ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Nekateri ljudje so precej občutljivi na različne vrste sončnih žarkov, zato lahko posamezniki pri zadrževanju na soncu razvijejo blage ali resnejše reakcije. Kljub temu da se lahko naše telo negativno odzove na sončne žarke, na sonce zares ni nihče alergičen, spremenjena stanja naše kože le veljajo za alergijo na sonce.

Alergija na sonce ali »alergija na sonce«?

Po izpostavljenosti sončnim žarkom se lahko pojavijo različne »alergije na sonce«. Ena najpogostejših stanj kože, ki velja za eno izmed alergij, je polimorfna svetlobna erupcija (PMLE). Gre za avtoimunski odziv, ki ga sprožijo sončni žarki, naša koža pa se odzove na ultravijolične sončne (UV) žarke. PMLE predstavlja kar 70 % vseh kožnih izbruhov, ki jih povzroči sonce. Običajno se začne v adolescenci, prizadene pa lahko vse tipe kože.

Kakšni so simptomi PMLE?

PMLE se lahko pojavi nekaj ur ali dni po prvi dolgi izpostavitvi soncu, običajno spomladi ali poleti, ko so sončni žarki najmočnejši. Pogosto nastopi v obliki rdečkastih lis na koži, ki lahko srbijo ali pečejo, a ne puščajo trajnih posledic. V hujših primerih se lahko izpuščaj razširi čez večji del telesa, spremljajo pa ga tudi drugi simptomi, kot so glavobol, vročina, utrujenost in nizek krvni tlak. V takšnem primeru je nujna medicinska pomoč.

Ali se stanje PMLE lahko izboljša?

Da, simptomi PMLE se bodo izboljšali v približno 10 dneh, a je ključnega pomena, da se izogibaš soncu, dokler se stanje tvoje kože ne izboljša. Če se soočaš s PMLE, boš v spomladanskih in poletnih mesecih občutil precejšnje nelagodje, a se ne obremenjuj preveč, saj se lahko verjetnost za PMLE zmanjša. Z redno izpostavljenostjo soncu boš dosegel »efekt utrjevanja«, zato bodo reakcije tvoje kože postale manj intenzivne.

Kako lahko preprečiš in ublažiš »alergije na sonce«?

Najboljši način preprečevanja alergij na sonce je preprečevanje izpostavljenosti soncu. Med 10. in 16. uro se izogibaj sončnim žarkom, saj so takrat najintenzivnejši. Učinkovita pa so tudi UV-zaščitna oblačila ali obleke iz debelejših in temnejših tkanin ter pokrivala, saj soncu onemogočijo dostop do tvoje kože. Vsak dan uporabljaj kremo za sončenje, ki ščiti kožo pred UVA in UVB žarki, tudi če je zunaj oblačno vreme.

Če se ti PMLE vseeno pojavi, lahko prizadeta področja kože zdraviš s steroidnimi kremami, ali tabletami, ki zmanjšajo imunski odziv. Rdečih lis pa se boš hitreje znebil, če boš jemal antihistaminike, ki se običajno uporabljajo za blažitev simptomov alergij. Tako v primeru izbruhov kot tudi preventivno pa se uporablja hidroksiklorokin. Učinkujejo tudi prehranska dopolnila, ki vsebujejo derivata vitamina A (likopen in betakaroten), a se je o zdravljenju simptomov PMLE najboljše posvetovati z dermatologom.

Se kdaj znajdeš v položaju, ko se skušaš osredotočiti na pomembno nalogo, a tvoja pozornost odtava? Nisi edini. V današnjem času nas namreč preplavljajo informacije, zahteve in dražljaji, ki lahko močno vplivajo na našo sposobnost osredotočanja. Na srečo pa obstajajo načini, s katerimi lahko izboljšaš svojo koncentracijo.

Osredotoči se na trenutek

Ko imaš občutek, da tvoja sposobnost koncentriranja slabi, moraš svoje možgane pripraviti na situacije, ki bodo zahtevale visoko stopnjo osredotočenosti, zato poskusi naslednje:

1. Izogibaj se večopravilnosti

   Ne opravljaj več nalog hkrati in se osredotoči zgolj na eno opravilo. Svoj um boš tako razbremenil tekmovanja med dražljaji.

2. Delo opravljaj v časovnih intervalih

   Odkrij idealni časovni okvir za delovanje svojih možganov. Opazuj, kako dolgo je lahko tvoja pozornost usmerjena na dejavnost, ki jo opravljaš. Ko bereš knjigo, opazuj, kako dolgo lahko svojo pozornost posvečaš branju. Tako najdeš časovni obseg, v katerem je tvoja koncentracija na vrhuncu. Nato si začni postavljati opomnik. Ko se čas izteče, si vzemi odmor, dejavnost pa nadaljuj po počitku.

3. Odstrani moteče dejavnike

   Da lahko dosežeš največjo učinkovitost, je pomembno odstraniti vse moteče dejavnike. Izklopi televizijo in blokiraj moteče spletne strani, da te ne premami brskanje po internetu. Moteči faktor tvoje osredotočenosti pa je pogosto pametni telefon, ki ga je najbolje pospraviti na mesto izven tvojega dosega.

4. Razgibaj telo

   Že 10 minut zmerno intenzivnega teka poveča pretok krvi v prefrontalni korteks – del možganov, ki je odgovoren za sposobnost osredotočanja na nalogo. Če nisi ljubitelj teka, lahko poskusiš s hitro hojo ali katero koli drugo aktivnostjo, s katero boš razgibal svoje telo in pospešil srčni utrip.

Izpopolni svoje umske sposobnosti

Naslednje dejavnosti ti bodo pomagale izpopolniti umske tvoje sposobnosti:

1. Uri svoje možgane

   Podobno kot mišice tudi naši možgani potrebujejo redno vadbo, da lahko dosežejo in ohranjajo vrhunsko zmogljivost. Svoj um in miselne sposobnosti lahko razvijaš z reševanjem križank in sestavljank, ali pa se morda pridružiš knjižnemu klubu.

2. Privošči si dovolj počitka

   Dovolj počitka je ključnega pomena za ohranjanje optimalne možganske zmogljivosti, zato si privošči od sedem do devet ur spanja na noč.

3. Preveri stranske učinke zdravil, ki jih jemlješ

   Pomembno je, da si pozoren na morebitne stranske učinke, ki jih lahko imajo zdravila na recept ali celo tista, ki so dostopna brez recepta. Presenetljivo je, da mnoga zdravila lahko povzročajo zaspanost in zmanjšajo tvojo sposobnost osredotočanja. Da bi se izognil neželenim učinkom, se posvetuj z zdravnikom ali farmacevtom, ki ti bo znal ustrezno svetovati.

4. Pazi na vnos kofeina

   Kljub temu da lahko kofein začasno poveča tvojo pozornost, ima svojo temno plat, saj prevelika količina kofeina lahko povzroči tesnobo in nervozo. Zgornja meja vnosa kofeina naj bi bile štiri oziroma pet skodelic kave, a ta meja ni enaka pri vseh ljudeh, zato ugotovi, kakšna dnevna količina kave odgovarja tebi.

5. Umiri svoj um

   Vadba čuječnosti je ključ do ohranjanja miselne jasnosti in prisotnosti v vsakem trenutku. Svojo pozornost usmeri na občutke v svojem telesu in premišljeno opravljaj nalogo, ki si si jo zadal. Tako lahko opustiš predajanje rutini ter se v celoti posvetiš svojim opravilom.

Tinitus je medicinsko strokovno poimenovanje za pojav piskanja v ušesih. Lahko je piskanje, šumenje, ropotanje, ki pa je lahko prisotno v enem ali obeh ušesih. Tinitus ni bolezen, ampak je simptom različnih bolezni. Gre za izjemno neprijetno stanje, vendar na srečo ni vedno posledica kakšne resnejše bolezni.

Kaj je tinitus?

Dejansko je tinitus nekakšen fantomski zvok, ki ne obstaja, ampak ga slišimo zaradi napačne interpretacije možganov. Z njim se vsakodnevno spopada več milijonov ljudi po svetu. Pojavnost tinitusa narašča s starostjo, vrh doseže med 60 in 69 letom. Pogosto pa je najnevarnejši del tinitusa njegov negativni vpliv na kvaliteto posameznikovega življenja. Kratkotrajni tinitus pa je doživelo mnogo ljudi, predvsem po obisku kakšnih glasnih koncertov. Najpogostejši vzrok tinitusa je akustična travma, sledijo poškodba glave, eksplozije, nihajna poškodba vratu, vnetja ušes, vnetje sinusov in stres.

Tinitus se pogosto deli na subjektivni in objektivni. Subjektivnega naj bi slišal le bolnik, objektivnega pa bolnik in preiskovalec (po navadi s pomočjo avskultacije). Taka delitev je na nek način kontradiktorna sami definiciji tinitusa in verjetno je objektivnega bolje imenovati somatski, saj le ta izvira iz telesa in se prenaša do ušesa. Lahko je posledica mišičnih kontrakcij, turbulentnega toka krvi ali težav s temporomandibularnim sklepom.

Zakaj nastane tinitus?

Nastanek tinitusa ni povsem pojasnjen, vendar pa obstaja več teorij nastanka tinitusa, ki se med seboj ne izključujejo. Ker je velikokrat povezan z izgubo sluha in ker ga zaznavamo v ušesih, so prve teorije kot vzrok izpostavile poškodbo notranjega ušesa. V tem delu ušesa s pomočjo lasnih celic pretvorimo zvočne vibracije v akcijske potenciale, s pomočjo katerih v možganih nato interpretiramo zvok.

Kasneje, ko so ugotovili, da kirurška prekinitev slušnega živca, tinitusa ne odpravi vedno. To je po potrdilo domnevo, da je izvor centralen. Zdaj prevladuje mnenje, da možgani zaradi patoloških sprememb v ušesu in slušnem živcu prejemajo spremenjene signale, ki povzročijo plastično preoblikovanje v centralnih slušnih strukturah, kar se odraža kot tinitus.

Kako diagnosticiramo tinitus?

Diagnostika tinitusa temelji predvsem na odkrivanju zvoka, zaradi katerega tinitus nastaja. Pacienti svoje težave pogosto opišejo s pomočjo posebej pripravljenih vprašalnikov, kar je pomembno predvsem pri tinitusu, ki je klasificiran kot subjektiven. Nato sledijo različne preiskave, katerih namen je izločiti tiste vzroke, ki bi lahko pomembno vplivali na življenje bolnika. To so različne rakave spremembe ali poškodbe slušnega živca.

Diagnostiko začnemo s pomočjo avdiometrije. Gre za preiskavo, ki pri pacientih izmeri slušni prag. Pacientu predvajamo različne tone, on pa mora, navadno s pritiskom na gumb, nakazati, ali je zvok slišal ali ne. Ker je tinitus pogosto posledica naglušnosti, je še bolj pomembno, da opravimo avdiometrijo, le ta namreč najbolj objektivno pokaže na naglušnost. Nato sledijo preiskave, kot so RTG, CT ali MR glave, s katerimi ugotavljamo prisotnost strukturnih motenj.

Zdravljenje tinitusa in preprečevanje tinitusa

Pogosto vzrok tinitusa ni odkrit, zato je glavni in najpomembnejši korak, da pacienta pomirimo, saj tinitus pogosto ni znak za kakšno nevarnejšo bolezen. Včasih pomaga tudi, da pacientom preprosto svetujemo, da nehajo poslušati zvonjenje v njihovih ušesih. Presenetljivo je, da v mnogih primerih že samo to deluje, da pacient s časoma »pozabi« na svoje težave.

Trenutno ne obstaja nobeno zdravilo, ki bi ga pacientom lahko predpisali z namenom zdravljenja tinitusa. Zdravila, ki so do neke mere pomagala pri odpravljanju tinitusa, so imela preveč stranskih učinkov, da bi jih lahko varno uporabljali. Pacientom se tako raje prepiše terapija zvoka, kjer imajo pacienti »v ozadju«, saj le ta zamaskira tinitus in odvrne pacientove misli. Pogosto pa tinitus spremlja izgubo zvoka, zato pomaga slušni aparati.

Predvsem pa je dobro, da poskusimo preprečiti, da bi do tinitusa sploh prišlo, kar pa lahko dosežemo tako, da se izogibamo preglasnim zvokom. Veliko pa naredimo tudi tako, da imamo slušalke na ne preveliki glasnosti, saj le te najbolj škodujejo našemu sluhu.