Nova raziskava prinaša še en razlog več, zakaj varovati ozračje in zakaj Evropa potrebuje novi zakon o vozilih leta 2035.
Ugotovili so, da onesnažen zrak niža naše kognitivne sposobnosti, logično mišljenje in da zaradi onesnaženja naredimo več napak. Vpliva onesnaženega zraka na možgane niso spremljali v z elektrodami v laboratoriju temveč v sobi polni šahistov. Igra kraljev velja za neizprosen test igralčeve logike, prostorske orientacije, intuicije in domišljije – takorekoč vsega čemur rečemo razmišljanje. Onesnažen zrak dokazano povzroča slabše igre, v katerih igralci delajo večje in pogostejše napake.
Raziskava na šahovskem turnirju
Raziskava Indoor Air Quality and Strategic Decision-Making je objavljena v Management Science. Raziskovalci so tri leta (2017, 2018, 2019) spremljali 7-stopenjski šahovski turnir v Nemčiji. Zabeležili so igre 121 šahistov in 30 tisoč potez, ki jih je ocenil računalnik in povedal, katere poteze so bile dobre, katere ne in tudi koliko hude so bile napake. Simultano so znanstveniki v turnirskem prostoru merili še CO2, temperaturo in onesnaženost z mikrodelci imenovanimi PM2,5. Slednji nastajajo ob izgorevanju, torej v industriji, prometu, gozdnih požarih in vulkanih.
Takšni eksperimenti lahko zavajajo, saj na naše kognitivne sposobnosti vpliva veliko več od omenjenih treh spremenljivk. Morda je tekmovalec slabo spal ali pa ga je že pred tekmo nasprotnik psihično stisnil v kot, pomembno vlogo imata samozavest in samopodoba, ura, hrup, celo menstrualni cikel (šaha ne igrajo le moški). Kljub vsemu temu pa se je v podatkih znanstvenikov pojavila močna korelacija med vsebnostjo PM2,5 delcev v zraku in kvaliteto odločitev šahistov in šahistk.
Umazan zrak, nejasne misli
Tega ni treba poudarjati, vendar korelacija je bila seveda negativna, obratno-sorazmerna. Večja onesnaženost prinese slabšo igro. Natančneje, ugotovili so, da 10 mikrogramov PM2,5 več v zraku prinese 3,2 % večjo možnost za napake, napake pa bodo hujše za 17,3 %. Odkrili so tudi, da postanejo negativni učinki onesnaženega zraka še hujši, kadar se igra hitri šah oz. kadar smo ljudje pod pritiskom.
Pravi model med šahisti, Magnus Carlsen je največji trenutno aktiven šahovski mojster. Foto: on Instagram
Kot kaže bomo na rundo šaha prijatelja naslednjič povabili v gozd, saj se bodo šele tam pokazale prave sposobnosti. Morda bodo največji šahovski mojstri za vedno ostali Gari Kasparov, Magnus Carlsen in Bobby Fischer, ostali pa bomo igrali le še štiri v vrsto. A ne ustavi se pri šahu. Onesnaženje niža sposobnosti naših možganov na vseh ravneh, kar lahko pomeni, da nas čakajo vedno bolj neumne generacije, mi pa za to več ne bomo mogli kriviti Tik Toka. Rešitev je v večji ozaveščenosti o onesnaževanju ozračja, prehajanju na obnovljive vire ali vsaj nuklearno energijo in dobrih odločitvah politikov. Med slednje spada tudi novi neevropski zakon, ki bo leta 2035 prepovedal prodajo novih vozil s CO2 izpusti.
Vikinški volk ali Vinkingulven je norveška grozljivka, ki je začela svoje predvajanje na Netflixu. Film o volkodlaku in norveški ali bolje rečeno nordijski legendi je po pustolovskemu Trolu že drugi v valu sodelovanja s pretočnikom. Več kot očitno se je ustvaril nov zanos v norveški filmski industriji, ki se loteva predvsem fantazijskih elementov njihove zgodovine. In tu nimamo nič proti, če je le film kakovosten.
Vikinški volk je že videna zgodba o volkodlakih
Sedemnajstletna Thale se z mamo in očimom preseli v malo mesto, saj je njena mati, ki jo igra Liv Mjönes (Midsommar, 2019), dobila mesto na policijski postaji. Ko je najstnica priča skrivnostnemu umoru, je to le začetek grozljivih dejanj, ki se dogajajo v mestu in sprememb na njenem telesu. V tej premisi najdemo veliko povezav z danskim filmom Ko živali sanjajo (When Animals Dream, 2014), ki pa se že sam plehko drži kultnega Ginger Snaps iz leta 2000 in tako naprej v preteklost. Vikinški volk se prične s prologom, ki nam predstavi vikinško mitsko zgodbo o volkodlaku, ki so ga pred tisoč leti prinesli na polotok. Vse od takrat se je morilski volk vnesel v grozljive pravljice za otroke, le redki pa zgodbi verjamejo.
Ko je umorjena Thalina sovrstnica, se prične lov na pošast, za katero najprej mislijo, da je nekoliko večji volk. Vpoklican je veterinarski strokovnjak in lovec na volkodlake, ki pa mu nihče ne verjame. Policistki poda srebrn metek, ki ga ta tudi uporabi. Vse skupaj že večkrat videno, enako pa je s podobo samega bitja, ki pa nosi veliko prednost. Predstavljaj si nekoliko bolj strašljivo in krvoločno različico tistih puhastih kužkov iz Somraka. Tako dobiš norveškega volkodlaka v tem filmu. Nič posebnega, hkrati pa precej posebnega, saj je videti bolje, kot marsikateri visoko proračunski film. Obenem je tudi vredno omeniti, da se tesno drži mitološke predstave omenjenega volka z začetka filma. Na srečo gledalcev tudi ni volkodlak ala Teen Wolf, kar bi že avtomatsko ukradlo točke.
Vikingulven oziroma viking wolf je norveški film o volkodlakih Foto: on netflix
Nova era norveških fantazijskih filmov
Film ponudi z nekaj napetimi trenutki, a so prevlečeni z debelo plastjo predvidljivosti, ki jo občasno preseka trenutek neumnih odločitev. Te pač niso predvidljive, saj film vzpostavi precej pametne like. Ko ima film priložnost za ukvarjanje z nekoliko bolj pomembnimi vprašanji, tega ne stori. Tu je to mnogo bolje storil danski predhodnik.
K sreči je film kratek in poln akcijskih prizorov, ki gledalca ne bodo dolgočasili. Vsaj ne bi ga smeli. Kljub temu pa je skupaj s Trolom fantastičen uvod v norveški fantazijski žanr, ki bi moral v naslednjih letih le še napredovati. In po videnem, se lahko tega še kako nadejamo.
Če pogledamo film kot film, bo zadostoval za sproščen večer ob Netflixu, za kaj več pa ne. V kolikor pa ga gledamo kot film o volkodlakih, kot svoj žanr, je najboljši svojega podžanra v tem desetletju. Ob pomanjkanju kakovosti, to niti ne pomeni veliko, hkrati pa lahko njegov pomen v naslednjih letih močno zrase.
Ura je 3 zjutraj: ura tiktaka, besede se zatikajo in esej se nikamor ne premakne. To je zadnji odstavek, ampak tvoje misli so že drugje – plaža, sonce na hrbtu in hladne pijače v družbi prijateljev. Sicer si že čisto na koncu, še malo ti manjka, ampak vseeno – kdo pravi, da moraš čakati? Ne glede na to, ali iščeš moralno spodbudo ali pa si samo želiš vzeti odmor za manifestacijo poletnih praznovanj, smo zate sestavili kratek seznam po-izpitnih koktajlov, da ti pomagajo zdržati še do konca leta in priti čez ciljno črto.
Malinast osvežilec spomina
Brez tega spremljevalca študentov preprosto ne bi bilo konca stresu. Ne moremo obljubiti, da bo dosegel resne uspehe s spominom, je pa zagotovo uspešen na ponočevanjih. Kljub temu bi morala ta lahka in preprosta mešanica dvigniti razpoloženje. Priporočamo mešanje ene steklenice malinovega in breskovega soka s 25 ml vodke, čemur sledi 25 ml grenadina in kanček limonade. Če želiš zamenjaj vodko za pijačo z manjšo stopnjo alkohola.
Videti ljudi zunaj, kako žvenketajo s steklenicami piva, ko si ti obtičal notri, je lahko izredno mučno. Na srečo ti predstavljamo Michelado – mehiško osvežilno pijačo s čilijem. Izberi svoj najljubši mehiški ležak (priporočamo hrustljavo Corono – alternativa je tudi brezalkoholni ležak!) in ga zmešaj s pekočo omako po lastni izbiri. Če si pustolovski – ali pa te je esej potisnil nekoliko bližje robu – kozarec obrobi s soljo, čilijem v prahu in črnim poprom. Čili bo zagotovo ponastavil sinuse, če doživljaš zamrznitev možganov.
Roke gor – vsi smo že bili tam. Slaba vest se nam neizogibno prikrade vsako izpitno sezono. Ne glede na to, ali gre za tisto branje, za katerega si prisegel, da ga boš opravil, ali za eno temo, za katero si bil prepričan, da se ne bo pojavila, a se vedno pojavi. Zakaj ne bi zmanjšal pritiska in pomiril živce s Slabo vestjo? V vrč nalij dve čaši vodke in malin ter 250 ml limonade. Lahkoten, saden okus ti bo zagotovo pomagal zadihati in razbremeniti pritisk.
Ena izmed najbolj priljubljenih pijač izpitne sezone se je enostavno morala uvrstiti na seznam… kava. Če ti še ni dolgčas hoditi po vsaki kavarni v Ljubljani, da bi poskusil pričarati pičle količine navdiha, bi morala ta klasika trikratno učinkovati. Priporočamo 20 ml kavnega likerja, 20 ml espressa in 40 ml vodke – vse pretresi in postrezi z ledom.
Zagotovljen dvig morale običajno pride v obliki čokolade. Zakaj je ne bi poskusil v obliki zabavne alkoholne pijače in pretresel tradicijo? Poleg pomarančnega sirupa, za katerega potrebuješ 60 ml, je ta popolna mešanica gospodinjskih pripomočkov, sestavljena iz samo 40 ml pomarančnega soka, 100 ml vodke in nekaj temne čokolade za okras (ali sladko poslastico po želji). Zmešaj in postrezi z ledom.
Vsak od nas je zagotovo že slišal za pojem utopija in za ideje, ki se skrivajo za njim. Pojem je v osnovi zelo preprost, saj opisuje popolno družbo, vendar pa je predmet mnogih razprav in kritik. V odgovor na utopijo sta se razvili tudi evtopija in protopija. Vsi pojmi izhajajo iz sociologije in odpirajo sociološka, filozofska ter druga vprašanja. V nadaljevanju predstavljamo osnovne in (zelo) poenostavljene razlike med temi idejami.
Otok Utopije Foto: on Wikipedia
Kaj je utopija?
Utopija je načrt oziroma zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoča ali uresničljiva. Besedo je leta 1516 za svojo knjigo Utopija skoval Thomas More. »Utopija« je spretna besedna igra, saj v prevodu pomeni »nikjer«, kar kaže na to, da take popolne dežele ni mogoče najti. Označuje stanje kulturne in politične popolnosti – družbo, ki je postala tako dobra, kot je le mogoče. Jedro utopije je popolnost družbe.
Evtopija in protopija kot odgovor na utopijo
Ideja utopije je prisotna že več stoletij, iskanje družbene popolnosti je obstajalo še preden ga je v 16. stoletju v knjigi ubesedil More. Kasneje so se začele razvijati nove ideje mnogih mislecev, ki so se spraševali, kaj je lahko še boljše od utopije. Ob tem vprašanju sta se med drugim razvili evtopija in protopija.
Če je utopija povezana z razvojem racionalizma od 15. stoletja naprej, sta se eutopija in protopija razvili kasneje. Evtopija predstavlja postmoderno kritiko utopije, protopija pa je najnovejši koncept, ki ne zagovarja popolne družbe, ampak le postopno izboljšanje družbe.
Medtem ko se utopija uporablja za opis enega od številnih idealističnih, izmišljenih političnih sistemov, se evtopija preprosto nanaša na kraj sreče. Utopija trdi, da ideal obstaja, a je nemogoč, evtopija pa o idealu doda, da je dosegljiv in hkrati dober. Dobesedni prevod besede evtopija je »dober kraj«. Evtopisti trdijo, da že obstajajo načini življenja, ki so celo boljši od kakršne koli utopije, ki si jo predstavljamo.
Protopija je najnovejši izraz, ki ga je skoval futurist Kevin Kelly. Protopija o družbi razmišlja bolj previdno kot utopija – protopijska družba je tista, ki postaja vedno boljša. Gre za izraz, ki označuje postopno izboljševanje družbe skozi čas, ne da bi trdili, da je popolna ali da je dosegla točko stabilnosti.
Če si ne moremo dovoliti verjeti v prihodnji raj in popolnost družbe (utopija), in se nam zdi nezadostno iskati tiste lepe izjeme, kakšna je lahko družba v določenih pogledih (evtopija), nam preostane le še protopija – lahko le bolj previdno in realistično upamo in verjamemo v postopno, a sčasoma bistveno izboljšanje družbe.
Morda spadaš med 45 % odraslih, ki vsaj občasno smrčijo, ali verjetno poznaš nekoga, ki smrči. In čeprav obstaja tisoč šal na to temo, smrčanje lahko predstavlja resno težavo.
Prvič, oseba, ki smrči, partnerju pogosto preprečuje dober spanec, kar je lahko stresno. Ne samo, da je smrčanje nadležno, ampak ima 75 % ljudi, ki smrčijo, obstruktivno apnejo med spanjem (ko je dihanje med spanjem za kratek čas moteno), kar poveča tveganje za razvoj bolezni srca.
Sicer obstaja veliko pršil in tablet brez recepta, vendar je pri teh treba biti previden, saj se mnogi pripomočki tržijo brez znanstvenih študij, ki bi podprle njihove trditve. Namesto tega poskusi te naravne rešitve in spremembe življenjskega sloga, ki ti bodo morda pomagale prenehati smrčati.
Spremeni svoj položaj spanja
Če ležiš na hrbtu, se dno jezika in mehko nebo zrušita na zadnjo steno grla, kar povzroči vibrirajoče zvoke med spanjem. Spanje na boku lahko to prepreči.
Vzglavnik za telo (blazina po celotni dolžini, ki podpira celotno telo) zagotavlja enostavno rešitev, saj omogoča spanje na boku in lahko povzroči dramatično spremembo.
Tudi lepljenje teniških žogic na zadnji del pižame prepreči spanje na hrbtu. Lahko se tudi nasloniš na posteljo z dvignjeno in iztegnjeno glavo, kar odpre nosne dihalne poti in lahko pomaga preprečiti smrčanje. Vendar obenem povzroči bolečine v vratu.
Če se smrčanje nadaljuje ne glede na položaj spanja, je lahko vzrok obstruktivna apneja v spanju. V tem primeru raje obišči zdravnika.
Izguba teže pomaga nekaterim, ne pa vsem. Konec koncev tudi vitki ljudje smrčijo.
Če si se zredil in začel smrčati, prej pa nikoli nisi, lahko hujšanje pomaga. Če pridobiš težo okoli vratu, se stisne notranji premer grla, zaradi česar je večja verjetnost, da se bo ta med spanjem sesedel in sprožil smrčanje.
Alkohol in pomirjevala zmanjšajo tonus mišic v zadnjem delu grla v mirovanju, zaradi česar je večja verjetnost, da boš smrčal. Pitje alkohola štiri do pet ur pred spanjem poslabša smrčanje, tako bodo ljudje, ki običajno ne smrčijo, smrčali po pitju alkohola.
Slabe spalne navade (znane tudi kot slaba “higiena” spanja) imajo podoben učinek kot pitje alkohola. Preobremenjeno, dolgo delo brez dovolj spanja na primer pomeni, da si preutrujen, ko končno padeš na posteljo. Tako spiš trdno in globoko, mišice pa postanejo ohlapnejše, kar povzroči smrčanje.
Če se smrčanje začne v nosu, ti lahko pomagajo odprte nosne poti. To omogoča počasnejše gibanje zraka. Predstavljaj si ozko vrtno cev, skozi katero teče voda. Ožja kot je cev, hitreje teče voda. Tvoji nosni prehodi delujejo podobno. Če je tvoj nos zamašen ali zožen zaradi prehlada, obstaja večja verjetnost, da bo hitro premikajoči se zrak povzročil smrčanje.
Vroča prha pred spanjem lahko pomaga odpreti nosne poti. Pod prho imej steklenico slane vode in z njo izpiraj nos. Tako boš lažje odprl prehode.
Alergeni v tvoji spalnici in na tvojem vzglavniku lahko prispevajo k smrčanju. Kdaj si nazadnje pobrisal prah z nočne mizice? Zamenjal blazine?
V blazinah se nabirajo pršice in lahko povzročijo alergijske reakcije, ki povzročijo smrčanje. Če dovoliš hišnim ljubljenčkom, da spijo na postelji, povzročiš vdihavanje živalskega prhljaja, kar je še en pogost dražilec.
Pij veliko tekočine. Izločki v nosu in mehkem nebu postanejo bolj lepljivi, ko si dehidriran. To lahko povzroči več smrčanja. Po podatkih Medicinskega inštituta bi morale zdrave ženske piti približno 11 skodelic vode na dan; moški potrebujejo približno 16 skodelic.
Na splošno si privošči dovolj spanja, spi na boku, izogibaj se alkoholu pred spanjem in se tuširaj z vročo vodo, če so nosni prehodi zamašeni. Te preproste prakse lahko močno vplivajo na zmanjšanje smrčanja.
Na hladen zimski dan je sončna toplota dobrodošla. Ker pa človeštvo izpušča vse več toplogrednih plinov, Zemljina atmosfera zadržuje vse več sončne energije in vztrajno povečuje temperaturo planeta. Ena od strategij, kako obrniti ta trend, je prestrezanje dela sončne svetlobe, preden doseže naš planet. Znanstveniki že desetletja razmišljajo o uporabi zaslonov, predmetov ali prašnih delcev, ki bi blokirali le toliko sončnega sevanja, da bi ublažili učinke globalnega segrevanja – med enim in dvema odstotkoma.
Možnosti uporabe prahu za zaščito sončne svetlobe
Študija, ki jo je vodila Univerza v Utahu, je preučila možnosti uporabe prahu za zaščito sončne svetlobe. Analizirali so različne lastnosti prašnih delcev, količine prahu in orbite, ki bi bile najprimernejše za senčenje Zemlje. Avtorji so ugotovili, da bi bilo najučinkovitejše izstreljevanje prahu z Zemlje na potno postajo na Lagrangeovi točki (L1) med Zemljo in Soncem, vendar bi zahtevalo astronomske stroške in napor. Druga možnost je uporaba luninega prahu. Avtorji trdijo, da bi bilo izstrelitev luninega prahu z Lune namesto tega poceni in učinkovit način za zasenčenje Zemlje.
Ekipa astronomov je uporabila tehniko, ki se uporablja za preučevanje nastajanja planetov okoli oddaljenih zvezd, kar je njihova običajna raziskovalna usmeritev. Nastajanje planetov je zapleten proces, pri katerem se dvigne veliko astronomskega prahu, ki lahko tvori obroče okoli gostiteljske zvezde. Ti obroči prestrezajo svetlobo osrednje zvezde in jo ponovno sevajo tako, da jo lahko zaznamo na Zemlji. Eden od načinov odkrivanja zvezd, pri katerih nastajajo novi planeti, je iskanje teh prašnih obročev.
»To je bilo seme zamisli: če vzamemo majhno količino snovi in jo spravimo na posebno orbito med Zemljo in Soncem ter jo razbijemo, lahko z majhno količino mase blokiramo veliko sončne svetlobe,« je dejal Ben Bromley, profesor fizike in astronomije ter glavni avtor študije.
»Neverjetno je razmišljati o tem, kako bi lahko lunin prah – za katerega nastanek smo potrebovali več kot štiri milijarde let – pomagal upočasniti dvig zemeljske temperature, za katerega smo potrebovali manj kot 300 let,« je dejal Scott Kenyon, soavtor študije iz Centra za astrofiziko | Harvard & Smithsonian.
Avtorji so ugotovili, da bi bilo najučinkovitejše izstreljevanje prahu z Zemlje na potno postajo na Lagrangeovi točki (L1) med Zemljo in Soncem, vendar bi zahtevalo astronomske stroške in napor. Druga možnost je uporaba luninega prahu. Foto: Fotostock32 iz iStock
Metanje sence
Splošna učinkovitost ščita je odvisna od njegove sposobnosti, da se obdrži v orbiti, ki meče senco na Zemljo. Sameer Khan, dodiplomski študent in soavtor študije, je vodil začetno raziskavo o tem, katere orbite lahko zadržijo prah v položaju dovolj dolgo, da zagotovi ustrezno senco. Khanovo delo je pokazalo, kako težko je prah obdržati tam, kjer ga je treba imeti.
»Ker poznamo položaje in mase glavnih nebesnih teles v našem sončnem sistemu, lahko preprosto uporabimo zakone gravitacije in sledimo položaju simulirane sončne zaščite skozi čas za več različnih orbit,« je dejal Khan.
Prvi scenarij
Dva scenarija sta bila obetavna. V prvem scenariju so avtorji postavili vesoljsko platformo na Lagrangeovo točko L1, najbližjo točko med Zemljo in Soncem, kjer so gravitacijske sile uravnotežene. Objekti na Lagrangeovih točkah običajno ostanejo na poti med nebesnimi telesi, zato je vesoljski teleskop Jamesa Webba (JWST) nameščen na L2, Lagrangeovi točki na nasprotni strani Zemlje.
V računalniških simulacijah so raziskovalci izstrelili testne delce vzdolž tirnice L1, vključno s položajem Zemlje, Sonca, Lune in drugih planetov Sončevega sistema, ter spremljali, kje so se delci razpršili. Avtorji so ugotovili, da bi ob natančnem izstrelitvi prah sledil poti med Zemljo in Soncem ter tako vsaj za nekaj časa učinkovito ustvaril senco. Za razliko od 13.000 kilogramov težkega plovila JWST so sončni vetrovi, sevanje in gravitacija v sončnem sistemu prah zlahka odnesli s poti. Vsaka platforma L1 bi morala ustvariti neskončno zalogo novih serij prahu, ki bi jih vsakih nekaj dni po razpršitvi začetnega curka odpihnila v orbito.
»Bilo je precej težko doseči, da bi ščit ostal na L1 dovolj dolgo, da bi vrgel pomembno senco. Vendar to ne bi smelo biti presenečenje, saj je L1 nestabilna točka ravnovesja. Že najmanjše odstopanje v orbiti sončnega ščita lahko povzroči, da se hitro premakne z mesta, zato so morale biti naše simulacije izjemno natančne,« je dejal Khan.
V prvem scenariju so avtorji postavili vesoljsko platformo na Lagrangeovo točko L1, najbližjo točko med Zemljo in Soncem, kjer so gravitacijske sile uravnotežene. Foto: egal iz iStock
Drugi scenarij
V drugem scenariju so avtorji izstrelili lunin prah z Lunine površine proti Soncu. Ugotovili so, da so lastnosti luninega prahu ravno pravšnje, da bi lahko učinkovito deloval kot sončni ščit. S simulacijami so preizkusili, kako se lunin prah razprši po različnih poteh, dokler niso našli odličnih trajektorij, usmerjenih proti L1, ki so služile kot učinkovit sončni ščit. Ti rezultati so dobrodošla novica, saj je za izstrelitev prahu z Lune potrebno veliko manj energije kot z Zemlje. To je pomembno, ker je količina prahu v sončnem ščitu velika, primerljiva s proizvodnjo velikega rudnika na Zemlji. Poleg tega odkritje novih trajektorij sončnega ščita pomeni, da dostava luninega prahu na ločeno platformo na L1 morda ne bo potrebna.
V drugem scenariju so avtorji izstrelili lunin prah z Lunine površine proti Soncu. Foto: forplayday iz iStock
Študija raziskuje le potencialni učinek te strategije
Avtorji poudarjajo, da ta študija raziskuje le potencialni učinek te strategije in ne ocenjuje, ali so ti scenariji logistično izvedljivi.
»Nismo strokovnjaki za podnebne spremembe ali raketno znanost, ki je potrebna za premikanje mase z enega kraja na drugega. Raziskujemo le različne vrste prahu na različnih orbitah, da bi ugotovili, kako učinkovit bi lahko bil ta pristop. Ne želimo zamuditi priložnosti, ki bi spremenila pravila igre pri tako kritičnem problemu,« je dejal Bromley.
Eden največjih logističnih izzivov – dopolnjevanje tokov prahu vsakih nekaj dni – ima tudi prednost. Sončevo sevanje sčasoma razprši prašne delce po celotnem sončnem sistemu; sončni ščit je začasen in delci ščita ne padajo na Zemljo. Avtorji zagotavljajo, da njihov pristop ne bi ustvaril trajno hladnega, nenaseljivega planeta, kot v znanstvenofantastični zgodbi Snowpiercer.
»Naša strategija bi lahko bila ena od možnosti za reševanje podnebnih sprememb,« je dejal Bromley, »če potrebujemo več časa.«
Avtorji poudarjajo, da ta študija raziskuje le potencialni učinek te strategije in ne ocenjuje, ali so ti scenariji logistično izvedljivi. Foto: sdecoret iz iStock
Pred mnogimi leti, ali mogoče malo manj, je Vinci Vogue Anžlovar Sloveniji predstavil, kaj lahko stori slovenski film, če pade v prave roke. Babica je takrat romala na jug in vse do danes film velja za enega najboljših slovenskih filmov, mnogim pa je prav ta najljubši – to ustvarjalcem verjetno pomeni mnogo več. In ko se je zdelo, da se filmski svet počasi odtujuje od ideje, da mora imeti vsak film nadaljevanje ali predelavo, je to zadelo tudi Slovenijo. Ne čisto tako, saj gre tu vse bolj počasi, obenem pa hvala komurkoli že, da je šel na jug še dedek. No, verjetno režiserju in scenaristu, ki mu jug še kako ugaja.
Kamor je šla Babica naj gre še Dedek
Dedek gre na jug ni nadaljevanje in ni predelava. Vsaj ni videti tako. Je svoj film in svoja umetnina, ki jo lahko gledamo od daleč in je perfektna, ali pa pobliže pogledamo njene imperfektnosti.
Vlado (Vlado Novak) se ne more povsem sprijazniti z dejstvom, da njegov najboljši prijatelj Boris (Boris Cavazza) umira, zato ga ugrabi iz bolnišnice. Glasbenika se odpravita na jug, da bi poiskala Borisovo dolgo izgubljeno ljubezen Nedo. Kmalu jima optimistično pot (vsaj po Vladovi strani) prekriža romkinja Esma (Zala Đurić), ki je na begu. Skupaj se odpravijo na potovanje, ki jim bo spremenilo življenje ali pa vsaj pogled nanj.
Film se veliko ukvarja s prijateljstvom in ljubeznijo, izgubo, staranjem in minljivostjo. Obenem pa je poln življenja, uživanja in večnosti. Nekaj malega je tudi korupcije znotraj policijskih vrst, romske problematike oziroma svobode, če pogledamo z druge strani, zamujenih priložnosti in doseganja ciljev. Vsakdo bo verjetno našel v filmu tisto sporočilo, namenjeno njemu. Lahko da gre za feel-good film, kot se ga opisuje, lahko pa da gre za občutek, ker nam je bilo odtujenega nekaj veličastnega.
Jonas Žnidaršič, Dario Varga in Primož Pirnat v filmu Dedek gre na jug Foto: on dedekgrenajug
Dedek gre na jug tudi s svojimi težavicami
Dedek gre na jug je preprost film, ki želi biti nekaj več, morda z željo po zabavanju gledalca, pa tega sploh ne bi potreboval. Ko sta v prizoru Vlado Novak in Boris Cavazza se dogajajo čudeži. Dodajmo zraven še prelestno in multi talentirano Zalo Đurić, in film bo že po defoltu kvaliteta na kvaliteti. Izbira prikaza kriminalističnih preiskav, kjer so sicer odlični Jonas Žnidaršič, Primož Pirnat in Dario Varga, ni povsem razumljiva. Tatiča, ki jih upodobita Maruša Majer in Nenad Nešo Tokalić, sta sicer duhovita in zanimiv filmski par, a brez nekega dejanskega vpliva na sporočilo celotne zgodbe. Moč filma se skriva v prizorih, kjer je skupaj »naš« glavni trio. Ko jih ni, jih pogrešamo in take like lahko naredijo le dobri filmski ustvarjalci in igralci.
Vse je po svoje povsem zadovoljivo, a bi si najbolje predstavljali tisto mizo sladic, ki je bila v Spielbergovem Jurskem parku. Saj ne veš, kaj točno bi zagrabil in požrl. Izbereš si nekaj, kar ti pade v oči in uživaš v tem. Tako bo nekomu veliko bolj všeč prizor s kriminalisti ali lopovi, morda celo streljaški obračun, kjer je prav odličen Goran Navojec. Nekomu, tako kot meni, bodo všeč iskreni pogovori in malo dogajanja. To je film in pika.
Zala Đurić v filmu Dedek gre na jug Foto: on dedekgrenajug
Še ena kaplja v valu slovenskega kakovostnega filma
Dedek gre na jug je romsko življenje. Svoboden, briga ga za vse in v vsem najde nekaj čudovitega. Ali bo nanj tako gledal tudi gledalec pa ni povsem nujno. Nikakor pa ne more mimo tega, da je Vinci Vogue Anžlovar ustvaril kvaliteten film, ki se lahko primerja z »njegovo« babico in le še doda valu kakovostnega slovenskega filma v zadnjih letih. Če se kdaj odloči za nadaljevanje družinskih članov, ki so odšli na jug, me štejte zraven. V najboljših trenutkih nekaj najboljšega, kar lahko ponudi slovenski film.
Ant-Man in Osa: Kvantomanija ali po domače Ant-Man 3 (morda tudi Marvel 31) je v tem trenutku najbolj svež vstop v Marvelov univerzum. Film, za katerega je režiser Peyton Reed obljubljal, da ni za vreči stran v širši zgodbi Marvela, je dosegel pričakovanja. Ta pa so za Marvel v zadnjih letih precej nizka.
Ant-Man 3 ni slab, ni dober, je pa pozabljiv
Prišli smo do trenutka, ko je Marvel nanizal več filmov z več kot dobrimi zlikovci, ovitimi v slab film, kot pa dobrih filmov s totalno pozabljivimi zlikovci. Kang je grozljiv, karizmatičen in brez dvoma pri vrhu lestvice Marvelovih negativcev. Saj ne da je konkurenca tako srdita, a vseeno. Jonathan Majors je zvezda filma. Žal pa je, sicer niti približno ne tako hudo kot pri četrtem Thoru (v tistem primeru Gorr Christiana Bala), odličen antagonist obkrožen s sila povprečnim izdelkom.
Gre za neko čudno Marvelovo mešanico Potovanja v središče Zemlje, Trona in Vojne zvezd. Z izjemo glavnih likov sploh ni videti kot film o Ant-Manu, temveč bolj kot nek klišejski film, v katerem se je mravlja-človek pač znašel s svojo družino. Paul Rudd, Evangeline Lily, Michael Douglas, Michelle Pfeiffer in Kathryn Newton sestavljajo družino mravelj, os in drugih žužkov. Vsak izmed njihovih likov je dokaj soliden, ne zgodba in ne razvoj samih likov pa jim ne dovolijo vstopa v bolj zanimive dimenzije.
Paul Rudd in Jonathan Majors kot Ant-Man in Kang Foto: on Marvel
In film ima presenetljivo visoko število likov, tako za filme o Ant-Manu kot za Marvel. Likov, za katere nam preprosto ni mar. Iz tega se rodi zaupanje na prvo žogo, brez katerega zgodbe sploh ne bi bilo. Kot je imel težavo zadnji Spider-Man se težava z naključji za vžig zgodbe zgodi tudi tukaj. Za vse Marvel preprosto verjame, da bodo gledalci v nedogled gledali skozi prste, ko pride do formulaičnih in ponavljajočih se neumnosti tega univerzuma.
Je Marvel še enkrat dokazal, da se je izpel?
In seveda, Marvel se že kar nekaj časa gleda kot celota, kot kontinuiteta pripovedovanja, kar predstavlja veliko ovir za vsak posamezni film. Enako je z Ant-Manom 3, kot bi mu lahko rekli, saj je po svoje čisto OK film, ki je na ravni filmov Spy Kids. Zdi se, da v zadnjih dveh letih Marvel ne zna ustvariti kvalitetne zgodbe. Črni Panter 2 vsekakor ni primer tega, saj ima za mišjo dlako več pozitivnih lastnosti kot pa negativnih.
Ant Man in Osa: Kvantumanija je Marvelov film, kaj več od tega pač ne Foto: on Marvel
Nov problem se pojavi, ko je Ant-Man in Osa: Kvantomanija vstop v peto fazo MCU. Film, ki bi nas moral navdušiti in nas povabiti v novo ero Marvela, kjer se bodo junaki ponovno združili proti velikemu antagonistu. Pa nas ne, ker je pozabljivo povprečen. Nasičen je z nezanimivimi trenutki, ki bi jih lahko brez težav razširili še v dlakocepenje, ampak to je na slehernemuu gledalcu, če se želi spustiti v take reči. Ko je Kang v istem filmu predstavljen kot neverjetna entiteta, ki se je mora bati vsak prebivalec multivesolja, in je pri koncu tega filma premagan s strani Ant-Mana brez moči, imamo problem.
Ant-Man in Osa: Kvantomanija trpi za Marvelovim sindromom. Nič ni več zanimivo, kar pa je, se uniči z nepremišljenimi odločitvami. Še vedno pa je boljši od drugega Doktor Stranga, Večnih, Črne vdove in predvsem Thora 4. To lahko tudi nekaj pomeni, kajne? Medtem pa čakamo na labodji spev Varuhov galaksije in kako lahko studio popravi grenak okus konca četrte in začetka pete faze.
ANT-MAN AND THE WASP: QUANTUMANIA [Ant-Man in Osa: Kvantomanija] | trailer | 2023
Glavno mesto Islandije, Reykjavik, je mlado mesto, ki združuje kulturno dogajanje s čudovito naravo. Je tudi najbolj severna prestolnica na svetu, v kateri pa prebiva manj kot 130.000 ljudi. Tu najdeš raznoliko umetnost in glasbeno sceno, kulturne in zgodovinske atrakcije ter naravne bisere. Če se odpravljaš na potovanje po Islandiji, si vzemi tudi en dan za raziskovanje glavnega mesta. Ker je večina atrakcij zbranih v majhno področje mesta, boš Rejkjavik najbolje spoznal kar peš.
Spodaj si poglej, katere atrakcije in znamenitosti Reyjkavika, ki so najbolj vredne ogleda!
Harpa, modernost Rejkjavika
Ob Starem pristanišču se blešči moderna znamenitost Rejkjavika, Harpa. Gre za koncertno haljo in konferenčni center, ki ga je oblikovalo dansko podjetje Henning Larsen Architects. Projekt gradnje se je pričel leta 2007 in je bil končan leta 2011, z zamudo zaradi finančne krize. Glavna značilnost zgradbe je osupljiva fasada, ki je delo Ólafur-a Elíasson-a. Kot navdih mu je služil slavni islandski bazalt. Harpa gosti Islandski simfonični orkester in Islandsko opero ter ima tako precej natrpan urnik z različnimi dogodki. Na običajen dan lahko tam obiščeš kavarno, restavracijo in trgovino ter si ogledaš brezplačno razstavo in 15-minutni 360° film o islandskih naravnih lepotah.
Kot prava nordijska prestolnica ima tudi Rejkjavik muzej na prostem, ki obiskovalcem predstavi običaje, delo in življenje preteklih generacij. Muzej je bil ustanovljen na zapuščeni kmetiji leta 1957, da bi ohranili del starega Rejkjavika med obsežnimi gradbenimi deli takratnega časa. Skoraj vse zgradbe v muzeju so avtentične, večinoma iz 19. stoletja. V muzeju si tako lahko ogledaš kovačijo, hlev, delavsko kočo, trgovino, sveder, ki se je uporabljal za kopanje zlata in mnogo drugih objektov. Muzej je odprt od junija do avgusta, decembra pa v njem poteka poseben božični program.
Rejkjavik je precej »kul« mesto in kot tako ima tudi dinamično ulično umetnost že vsaj od 90-ih let prejšnjega stoletja. Ta je v zadnjih nekaj letih naredila še korak naprej. Poslikave sedaj krasijo fasade zgradb v okolici Starega pristanišča in predela Grandi. Nastale so v sodelovanju med Islandskim glasbenim festivalom in iniciativo Urbane umetnosti iz Berlina. Kot inspiracija za poslikave, imenovane »Stenska poezija«, je služila bodisi posamezna pesem ali pa so nastale v resničnem sodelovanju med uličnimi in glasbenimi umetniki. Dela te popeljejo v danes pozabljeni čas, ko je bila vizualna umetnost neizogibno del glasbenih albumov. Poleg »Stenske poezije« v Rejkjaviku lahko občuduješ tudi fotorealistična dela Guida Van Heltna in sanjave poslikave Sare Riel.
Na vrhu hriba Öskjuhlíð se nahaja prepoznavna Perlan, kjer so leta 1991 šest cilindričnih zbiralnikov tople vode vključili v novo zgradbo, ki jo zaokroži velika kupola. V zgradbi so odprli muzej, navdušila pa je že prva razstava, »Ledeniki in led«. Ta je obiskovalcem omogočila preizkus opreme za hladno vreme med sprehodom skozi 100 metrov dolgo ledeno jamo. Preko interaktivne poti se lahko naučiš veliko zanimivega o islandskih ledenikih in si ogledaš 360° sliko svetovno znanega ledenika Vatnajökull. V četrtem nadstropju je zunanja opazovalnica, opremljena s teleskopi in informacijskimi tablami. Od tam se dobro vidi ledenik, Atlantik, gore in ognjeniki.
Čeprav je plavanje v mrzli vodi vse prej kot prijetno, je aktivnost del islandskega izročila že od same naselitve otoka pred več kot 1.000 leti. V Rejkjaviku so zato leta 2001 ustanovili varno kopališče. Južno od letališča in univerze so postavili valobran in tako ustvarili umetno laguno, v kateri ima voda poleti okrog 19 stopinj Celzija. To je nekoliko več kot okoliška voda, saj tam na dan prihaja geotermalna voda. Pozimi se temperature v laguni lahko spustijo skoraj na ledišče. Četudi si ne upaš zaplavati v tako hladni vodi, se lahko vsaj sprehodiš po lepi peščeni plaži sredi Rejkjavika.
Muzej je še ena izmed družinskih atrakcij, ki so nastale na pristaniškem delu območja Grandi. Nastal je v sodelovanju podjetja, ki se ukvarja z opazovanjem kitov, in Morskim raziskovalnim inštitutom Islandije. V njem lahko izveš vse o 23 vrstah morskih sesalcev, ki prebivajo v islandskih vodah. Na ogled so postavljeni modeli sinjega kita, ščukastega kita, orke, kita grbavca, brazdastega kita, kita glavača in različnih vrst delfinov. Modele živali v naravnivelikosti spremlja odlična osvetlitev in zvok, opremljeni pa se še z informacijami o njihovem vedenju in migracijskih poteh. Muzej je tehnološko izredno dovršen, med drugim na interaktivni postaji lahko spremljaš položaje kitov v realnem času.
V barih vlada v Rejkjaviku odprto in prijazno vzdušje celo v mrzlih zimskih dneh. Čeprav so cene alkohola precej visoke, mesto že več kot dve desetletji velja kot eden izmed boljših krajev na svetu za nočno življenje. Zanimivih točk je v mestnem središču precej, skoraj vse pa so intimni bari s posebnimi tematikami. Obstaja celo bar v poklon filmu the Big Lebowski! Večina med njimi ima tudi oder za živo glasbo. Bari so v petkih in nedeljah odprti do 5.00. Za pristno lokalno doživetje v posameznem baru ostani le na »rundi ali dveh«, nato pa se premakni v naslednjega.
Župnijsko cerkev, ki je obenem tudi islandsko narodno svetišče, si je v zgodnjih 40-ih letih prejšnjega stoletja zamislil Guðjón Samúelsson. Po 41 letih gradnje je ideja končno zaživela v fizični obliki leta 1986. Skoraj 75 metrov visok stolp obdajajo stolpiči, ki naj bi ustvarjali vtis islandske bazaltne pokrajine. Zgradba nenavadne oblike tako spominja na raketo med vzletom. Pred cerkvijo stoji kip Leifa Erikssona, nordijskega raziskovalca, ki velja za prvega Evropejca, ki je na prelomu v 11. stoletje stopil na ameriška tla. V notranjosti pa si lahko ogledaš kar 15 metrov visoke in 25 ton težkeorgle nemškega mojstra Jogannesa Klaisa. Za 1000 islandskih kron (približno 6 evrov in pol) se lahko povzpneš še na vrh stolpa in uživaš v razgledu na mesto Rejkjavik.
Prelepa islandska pokrajina le streljaj od Rejkjavika –
Za krajši pobeg iz mesta, se lahko kar z javnim prevozom iz Rejkjavika odpraviš do 10 kilometrov oddaljenega vrha iz tufa in bazalta. Esjan se dviga 914 metrov v višino, po njegovih pobočjih pa vodi več poti različnih težavnosti, ki so označene z ustreznimi simboli. Če si želiš prav na vrh, se pripravi, da bo zadnjih 200 metrov napornih in primernih le za zelo izkušene. Poleti pokrajino pod vzpetino prekriva čudovit zelen travnik z vijoličnimi divjimi cvetlicami.
Tovarno za zamrzovanje rib iz leta 1947 v Starem pristanišču so leta 2005 spremenili v Rejkjaviški pomorski muzej. V stari hali za predelavo rib se tako danes nahaja odlična razstava o zgodovini plovbe na Islandiji s posebej zgrajenim lesenim pomolom, pod katerim teče morska voda. Do pomola prideš neposredno iz rekonstruirane palube MV Gullfoss, trajekta, ki je v sredini 20. stoletja vozil med Islandijo, Dansko in Škotsko. Pred muzejem najdeš še ICGV Óðinn, plovilo obalne straže, ki je bilo udeleženo v vseh treh »vojnah za trske« med Islandijo in Združenim kraljestvom v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Na krovu med drugim najdeš napravo, s katero so uničevali ribiške mreže britanskih ribičev, ki so prečkali islandske vode.
Si od nekdaj sanjal, da bi postal pisatelj in izdal svojo knjigo? Želja se ti lahko uresniči! Založka 5ka namreč razpisuje tradicionalni natečaj Mladi pisatelj leta, v katerem lahko sodelujejo mladi, stari od 10 do vključno 17 let.
Natečaj Mladi pisatelj leta
Ob razpisu natečaja smo o njem povprašali tudi ustanoviteljico Založbe 5ka, Petro Škarjo. »Širši namen je spodbujanje pisanja in branja med mladimi, kar je tudi del poslanstva Založbe 5KA. Gledano na posameznika pa želimo tistim biserom, ki se morda skrivajo za bolj modernimi oblikami poklicev (na primer influencer ali youtuber), omogočiti, da se pokažejo in da jih damo na oder. Želimo si, da mladi vedo, da je tudi talent pisanja izjemen talent, ki ga je vredno razvijati. Za ohranitev slovenske kulture so prav ti mladi izjemno pomembni,« je povedala o natečaju Mladi pisatelj leta.
Na vprašanje o usmeritvi natečaja v mlade pisatelje, pa je odgovorila s pomenljivim rekom: »Na mladih svet stoji.«
Kaj iščejo?
Zgodbe od 40 – 100 popisanih Wordovih strani (pisava Times New Roman, velikost 12). Zgodba ni določena, lahko je resnična ali izmišljena, roman ali zbirka zgodbic, karkoli želiš. Prednost imajo čustvene zgodbe s pozitivnim vplivom na bralca in družbo.
Kratko navodilo
Wordov dokument pošlji nainfo@zalozba5ka.com, zadeva: Natečaj Mladi pisatelj leta, v mailu pa napiši ime in priimek avtorja/avtorice, starost in nekaj besed o avtorju/avtorici.
Pravila
Založba ne sprejema pesmi in ilustracij ter vsebin s pritoževanji, kritiziranji, sodbami, sovračnim govorom in kazanjem s prstom na druge.
Prispevek lahko pošlje avtor sam ali njegov zakoniti zastopnik ali učitelj. Sodeluješ lahko samo z enim prispevkom, če ta ni v skladu z zapisanimi okvirji, delo ne bo sprejeto v izbor. Sodelujejo lahkole Slovenci (tudi tisti, ki živijo v tujini), starost od 10 do vključno 17 let. Potreben je podpis zakonitega skrbnika, da se strinja z javno objavo besedila in javno izpostavitvijo avtorja (izjavo v podpis naknadno prejmeš na mail).
Nagrada
Zmagovalec bo dobil:
objavljeno knjigo;
10 izvodov knjige;
plaketo Mladi pisatelj leta 2023;
referenco: knjiga bo na voljo v knjigarnah in knjižnicah po Sloveniji;
tvoja šola prejme 5 izvodov knjige;
prepoznavnost: daljši intervju na spletni strani Zalozba5ka.com in na družbenih omrežjih založbe;
promocija šole: predstavitev tvoje šole.
Drugo in tretje mesto prejmeta:
e-knjigo;
prepoznavnost: daljši intervju na spletni strani Zalozba5ka.com in na družbenih omrežjih založbe;
promocija šole: predstavitev tvoje šole.
Trajanje natečaja
Natečaj traja do 1. 10. 2023, to je zadnji dan za oddajo prispevkov. Rezultati bodo znani do 1. 11. 2023. Nagrajenci bodo objavljeni na spletni strani založbe in bili o tem tudi osebno obveščeni. Knjiga bo izdana do 31. 12. 2023.
![ANT-MAN AND THE WASP: QUANTUMANIA [Ant-Man in Osa: Kvantomanija] | trailer | 2023](https://www.student.si/wp-content/plugins/wp-youtube-lyte/lyteCache.php?origThumbUrl=https%3A%2F%2Fi.ytimg.com%2Fvi%2FXil28wnTILo%2F0.jpg)
