ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Poljubljanje med ljudmi ima za seboj dolgo zgodovino, znanstveniki pa se že dolgo trudijo, da bi ugotovili, kdaj se je zgodil prvi poljub.

Znanstvenikom je uspelo najti mikrob, ki se prenaša preko sline in ki je bil na človeka prenesen iz neandertalcev. Vendar to žal ni dovolj trden dokaz, saj bi se to prav lahko zgodilo z deljenjem hrane in ne s poljubom.

Naša najbolj zanesljiva sled so dokumentirani dokazi – pred kratkim so strokovnjaki odkrili enega, ki nas popelje dlje nazaj v zgodovino poljubljanja.

Najstarejša dokumentacija poljuba sega daleč v preteklost

Znanstveniki so odkrili mitološke tekste iz obdobja malo pred letom 2500 pr. n. št., ki so vsebovali pripovedi o bogovih in zaklinjanjih. V njih je jasno opisano parjenje in poljubljanje, zelo očitno v spolnem pomenu.

Poljubov je seveda več vrst; razlikujemo med prijateljskim in starševskim poljubom, poljubom, ki signalizira podrejanje (ko nekdo poljubi stopala vladarja, na primer), romantično-spolnim itd.

Čeprav so te dokumentacije izredno koristile našemu razumevanju, kakšne vrste poljubov so različne civilizacije in družbe prakticirale, vseeno ne pove veliko glede tega, kdaj se je poljubljanje začelo.

K sreči to ni naš najstarejši dokaz. Nekaj časa je veljalo, da je najstarejša dokumentacija izhajala iz Južne Azije, natančneje iz Indije, in sicer iz leta 3500 pr. n. št. Zaradi tega se je verjelo, da se je poljubljanje razširilo iz tam na druga območja.

Nova študija, ki je nastala v sodelovanju z Univerzo v Kopenhagnu in Univerzo v Oxfordu in je izšla nedavno nazaj, pa je našo časovnico zamaknila še za 1000 let nazaj.

V njej se sklicujejo na zapisane vire iz najzgodnejših mezopotamskih družb, ki dokazujejo, da je bilo poljubljanje že trdno ustaljena praksa v teh časih.

Ljudje so na področju starodavne Mezopotamije, ki zaobjema več kultur, ki so bivale med rekama Tigris in Evfrat, pisali s klinopisom na glinene tablice.

Te so bolj trpežne od marsikaterega drugega medija, zato se jih je več tisoč ohranilo do danes.

Vsebujejo zapise o poljubljanju kot o delu romantične intimnosti, poljubljanju v prijateljskih odnosih ter med družinskimi člani.

Več kot očitno torej ne gre za nek pojav, ki izvira iz izključno ene regije, iz katere se je kasneje širil, ampak se zdi, da se je izvajal v več starodavnih kulturah po več tisočletij.

Funkcionalnost poljubov v preteklosti

Glede na to, da je bilo poljubljanje odkrito v več različnih kulturah, moramo ljudje očitno imeti neko notranje gonilo, ki nas žene k tej dejavnosti. Če se obrnemo k našim najbližjim živečim sorodnikom, šimpanzom in bonobom, ugotovimo, da si obe vrsti prav tako izmenjujeta poljube. To nakazuje, da je res globoko zakoreninjeno v nas.

Tudi razlogi za poljubljanje teh dveh vrst živali nam povejo veliko o tem, zakaj smo tudi ljudje začeli to prakticirati.

Bonobi se poljubljajo zaradi spolnega vzburjenja, kar vodi v prenos lastnih genov naprej, šimpanzi pa z njimi ugotavljajo primernost za partnerja.

Ustnice so najtanjši sloj kože na telesu, hkrati pa so zelo gosto posejane z živčnimi končiči. To omogoča, da, podzavestno ali zavestno, ocenimo svoje partnerje.

S poljubom lahko torej pridobimo podatke o temperaturi osebe, okusu in vonju. Ljudje (kot tudi šimpanzi in bonobi) lahko skozi vonj ocenimo različne vrste informacij o drugih, kot je zdravje njihovega imunskega sistema ali njihova plodnost, določimo pa lahko tudi to, kako združljivi smo.

Širjenje patogenov

Študija se ukvarja tudi z vprašanjem, ali je poljubljanje prispevalo k prenosu mikroorganizmov in posledičnemu širjenju virusov. Predvsem je znanstvenike zanimalo, ali je mogoče, da je poljubljanje bil biološki sprožilec v prid patogenov.

Obstaja več medicinskih besedil iz Mezopotamije, ki omenjajo in opisujejo simptome bolezni, ki močno spominja na virus herpes simplex 1 – predvsem mehurčke okoli ust ali znotraj njih.

Hipoteze v tej študiji ne potrdijo, saj sami omenijo, da bi za to potrebovali več podatkov, predvsem takšnih, ki bi jih podale raziskave starodavne DNK.

Kako mlade spodbuditi k služenju vojaškega roka? S takim vprašanjem se ukvarja kar nekaj držav v Evropi, med njimi sta tudi Slovenija in Nemčija. Medtem ko je Slovenijo situacijo rahlo spremenila na bolje v zadnjih dveh letih, v Nemčiji še vedno poteka razprava o morebitni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka.

Nemčija je obvezno služenje vojaškega roka ukinila leta 2011

Leta 2011 je Nemčija ukinila obvezno služenje roka, a od začetka vojne v Ukrajini so se tudi pri njih začeli pogovori o ponovni uvedbi le tega. Tu so še nenehni pogovori o oboroževanju in usposabljanju vojakov. Med zagovorniki uvedbe vojaškega roka je nemška komisarka za obrambo Eva Högl že od začetka leta poziva k razpravi o tem, saj je večkrat poudarila, da je treba mlade vabiti k vojaški službi. Čeprav sama izključuje uvedbo obveznega služenja vojaškega roka, pa vabi k premisleku o uvedbi leta služenja Nemčiji, kar je podobno razpravi, ki jo je pred časom sprožil tudi nemški predsednik Frank- Walter Steinmeier.

Po drugi strani pa je tu nemški obrambni minister Boris Pistorius, ki je dejal, da je bila odprava služenja vojaškega roka leta 2011 napačna poteza. Kot pojasnjuje, je potrebno povečati število pripadnikov Bundeswehra. Spomnimo, da v nemški vojski trenutno služi približno 183 tisoč vojakov. Že do leta 2031 želijo to številko povečati za 20 tisoč vojakov.

Nemčija, tudi Slovenija, bi lahko uvedli služenje državi, ki ni le vojaški rok

A težava je v okoliščinah, kot navajajo v Nemčiji. Slabo stanje vojašnic, propadanje infrastrukture in pomanjkanje prostora za morebitne nabornike so le nekatere od težav s katerimi se ukvarjajo Nemci. Prav tako morebitni predlog ne bi imel podpore v koaliciji, Nemčija pa še vedno vztrajno razmišlja o tem, kako več mladih spodbuditi k razmislek o priključitvi v vojsko. Še bolj aktualno pa je razmišljanje, ki se je večkrat pojavilo tudi v Sloveniji.

Kako mlade spodbuditi k vprašanju, kaj lahko in želijo storiti za skupno dobro. Ne le možnost vojaškega služenja temveč nekakšna različica socialnega služenja državi, kjer bi mladi opravljali delo v bolnišnicah, zavodih in nasploh krepili skupnost.