ŠtudentEdini pravi spletni portal za mlade

Poletje je čas druženja, zabav, potovanj in raznoraznih užitkov. Obenem pa je tudi čas vročine, komarjev in lenarjenja. Zato je v slednjem primeru pomembno, da imamo primerno zamoto, ki nam lajša temnejšo plat poletja. In kaj drugega bi to bilo kot filmi z zanimivimi zgodbami in liki! Za piko na i dodamo še kozarec vina in tudi ne tako prijetni poletni dnevi lahko postanejo prijetni.

Kronike podzemlja: Mesto kosti (The mortal instruments: City of bones)

Na prvem mestu najdemo Kronike podzemlja – urbani, fantazijski film, ki je posnet po prvi knjigi serije The Mortal Instruments, avtorice Cassandre Clare. Zgodba nas popelje v svet Clary Fray, najstnice, ki uživa v umetnosti in svojem preprostem življenju v New Yorku. Kaj kmalu pa se ji to postavi na glavo, saj ugotovi, da je potomka linije Shadowhunterjev – tajnega kadra mladih semi-angelskih bojevnikov, ujetih v starodavno bitko ščitenja našega sveta pred demoni.

Že takoj na začetku film našo pozornost ujame s skrivnostnostjo, ki te sili, da gledaš naprej. Nato pa te prepriča z zanimivo, edinstveno zgodbo, napetim dogajanjem, prelepo romanco (glavna igralca sta bila par tudi v resničnem življenju) in odlično igralsko zasedbo, ki vključuje Lily Collins, Jamieja Campbell Bowerja in Leno Headey.

Prepričevanje (Persuasion)

Ameriška drama, ki je na Netflixu izšla pred kratkim, in sicer 15.7. 2022 je kot nalašč za sproščene, poletne dni. Film je posnet po istoimenskem romanu legendarne Jane Austen, v zgodbi pa sledimo dekletu iz višjega razreda, Anne Elliot, ki se je sedem let prej pustila prepričati v zavrnitev snubitve. Zdaj, v njenih poznih dvajsetih letih se je Anne primorana soočiti s svojo odločitvijo, ko se njen bivši snubec vrne v njeno življenje.

V filmu zasledimo znane obraze, kot so Dakota Johnson, Henry Golding in Richard E. Grant. Na kratko se mogoče sliši kot izredno resen film z resno tematiko, pravzaprav je pa posnet na zelo simpatičen, humoren način in svojo resnost tako oblaži. V filmu se lahko obenem smeješ, jokaš od sreče in žalosti ter tako doživiš polno čustev, ki so značilna za nore poletne dni.

Trilogija Razcepljeni (Divergent)

Tu za ceno enega dobiš kar tri filme! Divergent je posnet po istoimenskem romanu Veronice Roth in gre za ameriški distopični znanstvenofantastični film, ki te popelje v popolnoma drug svet. Ta je razdeljen v frakcije glede na osebnostne značilnosti ljudi – Abnegation (nesebični), Amity (miroljubni), Candor (iskreni), Dauntless (pogumni) in Erudite (inteligentni). Vsi 16-letniki so testirani, da se ugotovi, v katero frakcijo spadajo. Do težav pa pride pri Beatrice Prior, katere test je neodločilen (pripada k Abnegation, Dauntless in Erudite). Za to ne sme izvedeti nihče, saj je biti razcepljen v svetu, kjer si lahko samo eno, zelo nevarno. Kaj kmalu poveže moči s skrivnostnim Fourom, da izve, kaj je tisto, zaradi česar se vplivneži bojijo ljudi, kot je ona.

Film je poln akcije, kompleksnih likov, odličnih učinkov in tudi romance, brez katere seveda ne gre. Zgodba nam da veliko za misliti o marsičem, predvsem pa o povezavi oziroma odnosu med nesebičnostjo in pogumom. V filmu lahko spremljamo znane obraze, kot so Theo James, Shailene Woodley in Kate Winslet.

Umazani ples (Dirty Dancing)

Ta klasika je ameriški romantični dramski plesni film iz leta 1987. Drznemo si ga označiti za brezčasnega, saj ga lahko pogledaš vsako poletje in se ga ne naveličaš. V filmu spremljamo zgodbo Baby, ki preživlja svoje poletje v gorovju Catskills, kar ni ravno njena idealna ideja zabavnega poletja. Ko spozna Johnnyija, plesnega učitelja letovišča, postane njegova soplesalka za zadnji veliki ples poletja. Nepresenetljivo se zaljubita, vendar ji oče prepove že samo druženje z Johnnijem. Očitno pa se pri tem ne zaveda, da Baby nihče ne postavi v kot.

Čarobno filmsko vzdušje nam pričarata Jennifer Grey in Patrick Swayze s svojo kemijo in čudovitimi plesnimi gibi. Tako magično poletje, kot ga imata onadva, pa si vsi želimo doživeti vsaj enkrat v življenju.

Briljantina (Grease)

Ko si pogledaš film kot je Umazani ples, si takoj zaželiš še eno klasično zgodbo, saj nočeš, da se to vzdušje konča. Za nas tak film predstavlja ameriška glasbena romantična komedija iz leta 1978, Briljantina. Sandy in Danny imata poletno romanco na plaži, ki pa se kmalu konča, saj se mora Sandy vrniti v Avstralijo. Po nekem usodnem preobratu pa Sandyjina družina ostane v Kaliforniji in tako Sandy konča na isti srednji šoli kot Danny. Vendar pa Danny, ki ga je Sandy spoznala poleti, ni isti Danny, ki je »glavni frajer« v šoli s svojimi srednješolskimi kolegi. Ali jima lahko kot paru po koncu poletja uspe, čeprav sta si tako zelo različna?

Film nas s kemijo med glavnima igralcema – Olivio Newton John in Johnom Travolto, odlično glasbo in simpatično zgodbo definitivno prepriča. Ni čudno, da je bil v svojem času najbolj dobičkonosen filmski muzikal vseh časov, dokler ga 30 let pozneje ni premagal Mamma Mia (2008).

Thor: Ljubezen in grom (Thor: Love and Thunder) ali po domače Thor 4 je devetindvajseti film v Marvelovem univerzumu. Chris Hemsworth se vrača kot naslovni junak, nordijski bog, režijsko palico pa je ponovno vihtel Taika Waititi. V stranskih vlogah se vrneta še Tessa Thompson in Natalie Portman, v MCU pa vstopita še Russel Crowe in Christian Bale. Thor: Ljubezen in grom je Marvelov film, ki je sprejel vse stereotipe o njihovih filmih in jih povzdignil na nov nivo. Thor je postal šala, ki ni smešna.

Thor 4 ali vsak Thor s sodim številom je slab

Thor je prvi Marvelov lik, ki je dočakal svoje četrto nadaljevanje, kar je že samo po sebi precej zanimiv dogodek. Prvi Thor je bil kompetenten film v času, ko je Marvel polagal svoje temelje. Drugi Thor je bil film, ki bi ga Marvel najraje zbrisal iz svojega življenjepisa. Thor: Ragnarok pa je kot tretji del popolnoma prenovil lik in po katastrofalnem drugem delu ni bilo druge možnosti kot vzpon po lestvici kakovosti. Čeprav zelo gledljiv film, je svoje najljubše trenutke zamenjal za šale, ki niso padale in če bi nekoliko pohodil zavoro pri tem aspektu, bi lahko bil Ragnarok čisto pri vrhu filmov MCU. Zdaj pa je tu četrti Thor oziroma Thor: Ljubezen in grom, ki je nekakšna mešanica Gospoda Beana, kričečih koz, norčevanja iz svoje kvalitete in mojstrskega Christiana Bala. Kako jim je to uspelo?

Prvih nekaj minut filma je jasen pokazatelj nadaljevanja filmske izkušnje, ki je Thor: Ljubezen in grom. Predstavitev Gorra, lika Christiana Bala, ki je bil velik razlog za navdušenje pred filmom. In nikakor ne razočara, saj je Bale pač Bale, četudi v takem filmu. Sledi Korgova naracija Thorove zgodbe, ki temeljne dogodke lika (smrt prijateljev, brata, mame itd.), preoblikuje v šalo. Potem pa nastopi sam Thor, ki je v tem trenutku daleč najbolj neumen človek v Marvelovih filmih. Preprosto zabit, a dovolj nedolžen v svoji preprostosti, da se nam včasih zasmili. Vsekakor Chris Hemsworth uživa v igranju tega lika, o tem ni dvoma. Podobno preobrazbo je doživel Jack Sparrow, ki je v toku filmov prešel v tepca. Enako je s Thorom, ki vsake toliko pokaže nekaj resnosti, da je še bolj jasna odločitev režiserja/studia o spremembi lika v butca in posledično doda k nelogičnosti le te.

Thor: Ljubezen in grom pade pod težo nasičenih šal

Film je prenasičen s šalami, ki niso smešne ali pa so že po nekaj minutah v celoti izžete svojega humorja. Še kako gre verjeti besedam Chrisa Hemswortha, da gre za film, ki ga je posnel sedemletni otrok. Resne trenutke zaključi s šalo namesto, da bi pustil igralcem, da ustvarijo svoj konec prizora. Povzdigovanje ene stvari ne sme priti s poniževanjem druge, kar je konstanta tega filma. Zevs (Russell Crowe) in ostali bogovi so šala. Varuhi Galaksije so očitno slabiči, Thor pa egoist, saj je kljub stagniranju, a najverjetneje nazadovanju svojega karakterja, še vedno nekako vreden svojega kladiva. Kontinuiteta Marvela se vztrajno ruši z vsakim novim filmom, ki že padajo pod težo nejasne vizije. In tu ne govorimo o Marvelu, ki začenja svojo pot in mora stopati dokaj varno, ampak o Marvelu, ki je gigant filmske industrije. Kvantiteta daleč pred kvaliteto in podcenjevanje svojih gledalcev. V tem je začel blesteti studio, ki je svoje filme lastnoročno ustvaril v parodijo njih samih.

Thor: Ljubezen in grom je bleda slika samega sebe

Je Thor: Ljubezen in grom vreden ogleda? Mogoče. Zgodba filma ne pelje nikamor oziroma pripelje kvečjemu približno 358 stopinj naokoli. Zlikovec z daleč največjim potencialom, kar ga bo Marvel kadar koli imel, bo hitro pozabljen, ker ga ne znajo uporabiti. Nekaj prizorov, ki so narejeni in izpeljani kvalitetno, je preprosto premalo za obstoj odličnega okusa zaradi nesmiselnosti preostalega filma. Chris Hemsworth in Natalie Portman sta OK, a bi lahko bila veliko več, če ne bi bila oba polna klišejev in referenc na stereotipe o superjunakih.

Taika Waititi je oživel lik Thora v Ragnaroku, zdaj pa je storil to, da je ta videti bolj kot posrečena šala. Prekosil je samega sebe, a le če govorimo o številu šal, ki niso smešne in nesmiselnosti zgodbe. Razumevanje lika je nekaj, razumevanje svojih gledalcev pa nekaj povsem drugega. A če je to najslabši film novozelandskega režiserja, potem sem prvi, ki to tudi podpiše. Če je bil njihov cilj ustvariti enega najslabših Marvelovih filmov, ki po vrhu vsega ne vodi nikamor, potem jim je uspelo. Marvel si koplje jamo v katero jo je še bolj poglobil Thor: Ljubezen in grom, a ker je to Marvel, imajo najverjetneje nek načrt. Zdaj ni viden, ampak čez dvajset filmov bo vse imelo svojo vlogo. Žal pa si ni vredno zapomniti vsake filler epizode, kar ta film tudi je. Je simptom tega, kar v tem trenutku počne Marvel in tudi nekaj prekrasnih trenutkov ni dovolj za neizkoristek potenciala, ki ga je imel film.