Raziskovalci favne so že pred več kot sto leti opazili zanimiv fenomen. Sprašujejo se namreč, zakaj je pred milijoni let več živalskih vrsti iz Azije preskočilo na avstralsko celino, kot obratno. Zanimivo je, da veliko vrečarjev domuje v Avstraliji, bolj proti zahodu pa postajajo vedno bolj redki. Obratno pa v Avstraliji ni velikih sesalcev, ki jih najdemo v Aziji. Tako v Avstraliji ni medvedov, tigrov ali nosorogov. Kaj je botrovalo takšni razporeditvi živali, pa je še neodgovorjeno vprašanje.
Kaj nam pove Wallaceova črta?
Nenadna sprememba sestave živalskega sveta je padla v oči že britanskemu naravoslovcu in soodkritelju evolucijske teorije Alfredu Russellu Wallaceu. Med leti 1854 in 1862 je potoval po Indo-avstralskem otočju, da bi nabral živali in rastline. Opisal je nevidno biogeografsko linijo, ki poteka med Balijem in Lombokom ter Borneom in Sulawesijem, ki označuje najbolj zahodno razširjenost avstralske favne.
Pomemben vpliv tektonike a ni edini faktor
Porazdelitev divjih živali tako že leta fascinira raziskovalce biotske raznovrstnosti. Odgovore o tem, kako je prišlo do te zanimive porazdelitve je možno iskati v tektoniki plošč. Pred 45 milijoni let se je Avstralska plošča začela premikati proti severu in zdrsnila pod mogočno Evrazijsko ploščo. To je zbližalo dve kopenski masi, ki sta bili prej daleč narazen.
Kopenskim bitjem je postalo lažje kolonizirati z ene celine na drugo. Tektonski premiki so botrovali tudi nastanku neštetih predvsem vulkanskih otokov med obema celinama, ki so jih živali in rastline uporabljale kot odskočno desko za selitev proti zahodu ali vzhodu.
Vendar pa ostaja vprašanje, zakaj je več vrst prišlo iz Azije v Avstralijo kot obratno. Za primer lahko damo na primer strupene kače, skakajoče miši, orjaški netopirji, znani tudi po vzdevku leteče lisice. Odgovor so iskali znanstveniki na ETH Zürich, pod vodstvom Loïca Pellissierja, profesorja ekosistemov in krajinske evolucije.
Njihov model združuje rekonstrukcije podnebja, premike plošč med 30 milijoni let nazaj in danes ter obsežen nabor podatkov za približno 20.000 ptic, sesalcev, plazilcev in dvoživk, ki so danes zabeležene v regiji.
Največjo vlogo je odigralo podnebje
Za izmenjavo med celinama so bile poleg tektonike plošč odločilne okoljske razmere, ki so vladale pred milijoni let. Na podlagi simulacij so raziskovalci ugotovili, da je večja verjetnost, da bodo živali, ki izvirajo iz Azije, skočile čez indonezijske otoke, da bi dosegle Novo Gvinejo in severno Avstralijo. Ti otoki so imeli namreč tropsko vlažno podnebje, ki jim je ustrezalo in so se nanj že prilagodile. Avstralski živalski svet je bil drugačen, saj se je razvil v hladnejšem podnebju, ki je sčasoma postajalo vse bolj suho, in se je zato manj uspešno uveljavil na tropskih otokih kot favna, ki se je selila iz Azije.
Azijsko podnebje je torej bilo naklonjeno bitjem, ki so v Avstralijo prispela preko tropskih otokov živalske regije, znane kot Wallacea, zlasti tistim, ki so lahko prenašala širok razpon podnebja. Tako so se lažje ustalili na novi celini. »Zgodovinski kontekst je ključnega pomena za razumevanje vzorcev porazdelitve biotske raznovrstnosti, ki jih opazimo danes, in je bil manjkajoči del sestavljanke, ki pojasnjuje uganko Wallaceove linije,« pravi prvi avtor Alexander Skeels, podoktorski raziskovalec v Pellissierjevi skupini.
Pomembne so razlike med organizmi
Pomembne so tudi razlike med organizmi, ki živijo v različnih podnebjih. Lastnosti vrst, ki so se razvile v tropskih habitatih, vključujejo hitrejšo rast in večjo konkurenčnost, kar jim omogoča, da prenesejo pritisk sobivanja s številnimi drugimi vrstami. Avstralsko podnebje pa zaradi svoje specifičnosti zahteva večje prilagoditve živali. Te vključujejo vedenjske prilagoditve, kot je nočna aktivnost, in fiziološke prilagoditve za zmanjšanje izgube vode. »Številne avstralske žabe se zaradi tega zakopljejo v zemljo in dolgo ostanejo v mirujočem stanju,« poudarja Skeels. »Nekaj, kar je redko pri tropskih žabah.«
Ugotovitve so pomembne za raziskovalce: »Jasno povedo, da lahko današnje vzorce porazdelitve biotske raznovrstnosti razumemo le, če v svoje premisleke vključimo geološki razvoj in podnebne razmere prazgodovine,« pravi Pellissier. Dediščina davno preteklih obdobij je oblikovala vzorce biotske raznovrstnosti vse do danes.
Pomaga nam tudi razumeti, zakaj je danes več vrst v tropih kot v zmernih zemljepisnih širinah. »Da bi popolnoma razumeli porazdelitev biotske raznovrstnosti in procese, ki jo ohranjajo v sedanjosti, moramo ugotoviti, kako je do nje prišlo,« pravi raziskovalec.
Raziskava nam daje uvid v invazivne vrste
Raziskava pa ni pomembna zgolj iz vidika razumevanja preteklosti, ampak tudi zaradi razumevanja sedanjosti. Danes se vrste s skrb vzbujajočo hitrostjo in nenadzorovano širijo po svetu. To s svojimi dejanji omogočamo predvsem ljudje, ki potujemo sami ali prevažamo različen tovor.
Vrste, ki jih vede ali nevede prinesemo v druga okolja lahko zelo hitro postanejo invazivne, saj jim v novem okolju primanjkuje naravnih sovražnikov. Invazivne vrste pa nato zapolnjujejo ekološke niše, ki že pripadajo določenim domačim vrstam. To zelo škodi biotski raznovrstnosti in že vzpostavljenim ekosistemom.
»Poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na izmenjavo na dolgih časovnih lestvicah, je pomembno za razumevanje, zakaj lahko vrste postanejo invazivne na novejših časovnih lestvicah. V trenutni krizi biotske raznovrstnosti nam to lahko pomaga bolje oceniti posledice vdorov, ki jih povzroči človek,« poudarja Skeels.
