ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Leto 2022 lahko zlahka opišemo kot volilno leto. Otvorili smo ga z 10. volitvami v Državni zbor Republike Slovenije, ki so potekale 24. aprila, če zraven ne prištevamo še datumov predčasnih glasovanj. Tu smo Slovenci zapisali 70-odstotno volilno udeležbo, kar je bilo največ po novembrskih volitvah leta 1996, ko je bila udeležba skoraj 74-odstotna. Za novo nastalo stranko Gibanje Svoboda je glasovalo skoraj 406 tisoč ljudi, kar je absolutni rekord v zgodovini samostojne Slovenije, ki ji je blizu prišel le LDS ob prelomu tisočletja.

Večer 24. aprila je torej prinesel svobodo v takem ali drugačnem smislu. Ali se počutimo osvobojene? Na to vprašanje bi morali po poraženih strankah imeti odgovor ravno v tem obdobju – s koncem leta. Je kaj drugače? To naj se vsak posameznik vpraša pri sebi in na to kritično tudi odgovori. Le tako bomo lahko na naslednjih, upam, da ne predčasnih, volitvah našli še boljšo pot. No, vsaj glavne stranke in njenega vodilnega moža ni (več) na Twitterju. Manj kosti za glodanje.

Poletje smo imeli prosto, kolikor toliko. Strašenje pred drahinjo in draginjo z ene strani in obljubljanje, da bo »janšizem« izginil z obličja Zemlje. Iz enega ekstrema v drugega smo skakali v poletju, ki ni bilo povsem normalno. 2022 je leto svetovnega prvenstva, pa še ta je bil napovedan za december. Katarski novci so naredili svoje. Prav denar je bil tisti, ki je začel skakati v ospredje, ko smo začeli pridobivati kandidate za preostale volitve – predvsem predsedniške.

Študenti s(m)o imeli komaj tri tedne za privajanje na študijsko leto – končno normalno – in so že sledili reklamni panoji in nove obljube. Ko mi je pred leti takratna ministrica Simona Kustec na vprašanje odgovorila, da se morajo mladi politično povezovati že v času študija, sem hitro z drugega kanala dobil tudi nenadejan odgovor, ki ni bil namenjen direktno meni. »Js sm zmerom rekel, lahk grete kandidirat, probite bit izvoljeni,« je že skoraj legendarni meme v študentskih krogih, ko govorimo o študentskih svetih in organizacijah. Starejši pravijo, da probat ni greh. V slovenskih domačijah včasih še poskusiti ne gre.

Prišel je prvi krog predsedniških volitev in prinesel veliko presenečenje ali pa uspeh za Sabino Senčar, ki je prehitela prvaka Levice in Nove Slovenije. V drugi krog sta romala Nataša Pirc Musar in Anže Logar. Slovenija je bilo pred najtežjim vprašanjem zadnjega časa. Voliti Logarja, ki je najverjetneje Janšev odposlanec, a ravno dovolj stran od njega, da bi »šlo skozi«. Voliti Musarjevo, ki je še nekaj časa nazaj govorila, da v politiko a.k.a. gnojnico ne bo stopila in namesto na dejanska vprašanja odgovarjala na davčne oaze svojega moža – precej seksistično, kajne.

Oba, od blata poflekana, sta nas počakala v drugem krogu. Anže Logar je v drugem krogu prejel 120 tisoč glasov več, Nataša Pirc Musar pa kar 250 tisoč glasov več kot v prvem. Ob 51 in 53 odstotni udeležbi obeh krogov sta postali vidni dve reči. Anže Logar, podpredsednik SDS, je prejel mnogo več glasov kot stranka SDS na državnozborskih volitvah, kar pomeni, da je z zakamufliranim nahrbtnikom stranke k sebi ali pa esdeesu pripeljal še več volivcev. Iz nevtralne pozicije precej fenomenalna poteza tako imenovanega Temnega Princa, če je Logar res še vedno njegova desna roka. Nataša Pirc Musar je postala prva ženska predsednica Slovenije. Naj to za nekaj šteje. Svoj mandat bo nastopila 22. decembra, ki nas bo ponovno spomnil na naporno leto volitev.

Zgolj en teden po drugem krogu je bil napovedan še en redni datum volitev, tokrat lokalnih. Ponovno tekmovanje za stolčke na lokalni ravni, ki se je pogosto izkazala za bolj pomembno od prej omenjenih. 20. novembra je bila še ena volilna nedelja tega leta, ki je tudi iz najmočnejših izsesala kar nekaj moči.

Velik del zalog moči so izčrpale že gradnje in dozidave v zadnjih sekundah, ki so postale prava tradicija lokalnih volitev. Asfalt je bil še vroč, ko smo se napotili proti voliščem. Stranke so svoje čašice že pristavile in čakali smo na izide svojih krajev. Le še 47 % volivcev je bilo tokrat pri sebi – mogoče je razlika nastala zaradi predvolilnih gradenj, ki so zapirale ceste. V drugi krog nas je moralo oditi 490 tisoč, le 206 tisoč in nekaj malega zraven pa nas je do tja tudi prispelo. Zakaj? Utrujenost od volitev. Ker smo v časovnici izpustili vse tri referendume. Zaradi utrujenosti. No, ali gradenj – posledic volitev.

Prva adventna nedelja je prinesla tri referendume: Referendum o Zakonu RTV Slovenij, Referendum o Zakonu o dolgotrajni oskrbi in Referendum o spremembah Zakona o vladi. ZA ali PROTI? To je bilo glavno vprašanje, vsebina pa se je ponovno nekje vmes porazgubila. Le koliko ljudi na ulicah je vedelo, kaj točno pomenita glas za ali proti. Namesto, da bi doma prižgali prvo svečko na venčku, smo trikrat obkrožili. In dobili, kar smo hoteli. Nekateri s(m)o čakali še drugi krog volitev in v dežju odkorakali na volišča, kjer ni bilo več tistega veselja državljanske dolžnosti. Volilno veselje je bilo na dnu. Dovolj je bilo vseh volitev, obkroževanja in odgovarjanja. Nič več plesa v dežju, to so bile le solze, da je vsega končno konec.

Seveda, volitve so vedno pomembne. Od nas zahtevajo najvišjo raven pozornosti. Včasih je preprosto ne bodo dobile, saj je današnja družba utrujena. Očitno nam bo prihodnost vse skupaj olajšala tako, da bosta tudi v Sloveniji nastala dva nasprotna pola. Ne glede na to, kdaj bo do tega prišlo, bo nekaj za vedno obstalo. Smrt, davki in Klemen Petek na vrhu ŠOU.