Kako današnji mladi doživljajo praznike? Včasih je bilo to precej tradicionalno, kaj je danes drugače?
Seveda bi bilo dobro to vprašati kar njih same. In verjetno bi dobili toliko različnih odgovorov, kolikor je število vprašanih. Res je, včasih se je praznovalo v družinskem krogu, danes je bolj svobodno, praznuje se s prijatelji, ne samo z družino in ne samo za mizo obloženo z dobrotami. Potrebno je več nekega usklajevanja med družinskim časom in časom s prijatelji, dogovarjanja, da bo poskrbljeno za varnost. Kar se mi zdi važnejše od kako in kaj je kdo. Torej s kom praznujem in na kakšen način. Kako se počutim ob osebi, ki je zraven mene? Sem na varnem, spoštujejo moje meje, imam občutek ljubljenosti, se lahko sprostim? To so najosnovnejša čutenja, o katerih je dobro razmišljati v vseh obdobjih življenja, tudi v mladosti. Mislim, da so mladi zelo odprti za taka razmišljanja in velikokrat presenetijo nas-malo starejše. Da se ohrani ta most med našimi včasih drugačnimi razmišljanji, je potrebno vzdrževati pogovor, zanimanje in razumevanje.
Koliko je med mladimi stresa zaradi »daril pod smrečico? Kako mladi doživljajo obdarovanje? Za kakšna darila naj se odločajo? Ali je obdarovanje res nujno? Kaj bi jim svetovali?
Obdarovanje je eden od najstarejših običajev na svetu. Obdarovanje je imelo in naj ima tudi danes enak cilj: nas razveseliti. Eden izmed ciljev obdarovanja je tudi presenečenje, srečen pogled v očeh. Darilo se dotakne čustev in se ugnezdi v naš spomin, a le če ga razumemo kot darilo, ne kot rutino. Med vso materialno izbiro, ne pozabimo, da darilca pridejo v več oblikah: majhne pozornosti, ko vemo, kaj si človek res želi in najpomembnejše od vsega naj bo ta stalnica med darili: objem, stisk roke, izraz ljubezni, spoštovanje, skupni čas, skupen sprehod, nasmeh… delček nas.
Kako si narediti praznike zares prijetne?
Pred nami je čas srečanj, povezovanj, ko še bolj čutimo pripadnost, stik s sočlovekom. Ali pa ga še bolj pogrešamo kot sicer. Biti drug z drugim je vrednota, ki jo najbolj čutimo v teh predprazničnih in prazničnih dneh. Pred nami je lepa in nova priložnost, da drug drugemu izrazimo najgloblja čustva – ljubezni, hvaležnosti in spoštovanja. Da se družina, prijateljstva povežejo, da ustvarjajo skupaj lepe spomine in izkušnje, včasih tudi, da si dajo priložnost za nov začetek. Praznovanje je tudi priložnost, ko se generacije povezujejo med seboj in utrjujejo družinsko tradicijo in hkrati odpirajo možnost za novo oblikovanje tradicije.
Odločimo se, da bomo drug z drugim odprti in pripravljeni deliti sebe v najglobljem kar imamo. Kot družina ali prijatelji si dajmo priložnost da skupaj izoblikujemo letošnje praznike, kjer bo vsak občutil pripadnost, pomembnost, varnost in ljubljenost. Naj vsak prispeva tam kjer zmore.
Je po vašem mnenju »dobro« delati plane za naprej? Kako gledate na to?
Mislim, da je pomembno, da vsak pozna sebe toliko dobro, da ve kaj mu bo prineslo notranji mir. Nekomu je všeč, da naredi načrt za naprej, nekomu je všeč spontanost. Nekomu nekaj vmes. Ko nam nekaj ni več všeč, oz. ko vidimo ali čutimo, da nam naša dejanja povzročajo stisko samim sebi ali drugim, pa je potrebno ozavestiti naša razmišljanja ali čutenja, zakaj tako delujemo. Vedno imamo možnost storiti nekaj drugače, le nekaj prakse, ljubezni do nas samih in živcev pri tem rabimo 😊. Da bi šlo pri tem procesu lažje, pa se lahko odločimo tudi za pomoč strokovnjaka- psihoterapevta. Na naši fakulteti Sigmunda Freuda lahko najdete take strokovnjake ali pa postanete tudi eden izmed njih na našem študiju in pomagate drugim.
Dr. Lucija Hrovat, psihoterapevtka in strokovna sodelavka ambulante SFU
