanja. Šele Bumblebee, ki ga je režiral trenutni predsednik studia Laika Travis Knight, je leta 2018 je vrnil nekaj prepotrebnega spoštovanja franšizi, ki je močno skrenila s poti, ki so jo tlakovali stripi in animirane serije. Baya ni bilo več, jasen je bil cilj, da odhajajo Transformerji na zimsko spanje. Po toliko letih so sprejeli odločitev, da bo film Transformerji: Vzpon zveri nadaljevanje Bumblebeeja in predzgodba Transformerjev.
Leta 1994, sedem let po dogodkih v Bumblebeeju, spoznamo nove like in novo zgodbo, ki ima več skupnega s filmi, ki so franšizo spravili na tla, kot pa filmom, ki ji je vrnil sloves poletnega blockbusterja. Spoznamo Noaha (Anthony Ramos, Into the Heights), ki vztrajno išče službo, da bi lahko plačeval položnice za zdravljenje mlajšega brata. Ko mu znanec Reek ponudi možnost hitrega zaslužka s tatvino prelepega Porscheja, Noah ugotovi, da je avto pravzaprav Avtobot po imenu Mirage (Pete Davidson). Istočasno film predstavi zgodbo muzejske pripravnice Elene (Dominique Fishback, Juda in Črni mesija), ki na skrivaj raziskuje skrivnostni kipec. Zgodi se, da je ta kipec pravzaprav slavni filmski McGuffin, ki ga potrebujejo Avtoboti za vrnitev na planet Kibertron, iščejo pa ga tudi zlobni Terorkoni, odposlanci planetožerca Unikrona, pred katerim se skrivajo Maximali. Začne se bitka za in beg za življenje.
Anthony Ramos in Dominique Fishback v filmu Transformerji Foto: on imdb
Transformerji: Vzpon zveri ima svoje težave, a niso tako hude kot pri večini v franšizi
Transformerji: Vzpon zveri je pravzaprav kateri koli film o Transformerjih, če bi mu odzveli poplavo seksističnih šal, butastega dialoga o psih in piškotih ter vanj postavili boljše like kot je bila Mark Wahlberg. Režiser Stephen Caple Jr. (Creed II) skupaj s scenaristi (teh je kar 5) vzame nekaj navdiha iz Bumblebeeja in prvega dela Transformerjev ter pametno film privleče na tretje mesto v tej franšizi, z nekaj zamude za omenjenima in z ogromno prednostjo pred filmi Maščevanje padlega, Doba izumrtja, Zadnji vitez in nekoliko manjšo prednostjo pred Temno stranjo meseca. Ampak film ima težav kar precej, večina je ustvarjenih precej v zadnji tretjini, kjer bi lahko iz aviona uzrli željo studia, da ustvari novo franšizo in celo nov univerzum, kot ga ima Marvel.
Optimus Primal, ki mu je glas posodil Ron Perlman Foto: on imdb
Bolj kot ne je Vzpon zveri nadaljevanje Bumblebeeja, ki že kaže jasne okužbe z virusom producenta Baya v tej franšizi. Glavni lik sicer kaže nekaj srca, a ne prinaša noro kaotične in energične predstave, ki je krasila Shio Labeoufa. Naša človeška protagonistka pa je vseznalec, ki je v okolju popolnih idiotov nekako še vedno zgolj pripravnica. K sreči je to vse, kar je v filmu ljudi z večjo vlogo, kar je lahko samo prednost filmov Transformerji.
Tu pa so še transformerji štirih oziroma petih skupin, ki jih mora film predstaviti in pojasniti njihovo vlogo v vsem tem. Tako je gledalcu vse razloženo, vse pojasnjeno in vse povedano še preden se lahko udobno namesti na sedežu. Peter Cullen, Ron Perlman, Peter Dinklage, Michelle Yeoh in Pete Davidson so v svojih »vlogah« povsem odlični, brez kakršnih koli težavic pa je tudi računalniška animacija, kar je nekaj, česar tej franšizi nihče ne more odvzeti.
Maximali v filmu Transformerji, vzpon zveri Foto: on imdb
Transformerji so s sedmico dočakali nekaj, kar se še ni zgodilo
Transformerji: Vzpon zveri spada med najboljše filme o Transformerjih, kar v bistvu ne pove veliko zaradi kvalitete predhodnikov, hkrati pa pove veliko, saj se v franšizi še ni zgodilo, da bi bila zaporedna filma dobra. V taki franšizi bo tudi povprečje zadostovalo, za poletni ogled s prijatelji pa bodo Transformerji vedno dobra odločitev. Vprašanje je le prihodnost franšize, saj so se zelene luči, ki jih je ustvaril Bumblebee že spremenile v oranžne.
Transformers: Rise of the Beasts | Official Trailer (2023 Movie)
Si že slišal za napitek, ki je v zadnjih nekaj letih postal prava senzacija in ga je moč najti tudi v mnogih slovenskih kavarnah. Mnogi smo kavo zamenjali za matcho in si s tem izboljšali kakovost življenja. Matcha je namreč prava superhrana! Si vedel, da jo samuraji uporabljajo namesto proteinskih napitkov? Beri naprej in izvedi še marsikatero zanimivo dejstvo o tem skrivnostnem prahu, ki je obnorel svet.
Od kje ta vibrantna zelena barva?
Matcha je narejena iz listov zelenega čaja, ki mu pred mletjem odstranijo peclje in listne žile. Rastlina zelenega čaja raste tri tedne v senci, zaradi česar se v njenih listih skriva veliko klorofila, ta pa matchi da njeno značilno vibrantno zeleno barvo. Po barvi lahko ugotovimo tudi kakovost matche, bolj kot je vibrantne barve, kvalitetnejša je.
Matcha, kot jo poznamo danes, je bila ustvarjena čisto pomotoma. Pred tem so jo v 12. stoletju uporabljali kitajski menihi, vendar pa je bila sama priprava popolnoma drugačna. Današnja matcha je bila ustvarjena v 16. stoletju, med mrzlo japonsko zimo, ko so kmetje z namenom, da zaščitijo in preprečijo pozebo rastline zelenega čaja, to pokrili s slamo. Ob tem so ugotovili, da v senci začne rastlina proizvajati več klorofila in je končni produkt veliko boljši.
Superhrana?
Visoka količina antioksidantov, aminokislin, tanina, kofeina in katehina … Vse to lahko pridobimo z uživanjem matche. Pomagala naj bi tudi pri nižanju krvnega tlaka, izboljšanju delovanja srca in jeter, izgube odvečnih kilogramov, po nekaterih raziskavah naj bi celo pomagala preprečevati nastanek rakotvornih celic … Nič čudnega, da je matcha dobila laskavi naziv superhrane.
Če si že kdaj sam pripravljal matcho, potem verjetno veš, da je temperatura vode zelo pomembna. Ta naj ne bi presegala več kot 80 stopinj Celzija, razlog za to pa je, da se pri tej temperaturi najbolje izkoristijo vse hranilne in zdravilne vrednosti matche.
Proteinski napitek samurajev
V 13. stoletju so matchin čaj začeli piti samuraji. Pred bitkami so začeli pripravljati posebne obrede, kjer so popili matchin čaj in se s tem mentalno pripravili na zahtevno bojevanje. Zanje je bil ta čaj neke vrste pre-workout napitek, saj so z njim dobili energijo in večjo vzdržljivost. Naslednjič, ko greš v fitnes, namesto proteinskega napitka, spij matchin čaj in uživaj v njegovi koristi.
Glede na to, da smo trenutno v izpitnem obdobju, verjamem, da nas večina že krvavo potrebuje nahraniti naše možgane. Si vedel, da uživanje matche pripomore k izboljšanju kognitivne funkcije, zaradi česar lažje razmišljamo in polnimo podatke? Ja, matcha je prav zares neverjetna!
V sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ter društvom Pekinpah so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pripravili pregledno razstavo del oblikovalke in arhitektke Janje Lap.
V svoji karieri se je bila kot arhitektka, oblikovalka, raziskovalka in pedagoginja sposobna vsakega izziva – od oblikovanja stekla in sistemske distribucije hrane pa vse do vojaških ali civilnih elektrooptičnih naprav ter pedagoškega dela na razpotju med Ljubljano, Sheffieldom, Londonom in Mosulom – lotiti z izjemno natančnostjo in poglobljenim znanstvenoraziskovalnim pristopom ali pa z ustvarjalno igrivostjo ob hkratnem obvladovanju metjeja.
V zapuščini, ki nam jo je uspelo pridobiti v muzejsko zbirko, se je z leti nabralo bogato gradivo – načrti, skice, osnutki predavanj, raziskovalne naloge in pregledna zbirka izdelkov, ki jih je oblikovala. Skupaj z nekaj izposojenimi predmeti to gradivo v celoti postavljamo na ogled javnosti. Poleg steklenih izdelkov bodo na ogled tudi elektrooptične naprave, ki jih je Janja Lap oblikovala v času svojega službovanja v Iskri Elektrooptiki, ter njeni manj znani arhitekturni in raziskovalni projekti. Ob razstavi bo izšla tudi monografija, ki sta jo kustosinji razstave Špela Šubic (MAO) in Barbara Predan (ALUO) skupaj s kustosinjo za arhitekturo Majo Vardjan (MAO) pripravili med raziskovanjem te vsestranske avtorice.
Gre za prvo monografsko poglobljeno znanstveno študijo o kaki slovenski ustvarjalki na področju arhitekture in oblikovanja pri nas.
Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap
Zakaj je vaza podobna hiši?
Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap
15. 6.–5. 11. 2023, Muzej za arhitekturo in oblikovanje
Avtorice: Špela Šubic (MAO), Barbara Predan, (Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje, ALUO), Maja Vardjan, strokovna sodelavka za področje arhitekture (MAO)
Oblikovanje razstave: Studio Miklavc
Fotografije: zbirka MAO
Zakaj je vaza podobna hiši? Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap
Od sistemskega do fantazijskega z oblikovalko Janjo Lap
Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Predmete za sodobni dom iz keramike in stekla je razvila skupaj s Steklarno Boris Kidrič iz Rogaške Slatine.
Janja Lap, miniaturni laserski razdaljemer RLD-2, 1981, izdelano v Iskri Elektrooptiki, foto: Miran Kambič, zasebna last.
Ta izjemna ustvarjalka je slovensko bivalno kulturo najbolj zaznamovala z oblikovanjem stekla. V njem se je prvič preizkusila sredi petdesetih let. Še kot študentka arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju je svoje izdelke leta 1956 predstavila na razstavi Stanovanje za naše razmere. Razstava bo poleg steklenih izdelkov osvetlila tudi manj znane naprave, ki jih je oblikovalka realizirala v Iskri Elektrooptiki. Sploh prvič pa bo javnosti predstavljeno njeno doslej neznano znanstvenoraziskovalno delo.
Skozi vso svojo pestro in dolgo karierno pot, ki so jo zaznamovali arhitektura, industrijsko oblikovanje, pedagoško in raziskovalno delo ter sistemsko in storitveno oblikovanje, je Janja Lap oblikovala tudi steklo. To je bil njen priljubljeni material, po katerem je tudi najbolj znana. Po uspešnih prvih poskusih je svoje znanje nadgrajevala in tudi delila z drugimi. Kot profesorica na Šoli za umetno obrt (danes Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) je med drugim z dijaki razvijala steklene izdelke in jih leta 1964 tudi razstavila na prvem Bienalu industrijskega oblikovanja.
Janja Lap, Hrani MAO
Za njen razvoj na področju oblikovanja stekla pa je bilo ključno raziskovanje na britanski šoli Royal College of Art (1964–1966). Tam je v najboljših pogojih, pod mentorstvom Roberta Gooddna, skupaj s steklopihaškim mojstrom raziskovala različne steklarske tehnike in ustvarila nekatere svoje najbolj znane kose, na primer vazo Kvadrat in kozarce Gubanka.
Navdih je iskala tudi v starih glažutah
V drugem letu delovanja na RCA se je na oddelku za industrijsko oblikovanje pridružila raziskovalni skupini za področje bolnišnic. Tam se je srečala z vodjo skupine, profesorjem Misho Blackom, in z bodočim mentorjem svojega magistrskega dela, profesorjem Bruceom Archerjem. Pred vrnitvijo v Slovenijo je deset let predavala na Univerzi v Sheffieldu, na oddelku za arhitekturo, kratek čas tudi na znameniti šoli Architectural Association School of Architecture v Londonu (AA). Po vrnitvi v domovino konec sedemdesetih pa je bila deset let zaposlena v Iskri kot oblikovalka elektrooptičnih naprav.
Janja Lap, skica javne plastike in načrtovanje njene postavitve pred banko Midland (Griffin House), Sheffield, načrt je bil izdelan 1976. Na fotografiji Janja Lap z metrom na lokaciji, hrani MAO.
Zanimivo je, da se je šele ob koncu svoje kariere posvetila tudi oblikovanju svetil, ki so ključno povezana z njej tako ljubo snovjo, steklom.
V enem od intervjujev je povedala, da je za lestenec Satje navdih našla v starih glažutarskih lestencih, posebej je omenila viseči svečnik iz cerkve v Loki pri Žusmu. Sorodnost lahko iščemo v zrcaljenem steklu, ki je uporabljeno v obeh. A stožčaste čašice, namenjene plavajočim svečam v njenem Satju, nas še bolj spominjajo na lestence v mnogih cerkvah po svetu, ki so jih razsvetljevale številne oljne lučke v steklenih čašah, visečih znotraj mogočnega kovinskega ogrodja. Primere takih lestencev najdemo v carigrajski Hagiji Sofiji ali pa, v precej manjših dimenzijah, v stolnici v Pisi.
Na pregledni razstavi bomo prikazali vsestranskost oblikovalke in raziskovalke Janje Lap ter s tem osvetlili prepogosto spregledan opus te izjemne avtorice.
»Nikdar ne delam kelihov na tankih podstavkih, v katerih vidim izrazito neproporcionalnost. Spominjajo me na nestabilne ženske, ki lovijo ravnotežje na visokih petah. Všeč so mi oblike, ki kažejo neko notranjo moč materiala. V nasprotju s poudarjanjem krhkosti iščem druge, predvsem prostorske izrazne oblike.«
Kratek življenjepis Janje Lap (1929–2004)
1953–1957 Dela v arhitekturnem studiu profesorja Edvarda Ravnikarja na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
1956 Diplomira pri prof. Edvardu Ravnikarju na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in pridobi naziv inženir arhitekt.
1956–1957 Zaposlena je v projektivnem ateljeju gradbenega podjetja Tehnika.
1958–1962 Vodi projektivni atelje za stanovanjsko skupnost pri republiškem odboru za družino in gospodinjstvo, v državni arhitekturni pisarni z uradnim nazivom Projektivni atelje.
1958 Deluje tudi v projektivnem ateljeju »Stanovanjska skupnost – splošni del«.
1961 Vpisana je v Imenik pooblaščenih arhitektov – seznam projektantov, pooblaščenih za gradbeno projektiranje.
1962–1964 Poučuje industrijsko oblikovanje na Šoli za umetno obrt Ljubljana.
1964–1966 S štipendijo Britanskega sveta deluje kot raziskovalka na RCA (Royal College of Art) v Londonu.
1966 Predava na Sheffieldski šoli za umetnost (The Sheffield College of Art).
1967–1977 Predava na oddelku za arhitekturo Univerze v Sheffieldu.
1973 Magistrira pri prof. Bruceu Archerju na RCA in pridobi naziv Master of Arts (magistrica umetnosti).
1973–1975 Kot mentorica deluje na AA (Architectural Association School of Architecture) v Londonu.
1979–1989 Kot industrijska oblikovalka se zaposli v podjetju Iskra Commerce, leta 1982 je prezaposlena v Iskrin Center za elektrooptiko.
1989–1990 Na Univerzi v Mosulu v Iraku kot gostujoča predavateljica poučuje v okviru sporazuma z neuvrščenimi državami.
1989 Se upokoji.
1990 Pridobi habilitacijski naziv docentke za predmet Načrtovanje – unikatno oblikovanje: Steklo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
1990–2003 Kot pogodbena zunanja sodelavka predava na Pedagoški akademiji Univerze v Ljubljani.
Maja se je v prostorih Ministrstva za vzgojo in izobraževanje odvijal mednarodni seminar z naslovom Kakovostno mladinsko delo – zapuščina evropskega leta mladih?
24. in 25. maja so organizatorji iz Urada za mladino in evropski ministri za področje mladine debatirali o pomenu spodbujanja potenciala mladih s pomočjo mladinskega dela in izpostavili primere dobrih praks.
Prav tako so spregovorili o tem, kako je evropsko leto mladih 2022 prispevalo h kakovosti mladinskega dela in mladinskega sektorja.
Sedež Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. Foto: on e-uprava.gov.si
Mladinsko delo je proces družbenega učenja
Decembra 2020 je preko spleta potekala tretja evropska konvencija o mladinskem delu, na kateri se je izpostavilo smernice in predloge za izvajanje agende za mladinsko delo na evropski, lokalni, regionalni in državni ravni.
Njena sklepna deklaracija neposredno nagovarja skupnost praks mladinskega dela v celi Evropi in jih spodbuja k krepitvi in razvoju.
Deklaracija opredeljuje prakse mladinskega dela kot proces družbenega učenja, v katerih dlje časa sodelujejo ljudje, ki si delijo skupno zanimanje za neko področje, ter si izmenjujejo ideje in uvajajo inovacije.
Mladinske delavce definira kot osebe, za katere je to delo poklicna pot, delo za določen čas ali pa delo s krajšim delovnim časom. Lahko so plačani ali prostovoljci, njihova izobrazba pa je plod formalne izobrazbe ali neformalnega učenja.
Tako tretja konvencija kot tudi deklaracija sta ključna elementa v bonskem procesu (ki je svoj začetek doživel prav s konvencijo), saj vzpostavljata postopke izvajanja evropske agende za mladinsko delo. Tako bonski proces vzpostavlja in ohranja okvir za krepitev mladinskega dela kot področja politike in prakse v Evropi.
Smernice iz seminarja: Kaj nam je povedal?
Cilj seminarja je med drugim bil tudi iskanje rešitev ter podajanje smernic za prihodnje obdobje v okviru omenjenega bonskega procesa.
Udeleženci so predstavili smernice glede ključnih področji mladinskega dela. Med te sodijo spremljanje in merjenje učinkov dela, beleženje aktivnosti, vzpostavitev podpornega okolja za izvajanje kakovostnega dela, seznanitev deležnikov z učinki mladinskega dela z namenom doseganja večje prepoznavnosti ipd.
Več o merjenju kakovosti mladinskega dela je spregovorila vršilka dolžnosti direktorice Urada RS za mladino Tina Kosi. Po njenih besedah je merjenje ključno za razumevanje učinka prizadevanj ter za zagotavljanje, da programi in dejavnosti dosegajo zastavljene cilje.
Poleg tega merjenje pomaga oblikovalcem politik in širši javnosti prikazati, kakšna je vrednost mladinskega dela, ter osvetli področja, katerim bi koristile izboljšave in več namenjenih sredstev.
Jerneja Jug Jerše, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, je izpostavila še pomen aktivnosti, ki so bile izvedene v okviru evropskega leta mladih. Teh je bilo čez 30.000.
Poudarila je, da mladi predstavljajo prihodnost Evrope, zaradi česar je vlaganje vanje izjemno pomembno in koristno.
Mladinska centra kot primera dobre prakse
Ko se je dopoldanski program seminarja zaključil, so se udeleženci oglasili na naslovu dveh mladinskih centrov, ki so ju izpostavili kot primera dobre prakse.
Prvi je bil Celjski mladinski center, ki predstavlja center mladinske dejavnosti v Celju.
S široko ponudbo dejavnosti na področju športa, kulture, izobraževanja in informiranja mladim omogoča kvalitetno preživljanje časa. Vključuje jih v njihovo socialno okolje, ponuja možnost pridobivanja novega znanja in izkušenj, ter spodbuja k izražanju kreativnosti.
Ustavili so se tudi v Mladinskem centru Brežice, kjer so, tako kot v Celju, izredno aktivni na omenjenih področjih. Oba centra se odlikujeta s širokim naborom dejavnosti in delavnic ter postavljata zgled drugim mladinskim centrom v Sloveniji.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko se je v Bruslju srečala s predstavniki podjetja Apple. Izrazila je nezadovoljstvo ob dejstvu, da Applove naprave še ne podpirajo slovenskega jezika. Kot je zapisala na Twitterju, to »ni sprejemljivo«.
Slovenščina je v digitalnem okolju neopazna
V Sloveniji se že več let vrstijo opozorila o uporabi – ali bolje neuporabi – slovenskega jezika pri nekaterih ponudnikih pretočnih storitev, operacijskih sistemih pametnih telefonov in avtomobilov, ki so na voljo pri nas.
To je tudi eden od razlogov, da so lani na ministrstvu za kulturo imenovali medresorsko delovno skupino, ki pripravlja novelo zakona o javni rabi slovenščine. Zaradi zastarele zakonodaje nekateri izdelki in storitve niso dostopne v slovenskem jeziku.
O tej tematiki so razpravljali člani odbora državnega zbora za kulturo na februarski seji. S problematiko je podjetja Apple, Disney, Netflix in Amazon že takrat seznanila evropska poslanka Irena Joveva.
Po njenih besedah je to pomembno, ker so nekateri prikrajšani za uporabo storitev, ker ne govorijo tujih jezikov (določeni starostniki, mladi in ranljive skupine). Poleg tega bi lahko podprli domače prevajalce, medtem ko zapostavljanje slovenščine prispeva k degradaciji knjižnega jezika.
Ne več želja, a zahteva
Ministrstvo torej po skoraj 20 letih prenavlja zakonodajo za varovanje slovenskega jezika, ki bo po novem zajemalo tudi določila za digitalne storitve in tehnologije. Nov zakon bo tako vplival tudi na delovanje tehnoloških podjetij, kot je Apple, je dejala ministrica za kulturo Asta Vrečko.
Doslej smo si v Sloveniji prizadevali, da bi tuja podjetja vključila slovenščino v svoje sisteme, zdaj pa, kot je zapisala ministrica: »To ni več samo želja, ampak zahteva«.
Trenutni zakon o javni rabi slovenščine se sicer dotakne digitalnih komunikacij, a le v 20. členu: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.« Zakon glede tega področja nekateri strokovnjaki ocenjujejo za zastarelega in pomanjkljivega.
Vir: Twitter, izrez zaslona
Bo nov zakon kaj spremenil?
Sicer zakonodaja po navadi ni razlog, zaradi katerega podjetja omogočijo rabo v določenem jeziku, je na februarski seji odbora državnega zbora za kulturo dejal svetovalec za medije na ministrstvu za kulturo Lenart J. Kučić.
Nekatere države so že uveljavile prevod v lokalni jezik. Sistem iOS je trenutno na voljo le v 41 jezikih, v to število je že vštetih tudi več različic nekaterih jezikov, kot sta angleščina in francoščina.
Kljub temu je želja po posodobitvi zakonodaje spodbudna in lahko predstavlja podlago za zahteve. Kot je inšpektorica na Inšpektoratu za kulturo in medije Sonja Trančar poudarila februarja na seji, bi nova zakonodaja morala omogočati pravno podlago za ukrepanje.
