Prva misija Nasinega ambicioznega programa Artemis je prinesla čudovite slike.

Od trenutka, ko se je 98 metrov visoka raketa SLS (Space Launch System) zapeljala na ploščad izstrelitvenega kompleksa 39B v Nasinem vesoljskem središču Kennedy, je misija Artemis 1 navdušila svet s čudovitimi slikami.

Od nočnega izstrelka rakete SLS, ki je bil svetel kot dan, do bližnjih posnetkov Luninega površja s kraterji, ki jih je posnelo vesoljsko plovilo Orion, so fotografije Artemis 1 poskrbele, da je ta Lunina misija resnično zaživela.

SLS čaka na izstrelitveni ploščadi

Približno devet dni pred izstrelitvijo je Nasina raketa Space Launch System stala v oranžnem sijaju floridskega sončnega zahoda na izstrelitvenem kompleksu 39B v Nasinem vesoljskem središču Kennedy na Floridi.

Izstrelitev SLS-ja

Nekaj sekund po vžigu je raketa SLS 16. novembra 2022 začela pot na Luno, ko je s svojimi raketnimi ojačevalci na trdno gorivo osvetlila nočno nebo. Vžig rakete Space Launch System je bil tako močan, da je poškodoval njeno mobilno izstrelitveno ploščad.

SLS se pridružui Luni na nočnem nebu

Približno minuto po izstrelitvi ognjeni raketni ojačevalniki SLS osvetlijo ogromen dimni dim, ki ostane za njim, medtem ko je v daljavi videti luno. Ob izstrelitvi je bila SLS najmočnejša raketa, ki se je kdaj koli uspešno dvignila na nebo, saj je proizvedla 3,9 milijona kilogramov potiska.

Orionov prvi posnetek zemlje

Vesoljsko plovilo Orion je 16. novembra 2022, prvi dan svoje misije, posnelo ta pogled na Zemljo, kot jo vidimo iz globokega vesolja. Sliko je posnela kamera na konici enega od Orionovih sončnih kolektorjev, medtem ko je bilo vesoljsko plovilo na poti do Lune 91.732 kilometrov od Zemlje.

Orion podre rekord razdalje

Orion je trinajsti dan svoje misije dosegel največjo razdaljo od Zemlje, in sicer 432.210 kilometrov. Orion je potoval dlje od našega planeta kot katero koli drugo vesoljsko plovilo, zgrajeno za ljudi, in s tem podrl rekord, ki ga je postavil Apollo 13.

Približek Lune na 20. dan poleta

Orion je 5. decembra, 20. dan Nasine misije Artemis 1, posnel ta bližnji posnetek luninega površja. NASA načrtuje, da se bodo ljudje z misijo Artemis 3 vrnili na Lunino površje ne prej kot leta 2025 in se nahajali v bližini Luninega južnega pola.

Orion se ozre nazaj na luno

Na 21. dan svoje misije, 5. decembra, se je Orion ozrl na Luno po preletu z motorjem, s katerim se je vesoljsko plovilo odpravilo na pot proti domu.

Orion je ves čas misije uporabljal svojo optično navigacijsko kamero, s katero je opazoval Zemljo in Luno v različnih fazah in na različnih razdaljah. Te slike bodo Nasi pomagale analizirati učinkovitost Orionovega optičnega navigacijskega sistema v različnih svetlobnih razmerah, da bi lahko sistem uporabili v prihodnjih misijah.

Snoopy lebdi v orionu

Nasin indikator brez gravitacije, plišasti Snoopy, oblečen v oranžno vesoljsko obleko, lahko vidiš, kako lebdi v notranjosti kapsule Orion. Notranjost plovila utripa z različnimi barvnimi lučmi.

V kapsuli je mogoče videti poveljnika Moonikina Camposa, ki je opremljen s senzorji za zbiranje podatkov o sevalnem okolju v globokem vesolju. Campos bo v prihodnjih misijah Artemis obveščal o tem, kako najbolje zaščititi človeške posadke pred tem sevanjem.

V središču je tovor Callisto, tehnološki demonstrator, ki ga je izdelala korporacija Lockheed Martin v sodelovanju z Amazonom, da bi na krovu Oriona preizkusil tehnologijo digitalnega pomočnika, ki se aktivira z glasom.

Orion si še zadnjič ogleda zemljo

Nekaj minut pred ponovnim vstopom vesoljskega plovila Orion v Zemljino ozračje s hitrostjo 40.000 km/h je posnelo še zadnji pogled na naš planet, kot ga vidimo iz globokega vesolja.

Orionov toplotni ščit je ob ponovnem vstopu v atmosfero dosegel temperaturo 2800 stopinj Celzija, kar je približno polovica temperature sončne površine.

Pristanek Oriona

Orion je 11. decembra ob 18.40 po našem času pljusknil v Tihi ocean približno 9,3 kilometrov stran od svoje reševalne ladje USS Portland, ki jo je upravljala ameriška mornarica. NASA je pristanek Oriona opisala kot »učbeniški vstop«.

Odkrivanje novih fosilov oziroma njihovega pomena včasih ne poteka tako, kot bi si mislili. Pogosto je tudi zgodovinsko odkritje načeto in končano nekoliko drugače. Tak primer so zapisali pri Univerzi Bristol, ki je s pomočjo fosila iz predala izvorni čas nastanka modernih plazilcev zamaknila za več milijonov let.

Bližnji sorodnik novozelandske Tuatare, ki to ni

Fosiliziran sorodnik današnjih plazilcev je bil v muzejske arhive v Londonu postavljen že sredi 50-ih let prejšnjega stoletja. Zakaj? Razlog je preprost. Tehnologija takrat preprosto ni dovoljevala, da bi lahko iz ostankov izvedeli še kaj bolj koristnega. Tako je primerek iz mesteca Tortworth na jugozahodu Anglije kar nekaj let čakal na preiskavo.

Če bi vse skupaj močno skrajšali, je arhiviran fosil zakrivil premik izvora modernih plazilcev iz sredine Jure v pozni Trias.

Ekipa, ki jo je vodil Dr. David Whiteside iz bristolske univerze je primerek preiskala in ugotovila kar nekaj zanimivosti. Najprej pa ga predstavimo – Cryptovaranoides microlanius ali mali mesar je svoje ime prejel po čeljustih, napolnjenih s kot britev ostrimi zobmi. »Primerek sem najprej opazil v predalu s fosili Clevozavrov v arhivih Prirodoslovnega muzeja v Londonu. Gre za precej pogost fosil plazilca, ki je bližnji sorodnik novozelandke Tuatare. Slednja je tudi edina živa predstavnica skupine Rhynchocephalia, ki se je od luskarjev razcepila pred 240 milijoni let,« je povedal Whiteside.

»Naš primerek je bil v arhivu preprosto poimenovan Clevozaver in še en plazilec,« je pojasnil najdbo arhivskega fosila. »Bolj, kot smo ga raziskovali in pregledovali, bolj se nam je dozdevalo, da je bolj podoben današnjim plazilcem, kot pa Tuatara.«

Bistvene razlike v fosilni strukturi, ki spremenijo zgodovino

Cryptovaranoides je zagotovo pripadnik luskarjev, saj se od prakuščarjev in tuatar razlikuje po možganski votlini, vratnih vretencih in sprednjih zobeh na zgornji čeljusti. Kar ga še vedno nekoliko ločuje od modernih plazilcev, je odprtina na nadlahtnici, kjer prehajata arterija in živec. Kaj ta, na prvi videz preprosta najdba, pomeni za celotno strukturo plazilcev?

»Naš fosil premakne izvor luskarjev iz srednje Jure do poznega Triasa,« je pojasnil soavtor študije Mike Benton. »To je bil pomemben čas za restrukturiranje ekosistemov na površju, saj smo prejeli prve skupine določenih vrst želv, krokodilov, dinozavrov in sesalcev,« je še dodal.

Whiteside je dodal, da gre za zelo poseben fosil, ki bo v naslednjih letih postal eden najbolj pomembnih. To je v bistvu že zdaj, saj je paleontologiji dodal nov vidik permijskega izumrtja. Tako je še bolj očitno, da so nove rastline in živali prispele »na sceno« po koncu omenjenega izumrtja pred 252 milijoni let.